29. 8. 2021, Ivanka Tominec - pričevanje
By mojazgodba on Okt 7, 2021 | In totalitarizmi | Pošlji odziv »
Lahko prisluhnete pričevanju Ivanke Tominec iz Clevelanda, ki je kot begunka leta 1945 v strahu pred partizani odšla na Koroško. Tam je z možem in hčerkama ostala 11 let. Po srečnem naključju je niso vrnili nazaj v Jugoslavijo. Šele leta 1956 jim je uspelo priti v ZDA, kjer so morali življenje še tretjič zgraditi iz nič.
Ivanka Tominec, foto: ŠCNR
Ivanka Tominec je bila rojena v številčni družini leta 1924 v župniji Šentjošt nad Horjulom. Bila je zadnja od osmih otrok, od tega je bilo sedem deklet in en fant. Preživljali so se s kmetijstvom in mleli žito. Kmetija je imela precej gozda in žago, zato je oče les prodajal. Mama je umrla leta 1935, ko je bila Ivanka stara 10 let, vso skrb za družino je prevzel oče, starejše hčerke pa so morale služiti.
Ivankini spomini se ustavijo v vojnih časih, ko so začeli v njihov dom prihajati prvi partizani in očeta nagovarjati, naj se jim pridruži. Oče jim je odgovoril, da je bil vojak že v prvi svetovni vojni in ne misli biti še enkrat. Partizani so se večkrat pojavljali v bližnji okolici in v vasi Samotorica, kjer jih je Ivanka občasno srečevala.
Ivanka se spominja začetkov revolucionarnega nasilja in prvih partizanskih umorov na območju župnije Šentjošt. Domačini so živeli v stalnem strahu in niso bili več varni. Spali so pri prijateljih v središču vasi, zjutraj pa so se vračali v domače hiše na obrobje. Niso vedeli ali bodo njihove hiše požgane ali morda okradene. Ivanka se je jeseni 1943 poročila s sosedovim fantom Matevžem, ki je bil takrat že pri domobranski posadki v Šentjoštu.
Po koncu vojne se je Ivanka z možem Matevžem in hčerko odpravila na pot begunstva. S seboj je vzela le nekaj plenic, malo kruha, masla. Peljali so se s starim tovornim avtomobilom. Ivankina družina je bila med prvimi, ki je pribežala na Koroško. Mož je hotel iti v Italijo, ker je računal na prihod Angležev. Ivanka se dobro spominja naporne poti na avstrijsko Koroško čez Ljubelj. Imeli so srečo, da med potjo niso naleteli na partizane in so prispeli v Borovlje. Tam so jih partizani sicer zadržali, a jim je kasneje uspelo priti čez Dravski most, tako da so drugo noč prespali v Beljaku. Pot so nadaljevali proti Lienzu, kjer so se nastanili. Živeli so v hiši na vasi, možje so delali pri kmetih, da so dobili nekaj hrane za preživetje. Šele ko je Drava poplavila njihovo bivališče so se preselili v taborišče k ostalim beguncem. V taborišču so ostali celo poletje, po ukinitvi taborišča v Lienzu, pa so bili premeščeni v Špital. Po srečnem naključju in posredovanju družine Žitko jih niso vrnili nazaj v Jugoslavijo. V Špitalu sta Ivanka in Matevž ostala enajst let. Matevž je delal, da je zaslužil za družino. Prvi hčerki se je pridružila še ena.
Končno se je le pokazala možnost za odhod v Ameriko, kamor so potovali z ladjo. Hčerka Ivica je medtem že obiskovala šolo v Avstriji in se učila angleščine. Leta 1956 so prispeli v Ameriko, kjer so začeli znova in morali že v tretje ustvariti pogoje za življenje. V Sloveniji so pustili hišo z vsem imetjem, ki je bilo zaplenjeno in podržavljeno.
Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:
Zaenkrat ni odzivov
Napiši komentar
« 5. 9. 2021, Anuška Lekan - pričevanje | 22. 8. 2021, Simpozij 80 let začetka 2. svetovne vojne - 6. Hajdinjak, Hančič » |