http://oddaje.ognjisce.si/mojazgodba/?disp=comments sl_SI http://backend.userland.com/rss 60 Wed, 03 Jun 2020 07:34:54 +0000 mojazgodba [Član] c1540@http://oddaje.ognjisce.si/ V sobi našega podstrešnega stanovanja je bila velika stara omara. Spodaj v tej omari je bila cela vrsta knjig. Predvsem Mohorjanke in knjige Slovenčeve knjižnice. In v tej omari se je pretakala moja fantazija preko ilustracij Jožeta Beraneka. Polnil sem svoja iskanja lepega že takrat, ko še nisem znal brati. Slike so govorile, slike so nosile mojo domišljijo v svet pohorskih gozdov, planinski svet... Nepozabne ilustracije z drobnarijami dobrega opazovalca: gobicami pod stoletnimi hrasti, pa veverico na drevesu, ptičkom nad gradom…<br /> <br /> Ostal mi je Beranek saj mi je prvi odprl vrata v svet lepega , v svet likovne umetnosti- takšne razumljive. In se mi je občasno prebujal skozi moje življenje. Tiste knjige iz mojega otroštva sem namreč prenesel v moj dom, ki sem si ga ustvaril. In jih imam pri sebi. Niso več v stari omari. Na posebni polici so. In kadar mi pridejo v roke, sem spet tisti mali zvedavi otrok, ki se mu začenja življenje. Takrat še nepokvarjeno, svetlo in prijazno.<br /> <br /> Ob prebiranju knjig Bogdana Novaka »Lipa zelenela je«, pa me je udarilo. Zasledil sem v knjigah opis njegovih zadnjih ur življenja.<br /> <br /> Od takrat me občasno prime in začnem spet in spet razmišljati o Beraneku in si želim zvedeti resnico.<br /> <br /> Včasih imam prav čuden občutek očitajočega umetnika, da bi vendarle moral dati kaj več njemu, ki mi je toliko dal.<br /> <br /> In so spregovorili:<br /> zamolčani, zavezani, zasuti,<br /> zabetonirani, zakopani, zasmeteni.<br /> Spregovorili so,<br /> kar tako iznenada<br /> skozi usta ljudi,<br /> ki so jih po skrivnostnih silah zaslutili<br /> in vedeli, da morajo spregovoriti<br /> v njihovem imenu.<br /> <br /> Upam, da mi bo uspelo odkriti še kakšno skrivnost o tej mračni in težki dobi slovenskega naroda in ljudi, ki jih je zmlelo kolesje vojne. In o usodi ilustratorja mojega otroštva.<br /> <br /> Življenje je kot pot. Ima začetek in konec. Na začetku je prostor, kjer v solzah pozdravimo življenje. In na koncu je prostor, kjer se ob solzah poslovimo od svojih. In prostor, ki se mu pravi grob in kamor hodimo iskat spomine: lepe in žalostne.<br /> Beranek ima začetek, nima pa konca. Nima prostora in solze so bile potočene z zamikom.<br /> Spoštovani umetnik! Hvala za vse kar ste pred mnogimi leti prinesli v slovenski prostor, hvala za to, da ste s svojo risbo ustvarjali prve korake stripa na slovenskem.<br /> Knjige na moji polici, pa bodo šle k mojim vnukom, na njihove police. In tole spominjanje ni zaradi iskanja krivcev ali poskusa maščevanja. Narejeno je iz spoštovanja do prvega slovenskega risarja stripov in opravičilo njemu, da so bile tako kruto prekinjene njegove črte na risarskem papirju.<br /> <br /> Še bom iskal njegove zadnje trenutke. Morda pa le najdem prostor, kjer počiva. Da bi vendarle na koncu dosegel pravico do svojega groba, ki si ga po vseh človeških normah zasluži. In bi našel svoj mir. In bi bil vrnjen kot pošten, pokončen mož in umetnik, v slovenski prostor.<br /> <br /> Peter Bergant
Ostal mi je Beranek saj mi je prvi odprl vrata v svet lepega , v svet likovne umetnosti- takšne razumljive. In se mi je občasno prebujal skozi moje življenje. Tiste knjige iz mojega otroštva sem namreč prenesel v moj dom, ki sem si ga ustvaril. In jih imam pri sebi. Niso več v stari omari. Na posebni polici so. In kadar mi pridejo v roke, sem spet tisti mali zvedavi otrok, ki se mu začenja življenje. Takrat še nepokvarjeno, svetlo in prijazno.

Ob prebiranju knjig Bogdana Novaka »Lipa zelenela je«, pa me je udarilo. Zasledil sem v knjigah opis njegovih zadnjih ur življenja.

Od takrat me občasno prime in začnem spet in spet razmišljati o Beraneku in si želim zvedeti resnico.

Včasih imam prav čuden občutek očitajočega umetnika, da bi vendarle moral dati kaj več njemu, ki mi je toliko dal.

In so spregovorili:
zamolčani, zavezani, zasuti,
zabetonirani, zakopani, zasmeteni.
Spregovorili so,
kar tako iznenada
skozi usta ljudi,
ki so jih po skrivnostnih silah zaslutili
in vedeli, da morajo spregovoriti
v njihovem imenu.

Upam, da mi bo uspelo odkriti še kakšno skrivnost o tej mračni in težki dobi slovenskega naroda in ljudi, ki jih je zmlelo kolesje vojne. In o usodi ilustratorja mojega otroštva.

Življenje je kot pot. Ima začetek in konec. Na začetku je prostor, kjer v solzah pozdravimo življenje. In na koncu je prostor, kjer se ob solzah poslovimo od svojih. In prostor, ki se mu pravi grob in kamor hodimo iskat spomine: lepe in žalostne.
Beranek ima začetek, nima pa konca. Nima prostora in solze so bile potočene z zamikom.
Spoštovani umetnik! Hvala za vse kar ste pred mnogimi leti prinesli v slovenski prostor, hvala za to, da ste s svojo risbo ustvarjali prve korake stripa na slovenskem.
Knjige na moji polici, pa bodo šle k mojim vnukom, na njihove police. In tole spominjanje ni zaradi iskanja krivcev ali poskusa maščevanja. Narejeno je iz spoštovanja do prvega slovenskega risarja stripov in opravičilo njemu, da so bile tako kruto prekinjene njegove črte na risarskem papirju.

Še bom iskal njegove zadnje trenutke. Morda pa le najdem prostor, kjer počiva. Da bi vendarle na koncu dosegel pravico do svojega groba, ki si ga po vseh človeških normah zasluži. In bi našel svoj mir. In bi bil vrnjen kot pošten, pokončen mož in umetnik, v slovenski prostor.

Peter Bergant]]> http://oddaje.ognjisce.si/mojazgodba/2016/03/30/27-3-2016-peter-bergant-o-usodi-jo-eta-beraneka#c1540