Prisluhnite oddaji.

Prisluhnite zgodbam, ki naj svetlijo temne jesenske dni.

„Nosečnost je potekala normalno, ves čas sem delala, dobro sem se počutila, tudi na pregledih ni bilo videti nič posebnega. Šele ob koncu osmega meseca so ugotovili, da se je rast ustavila, zato so sprožili porod,“ pripoveduje o svoji prvi nosečnost Hana in dodaja: „Sreča v nesreča je bila ta, da je bila moja osebna ginekologinja odsotna. Vsakokrat me je pregledala druga in bila sem bolj površno obravnavana. Zdaj vem, da je bilo to dobro, ker bi se sicer že prej bolj psihično obremenjevala.“

Ko se je Evelin rodila, so ugotovili, da ima redko obliko bolezni imenovane agenezija korpusa kalosuma. Zaradi manjkajočega kromosoma ne delujejo povezave med levo in desno polovico njenih možganov, zato se težko nauči celo najbolj osnovnih gibov.

„Prav nenavaden občutek je, ko se sedaj spominjam teh trenutkov, ki so bili prežeti z žalostjo, bolečino, šokom, po drugi strani pa sem čutila, da sem nenormalno močna, da imamo podporo, to težko opišem z besedami. Vedela sem, da bom zmogla, takrat nama je pomagala molitvena podpora družine, prijateljev, molitvene skupine,“ pripoveduje Hana.

Na vprašanje, ali moškega vsaj navzven oziroma na videz manj zlomi, je Grega pritrdil: „Moški imamo to vlogo. Drugi dan so Hani povedali povedali diagnozo, ki je niti ni poznala. Ko me je klicala, sem takoj priletel k njej, čutil sem njen strah in bolečino, prišel sem, da se je lahko naslonila name. To je bila moja najpomembnejša vloga takrat.“

V težkih preizkušnjah človek Boga tudi povpraša, zakaj ta križ namenja prav njemu, njegovemu otroku. „Ko mi je zdravnica povedala diagnozo, mi je padla tema na oči in sploh nisem več poslušala. Ukvarjala sem se z vprašanjem zakaj – zakaj se to meni dogaja. Res je bil kar šok. Nič mi ni bilo jasno,“ se težke preizkušnje spominja Hana.

„Vsak v življenju dobi neko preizkušnjo in očitno je bilo to najina preizkušnja, ki jo morava nositi. Sama težko verjamem, ampak midva sva to res hitro sprejela in zame je to res neka božja milost,“ pravi Hana, Gregor pa jo dopolni: „Mogoče je šlo bolj za občutek krivde, kaj smo sedaj narobe naredili, da se nam je to zgodilo. Hana se je obremenjevala, ker je v času nosečnosti večkrat obiskala svojo na smrt bolno babico, ki je imela kemoterapije in je razmišljala, če je to škodovalo Evelnin. A zdravniki so nama povedali, da je to igra narave in da je do napake prišlo že na samem začetku, že pri spočetju.“ Na začetku nosečnosti je Hana močno krvavela in že sta imela močno molitveno podporo, zato je Hana prepričana: „Očitno smo izmolili tega otroka.“

Evelin je deklica, ki počasi, a čudežno napreduje – z močjo molitve in veliko ljubeznijo staršev, Hane in Grega, bratca Izaka, širše družine in prijateljev.

Torek, 25. junij, Kayesa

Kayesa sprva ni bila med našimi priljubljenimi destinacijami, saj je bil nas prvi obisk tam ne preveč prijetna izkušnja za vse: fantje so takrat imeli skoraj cel dan opravka s sedaj že skoraj slavno "Kayesa Lady" oz. gospo s panga-knife poškodbo, dekleta pa so se spopadale z (do takrat) rekordnim številom pacientov, prevajalci z zelo osnovnim znanjem angleščine ter pomanjkanjem svetlobe v cerkvici, namenjeni pregledom ... Naši mešani občutki glede te male vasice do se sčasoma prevesili v obojestransko toplino in moramo priznati, da bomo njihovo skupnost prav pogrešali.

Tudi tokratni dan je bil karseda uspešen za vse - obravnavali smo kar veliko število pacientov, nikogar nismo zavrnili, ker smo končali dovolj zgodaj (t. j. še pri sončni svetlobi), pa smo celo lahko obiskali nekaj posteljnih bolnikov. Tudi z darili so se v Kayesi izkazali - Matjaž je na primer dobil kar celega petelina.
Zvečer smo vseeno bili preutrujeni za torkov tarok večer pri patru ... Smo pa zato dobili obisk: father Joseph, poljski duhovnik, ki tudi prebiva tu v župniji, je zbolel in se je v strahu, da ima malarijo, obrnil na nas. K sreči je bil test negativen, pater pa zelo zgovoren, tako da smo vseeno doživeli prijeten večer. V pričakovanju napornega predzadnjga delovnega dne smo kar popadali v postelje ...

Prisluhnite oddaji in spoznajte mlade zdravnike in druge prostovljce.

Bogu hvala ni bilo toče, saj bi lahko v trenutku uničila trdo prigaran pridelek, ki je zanje bistven. Živijo od Božje previdnosti, povesta Petar in Anže, ki sta naju sprejela. In če ni soli, je hrana pač nezačinjena. A Bog je milosten, ugotavljajo in poskrbi, da imajo vedno ravno prav vsega za vse. Nikoli ne gredo v trgovino, živijo do tega, kar pridelajo in dobijo. Bog ima prostor med njimi, saj fantom pozornosti ne kradejo ne televizija, radio, internet, časopisi …. Vse tisto, brez česar se nam zdi, da mi ne morem več živeti, oni smisel poznajo.

Skupnosti so mednarodne

V slovenski skupnosti je trenutno 23 fantov. V Nočnem soncu so bili naši sogovorniki Boštjan, ki je bil odvisen od alkohola, Ljuboša so zasvojile igre na srečo, Anžeta, Lukaša in Petra pa trde droge. So mednarodna družba, prihajajo iz Slovenije, Poljske, Češke, Bolgarije, Italije, Hrvaške. V tej hiši fantje začenjajo novo pot, brez odvisnosti. Teh je cela paleta in vsak nosi svojo zgodbo, ki je pripeljala človeka do dna in ga na koncu dvignila k svojemu bistvu. Delo, molitev, iskrenost, prijateljstvo so vrednote, na katerih temelji življenje skupnosti, ki jih je ustanovila s. Elvira. To so mednarodne skupnosti, ki živijo po vsem svetu, največ jih je v sosednji Hrvaški, med najbolj obiskanimi in znanimi pa je hiša v Bosni v Medjugorju.

Dan v skupnosti Cenacolo

Fantje vsak dan vstajajo ob šestih zjutraj, potem se srečajo v kapelici. Njihov dan je prežet z molitvijo, saj jim ta kaže pravo pot. Berejo Sveto pismo, Božjo besedo, ki je njihovo vodilo za dan, ki se rojeva. Vsak med njimi pove, kaj ob tem doživlja, to je čas za opravičevanje in načrtovanje. Delovni dan se začne po zajtrku. Vsak odgovorno opravlja svoje delo. Boštjan skupaj s prijateljem čisti hišo, to počne dvakrat na dan. Anže je odgovoren za traktor, ki so mu ga fantje zaupali, Lukaš dela na vrtu in pove, kaj je treba narediti, posaditi, opraviti, skrbi za gozd in za drva, saj z njimi tudi kuhajo. Ljuboš pripravlja jedilnike, Petar razporeja usklajuje delo med vsemi.

Kaj delamo z močjo?

Številčen odziv poslušalk in poslušalcev je pokazal, da je nasilje v naši družbi zelo prisotno, veliko pa je možnosti, da se žrtve rešijo in si poiščejo pomoč. Društvo za nenasilno komunikacijo ima številko 01 43 44 822. „Pri odnosih med ljudmi je pomembno, da se zavedamo, kaj delamo s svojo močjo. Naučiti se moramo, kako uporabljati moč na primeren način. To moramo ločiti od zlorabe moči - to je nekaj, kar se naša družba še lahko nauči,“ je spodbudila Klavdija Aničič, ki je odgovarjala na vprašanja.

Nasilje v družini

Predstavnik za odnose z javnostmi za področje kriminalite Policije Drago Menegalija, je poudaril, da nasilje v družini zagotovo spada med situacije, ki najbolj prizadenejo ljudi. Dogaja se doma, kjer bi morali biti tradicionalno varni in ljubljeni, povzročajo ga ljudje, ki bi jih morali varovati in jih imeti radi. Proces nasilja ima pri vsaki družini drugačno intenziteto, obliko, vrsto, značilnosti, posebnosti, pa tudi krajevne in časovne okoliščine. Nasilje v družini lahko prijavite policiji, na št. 113, na policijskih postajah, preko anonimne e- prijave (http://www2.gov.si/e-uprava/prijavadn.nsf), seveda pa se lahko obrnete tudi na nevladne organizacije, centre za socialno delo ipd.

Medvrstniško nasilje

Kako rešujejo medvrstniško nasilje, pa je povedala šolska pishologinja Jelka Berce. Med dečki so pogostejši fizično nasilje, ustrahovanje, grožnje, pri dekletih pa je pogosteje prisotno psihično nasilje – zmerljivke, zbadljivke, grožnje, skratka – besedno obračunavanja. Pri dekletih je v zadnjem času v porastu tako imenovana socialna izolacija – gre za to, da skupina deklet določi in izloči eno izmed sošolk – jo socialno izolirajo, ignorirajo, se ne pogovarjajo z njo, preprečujejo stike tudi drugim v razredu. To je zelo huda oblika trpinčenja. „Šole veliko časa, predvsem v okviru razrednih ur, posvečamo ozaveščanju otrok o škodljivosti nasilja – tako s strani staršev kot tudi vrstnikov. Učimo jih mirnega reševanja sporov. Pomagamo jim s tehniko mediacije – s pogovorom, v katerem lahko vsak udeleženi pove svojo plat, svoje videnje situacije. Če to ne zaleže, vključimo tudi starše;“ pravi psihoginja Jelka Berce.

Močni brez nasilja

Vzgojni in preventivni program Močni brez nasilja je v Evropi zelo uspešen, v oddaji ga je predstavila Marjana Debevec. Dotaknil se je več kakor pol milijona mladih. V Braziliji se je letos januarja začela južnoameriška različica. Namen je mlade okrepiti, da nasprotujejo nasilju, oviranju drugih pri delovanju, trpinčenju ter raznovrstnemu zlorabljanju. V središču projekta je muzikal Streetlight, ki ga izvaja mednarodna skupina Gen Rosso, pripoveduje pa zgodbo Charlesa Moatsa iz čikaškega geta. Kljub težavam in sovraštvu je ostal zvest evangeliju. Odločil se je, da ne ne bo uporabljal nasilja in je držal svojo obljubo tudi do žrtvovanja svojega življenja. Projekt sestavljajo moduli v štirih tednih, ki privedejo do končne predstave. Šolarji v njih preučujejo temo nasilja in njegove negativne posledice. Obenem pa se učijo, kako prepoznavati in razvijati lastne talente. Zadnji dan mladi sodelujejo v muzikalu skupaj z Gen Rossom – na odru in v zakulisju.

Glas najšibkejših

Katarina Nzobadora pa je predstavila Zavod Živim, ki deluje na področju ozaveščanja in detabuizacije nerojenega človeškega življenja, umetne prekinitve nosečnosti, post-abortivnega sindroma. Zavod pomaga staršem, ki so že opravili splav in tistim, ki se še odločajo, da bi spoznali, da obstajajo boljše rešitve kot splav in bi se odločili za življenje – pokličete jih lahko na številko 068129585. „Želim biti glas najšibkejških v družbi,“ pravi Katarina Nzobadora in poudraja: „Če mi ne spoštujemo življenja na začetku, ko ima še ves potencial, kako bomo spoštovali starejšega, šibkega, bolnega. Življenje je neskončen božji dar, ni naš pravica, otrok ni del mame, je svoj. Vsi smo dar, vsi smo načrtovani, mislim, da nimam prvice posegati v to stvarstvo.“ Povabila je tudi k ogledu filma Oktobrski otrok – resnična zgodba, ki govori o odpuščanju, ljubezni in upanju deklice, ki jo je mama želela splaviti, a jo je potem dala v posvojitev. Film poleg tematike splava odpira vprašnje odpuščanja.