Prvo Nočno sonce v letu 2013 se je podalo v misijone.  Z nami so bili trije zanimivi gostje, ki so oziroma bodo misijonske dežele doživeli na svoj način.  Ana Knežević je medicinska sestra, na Madagaskarju je preživela tri leta kot laiška misijonarka:  "Tam sem bila vse - medicinska sestra, voznica rešilnega avtomobila, porodničarka ... Ko te ljudje potrebujejo, pač pomagaš. Tam ženske rojevajo v velikem dojstojanstvu, v tišini, to čutijo kot svoje poslanstvo in resnično so vredne vsega občudovanja.

Ana Kneževič, Jože Možina in Alex Jerman

Madagaskar je dobro spoznal tudi Jože Možina, ki je posnel tri dokumentarce:  za film Pedro Opeka, prijatelj revežev je prejel nagrado za najboljši dokumentarec v Hollywoodu, med božičnimi prazniki pa smo na TV Slovenija videli še dva dokumentarca: Madagaskar - Samosvoja skrivnost in Skrivnostna celina.  Tam je spoznaval ljudi in ceste, ki vodijo do njih: "Ceste so taklo slabe, luknjaste, mostove odnesejo deževne dobe, včasih so boljši naši kolovozi na deželi, kot so tam magistralne ceste."

Kakšno je življenje v misijonih, pa bo prav kmalu spoznal tudi mladi zdravnik Alex Jerman, ki je del Humanitarne medicinsko odprave Malavi 2013: "Gotovo je v tem nekaj romantike in idealizma o pomoči tistim, ki so jo res potrebni ... a nekje 'notri' je vedenje, da 'več kot daš, več imaš'. Mislim, da je v nas vseh zavedanje, da bi radi s tem, ko pomagamo v svetu pomanjkanja, prejeli lekcijo za življenje - tudi kot bodoči zdravniki, tukaj, med vami."

Prisluhnite posnetku oddaje.

Tema tokratnega Nočnega sonca je bila odvisnost prepovedanih drog. Z nami sta bila zanimiva gosta, oba sta doživela težo odvisnosti, se odločila za novo življenje in tako kar nekaj let preživela v komuni. Sedaj vesta, kaj je temeljno v življenju, kaj je pravo veselje in da beg v omamo ni rešitev.

Nočni gost je bil Mitja Dolinar

Prisluhnite posnetku oddaje.

Oktobrska oddaja je bila posvečena darovanju organov in tkiv po smrti.  Z nami je bila Romana Cencelj, dr. med., koordinatorica pri Slovenija transpantu, ki je odgovarjala na zanimiva vprašanja naših nočnih prijateljev.  Poklicali pa smo tudi direktorico Slovenija Transplanta, saj je bil ravno takrat na posvetu v Dubrovniku. Vsekakor so pogovori odprli nova obzorja in utrdili dejstvo, da je v Sloveniji sistem darovanja organov in tkiv varen in pravičen. Ljudje, ki po smrti darujejo svoje organe, pa naredijo eno najbolj plemetnih dejanj, saj nesebično rešujejo življenja bolnim.

Slovenci smo narod, ki je v marisičem v vrhu, na žalost tudi v samomorilnosti. Zato smo tej temi posvetili septembrsko oddajo. Z nami je bil doc. dr. Borut Škodlar, vodja enota za mentalno medicino, ki je povedal:  "Za psihiatra, kliničnega psihologa je to eden najtežjih izzivov, saj je pri samomorilnosti prisoten največji strah, najhujši zaplet bolezni, s katerimi imamo opravka. Delamo z ljudmi, ki živijo in razmišljajo, da je življenje prehudo breme, da je psihična bolečin pretežka in na drugi strani smo mi, ki jim skušamo pomagati, da bi bilo breme lažje in želja umreti manjša. "

Doc. dr. Borut Škodler je predstavil najpogostejše dejavnike tveganja: "Dejavnikov tveganja je res veliko, celotno področje samomorilnosti je več vzročno na vseh ravneh, od biološke nagnjenosti, do nekateri drugačnih procesov v možganih. Potem so tu  psihološki dejavniki, od razvojnih, lahko od otroštva naprej, do neuspeha, smrti, izgube službe, partnerjev. Karkoli se hudega zgodi, je stresni dejavnik. Tu so še psihološki dejavniki, da ljudje nimajo dobrih pogojev, do okolice, družbe, družine, okolice in pritiski, ki jih družba izvaja."

Kaj pomeni slišati sočloveka? Kaj v medosebnih odnosih, ko zaznamo stisko sočloveka, narediti?

„Saj bo bolje, vse mine, ko boš šel čez, boš videl, da ni tako hudo“ so besede, ki  ne pomagajo. Bolje je biti tiho in  samo pogledati človeka in kolikor zmoremo sočustvovati z njim. Najbolje je, da poskušamo zdržati tudi našo tesnobo in nemoč, da ne vemo, kako ravnati in pustiti človeku, da pove, kaj doživlja. Če je to za nas pretežko, je dobro, da opozorimo druge. Vsak ima neko mrežo ljudi, v skrajni meji pa so tudi službe. Pomembno pa je, da pride ta problem med ljudi. To je skupen cilj, usmerjenost, da človeku omogočimo, olajšamo, da spregovori. A to še ni rešitev. Spregovoriti pomeni, da se lahko začne proces reševanja. Včasih je en pogovor dovolj, včasih pa srečamo človeka, ki je prešel že veliko poskusov, kako pomagati reševati problem, pa ni bilo učinka. Lahko gre za daljši proces, zato ne smemo imeti potrebe, da bi vse razrešili v kratkem času,“ je poudaril doc. dr. Borut Škodlar. Prisluhnite posnetku celotnega pogovora.

V avgustovski oddaji smo spregovorili o pogrešanih osebah. Kako jih iščejo, nam je povedal kriminalistični inšpektor, kako je, ko jih ne najdejo, pa mati, ki sina pogreša že 12 let. Dotaknili smo se tudi filmov, ki govorijo o tej tematiki, izpostavili najodmevnejša pogrešanja ter problematiko trgovine z ljudmi.