Tokrat smo gostili avtorja velike ilustrirane knjige o slovenski osamosvojitvi kustosinjo Muzeja Novejše zgodovine Slovenije Natašo Strlič in priznanega ilustratorja Damijana Stepančiča. Knjigo je izdala založba Miš v sodelovanju z Muzejem Novejše zgodovine ob 30 letnici samostojnosti. Gosta sta nam predstavila poglede in razloge za tako knjigo, ki je namenjena najširši publiki, kot dobrodošla informacija o prelomnih časih osamosvajanja Slovenije.

Dinamična knjiga je od prve do zadnje strani polna zanimivih podatkov in je kot nalašč za radovedneže vseh starosti, še posebej primerna pa je za skupno, medgeneracijsko branje. Zasnovana je namreč tako, da vsak starš oziroma stari starš svojim najmlajšim ob njej lahko doda tudi lastno doživljanje v knjigi omenjenega časa. Knjiga ponuja vznemirljiv oris takratnega dogajanja in hkrati napotuje k nadaljnjemu raziskovanju, ki ga lahko pričnete kar v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Prisluhnite posnetku oddaje, ki jo je vodil Jože Dežman:

V oddaji Moja zgodba smo predstavili zbornik prispevkov Demos na Domžalskem. Uredila sta ga Igor Podbrežnik in Anton Tomažič, ki sta nam ga v pogovoru tudi približala. Zbornik predstavlja čas začetka demokratizacije slovenske družbe in ljudi, ki so se v prelomnem času pridružili osamosvojitvenim težnjam. Z njim želijo obuditi in ohraniti spomin na prelomne trenutke nacionalne zgodovine na Domžalskem.

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman, ki je med drugim povedal, da je zbornik Demos na Domžalskem, (izšel konec leta 2020) dragocen prispevek k razumevanju procesov rojstva demokratične in suverene republike Slovenije. V knjigi je objavljen tudi obširen prikaz spopada v Trzinu med vojno za obrambo samostojne republike Slovenije, ki ga je po objavah in pričevanjih napisal Matjaž Brojan ter pričevanja nekaterih domžalskih demosovih pionirjev, od katerih v prispevku posebej izpostavljajo Antona Tomažiča, Ervina Antona Schwarzbartla in Janeza Stibriča.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je vodil Jože Dežman:

Prisluhnete lahko drugemu delu zanimivega pričevanja Pavla Borštnika, ki se je med drugo svetovno vojno priključil slovenski nacionalni ilegali in je bil priča delovanju te odporniške organizacije. Spregovoril je kako je povojni čas preživljal v različnih italijanskih taboriščih, dokler niso leta 1947 prispeli do Nemčije in od tam v ZDA.

Spregovoril je tudi o tem, kako je postal član nacionalne obveščevalne službe kot nekdanji skavt. Zelo podrobno opiše aretacijo okoli dvajsetih oseb, med njimi tudi žensk, ki so se junija 1944 zbrali v Batovi palači na vidovdanski proslavi. Zaradi izdaje jih je v tej stavbi aretiral gestapo in jih poslal v Dachau. Borštnik na kratko predstavi majorja Glušiča in njegovo delovanje v Matjaževi vojski. Pripoved zaključi s spomini na čas, ko je zapuščal Evropo in se leta 1948 za stalno naselil v Združenih državah Amerike. Pavle Borštnik je umrl septembra leta 2020 v ZDA, pogovor z njim pa smo posneli leta 2011, ob obisku pri slovenski skupnosti v Clevelandu.

Današnje pričevanje sva za oddajo pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: 

V tokratnem pričevanju lahko spoznate Pavla Borštnika (rojen leta 1925), ki se je med drugo svetovno vojno kot osemnajstletni fant pridružil slovenski nacionalni ilegali in sicer Notranjskemu odredu. Pričevalec je spregovoril o prvih letih vojne v Sloveniji in o njenem začetku, v katerem sta dve glavni slovenski stranki - Slovenska ljudska stranka in liberalna stranka čakali na navodila begunske vlade iz Londona. Komunistična partija si je medtem uzurpirala ekskluzivno pravico do upora proti okupatorju. Vse, ki so se upirali izven njenega okvira, je proglasila za narodne izdajalce in določila, da morajo biti po revolucionarnem načelu odstranjeni. Tako je že v prvem letu vojne revolucionarna stran povzročila okoli 1000 žrtev na protikomunistični strani. Borštnik razmišlja o razlogih za žalostni konec prve slovenske nacionalne ilegale na Grčaricah septembra leta 1943. Predstavi tudi delovanje posameznih nacionalnih odredov do konca vojne in spregovori o tem, zakaj četništvo pri Slovencih ni bilo popularno in zakaj se ni razširilo v večjem obsegu.

V nadaljevanju oddaje nam je Pavle Borštnik predstavil dogajanje tik ob koncu vojne, ko je bil v začetku aprila 1945 v Ilirski Bistrici dosežen sporazum vseh nekomunističnih oboroženih oddelkov, od slovenskih domobrancev, četnikov, srbskih prostovoljcev in hrvaških domobranov, ki so pristali na to, da bo komandant vseh teh oddelkov slovenski general Ivan Prezelj - Andrej. Po besedah Borštnika pa je na pobudo domobranskega poveljnika Krenerja padla odločitev, da se domobranstvo ne bo umikalo v Italijo ampak v Avstrijo, od koder so bili domobranci ob koncu maja 1945 vrnjeni nazaj v Slovenijo in kruto umorjeni ter zmetani v brezna, rudniške rove in kraške jame. Četniki so šli po Vipavski dolini do Gorice in prekoračili Sočo. Kmalu jim je bilo rečeno, da so sprejeti v 8. britansko armado, dejansko pa so jih Angleži nastanili v nekdanjem koncentracijskem taborišču v Viscu.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

V oddaji moja zgodba je bil z nami novinar in zgodovinar dr. Jože Možina avtor knjige Slovenski razkol. Tokrat smo govorili o partizanskem ravnanju z Romi, ki je bilo skrajno nasilno. Na Dolenjskem in Notranjskem naj bi jih bilo v času pred drugo svetovno okoli 300. Spomladi leta 1942 pride do prvih pomorov celih romskih družin. Lahko bi rekli, da revolucionarno nasilje tukaj povsem iztiri, saj se znesejo ne samo nad odraslimi moškimi ampak tudi nad ženskami in otroci.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj: