• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

22. 5. 2016, Znanstveni simpozij Brezpravje v imenu ljudstva – 3. del

Študijski center za narodno spravo je 10. decembra 2015, ob dnevu človekovih pravic organiziral znanstveni posvet z naslovom Brezpravje »v imenu ljudstva«, ki je potekal v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani. Posvet je obravnaval obdobje brezpravja v med in povojnem času komunistične vladavine, v katerega so bile vključene tudi tragične zgodbe posameznikov, ki so bili žrtve tega nedemokratičnega režima.

Tokrat lahko prisluhnete prispevku dr. Mateje Jeraj in dr. Jelke Melik z naslovom Nagodetov proces - zrcalo pravne države. Nagodetov proces, kot je bil kratko poimenovan, je bil prav gotovo eden najvidnejših, najbolj razvpitih in največkrat omenjanih kazenskih političnih procesov iz prvih let po drugi svetovni vojni, ko je nova država že imela svojo ustavo. Vpogled v sodni spis in takratno zakonodajo ter druge akte, ki so urejali delovanje kazenskega sodstva, prikazuje pravo naravo in kvaliteto vladavine, družbenega reda in političnega sistema. Za razumevanje katere koli dobe je še posebej pomembno poznavanje kazenskega prava. Le-to na eni strani družbo oblikuje, po drugi strani pa jo izraža. V njem odseva njena kulturna raven. Referat je v imenu obeh avtoric predstavila dr. Mateja Jeraj.

 

V nadaljevanju pa lahko poslušate še prispevek dr. Andreje Valič Zver z naslovom Proces proti četverici: labodji spev jugoslovanskega komunističnega sodstva in nastajanje neodvisne politične javnosti. V prispevku je prikazan čas druge polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se v svetu dogajale obsežne ter temeljite družbene in politične spremembe. Te razmere so vplivale tudi na stanje v Jugoslaviji, ki se je soočala z vsestransko krizo. Poleg tega so jo najedala nerešena nacionalna vprašanja, kar je izkoriščala srbska politična elita. Tudi slovenska javnost je postajala vse bolj dejavna, glasna, kritična, zahtevna in tudi uporniška. Nastala je zelo živahna civilna družba, kakršno bi težko našli v kakšni drugi komunistični državi. Da bi režim zadušil novo demokratično energijo, je skupaj z vojaškim vrhom skoval aretacijo in proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl). Vendar se je aktivirala kritična in neodvisna politična javnost, ki je bila pogoj za proces demokratizacije, ki se je kasneje prelevil tudi v osamosvojitveno gibanje.

Oddajo je pripravila Marta Keršič:

15. 5. 2016, Tih spomin vsem žrtvam boja - ddr. Marija Stanonik

Monografija z naslovom Tih spomin vsem žrtvam boja in podnaslovom Diferenciacija in interference v slovenskem pesnjenju med drugo svetovno vojno 1941-1945, obravnava pesnjenje v okviru različnih skupin, ki se niso strinjale z Osvobodilno fronto in so delovale mimo nje ali proti njej.

Njena avtorica je akademikinja ddr. Marija Stanonik, največja strokovnjakinja za pesnjenje, ki ga je spodbudila stiska druge svetovne vojne. Do zdaj je namreč uredila pet knjig pesmi, ki se ukvarjajo s pesnenjem naših prednikov med drugo svetovno vojno na različnih vojaških in političnih straneh.V okviru pogovora na radiu Ognjišče je gostja med drugim odgovorila na vprašanja kot so:

  • Kakšen je bil namen izida te knjige 70 let po koncu druge sv. vojne?
  • Odkod gradivo?
  • Ker je to že njena peta knjiga na temo, kakšne so ugotovitve?
  • Kaj jo je kot avtorico presenetilo, česa ni pričakovala ob urejanju te literature?
  • Katere avtorje je izbrala kot arhetipske?


Morda je največja kakovost te knjige v tem, da z njenimi ugotovitvami (politično) verjetno nihče ni povsem zadovoljen (ne revolucionarna in ne domobranska stran ...), kar pomeni, da medvojnih dogodkov nikakor ne moremo interpretirati brez konteksta časa in prostora.
Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je pripravil Jože Bartolj.

8. 5. 2016, Okrogla miza 25 let Slovenije – Novo mesto

25 let že živimo v svoji državi. Dejstvo je, da se včasih premalo zavedamo, kako veliko srečo imamo in kako za las je šlo. Če bi na volitvah zmagala komunistična struja ali če koalicija DEMOS pri odločitvi, da izpelje ta proces do konca, ne bi bila tako enotna, kot je bila, osamosvojitve ne bi bilo. Pot do nje smo nekoliko osvetlili na okrogli mizi 22. aprila 2016 v Novem mestu. Gostje so bili predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle, takratni minister za raziskovalno dejavnost in tehnologijo dr. Peter Tancig, minister za družbeno planiranje Igor Umek, poslanec Zbora občin Marjan Dvornik in urednik katoliškega tednika Družina v času osamosvajanja Janez Gril.


Lojze Peterle : »Osamosvajanje se za mojo vlado ni začelo z dnem plebiscita, pač pa se je začelo 16. maja, ko smo bili izvoljeni. ... V vladi ni bilo ljudi, ki bi mislili na drugo pot, kot pa je bila osamosvojitev, je pa bil kdo, ki je imel drugačno mnenje o načinu, kako naj to izvedemo. ... Če Demosova vlada ne bi vzela stvari zares, če se ne bi pripravila, če ne bi delovala enotno, osamosvojitev ne bi uspela. Zame je ključen dokaz za našo resnost, delavnost, zavezanost projektu dejstvo, da smo izpeljali osamosvojitev do konca, da smo zmagali vojno za Slovenijo, da smo dobili svoj denar, da smo dosegli mednarodno priznanje, da smo izvedli številne reforme. ... Zahteven del našega dela pa se je nanašal na notranjo politiko. Kadar smo se v Demosu lotili privilegijev in monopolov, ki so bili pridobljeni v nedemokratičnem času z revolucionarnimi sredstvi, je Demos začel rahlo pokati po šivih, se je čutilo, da obstaja bolj levi in bolj desni del. Začelo se je z zakonom o zadrugah, nadaljevalo pri zakonu o denacionalizaciji, najbolj pa pri zakonu o privatizaciji, pri čemer je DEMOS razpadel.«

Dr. Igor Umek: »Borili smo se za vsako delovno mesto. Prek tisoč podjetij je poslovalo z izgubo, ko smo prišli. Kar nekaj, ki so bila orientirana na južne trge, jih je propadlo in zaradi tega so bile stiske delavcev enormne. Stavke so bile in bi bilo čudno, če jih ne bi bilo. Ampak se jih je politično izkoriščalo, ta moment je pomemben. ... Dejansko vsi ukrepi v ekonomiji pridejo z zamikom, zato lahko rečemo, da je dejansko Demosova vlada postavila temelje za delo druge Drnovškove vlade, prva Drnovškova vlada praktično ni počela ničesar, sedela je do volitev. Stopnje rasti so se nato dvigovale, kar je rezultat vseh okvirov in temeljev Demosove vlade.«

Dr. Peter Tancig: »Mi smo dejansko uspeli voditi resor kot ministrstvo za razvoj. Podedovali smo minimalistično ustanovo, ki se ji je reklo republiški sekretariat, to je bilo nekaj zanemarjenega, majhnega, a smo to uspeli dovolj hitro pretvoriti v sodoben resor, ki je presegal naš začetni mandat. Uspeli smo pri postavljanju Slovenije na zemljevid. Tuje države niso hotele formalno slišati, da se hočemo osamosvojiti. Mi pa smo prišli nekako »potuhnjeno« in povedali, da se ne želimo pogovarjati o formalnih zadevah s področja osamosvajanja, ampak si želimo ohraniti sporazume in povezave, ki jih je Slovenija imela s številnimi visoko razvitimi državami, kot sta Nemčija in Japonska. Prav tako smo na resorju zelo hitro prešli z »osnovnih« raziskav v tehnološke in razvojne. Pomagali smo tudi na področju individualnega raziskovalnega fonda.«

Marjan Dvornik: »V Zboru občin smo dejansko Demosovci imeli dobro večino. V zboru občin smo izglasovali, kar je DEMOS predlagal, v zboru združenega dela tega niso izglasovali, potem smo šli na plenarno sejo, kjer je imel DEMOS rahlo večino in, dokler smo bili enotni v DEMOSU, so se stvari premikale. Treba je povedati, da smo pri čisto vsaki spremembi, ki smo jo želeli, doživeli silovite odpore, silovite napade poslancev iz takoimenovanih levih opcij. Spomnim se razprav, ko smo govorili o tem, ali naj bo na zastavi zvezda ali ne. To je bilo grozljivo. Za tako preprosto zadevo smo porabili še in še ur za debate. Stvari so se dogajale tudi tako, da dokler nismo začutili med pomembnimi politiki SDZ-ja skepse ali odpora, je stvar funkcionirala.«

Dr. Janez Gril: »Slovenska samostojnost ni padla z neba, ampak je sad dolgotrajnega dela in prizadevanja mnogih, je tudi sad molitve in žrtve mnogih, ki imajo domovino radi. Pomembno vlogo je imela tudi Katoliška cerkev, vendar na svoj način, ne v političnem smislu, pač pa kot pomembna družbena in duhovna ustanova: škofje, duhovniki, verniki, Komisija pravičnost in mir, Medškofijski odbor za študente, Medškofijski odbor za izobražence, Pot Vinka Kobala, Taize in vsa gibanja, cerkveni verski tisk, študentski večeri, teološka predavanja po vsej Sloveniji, tudi naši izseljenci, zamejci, zdomci so veliko doprinesli. ... Velik del novih politikov v DEMOSU in okrog njega so bili ljudje, ki so prej sodelovali v študentskih skupinah v MOŠ-u ali izobražencih. Tam se je kovalo duhovno in družbeno angažirano jedro, ki je potem izpeljalo zadeve. Cerkev torej ni stopila direktno na polje politike, opozarjali pa smo, da je treba tudi o teh vprašanjih aktivno razmišljati, pri njih sodelovati in se vključevati.«

Oddajo je vodila Tanja Dominko:

1. 5. 2016, Znanstveni simpozij Brezpravje v imenu ljudstva – 2. del

Študijski center za narodno spravo je decembra 2015 organiziral znanstveni posvet z naslovom Brezpravje »v imenu ljudstva«, ki je potekal v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani.


Najprej lahko prisluhnete razpravi dr. Mateje Čoh Kladnik z naslovom Kazensko sodstvo poleti 1945. Poleti 1945 so v Sloveniji kazensko sodstvo izvajala vojaška sodišča, ki so sodila tudi civilnim osebam, in Sodišče slovenske narodne časti. Vojaška sodišča so začela pospešeno delati junija in so sodila na podlagi Uredbe o vojaških sodiščih iz leta 1944. Direktivo za ustanovitev Sodišča slovenske narodne časti je dal centralni komite KPS. Procesi pred vojaškimi sodišči in Sodiščem slovenske narodne časti so bili pripravljeni zelo hitro. Pomembno vlogo v teh procesih je imela Ozna, ki je zbirala le obremenilno gradivo. Za oblast je bilo delovanje teh sodišč pomembno tudi zaradi kazni, ki so jih izrekala, predvsem zaradi odvzema državljanskih in političnih pravic, ki je pomenila tudi izgubo volilne pravice, in zaplembe premoženja.

Sledi prispevek dr. Tamare Griesser Pečar, ki mu je dala naslov Božični proces. Ta je potekal od 19. do 23. decembra 1945 na Okrožnem sodišču v Ljubljani pod predsedstvom sodnika Jožeta Baričeviča. Obtožbo je zastopal javni tožilec major dr. Jernej Stante. Sojeno je bilo 34 osebam, vplivnim političnim nasprotnikom komunizma. Obtoženi so bili zaradi sodelovanja v Slovenski, Sokolski in Narodni legiji, Tajni obveščevalni službi (TOS), Državni obveščevalni službi (DOS), Slovenskemu domobranstvu (DMB), Katoliški akciji (KA), pa zaradi sodelovanja z okupatorjem. Na zatožni klopi je bilo tudi pet duhovnikov. Proces se je končal z 18. obsodbami na smrt, trije na odvzem prostosti za dobo 20 let s prisilnim delom, eden za dobo 18 let, šest na 15 let, dva za dobo 12 let in trije za dobo 10 let. Eden je bil oproščen. Šest smrtnih obsodb je bilo izvršenih.

V zadnjem delu pa sledi še pričevanje prof. dr. Janeza Juhanta, ki je povedal osebno zgodbo, kako je kot mlad študent ostal brez potnega lista in kakšne so bile njegove izkušnje z Udbo.

Oddajo je pripravila Marta Keršič

24. 4. 2016, Viktor Murnik – nepovedana zgodba Sokolov

V oddaji Moja zgodba tik pred praznikom 27. aprila Dnevom upora, bomo objavili pogovor o telovadcu, trenerju, pravniku in publicistu Viktorju Murniku.

Skušali bomo ugotoviti, zakaj je bilo telovadno društvo Sokol po drugi svetovni vojni ukinjeno, kljub temu, da so bili ustanovni člani Osvobodilne fronte "levi sokoli". Teza, ki je na dlani je, da Protimperialistične fronte 26. aprila 1941 niso soustanavljali člani sokolske organizacije, pač pa odpadli sokol Josip Rus, ki svojega voditelja Viktorja Murnika o tem sploh ni obvestil. Ta se zaradi svoje izrazite apolitičnosti OF ne bi pridružil. Gre torej za še en zgodovinski ponaredek v nizu, ki spremlja slovenski državni praznik 27. april.


Borut Trekman, Jože Dežman in Ivan Čuk na Radiu Ognjišče

O tem so spregovorili prof. dr. Ivan Čuk iz Fakultete za šport (kjer so odprli tudi spominsko sobo posvečeno Viktorju Murniku), upokojeni diplomat Borut Trekman (tudi dedič zapuščine Viktorja Murnika) in pa muzejski svetnik dr. Jože Dežman.

Skupinska fotografija s predsednikom republike Borutom Pahorjem Foto arhiv Fakultete za šport, fotograf Bogdan Martinčič.

Oddajo je pripravil Jože Dežman