O vlogi krajevne Cerkve in slovenskih kristjanov pri osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije so v studiu Radia Ognjišče razmišljali tudi stalni diakon Tone Kunstelj, nekdanji predsednik državnega zbora Janez Podobnik in škofov vikar za Slovence v goriški nadškofiji dr. Karel Bolčina. Vsak na svoj način so sodelovali pri dogodkih, ki jih lahko imenujemo slovenska pomlad in srečevali sopotnike na poti do samostojne Slovenije, ki letos praznuje srebrni jubilej.

Karlo Bolčina

Nadškofov vikar Karel Bolčina je slovensko pomlad doživljal na obeh straneh »železne zavese«. Pozoren je bil tudi na vlogo poljskega papeža pri njenem odstranjevanju. Med drugim je povedal, zakaj je papež Janez Pavel II. gledal na Slovence, pa tudi na druge narode, kjer je bila Cerkev potisnjena v zakristije, s tako naklonjenostjo. Kot je povedal je danes sveti Janez Pavel II. v vesoljni Cerkvi odprl nov pogled na Evropo, ki pred tem vzhodnega dela ni vedno sprejemala kot sogovornika. Med obiskom sosednjih držav, zlasti v naši neposredni bližini, nas je redno nagovarjal in spodbujal k zvestobi veri in domovini (ko je bil v Krki na Koroškem, v Gorici ...) Tudi v naših prizadevanjih za osamosvojitev nas je podpiral bolj, kot bi lahko pričakovali ...

Janez Podobnik

Zdravnik Janez Podobnik je bil od študentskih let dejaven katoliški laik, tajnik MOŠ-a in predsednik Društva 2000. S slovensko pomladjo je vstopil v politiko in bil med drugim predsednik državnega zbora. V osemdesetih letih je kot katoliški laik dejavno vstopil v družbeni prostor, ki je doživljal velike spremembe. Posebno pozornost je posvetil karizmatičnemu duhovniku Vinku Kobalu, ki je znal mladim odpirati področja teologije, ki so bila mladim blizu in jih oblikovati v trdne samostojne osebnosti. Povedal je tudi, kako je sam kot kristjan vstopal v javni prostor.

Tone Kunstelj

Pediater in danes stalni diakon Tone Kunstelj je bil v času slovenske pomladi v Medškofijskem odboru za družino, predavatelj na tečajih priprave na zakon in na ljudskih misijonih. V zdravstvu pa tudi na drugih področjih, kjer je deloval, se je bilo potrebno spraševati, kaj je krščansko in kaj je humano. Povedal je tudi, kako je vstopil v krog, ki je takrat želel doseči spremembe v zdravstvu. In tudi to, da v zdravstvu še vedno pomembno vlogo igrajo stare sile, ki so bile družbonopolitično primerno zgrajene

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Tone Gorjup:

Kakšna je bila vloga krajevne Cerkve in slovenskih kristjanov pri osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije ? Da bi odgovorili na to vprašanje, smo v studio povabili predstavnike Cerkve, ki so soustvarjali krščansko občestvo v naši domovini, sodelovali pri dogodkih, ki jih lahko imenujemo slovenska pomlad in srečevali sopotnike na poti do samostojne Slovenije, ki letos praznuje srebrni jubilej. Tokrat so bili z nami škof Anton Jamnik, voditelj medškofijskega odbora za kulturo Milan Knep in frančiškan p. Pavle Jakop, Milan Knep je med drugim poudaril, da je bila enotnost, ki jo radi poudarjamo, mit. P. Pavle Jakop opozoril na širino, ki jo je bilo mogoče zaznati pri mladih in študentih v osemdesetih letih, ki je danes ne najdemo več v tolikšni meri. Škof Anton Jamnik pa je opozoril na nasprotja, do katerih je prihajalo ob stikih demokratične širine, ki jo je ponazarjal nadškof Šuštar in totalitarne ozkosti prežete s strahom na režimski strani.

Milan Knep je v času slovenske pomaldi vodil medškofijski odbor za študente. V osemdesetih letih je bil dejaven na številnih področjih, kjer so se zbirali mladi od novemberskega teološkega tečaja in Stične, do novoletnih srečanj in podobno. V teh okoljih je spodbujal mlade in tudi druge vernike, naj se zanimajo za družbena vprašanja in naj sodelujejo pri njihovem razreševanju. Blizu jim je bil tudi potem, ko so postali tvorci mlade demokracije. Kot je povedal, so bili to idealisti, ki so vse svoje moči zastavili za vspostavitev svobodne demokratične družbe in samostojne slovenije. Medtem je skupina, ki je vladala v totalitarni družbi, sledila enemu samemu cilju: Kako v nove politične razmere prenesti svojo ekonomsko in politično moč?

Pri Franšičkanih na Tromostovju je že pred koncilom, pa tudi v desetletjih po njem dokaj živahno. Za to je bil v osemdesetih letih med drugim odgovoren p. Pavle Jakop, študenstki duhovnik in kaplan, ustanovitelj Servisa dobrote mladih in voditelj molitvenih večerov za pravičnost in mir danes pa tamkajšnji župnik. Med drugim je povedal, kako so običajna študentska srečanja prerasla v gibanje, ki je začutilo, da je soodgovorno za oblikovanje širše družbe. Kako je frančiškanska cerkev Marijinega oznanjena postala kraj molitve za pravičnost in mir pri nas in po svetu? Posebno pozornost je namenil svetu in zatem komisiji Pravičnost in mir pri Pokrajinski škofovski konferenci, ki je imela pomembno mesto pri nastajanju Odbora za človekove prvice in oblikovanju njihovih izjav ...

Škof Anton Jamnik, po posvečenju kaplan v Kočevju, med letoma 1990 in 1994 pa tajnik nadškofa Alojzija Šuštarja je osvetlil vloga nadškofa pri odpiranju krajevne Cerkve, Cerkvam v sosednjih državah oziroma v širšem evropskem prostoru. Povedal je, kakšna je bila Šuštarjeva podpora narodu oziroma Sloveniji na poti v samostojnost in spodbuda vsem vernim, naj sodelujejo pri duhovni in družbeni prenovi domovine. Povedal je tudi, kakšna so bila pričakovanja nadškofa Šuštarja od mlade demokracije na različnih področjih družbenega življenja od šolstva in dobrodelnosti do reševanja drugih pomembnih vprašanj. Kot je poudaril, je se je pri mnogih vodilnih iz prejšnjega sistema ohranil princip razmišljanja iz totalitarnega sistema zato nadškof Šuštar in z njim tudi krajevna Cerkev ni imela sogovornikov, ki bi se držali demokratičnih načel. Diktatura misli in kapitala je še naprej obvaldovala državo, čeprav se je navzven kazala kot svobodna in demokratična.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Tone Gorjup:

V oddaji Moja zgodba smo gostili Cveto Stepanjan, rojeno Černe iz Zgornjih Gorij, ki je opisala tragično usodo njihove družine. Igor Omerza v svoji knjigi „1984 Orwellovo leto Agopa Stepanjana" piše, da je šlo v njihovem primeru za igro tajnih služb dveh socialističnih držav. Ko je bil v Bolgariji obsojen jugoslovanski vohun, je Udba odgovorila z montiranim procesom priti bolgarskim državljanom. O tem seveda naša gostja Cveta Stepanjan takrat ni vedela ničesar. Bili so samo, če se metaforično izrazimo, kmetje na šahovnici s katerimi so se poigravali in jih zaradi visoke politike žrtvovali višje pozicionirani uradniki tajne policije.

Cveta je svojega bodočega moža Agopa (kar slovenimo kot Jakob), spoznala kot prodajalka v Jugotehniki na Bledu. Poročila sta se septembra 1971 v Varni. Agop je bil predvsem glasbenik, ki je igral v različnih skupinah. Navadno v hotelih ob koncu tedna. Rodili so se jima trije otroci. Dobil je tudi Jugoslovansko državljanstvo.

Svojo družino Cveta opiše kot srečno do leta 1984, ko je ugotovila, da je nekaj hudo narobe.

Več pa v oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj in ji lahko tudi prisluhnete:

Septembra leta 1984 so na vojaškem sodišču v Ljubljani sodili štirim Bolgarom, ki so živeli v Sloveniji, in petim Jugoslovanom. Oktobra so jim izrekli visoke zaporne kazni. Med njimi je bil tudi danes že pokojni Agop (Jakob) Stepanjan iz Zgornjih Dupelj, rojen v Bolgariji. O njem in osmih sotrpinih pripoveduje knjiga Igorja Omerze z naslovom 1984, Orwellovo leto Agopa Stepanjana, ki je izšla pri celovški Mohorjevi.

Naslovnica knjige

Agop Stepanjan je bil rojen 4. julija leta 1943 v armenski družini, ki je zaradi turškega nasilja nad armenci pribežala v bolgarijo. V glasbi je videl svojo prihodnost. Leta 1968 so mu dovolili priti iz Bolgarije v Jugoslavijo, kjer je igral v najrazličnejših krajih. Na Bledu je spoznal Cvetko Černe iz Zgornjih Gorij. Leta 1971 sta se poročila v Sofiji, nato pa sta živela v Gorjah pri Cvetkinih starših.

Igor Omerza

Knjiga 1984, Orwellovo leto Agopa Stepanjana, ki je izšla pri celovški Mohorjevi, obsega 376 strani, od tega kar 100 strani faksimilov dokumentov ter fotografij. Pri pisanju knjige so bili uporabljeni viri iz Arhiva Republike Slovenije, dokumentacije NUK-a, zasebnih dokumentacij, medijski ter drugi pisni in ustni viri. Večina omenjenih dokumentov in fotografij je v tej knjigi prvič javno objavljenih.

Milko Cočev

V oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete predstavitvi avtorja Igorja Omerze in nato še pričevanju enega od obsojenih Milka Cočeva.

Tokratna Moja zgodba je prinesla spomine treh Slovencev, ki so si kruh služili na tujem oziroma so bili že rojeni tam in so v času osamosvajanja naše domovine trkali na vrata uglednih evropskih državnikov. Brez njih zagotovo ne bi bilo priznanja slovenske samostojnosti. Kaj so v teh zgodovinskih trenutkih delali Slovenci v Avstriji, Švici in na Švedskem, so nam povedali mag. Lojze Dolinar, Božo Dimnik in Milan Starc. Vsi so delovali v okviru Svetovnega slovenskega kongresa, ki je takrat odigral pomembno vlogo, saj je združeval srčne in zavzete Slovence, ki so se vsak na svoj način na vseh kontinentih prizadevali za priznanje slovenske samostojnosti.

Božo Dimnik

V Švici živi in dela več kot 10.000 Slovencev. Tam je trideset let živel in delal tudi Božo Dimnik, ki je povedal, da se Slovenci do plebiscitarne enotnosti v domovini niso bili povezani med seboj. Ko so se začele dogajati spremembe, so začutili, da morajo pomagati svoji domovini in rojakom. Božo Dimnik nam je v pogovoru predstavil, kako težka je bila pot do priznanja, kako je preko svojih poznanstev in prijateljstev našel pot do takratnega nemškega zunanjega ministra Hansa Dietricha Genscherja, do papeža Janeza Pavla II. in drugih vplivnih ljudi. Vsi Slovenci, ki so živeli v tujini, so pomagali in nihče ni nič pričakoval, še manj zahteval.

Lojze Dolinar

Koroški Slovenci v Avstriji so bili vedno zelo povezani z matico. Mag. Lojze Dolinar, profesor na slovenski gimnaziji, mediator, sodni izvedenec in tolmač je večji del vojnega časa preživel v Ljubljani v Cankarjevem domu in obveščal novinarje iz Avstrije o dejanski situaciju. To je zagotovo pripomoglo k razumevanju situacije. Takratni avstrijski zunanji minister Alois Mock je Sloveniji pomagal in k temu so pripomogle informacije rojakov s prve roke. Po osamosvojitvi so Avstrijci spremenili odnos do Slovencev, saj so spoznali, da tam ne živijo „Jugosi, Jugoviči", kot so jih takrat imenovali, ampak so jih začeli gledati z drugačnega zornega kota, bilo je tudi precej občudovanja zaradi zmage v vojni.

Milan Starc

Tudi Švedska je dežela, v katero so se po vojni preselili mnogi Slovenci. Med njimi tudi podjetnik Milan Starc, ki je tam živel in delal več kot trideset let. Tudi sam je razglasitev samostojnosti doživel v tujini, želel postati del teritorialne obrambe in se boriti za domovino, a pristojni so ga prosili, naj o stanju obvešča švedske medije. To je tudi storil in skupaj s Slovenci, ki so živeli tam, pripomogel k priznanju tujih držav. Ko je Slovenija postala samostojna, je videl priložnost za življenje doma, se vrnil v domovino in tu ustanovil podjetje. Želi si, da bi se tudi ostali podjetniki vrnili v domovini in skupaj ustvarjali boljši jutri za vse.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je pripravila Mateja Feltrin Novljan: