V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili trem pričevalcem vezanim na horjulsko dolino. To so bili Janez Marolt s Korene ter Karel in Majda Lončar, ki živita v Clevelandu v Ameriki. Spregovorili so o težkih razmerah zaradi partizanskega nasilja, begunskih poteh in časih, ko so se razbite družine spet srečale.

V prvem delu smo prisluhnili pričevanju Janeza Marolta s Korene, vasice, ki je spadala v občino Horjul. Janezov ata Štefan (roj. 1899) je bil prvi v občini Horjul zaprt s strani Italijanov. Po maminem posredovanju pri škofu Rožmanu, je bil po desetih tednih izpuščen. Že decembra 1941 je oče vedel, da se je treba partizanov izogibati. Ob ustanovitvi vaške straže je postal njen član (najprej na Vrhniki, nato v Horjulu, nazadnje na Koreni). Maja 1945 je šel z begunci na Koroško, vendar že v civilu, ker zaradi starosti ni bil več vojaški obveznik. Bolezen mu je preprečila namero, da bi se s tremi tovariši vrnil domov, kar pa mu je rešilo življenje, saj so ostale na poti proti domu zajeli terenci in jih umorili. Decembra 1949 je bil oče sprejet v ZDA, v Cleveland. Za njim so leta 1959 prišli trije otroci, leta 1962 pa še mama in eden od sinov. Tako je ostal Janez sam na kmetiji. Prvič se je družina zbrala leta 1968, ko je Janez obiskal domače v Ameriki. Ata pa je prišel prvič na obisk v domovino leta 1973.

V nadaljevanju Moje zgodbe pa smo poslušali zakonca Lončar, ki živita v Ameriki, v Clevelandu. Karel Lončar se je rodil leta 1944 v Horjulu. Karlov oče je odšel po vojni v begunstvo in nato v ZDA. Družina, žena in štirje otroci, se mu je pridružila leta 1956, ko je dobil državljanstvo. Ko je Karel prišel v Ameriko, ni znal jezika, zato so mu pomagali v katoliški šoli. Obiskoval je višjo šolo, bil štiri leta v ameriški mornarici, po odsluženju pa je šel na univerzo.

Majda Lončar, rojena Stanovnik je bila stara šest tednov, ko je skupaj s starši zapustila svoj dom. Njen oče je bil doma iz Škofje Loke, mama pa iz Horjula. Kot begunci so šli iz Slovenije proti avstrijski Koroški do taborišča v Vetrinju. Kasneje so bili nastanjeni v Špitalu. V Sloveniji so bili rojeni 3 otroci, eden je bil rojen leta 1947 na Koroškem, najmlajši pa že v Ameriki, kamor so prišli za božič leta 1949. Oba starša sta se tam zaposlila, v Slovenijo pa se nista nikoli več vrnila.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo za objavo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

V ponedeljek 7. septembra 2020  je v sklopu "Ponedeljkovih večerov" Društva slovenskih izobražencev iz Trsta, potekala predstavitev knjige "Udba in akcija Sever", katere avtor je raziskovalec arhivov, publicist Igor Omerza. Dogodek so povezali s 30-letnico demokratizacije in osamosvojitve samostojne Slovenije.

Predstavitev knjige Udba in akcija Sever. Foto: Marij Maver

Omerzova knjiga o preprečitvi "mitingov resnice" v Sloveniji je izšla junija letos, spremno besedo zanjo je napisal prvi notranji minister demokratično izvoljenje slovenske vlade Igor Bavčar. Knjiga razkriva dogajanje v letih pred osamosvojitvijo Slovenije, saj obravnava vlogo politike in milice v času ministra Tomaža Ertla ter preprečenega srbskega mitinga v Sloveniji konec leta 1989. Takrat milica še nikakor ni bila demokratična in osamosvojitvena sila, kot jo nekateri predstavljajo. To izredno pomembno vlogo je prevzela šele po prvih pluralističnih volitvah. Prav tako si državnega odlikovanja za prispevek pri osamosvajanju, po pregledu dokumentov, ki jih najdemo v omenjeni knjigi, nikakor ni zaslužil nekdanji šef milice Tomaž Ertl. Lahko pa bi ga celo kazensko preganjali zaradi odgovornosti uničenja dokumentacije notranjega ministrstva in vpletenosti v udbovski velikovški bombni atentat.

Gosta večera je bil tudi ekonomist in publicist dr. Rado Pezdir, ki je uvedel večer v Trstu.

Vabljeni k poslušanju:

Prisluhnete lahko nadaljevanju pričevanja Jožeta Koširja iz Sevnice, ki je spregovoril o očetu, obsojenemu kot pripadniku Matjaževe vojske. Tokrat je na podlagi spominov, ki jih je napisal njegov oče, podrobneje spregovoril o aretaciji, fizičnem in psihičnem nasilju, ter kako je potekal montirani sodni proces v viteški dvorani Brežiškega gradu. Pripovedoval je tudi o tem, kako je oče prestajal kazen v različnih delovnih taboriščih in kakšne posledice je imela krivična obsodba za celotno družino.

Pričevanje z Jožetom Koširjem sta posneli sodelavki Študijskega centra za narodno spravo dr. Mateja Čoh Kladnik in Mirjam Dujo Jurjevčič. Zgodba Jožefa Koširja je predstavljena tudi v prispevku dr. Mateje Čoh Kladnik z naslovom »Jožef Košir in Matjaževa vojska v Sevnici«. Prispevek je izšel v znanstveni monografiji Usode Slovencev v vrtincu 20. stoletja, ki jo je v letu 2019 izdal Študijski center za narodno spravo.

Tokrat lahko prisluhnete pričevanju Jožeta Koširja iz Sevnice, ki je predstavil družinsko usodo staršev Jožefa in Marije Košir, rojene Beber. Njegov oče je med vojno kot obveščevalec Kozjanskega odreda aktivno sodeloval v partizanskem gibanju, po koncu vojne pa služil v Knoju in Jugoslovanski armadi. Spregovoril je o očetovih sanjah o svobodni Sloveniji in o tem, kako ga je kot pripadnika t. i. Matjaževega gibanja v Sevnici spremljala Uprava državne varnosti.

Zaradi domnevnega protidržavnega delovanja so ga novembra 1949 aretirali in zaprli v centralne zapore v Ljubljani. Tam so ga zasliševali in z nasiljem ter grožnjami izsilili priznanje, da je bil član ilegalne organizacije Matjaževa vojska v Sevnici; njen cilj naj bi bil nasilno zrušiti obstoječi sistem in državno ureditev v Jugoslaviji.

Jože Košir je povedal, kako je potekal montirani politični proces v brežiškem gradu, na katerem je bil decembra 1949 oče obsojen, ter kako je v različnih delovnih taboriščih in zaporih prestajal 16-letno kazen odvzema prostosti s prisilnim delom. Gost je spregovoril tudi o mami, ki je morala na zatožno klop kot podpornica t. i. Matjaževega gibanja, cela družina pa je še dolga leta čutila posledice krivične obsodbe.

Oče si je prizadeval za rehabilitacijo, a je ni dočakal, saj je sklep o razveljavitvi obeh sodb iz leta 1949 prispel na domači naslov mesec dni po njegovi smrti leta 1996. V letu 2018 je Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic Jožefu in Mariji Košir priznala status bivših političnih zapornikov.

Pričevanje z Jožetom Koširjem sta posneli sodelavki Študijskega centra za narodno spravo dr. Mateja Čoh Kladnik in Mirjam Dujo Jurjevčič. Zgodba Jožefa Koširja je predstavljena tudi v prispevku dr. Mateje Čoh Kladnik z naslovom »Jožef Košir in Matjaževa vojska v Sevnici«. Prispevek je izšel v znanstveni monografiji Usode Slovencev v vrtincu 20. stoletja, ki jo je v letu 2019 izdal Študijski center za narodno spravo. Prisluhnite oddaji:

Prisluhnete lahko še zadnjemu delu spominov sestre Leonarde Rot, Marijine sestre čudodelne svetinje, ki je popisala njihovo življenje po letu 1945. V zadnjem delu je še posebej zanimivo, kako so veljaki nekdanjega sistema, sestram najprej odvzeli pravico do oskrbe bolnikov na domu, potem pa so sami prosili sestre naj negujejo njihove svojce. To so bili denimo Franc Kutin, Janez Stanovnik, Lidija Šentjurc, Josip Vidmar ...

Odlomek iz besedila:

Franc Kutin (sodnik in politik) ni bil edini, ki je „na svoji koži občutil da nismo nepotrebne" Bilo je še več njemu podobnih, med njimi tudi Lidija Šentjurc, ki je podpisala odločbo o razlastitvi samostanskega imetja Marijinih sester. Njeni hudo bolni mami so sestre dolgo stregle v Jamovi ulici v Ljubljani. V redovni obleki so bivale v stanovanju Krajgher - Šentjurc in jo tudi v službenem avtomobilu spremljale, kadar so jo kam peljali. A treba je priznati, da je bila gospa Lidija za to pomoč hvaležna, saj brez njene pomoči ne bi imele samostana na Dobrovi.
Marijine sestre so stregle tudi ženi (Janeza) Stanovnika, „očeta domovine" (naroda) in Josipu Vidmarju, ko so mu pojemale moči. To je bilo njih krščansko maščevanje za vse krivice, ki so jih morale pretrpeti, obenem pa sredstvo, da so se zopet lahko posvetile svojemu delu za trpeče brate in sestre. Škoda je le to, da je sedaj, ko so odprta vsa vrata in se vedno znova odpirajo nova delovna področja, število sester vedno manjše.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj: