• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

14. 10. 2018, Teharje 2018

Nova Slovenska zaveza in Župnija Teharje sta v nedeljo, 7. oktobra v Spominskem parku Teharje pripravila spominsko slovesnost s svetim bogoslužjem. Sveto mašo je daroval upokojeni celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek. Po maši je bil blagoslov novega križevega pota, ki so ga postavili ob poti od vhoda v grobišče do cerkve svete Ane, od koder so jetniki poslušali zvonjenje, ki jim je bila tiha vez z Bogom in upanje v odrešenje. Križev pot je mogoče moliti kadarkoli, skupno pa ga molimo vsako leto na tiho nedeljo popoldne. Po blagoslovu križevega pota je sledil še kulturni program, ki ga je, kot vsako leto, pripravila Nova slovenska zaveza. Osrednji govornik je bil nekdanji predsednik državnega zbora France Cukjati. V glasbenem delu sta sodelovala sopranistka Andreja Zakonjšek Krt in baritonist Ivan Arnšek, potomca v teharskem taborišču zaprtih očetov.

Foto: Ivo Žajdela

Najprej lahko prisluhnete pridigi škofa Lipovška, ki je spomnil, da je minilo 73 let od konca druge svetovne vojne, od katerih jih je 50 minevalo v prisilnem molku in načrtnem prikrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju, o čemer grozljivo priča 600 in več večinoma še neurejenih morišč in grobišč po raznih krajih naše domovine.

Osrednji govornik je bil nekdanji predsednik državnega zbora Republike Slovenije dr. France Cukjati. Ta je nedavno izdal knjigo Slovenske podobe zla, v kateri piše, da se največje skrivnosti, kamor spada tudi človekovo dobro in zlo, ne da razumeti brez srca, brez čutenja. Slovenija je po njegovih besedah še vedno ujeta v sovraštvo, izključevalnost in razklanost in tudi zato se ljudje zbirajo na tem mestu, da ohranjajo zavest o izvoru prekletstva, ki še vedno bremeni slovenski narod. Njegov nagovor opominja z besedami, da tu »nismo samo zato, da prižgemo svečko in se poklonimo žrtvam komunističnega nasilja. Ampak tudi zato, da se upremo vsem poskusom nadaljnjega prikrivanja resnice in zločina, ki je bil storjen nad slovenskim narodom. Da se upremo vsem manipulacijam laži in vsem poskusom sodnega pregona novinarjev, ki imajo pogum, da spoštujejo resnico.«

Oddajo Moja zgodba je po posnetku p. Ivana Rampreta iz radia Vatikan uredil Jože Bartolj:

7. 10. 2018, O znanih slovenskih odvetnikih urednik Andrej Razdrih

Ob 150 letnici organiziranega odvetništva na Slovenskem je Odvetniška zbornica Slovenije v sodelovanju z Umetniškim kabinetom Primož Premzel izdala obsežno monografijo z naslovom Slavni slovenski pravdarji in podnaslovom Slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki.

Gre za monografijo na 352. straneh velikega formata, ki predstavlja zgodovinsko študijo o razvoju odvetništva na Slovenskem, prinaša obsežnejše predstavitve desetih najbolj slavnih slovenskih odvetnikov in pa portrete osemindevetdesetih pomembnejših odvetnikov. Knjigo zaključuje seznam 3194 odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije v letih 1918 do 2018.

Urednik knjige, odvetnik Andrej Razdrih, je v oddaji spomnil, da je Odvetniška zbornica Slovenije najstarejša neodvisna civilna organizacija na Slovenskem. "Glavni namen je bil, da slovenski javnosti pokažemo, kako pomembno vlogo je imelo slovensko odvetništvo tudi v naši umetnosti, znanosti in politiki." Zanimiv je izbor desetih najbolj slavnih slovenskih odvetnikov. Mednje so uvrstili Martina Pegiusa, Janeza Jurija Hočevarja, Franceta Prešerena, Ivana Tavčarja, Henrika Tumo, Danila Majarona, Franja Rosino, Karola Grossmanna, Frana Milčinskega in Ljubo Prenner. Vsakemu izmed njih smo v oddaji posvetili nekaj pozornosti, njihove življenjepise v knjigi pa je zapisal znani pisatelj kriminalk, ki je tudi odvetnik mag. Igor Karlovšek.

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman:

30. 9. 2018, Mihajla Habjan Bitežnik - pričevanje

Pred nami je zgodba Mihajle Habjan Bitežnik, hčerke znanega primorskega pravnika in politika Josipa Bitežnika, rojenega v Solkanu. Njena bogata zgodba nas vodi od otroških in mladih let, spomina na Ehrlichov umor na Streliški ulici v Ljubljani, selitev iz kraja v kraj do življenja v številnih begunskih taboriščih. Po koncu druge svetovne vojne je svobodo začutila šele v novi domovini Kanadi.

Mihajla je bila rojena leta 1922 v Gorici. Njen oče Josip Bitežnik se je v tridesetih letih, ko je fašizem onemogočil sleherno slovensko dejavnost, umaknil na Dunaj, kjer je več let sodeloval pri reševanju manjšinskih narodnostnih vprašanj. Družina je medtem živela v Mariboru, tam je Mihajla hodila v ljudsko šolo. Maturirala je na klasični gimnaziji v Ljubljani in se nato vpisala na študij prava, ki pa ga zaradi vojne ni mogla zaključiti. Ko so maja 1942 v Ljubljani ustrelili dr. Ehrlicha je pritekla na Streliško ulico in ga videla krvaveti. Bila je prijateljica študenta Frančka Župca, poznala pa je tudi Jaroslava Kiklja, ki sta bila oba žrtve revolucionarnega nasilja že marca 1942. Po prekinjenem študiju je Mihajla za krajši čas dobila službo. Oče se zaradi strahu pred Italijani ni upal vrniti iz Beograda, zato je ostala mama sama z otroki. 6. maja 1945 se je z njimi umaknila iz Ljubljane na Koroško. Do Kranja so šli z vlakom, naprej pa peš. Ko so prišli čez mejo, so jih na avstrijski strani zajeli partizani in jih zaprli. Potem so se morali partizani s Koroške umakniti. Pod okrilje so jih vzeli Angleži in jih odpeljali v Celovec, od tam pa v Italijo, kjer so se selili iz taborišča v taborišče.

Nato sledimo času, ko se je Mihajla z mamo vrnila v Gorico in si poiskala delo, da je lahko preživljala družino, ki je bila še vedno brez očeta. Delo je dobila pri Rdečem križu. Življenje v coni A je bilo zanjo lepo, saj je bila srečna, da živi v svobodi. Uredili so si lepo stanovanje in se končno po več letih (leta 1947) srečali z očetom.

Moža Franca je Mihajla spoznala v Gorici in sta se kmalu poročila. Mihajla je bila krajši čas zaposlena pri Rdečem križu v Trstu, potem pa jo je dr. Falež povabil, da začne delati pri mednarodni organizaciji za begunce t. i. IRO - International Refugee Organization. Mihajla je bila že drugič noseča, zato se je odločila, da se z družino preseli v Kanado. Nikdar ji ni bilo žal, da so se preselili tja. Šele v Kanadi je Mihajla v polnosti začutila svobodo, tam je bila srečna in zadovoljna.

Pričevanje sta novembra 2016 v Kanadi (v Torontu) posnela sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Renato Podbersič in publicist Ivo Jevnikar, za predvajanje pa sva ga pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

23. 9. 2018, Marija Tomažič Lavrisha - pričevanje

Tokrat lahko prisluhnete zgodbi Marije Tomažič Lavrisha, rojene v Ljubljani, leta 1920. Po vojni jo je begunska pot vodila v taborišče Vetrinj, od tam pa v različna taborišča po Avstriji in nato v Severno Ameriko, kjer si je ustvarila nov dom.

Marijini spomini se najprej ustavijo ob njenih otroških in dekliških letih, ko je bila dejavno vključena v farno življenje v Mostah. Bila je članica Katoliške akcije, misijonskega krožka in pevskega zbora. Obiskovala je šolo pri uršulinkah, potem pa je bila dijakinja poljanske gimnazije. Po končani šoli se je zaposlila v pisarni Konzumnega društva, ki ga je vodil razgledan in pošten ravnatelj. Njo in sodelavce je vestno opozarjal na nevarnosti revolucionarnega nasilja, ki se je začelo pojavljati že kmalu po italijanski zasedbi Ljubljane. Veliko se je govorilo o umoru duhovnika Ehrlicha ter bana Natlačna in te dogodke je budno spremljala tudi Marija. Večkrat je javno izrazila svoje nasprotovanje takšnemu početju. Po nasvetu očeta se je maja 1945 zaradi nevarnosti in strahu pred partizani umaknila iz Ljubljane. Ko je zapustila rodni dom, je na pot vzela le malo obleke, kos kruha in jabolko. Z dekleti so se nato kot begunke odpravile proti Gorenjski in nato avstrijski Koroški.

Pri prehodu skozi predor je njej in dekletom, s katerimi je bila, pomagal bratranec, da so predor prečkale na vozovih in jim ni bilo treba hoditi po vodi. V Vetrinj so prispele na praznik vnebohoda. Spale so na praproti in jedle iz skupnih kotlov, bile pa so srečne, da so se rešile partizanske nevarnosti. Spet je nastopila velika žalost, ko so izvedeli, da vozijo domobrance in civiliste nazaj v Jugoslavijo. Cerkev je bila ves čas nabito polna, ljudje so prosili in molili za vrnjene in umorjene domobrance. Marija je bila nato premeščena v taborišče Lienz, od tam pa v Spittal. Končno je dobila begunski status, ki ji je omogočil, da je z garantnim pismom odšla proti Ameriki.

Iz Nemčije je šla v Halifax v Kanado, od tam v New York in nato do Chicaga. Na enem od romanj je v Lemontu spoznala moža Slovenca in se z njim kmalu poročila. Odšla sta živet v Cleveland.

Pričevanje gospe Marije je novembra 2016 v Clevelandu posnel sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Renato Podbersič, za oddajo pa sva ga pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

Vse, ki bi nam radi zaupali svojo zgodbo iz vojnih ali povojnih časov, lepo vabimo, da nas pokličete po telefonu 01 230 67 05 in se bomo dogovorili za kraj in čas snemanja. Veseli bomo vašega sodelovanja.

16. 9. 2018, France Cukjati – Slovenske podobe zla

Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič sta v sodelovanju s Celjsko Mohorjevo družbo sredi junija pripravila srečanje s teologom, zdravnikom in politikom ter nekdanjim predsednikom Državnega zbora Republike Slovenije dr. Francetom Cukjatijem, ki je tudi avtor knjige Slovenske podobe zla(Celjska Mohorjeva družba).

Z gostom se je pogovarjala ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe dr. Tanja Ozvatič.

Knjiga Slovenske podobe zla z različnih vidikov razjasnjuje izvor zla, njegove značilnosti in posledice ter nakazuje pot osvoboditve človeka in družbe izpod ujetosti v zlo. Dvajseto stoletje je bilo zaradi fašističnega, nacionalsocialističnega in komunističnega nasilja stoletje trpljenja, ki mu ni primere v vsej človeški zgodovini. Slovenija je krvavo občutila vse tri totalitarizme. Če je okupacija trajala le nekaj let, pa je komunistično nasilje trajalo petdeset let in je v narodovem spominu še zelo prisotno. Zato je to lahko tudi odlično izhodišče za razpravo o zlu.

France Cukjati je bil rojen med drugo svetovno vojno v Šentgotardu pri Trojanah. Komaj leto dni star je izgubil očeta, ki je padel 1944. v čudnih okoliščinah pri partizanih. To je bilo zelo težko za njegovo mamo, ki je bila učiteljica in je morala sama skrbeti za štiri otroke. Poleg tega je hodila v cerkev, zato so jo preganjali in ji grozili, da bo zgubila službo in da bodo ostali brez dohodkov.


Dr. France Cukjati foto: ARO

Spomin na mamino in družinsko trpljenje ga še vedno spremlja. Zato je spregovoril tudi o razliki med zlom in trpljenjem.

Po prvi stopnji gradbene fakultete v Ljubljani je vstopil v jezuitski red, končal filozofijo v Zagrebu in teologijo v Frankfurtu. Po izstopu iz jezuitskega reda in po končanem študiju medicine v Ljubljani je dolga leta deloval kot splošni zdravnik, najprej v Ljubljani in nato na Vrhniki.

Leta 2000 je stopil v politiko. Najprej je bil državni sekretar na Ministrstvu za zdravje, nato pa tri mandate poslanec, 2005-2008 pa tudi predsednik Državnega zbora Republike Slovenije.

Prisluhnite oddaji: