Pri založbi Beletrina je leta 2022 izšla knjiga dopisovanje med očetom in hčerko, Borisom Furlanom in Stašo Furlan Seaton z naslovom SKOZI GOSTO NOČ, ki jo je urednila publicistka Alenka Puhar. Tokratna oddaja se torej ukvarja s posledico montiranega sodnega procesa, ki ga poznamo pod imenom Nagodetov proces.

Tega je izvedla povojna oblasti pod vodstvom Komunistične partije proti predvojnim simpatizerjem in medvojnim zaveznikom partizanskega gibanja. Obtožili so jih protidržavne dejavnosti in vohunjenja. Bil je obračun s predvojno svobodomiselno in demokratično inteligenco. Maja 1947 je slovenska tajna policija UDBA aretirala 32 visoko izobraženih intelektualcev. Med njimi so bili nekateri nekdanji člani KPS, večina pa je bila liberalnih demokratov, ki so bili naklonjeni parlamentarnim demokracijam na Zahodu. Med aretiranimi so bili Črtomir Nagode, Ljubo Sirc, Leon Kavčnik, Boris Furlan, Zoran Hribar, Angela Vode, Metod Kumelj, Pavla Hočevar, Svatopluk Zupan, Bogdan Stare, Metod Pirc, Vid Lajovic, Franjo Sirc, Elizabeta Hribar, Franca Snoja. Dva meseca so jih zasliševali in mučili v ljubljanskih zaporih. Politbiro Centralnega komiteja KPS je aretirane v slovenskih medijih označil kot peščico špijonov, razrednih sovražnikov, plačancev inozemstva, ki nimajo nobene politične vsebine in katerih delo je brez vsake politične osnove škodovati ljudski oblasti. Javni tožilec v procesu je bil Viktor Avbelj, kasnejši predsednik predsedstva Socialistične Republike Slovenije. Po 13 dneh sojenja, 12. avgusta so tri obtožene, Črtomirja Nagodeta, Borisa Furlana in Ljuba Sirca obsodili na smrt s streljanjem, ostale na visoke zaporne kazni, s prisilnim delom in odvzemom vseh državljanskih pravic. Nagodeta so 27. avgusta 1947 ustrelili, Furlanu in Sircu pa je bila kasneje kazen spremenjena v dvajset let ječe s prisilnim delom.

Boris Furlan je bil po štirih letih in pol, ki jih je večinoma presedel v samici, pogojno izpuščen zaradi bolezni. Od prihoda na pogojno svobodo do smrti leta 1957, si je dopisoval s hčerko Stašo, ki je živela v Ameriki in o tej korespondenci, ki je zdaj izšla v knjigo Skozi gosto noč, smo govorili z urednico knjige, prevajalko, publicistko, nekdanjo novinarko Alenko Puhar.

Leta 1952 se je preselil v Radovljico, da bi se izognil vsakodnevnemu zastraševanju, ki mu je bil izpostavljen v slovenski prestolnici. Novembra 1953 je bil žrtev javnega linča, ki so ga uprizorili mladinski aktivisti, agentje Jugoslovanske tajne politične policije, pri čemer je utrpel resne poškodbe, predvsem pa nečloveški strah. Umrl je štiri leta kasneje za srčno slabostjo, med sprehodom po parku v Radovljici, pokopali so ga v Ljubljani na pokopališču Vič.

Hčerka je skrbno hranila očetova pisma in celo kopije svojih ter jih malo pred smrtjo poslala v domovino in ponudila v natis, kjer postajajo dokument časa izjemnega pomena, saj so polna topline in ljubezni, a tudi globokih in kompleksnih filozofskih pogovorov, saj, kot v enem izmed pisem zapiše Boris Furlan, je filozofija v bistvu dialog duha s samim seboj ali pa z drugimi.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je z urednico Alenko Pinan pripravil Jože Bartolj: 

Tokrat lahko poslušate pričevanje o časih po drugi svetovni vojni s strani naslednje generacije. O svojem dedu je spregovorila vnukinja, ki je pisala pred časom o tej družinski preizkušnji, prav lahko ji rečemo tudi travma, pod naslovom Mnogo več kot žrtve, dr. medicine Kristina Lovšin Salmič.

Najprej je potrebno povedati, da se za vsakim imenom žrtve vojne skriva posameznik, njegova usoda, usoda njegove družine. Vsak umrli je bil nekomu sin, nekomu brat, morda mož, morda je imel že otroke … Za njim, še posebej, če je odšel nenadoma, nepričakovano, so ostale neizgovorjene besede, nekdo je za njim žaloval, velikokrat tudi skrivoma. In vse te bolečine in travme so se, morda tudi nezavedno, potem prenašale tudi na druge družinske člane, še posebej če je bila žrtev ožigosana za izdajalca, sovražnika, ki še mesta na pokopališču ni vreden …

Kristina Lovšin Salmič, foto: Jože Bartolj

Kristina Lovšin Salmič je z nami delila zgodbo njenega deda Žana Pirca. Takole piše:

"Dedek po moji mami je bil domobranec, žrtev povojnega nasilja s strani jugoslovanskih komunističnih oblasti v maju in juniju 1945. Njegovo ime je Žan Pirc, rojen 7. 5. 1908 v Zalokah pri Raki, kjer je tudi odraščal. Imel je tri brate in štiri sestre, doma so živeli na kmetiji. V družini so lepo peli, igrali na citre, orglice, bili so tudi korski pevci. Stara mama Neža, njegova žena, je večkrat omenila, da je bil spreten človek in je znal vse narediti sam.  Moja mama, njegova edina hči, je bila nezakonski otrok in sta se starša poročila šele leta 1941 pri njenih 9 letih, do takrat se je pisala Bajc. Do poroke sta z mamo živeli na Golem vrhu pri Raki pri Bajčevih, na kmetiji materinih staršev. Imeli so jo radi, najbolj je občudovala dedka Bajca. Družini Pirc in Bajc sta bili zelo povezani, ker je še eden od Žanovih bratov bil poročen z Bajčevo sestro. Starša od moje mame naj bi prevzela kmetijo na domačiji Pirčevih, vendar se je že kmalu začela vojna in so pred nemškim izseljevanjem dobesedno čez noč prebežali na italijansko stran, v okolico Šentjerneja. Tam so živeli skupaj kot družina do leta 1943, ko je šel moj dedek k domobrancem. Čeprav moja mama ni dolgo živela s svojim očetom, je bila nanj zelo navezana."

"Ob koncu vojne sta prišla zakonca Žan in Neža Pirc iz Šentjerneja domov v Zaloke, saj je dedek menil, da ni storil nič narobe. Po dveh tednih so v maju 1945 prišli ponj partizani in ga aretirali. Najprej so ga odpeljali na policijsko postajo na Raki, od tam pa na grad Rajhenburg (Brestanica). Z njim sta bila zaprta tudi njegova dva svaka Bajca (domobranca) – brata moje stare mame. Na gradu je bila paznica, ki jih je zverinsko pretepala. Dedek je dobil – najverjetneje s puškinim kopitom – hude udarce po glavi. Imel je odprto lobanjo. Tretji brat moje stare mame, ki je bil partizan, jih je lahko obiskoval in je njihove okrvavljene obleke odnašal domov, da jih je njegova žena oprala. Ko se je nekega dne zopet vrnil k njim, je vprašal: »A Žana pa ni?« On pa je ležal na tleh in rekel: »Kaj me ne poznaš?«, imel je namreč tako oteklo glavo, da je bil neprepoznaven.

Oba brata moje stare mame sta bila na poti na morišče rešena. Zanju je posredovala sestrična, ki se je zaradi tega s kolesom peljala iz Rake v Brežice k svojemu bratu, partizanu, aktivistu in ga prosila, češ: »Saj to so vendar naši bratranci«. Dedek Žan pa je bil umorjen ali napol živ odpeljan s kamionom, tako kot drugi jetniki, neznano kam."

Prisluhnite pričevanju Kristine Lovšin Salmič. Z njo se je pogovarjal Jože Bartolj: 

V oddaji Moja zgodba smo na prvo nedeljo v mesecu spet spregovorili o mučencih XX. stoletja, žrtvah totalitarizmov. Zgodovinar Jurij Pavel Emeršič nam je predstavil usodo Janka Komljanca, ki je bil duhovnik v Prečni pri Novem mestu. Že kot kaplan je bil zelo dejaven tako na verskem kot tudi na družbenem in kulturnem področju, kar je potem nadaljeval tudi kot župnik. Partizani so ga zaradi njegovega vpliva skupaj z nekaterimi drugimi žrtvami ubili junija 1942 v bližini gradu Hmeljnik.

Janko Komljanec, foto: ARO

Življenjepis, kot ga je pripravil dr. Metod Benedik:

Janko Komljanec se je rodil 24. junija 1892 v Bučki. V duhovnika je bil posvečen 24. junija 1916. Nato je bil pet let kaplan v Podbočju (Sv. Križ ob Krki), tri leta prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, nato dvanajst let kaplan v Prečni, od l7. avgusta 1937 pa župnik. Že kot kaplan je bil zelo dejaven tako na verskem kot tudi na družbenem in kulturnem področju, kar je potem nadaljeval tudi kot župnik.

Pod njegovim vodstvom so krajani dobili sodoben prosvetni dom, kjer se je potem odvijala živahna društvena dejavnost za izobrazbo, vzgojo, spodbujanje krščanske in narodne zavesti in ne nazadnje tudi za razvedrilo. Župljane je spodbujal s tehtno besedo, še bolj pa z zgledom skrbnega in gostoljubnega kristjana. Pod njegovo streho so našli zatočišče in pomoč reveži, brezposelni in drugi pomoči potrebni. Zelo skrben je bil za bolnike v župniji in jim tudi gmotno pomagal.

Široko razgledan duhovnik je posebej mlade soočal z dogajanji v svetu, v katerem so se vse bolj uveljavljali totalitarni režimi. Eden od fantov, ki se je udeleževal srečanj z župnikom, je kasneje zapisal: "Rekel nam je, da je okupator prepovedal vsa društva. Prišel pa bo čas, ko se bomo znašli v istem položaju kot naši bratje na Primorskem in na Koroškem, kjer je slovenščina v veliki nevarnosti. Edino katoliška duhovščina je tista, ki skuša po svojih močeh buditi in ohranjati slovensko zavest. Na take razmere moramo biti pripravljeni tudi pri nas." Komljanec je bil prepričan, da se bo od treh totalitarizmov najdlje obdržal komunizem, "toda ko bo na višku svoje moči, se bo sam zrušil, ker nima ne duhovne ne materialne prave podlage; do takrat pa je še daleč in malokdo izmed nas bo to dočakal."

15. junija 1942 so partizani zvečer obkolili župnišče. Župnika Komljanca, farovškega hlapca Alojza Pašiča iz Semiča ter dva brata z Daljnega Vrha, Antona in Alojza Murglja, so odgnali proti gradu Hmeljnik. Nekdo izmed stražarjev, ki je pozneje ušel partizanom, je pripovedoval, da se je župnik izkazal za junaka. Pretepali so ga, on pa je pri zasliševanju odgovarjal kratko in odločno. Svoje sotrpine je spodbujal: "Kratko bo trpljenje, večno pa veselje…" in jim podelil sveto odvezo. Končno je moral sam skopati grob za vse štiri. V neki dolinici severno od gradu Hmeljnik so 17. junija 1942 župnika in njegove sotrpine hudo mučili in slednjič umorili. Šele 3. aprila 1943 so njegovo truplo in trupla treh sotrpinov izkopali. Pri pogrebu v Prečni se je zbralo okoli 2000 ljudi. Župnik Kres iz Vavte vasi je v govoru poudaril: "Prišel bo čas, ko bodo te žrtve svetel zgled bodočim rodovom." Ob koncu je izrazil trdno upanje, "da bo Cerkev dvignila prečenske mučence na stopnjo one slave, kakor jo daje tistim, ki so dali življenje zanjo. Verujem, da bo to poveličanje dočakal marsikdo od vas ter vesel pel Bogu zahvalno pesem, da je tudi naš narod dal za vero svetnike – mučence".

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj: 

Ministrstvo za kulturo je pripravilo posvet o zbirki kipov s posestva Brdo pri Kranju, ki so jih preselili v odprti depo Parka vojaške zgodovine v Pivki. Na posvetu so problematiko kipov in njihove umestitve v prostor osvetlili z različnih zornih kotov, mi pa smo o tej temi spregovorili z nekdanjim direktorjem ukinjenega Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Jožetom Dežmanom. Ministrica Asta Vrečko je na posvetu poudarila: "Prestavitev kipov je bila neprimerna. Ni šlo za restavriranje, kot je bilo najavljeno, ampak zgolj prenos, ki ni bil izpeljan po ustaljenem postopku, temveč je šlo za arbitrarno odločitev brez strokovnih podlag. Tudi njihova postavitev v Pivki ni ustrezna.

Kipi Pivka, foto: Boštjan Kurent

Po uvodu, kjer je povedal, da se premestitev v Pivko izvršila pod njegovim direktorovanjem in da na omenjeni posvet sploh ni bil vabljen, je tja odšel samoiniciativno. V oddaji smo predvajali nekaj zvočnih prispevkov s posveta. Tako sta utemeljitev zakaj sploh posvet v organizaciji Ministrstva za kulturo predstavljala državni sekretar Matevž Čelik Vidmar in pa v.d. generalnega direktorja direktorata za kulturno dediščino Špela Spanžel. Oba sta prestavitev v Pivko smatrala za nepotrebno in za kipe (dediščino) škodljivo.

Dr. Dežman je sicer za povod sorazmerno velikega odmeva v javosti glede zbirke socrealnih kipov, ki so jo prestavili v Muzej na prostem v Pivko, omenil izjavo nekdanjega predsednika Milana Kučana. Ta je na enem od srečanj Zveze borcev prestavitev kipov z Brda okarakteriziral kot zgodovinski revizionizem. Prav tako naj bi bili kipi zdaj skriti pred očmi javnosti, skratka umaknjeni. "In to je bilo sprožilo za odmev v javnosti," je prepričan Dežman, ki je nato naštel koliko obiskovalcev si je v Pivki te skulpure ogledalo, vključno z vrsto tujih delegacij tudi protokolarnih. Argument o skritosti torej ne drži, še posebej če pomilimo, da so bili ti kipi na brdu v odmaknjenem delu protokolarnega posestva.

Socrealistični kipi v Pivki, foto: Boštjan Kurent

Vodja Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Martina Kikelj je v nadaljevanju opisala kakšne vse poškodbe so našli pri pregledu bronastih skulptur. Izsledki raziskav kažejo, da so restavratorski posegi glede na stanje skulptur v resnici že nujni.

Slišali smo tudi mneje arhitekta trenutne postavitve kipov v Pivki Ira Zorka, ki je mnenja, da gre vendar za obremnjeno dediščino. Najbolj neizprosen do socrealističnih kipov in njihove postavitve pa je bil letošnji Prešernov nagrajenec akademski slikar Herman Gvardjančič, ki je v oddaji Naš gost ob letošnjem 8. februarju izjavil, da socrealistična umetnost sploh ni umetnost, ker je preveč politična in bi jo lahko postavili zgolj ob bok nacistični umetnosti ...

Socrealistični kipi, postavitev v Pivki, foto: Boštjan Kurent

Oddajo je pripravil Jože Dežman, vodil pa Jože Bartolj: 

Tokrat lahko prisluhnete še zadnjemu delu prispevkov, ki so bili predstavljeni na znanstvenem posvetu z naslovom »Ob 75 letnici Pariške mirovne pogodbe – posledice za primorski prostor«.

Prof. Tomaž Simčič, foto: ŠCNS

Posvet je potekal  v Trstu, 23. septembra 2022, v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo in Društva slovenskih izobražencev iz Trsta in s podporo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Sodelujoči predavatelji so osvetlili pariško mirovno konferenco, na kateri so tedanje zavezniške in pridružene sile sklenile mirovno pogodbo z Italijo, ki je bila pogodbenica trojnega pakta z Nemčijo in Japonsko in je začela napadalno vojno ter tako nosila svoj del odgovornosti za drugo svetovno vojno. Zahodni zavezniki so se do Italije vedli zelo blagohotno, saj so upoštevali njeno geopolitično vrednost na prvi črti hladne vojne. Predavatelji so v referatih obdelali politično sliko, ki se je takrat oblikovala v sedanjem zamejstvu, odnos režima do nekomunističnih sredin, ponoven zagon slovenskega šolstva, prizadevanja slovenskih duhovnikov za priključitev Primorske k matici, preganjanje duhovnikov v bivši coni B Morganove linije po vzpostavitvi nove meje, vlogo političnih beguncev pri oživljanju slovenstva v sedanjem zamejstvu in usodo taborišč za begunce po sklenitvi mirovne pogodbe z Italijo.

Dr. Helena Jaklitsch, foto: ŠCNS

Tokrat lahko poslušate prispevek prof. Tomaža Simčiča z naslovom »Slovensko šolstvo na Tržaškem in Goriškem pred podpisom Pariške mirovne pogodbe in po njem, v luči zapisnika seje o tekočih vprašanjih šolstva z dne 6. avgusta 1946«. V drugem delu oddaje pa je prispevek o slovenskih beguncih v Italiji, po vzpostavitvi nove razmejitve med Jugoslavijo in Italijo. O tem je spregovorila dr. Helena Jaklitsch.

Oddajo sta pripravili sodelavki SCNR Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: