Objavljamo drugi del oddaje, ki je nastala po dnevniku Franca Rozmana. Takole piše v uvodu:

"Kot 17-letni mladec sem 2. avgusta 1943 leta mobiliziran v Reich arbeit -dinst (Nemško delovno službo) poleg mnogih Slovencev 1926 letnikov.
Pot me vodi v Saalfelden, kjer nam 3 tedne vcepljajo strogo vojaško disciplino in red ter zbijajo trmo iz glave. V Salzburgu se ponavlja ista pesem, le da 1 dan delamo, a 2 zanimamo.
17. marca 1944 leta oblečemo v Domažlicah (Taus) na Češkem vojaško suknjo. Pridemo z dežja pod kap, ker nas preganjajo kot pse. Čez mesec dni se po naključju prestavi edinica v Škofjo Loko, a nas Slovencev ne zaupajo domov. Znajdemo se v Pragi kot pešaki, kjer se bolje počutimo ter se tudi s Pražani dobro razumemo.
Zadnje dni junija dobim dopust, a ga ne izkoristim za v partizane, ker sem se zarotil, da prostovoljno ne grem nikamor, a pome ne pridejo.
Sredi julija se pa že nahajam v Grafenwöhru, kjer se formira divizija za fronto.
Od tu se začno moji spomini zbrani v tem zvezku - 6 mesečno frontno življenje -življenje hrta v zemlji - življenje podivjane zveri, ki se ubija med sabo za prazen nič - življenje ob lakoti in žeji, v katero bi dal državnike za par dni in vojske bi bilo hitro konec!"

Prisluhnite oddaji, ki jo je po dnevniku, ki ga je pisal Franc Rozman, pripravila Monika Kokalj Kočevar:

Franc Rozman je bil kot 17 letni mladenič iz Stražišča pri Kranju, 2. avgusta 1943 mobiliziran in poslan v državno delovno službo - RAD - v Saalfelden pri Innsbrucku. 17. marca 1944 je na Češkem začel vojaško pot kot pešak, nato pa je bil dodeljen motorizirani pehotni diviziji.

Prek Dresdna so jih na začetku poletja 1944 odpeljali na rusko fronto v bližino Reichshofa na Poljskem. Tam so imeli večmesečne boje z Rusi. Kasneje so jih premaknili v zaledje, konec novembra 1944 pa ponovno na fronto od koder so se umikali približno 500 km.

30. januarja 1945 je bil ranjen. Odpeljali so ga v bolnišnico na Dunaj. Tam je dobil bolniški dopust, vendar le do Celovca, kjer se je srečal z domačimi. Nato so ga poslali v Linz na Donavi. Sredi aprila 1945 se je namesto v kasarno odpravil proti domu, kjer je srečno dočakal konec vojne.

Prisluhnite oddaji, ki jo je po dnevniku, ki ga je pisal Franc, pripravila Monika Kokalj Kočevar:

V 91. letu starosti se je za vedno poslovil anglist in klasični filolog prof. Justin Stanovnik. Bil je med ustanovitelji Nove Slovenske zaveze, dolgoletni urednik revije Zaveza in praktičen kristjan. Ves čas si je prizadeval, da bi Slovenci doumeli, kaj se nam je zgodilo v času med in po drugi svetovni vojni, ko sta pri nas divjali okupacija in komunistična revolucija.

Njegova zemeljska pot se je začela 14. aprila 1928 v verni kmečki družini v Lesnem Brdu nad Horjulom. Oče je med prvo svetovno vojno izkusil rusko ujetništvo in tam spoznal nasino boljševiško revolucijo. Zaradi vosovskih umorov v njihovih krajih so se, tako kot večina drugih družin, pridružili protirevolucionarnemu taboru. Justin se je kot šestnajstleten dijak klasične gimnazije pridružil domobrancem, kasneje z njimi odšel na Koroško in bil vrnjen s strani Angležev v roke Titove vojske. Po njegovih besedah so to izročitev »pozneje angleški zgodovinarji imenovali edini vojni zločin angleške vojske v drugi svetovni vojni.«

Pri sedemnajstih letih je preživel grozote teharskega taborišča. Zaznamovan je nadeljeval šolanje, bil leta 1949 aretiran in zaprt v koncentracijskem taborišču Strnišče pri Kidričevem. Pozneje je gradil hidrocentralo v Medvodah in se tam srečal z zaprtimi duhovniki in bogoslovci.
Po izpustitvi je poleg latinščine in grščine študiral še angleščino ter slednjo poučeval v Ravnah na Koroškem in Kamniku. Kasneje je bil do upokojitve profesor na šolskem Centru za blagovni promet v Ljubljani (Srednji šoli za gostinstvo in turizem).

V času slovenske pomladi je bil Justin Stanovnik v krogu tistih, ki so opozarjali na nujnost prekinitve s prejšnjim totalitarnim režimom. Večkrat je opozoril, da se »politika kontinuitete bistveno odvija na nivoju nadaljevanja državljanske vojne.« Kot ustanovni član Nove Slovenske zaveze je v sebi gojil, kot je spomnil Tine Velikonja, pripravljenost za boj brez sovraštva in duh spravljivosti brez popuščanja v bistvenih rečeh. Veliko svojih moči je posvetil reviji Zaveza. Pri založbi Družina je izšla njegova knjiga »Slovenija v senci nedokončane preteklosti«. Ko so bila v Kočevskem Rogu leta 2000 prebrana imena pričevalcev za vero 20. stoletja, je dejal: »Z njimi je Rog stopil iz časa v večnost.«

Justin Stanovnik je na Radiu Ognjišče nekaj časa sodeloval s komentarji, pa tudi v drugih oddajah. Ob njegovi 80 letnici je (leta 2008) spomine na trnovo življenjsko pot predstavil v oddaji Naš gost. Iz te oddaje lahko prisluhne fragmentom, ki nam odkrivajo njegovo pokončno življenjsko držo!

Oddajo je pripravil Jože Bartolj:

Tokrat je beseda tekla o usodi slovenskih Romov med in po drugi svetovni vojni. Naš gost je bil prof. dr. Miran Komac z Inštituta za narodnostna vprašanja, ki je tudi član komisije za pokop med vojno pobitih Romov. Romska manjšina pri nas je med 2. svetovno vojno doživela okoli 70 odstotni pomor celotne populacije (porajmos), tako s strani okupatorjev kot partizanov.

Italijani: Italijani so jih vozili v taborišče Gonars 1 in taborišče Tossicia. Objavljen je popis 78 oseb, ki so jih 5. avgusta 1942 pripeljali v to koncentracijsko taborišče.

Nemci: Objavljen je podatek, da je 2.decembra 1943 krenil v Auschwitz transport Romov iz okolice Novega mesta. O usodi gorenjskih Sintov imamo tudi zapis Janka Mačka, Zamolčani genocid, Edini ohranjeni popis gorenjskih Ciganov, ki sodi v čas med obema vojnama, je bil opravljen leta 1941 v Begunjah, kjer so bili zaprti in kasneje odpeljani v Srbijo. Naštetih je bilo 107 ljudi.

Madžari: Po podatkih Zveze Romov Slovenije je bilo v madžarska taborišča odpeljanih 27 Romov iz Prekmurja, navedena pa so tudi imena 6 Romov, ki so bili ustreljeni kot talci 27. 2. 1945 v Turnišču.

Partizansko gibanje: Vemo za 4 masovne poboje: Iška vas, Gabrje pri Mačkovcu, bližina Sodražice in Kanižarica 1. Vsi ti poboji se izvršijo v kratkem časovnem obdobju, maj - junij 1942 tako, da se poraja vprašanje, ali je šlo za načrtno, zaukazano likvidacijo Romov, ali je bil za to početje dovolj Odlok glavne komande partizanskih enot o gibanju civilnega prebivalstva (14. junija 1942), ki je prepovedoval oddaljevanje prebivalstva za več kot 6 km od mesta stalnega prebivališča. V luči preprečevanja prenašanja vojaških skrivnosti in zaradi preprečevanja gibanja ovaduhov.
Partizani so Rome postrelili zato, ker se pa ja ve!!, da so Romi ovaduhi, ki so za drobiž pripravljeni prodati in v smrt pognati celo lastno mater. Rome so postrelili na podlagi globoko zasidranega stereotipa in predsodkov, da so Romi tatinsko in ovaduško ljudstvo. Šlo naj bi za tako imenovane preventivne likvidacije.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman:

V oddaji Moja zgodba smo predstavili življenjsko pot župnika v Puščavi na Pohorju Naceta Nadraha (1896 - 1947). O njem so nam spregovorili: soavtorica knjižice z nalovom Križev pot župnika Naceta Nadraha Valerija Ravbar, njegov nečak, nekdanji Stiški opat dr. Anton Nadrah in pa zdaj 85-letni pričevalec Gašper Karničnik, ki je kot 10-letni ministrant po atentatu našel nesrečnega duhovnika.

Zadnja slika župnila Naceta Nadraha

V Šmarnicah leta 2006, ki so izšle pod naslovom Kraljica mučencev je dr. Anton Nadrah o svojem stricu med drugim zapisal: „Župniku Ignaciju so (po vojni) že večkrat na različne načine stregli po življenju, a se je vedno izmaknil. Januarja 1947 je bil sam doma; njegova gospodinja je takrat za nekaj dni odšla na dopust. Za to je moral vedeti tudi župnikov morilec. Izkoristil je priložnost in uresničil svoj morilski načrt. Devetega januarja 1947 je ministrant zjutraj našel cerkev zaprto. Šel je v župnišče po ključ in našel župnika ležečega v krvi na stopnišču. Bil je še živ. Nekdo ga je z železno palico večkrat udaril po glavi. Sosedje so župnika spravili v posteljo, poklicali sosednjega župnika Oblaka, ki mu je podelil maziljenje ter zdravnika, ki je odredil prevoz v bolnišnico. Vendar niso mogli dobiti voznika, da bi Nadraha prepeljal v mariborsko bolnišnico. Šele popoldan so ranjenega

župnika Ignacija naložili na tovornjak, ki je pripeljal mimo. V bolnišnici so ugotovili, da ima dvakrat prebito lobanjo in da zanj ni več pomoči. 12. januarja 1947 je Ignacij Nadrah v mariborski bolnišnici umrl za posledicami napada."

Naslovnica knjige avtorjev Valerije Ravbar in Marka Isteniča

Gašper Karničnik je v svojem pričevanju povedal, da je župnik Nadrah sam povedal vozniku tovornega vozila, kdo ga je napadel. To naj bi bil sin upravnika Falske graščine, ki je bil sprva mobiliziran v nemško vojsko. Od tam je dezertiral k partizanom, po vojni pa se je moral „dokazati", da je dovolj zaveden. Umor lokalnega župnika je štel za dejanje lojalnosti novi oblasti.

Oddajo je pripravil Jože Bartolj: