Matevž Košir je bil rojen leta 1931 na Dolgih njivah pri Lučinah, v občini Gorenja vas. Družina je bila številčna, saj se je v njej rodilo 15 otrok, od katerih so štirje umrli že majhni. Ata je bil kolar in je kmetom delal vozove, zato doma ni bilo revščine. Ker pa sta ata in mama želela, da se vsi otroci navadijo delati, so vse, razen ene hčerke in sina, poslali služit. Ko je bil otrok star osem ali devet let, je šel za pastirja na domačijo k staremu atu. Vmes je redno hodil v šolo v Lučine. Pastir je bil pet let, imel je dovolj hrane in obleke, zato je bil zadovoljen in ni imel posebnega domotožja. Imel je namen, da se bo šel učit, potem pa mu je stari ata rekel, da bo ostal pri njih in delal.

Njihova domačija je stala na meji med nemškim in italijanskim okupacijskim območjem in je bila v času vojne na prepihu med obema okupatorjema. Starega ata je novembra 1942 ubila mina na nemško italijanski meji. Ob koncu vojne, leta 1945 so iz hiše, kjer je služil, od doma odšli trije fantje kot domobranci, vrnil se ni nihče ... Za delo pri hiši je ostal samo še Matevž. Leta 1949 jim je pogorel hlev, za vso obnovo je bil odgovoren Matevž. Leta 1951 je bil poklican v vojsko. Ob odhodu mu je stara mama obljubila, da bo dobil v last kmetijo, ko se bo vrnil.

Ko se je vrnil z vojske, je moral spet trdo poprijeti za delo na kmetiji. Njihova družina je bila pri povojnih oblastnikih slabo zapisana, zato je bila tudi kmetija stalno na udaru obveznih oddaj. Pobrali so jim živino, žito, meso, maslo, krompir, skratka vse, kar so dobili. Grozili so jim z zaplembo premoženja in z zaporom, če ne bodo dali obvezne oddaje. Poslali so jim celo preiskovalce, ki so preverili, če kje kaj skrivajo. To je trajalo od leta 1946 do 1949.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

V oddaji Moja zgodba smo objavili posnetke predstavitve obsežne monografije, ki predstavlja opravljeno strokovno delo na podlagi izvajanja zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev iz leta 2015. Pripravila jo je Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. V njej najdemo 60 prispevkov osemindvajsetih (28) avtorjev z več kot 500 prilogami.

Poročilo so predstavili urednik in predsednik Komisije dr. Jože Dežman, člana Komisije dr. Mitja Ferenc in Pavel Jamnik in pa arheolog dr. Uroš Košir.

Dr. Jože Dežman, dr. Mitja Ferenc, Pavel Jamnik, dr. Uroš Košir, foto Jože Bartolj

Do konca leta 2018 so tako raziskali 233 grobišč in morišč, iz 129 so opravili delen ali celoten prekop žrtev, v 104 pa so s sondiranjem potrdili obstoj človeških skeletnih ostankov.

Odkrili so posmrtne ostanke vsaj 2532 oseb. Od teh so jih pokopali 1615.

162 grobišč in morišč so uredili v naravi. Med raziskavami so odkrili več tisoč predmetov. Poročilo posebej opozarja na neurejeno stanje vojnih grobišč v Sloveniji in slovenskih vojnih grobišč v tujini .

Osrednji del poročila je posvečen posledicam sprejetja zakona o prikritih grobiščih leta 2015. Rezultat tega je množica odkritih in raziskanih grobišč, izvedenih prekopov in nato pokopov žrtev, kakor si zaslužijo. Ena od nalog za prihodnost je, da bi komisijo nadomestil zavod, ki bi skrbel za grobišča.

Dr. Mitja Ferenc je podal kratek pregled delovanja vladne komisije, ki se je vseskozi spopadala z organizacijskimi in drugimi težavami oziroma z omejeno možnostjo delovanja, ki ji ga je onemogočala vsakokratna izvršna oblast pred sprejetjem zakona. Kot najtrši oreh, ki ga komisija "razbija" že tretje leto, je Ferenc omenil grobišče Jama pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu. Ob tem je izrazil upanje, da to politično ne bo postala druga (Pre)Huda Jama.

Sodelujoči pri predstavitvi Poročila 4, Nemoč laži, foto: Jože Bartolj

Poročilo komisije izpostavlja tudi pomembno vlogo arheologov pri raziskovanih prikritih grobiščih, ki ga je predstavil arheolog Uroš Košir.

Prisluhnite oddaji, ki jo je posnel in uerdil Jože Bartolj:

V tokratni oddaja Moja zgodba predstavljamo izbor iz spominskih in dnevniških zapisov iz obdobja konca prve svetovne vojne in ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Oddaja je nastala ob skupni občasni razstavi z naslovom 33 DNI, ki so jo pripravili Narodni muzej Slovenije, Muzej novejše zgodovine Slovenije in Arhiv Republike Slovenije in je od 29. oktobra 2018 do 7. aprila 2019 odprta v prostorih Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi. Razstavo spremlja tudi katalog z vsemi razstavljenimi predmeti.

Prva slovenska narodna vlada s predsednikom Josipom Pogačnikom v sredini, Ilustrirani Slovenec, letnik IV, Ljubljana 1928. Tedenska priloga Slovenca, št. 248, 28. 10. 1928, št. 44, str. 348-349.

Novembra 1918 se je končala vojna, ki je zahtevala strahoten krvni davek med vojaki in izčrpala civilno prebivalstvo v zaledju. V vojni so propadla cesarstva, med njimi Avstro-Ogrska, v okviru katere so živeli tudi Slovenci. Prebivalce monarhije je zadnji habsburški vladar Karel 16. oktobra 1918 nagovoril z razglasom, v katerem je narodom ponudil preoblikovanje monarhije v zvezno urejeno državo. A za reorganizacijo monarhije je bilo prepozno in po 27. oktobru je avstro-ogrska vojska začela razpadati. V Vili Giusti pri Padovi je bilo 3. novembra 1918 podpisano premirje. Ob izteku vojne so bile splošne razmere izjemno slabe, splošna izčrpanost in pomanjkanje se je do konca vojne stopnjevala. V takšnih razmerah se je že 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani zbrala velika množica in pozdravila konec vojne, predstavnike prve slovenske narodne vlade in ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Množica, ki je 29. oktobra na Kongresnem trgu pozdravila konec vojne in ustanovitev nove Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, je segala od Kongresnega trga do glavnega poštnega urada in naprej do Bavarskega dvora. Na fotografiji je pogled proti Dunajski cesti in poštnemu uradu na križišču Dunajske, Šelenburgove, Prešernove (danes Čopova ulica) in Franca Jožefa ceste (pozneje Aleksandrova, danes Cankarjeva ulica). Arhiv Republike Slovenije

V tokratni oddaji Moja zgodba predstavljamo nekaj ohranjenih drobcev iz spominskih zapisov in dnevnikov Rudolfa Badjure, Rudolfa Maistra, Frana Milčinskega, Cirila Prestorja, Mihajla Rostoharja, Lojza Slanovca, Hermana Vidmarja, Ivana Vrhovnika in drugih, ki so doživeli in zapustili spomin na prelomni čas, ko se je pred stotimi leti končala prva svetovna vojna in je nastala nova država.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Marko Štepec:

V Knjižnici Medvode je bila 13. februarja 2019 predstavitev knjige dr. Mirka Bogomirja Mikliča, Sredi Krute sile nežno trajam - Idejno politične dediščina Edvarda Kocbeka in slovenski kristjani. Knjiga je izšla pri Mohorjevi založbi Celovec. Poleg avtorja sta na predstavitvi sodelovala še akademik evropske akademije Znanosti in umetnosti, zaslužni profesor dr. Janez Juhant, ki je bil dr. Mikliču mentor pri pripravi doktorske disertacije in je tudi pisec spremne besede in pa raziskovalec arhivov, ki je pred leti tudi izdal odmevno knjigo o Kocbeku in Udbi publicist mag. Igor Omerza.

Sodelujoči na predstavitvi: mag. Igor Omerza, avtor Mirko Bogomir Miklič, voditelj Jože Bartolj, akademik Janez Juhant, foto: Iztok Pipan

Avtor dr. Mirko Bogomir Miklič je najprej pojasnil zakaj se je odločil svojo študijsko in raziskovalno pozornost posvetiti osebnosti Edvarda Kocbeka. Ta je bil večplastna osebnost: filozof, vrhunski literarni ustvarjalec, personalist, kristjan, revolucionar … in kot takega so ga že predstavljale nekatere druge objavljene knjige. Nihče doslej pa se še ni posvetil njegovi idejno politični dediščini. Ugotovitev, ki izhaja iz dela je, da je bil Kocbek slab politik, ki je za dolgo vrsto let onemogočil razvoj kakršnekoli politične dediščine. Avtor po temeljiti analizi ugotavlja, da je sodelovanje kristjanov s komunisti vprašljivo, zapleteno in dolgoročno nemogoče.

Dr. Janez Juhant, ki je kot mentor spremljal znanstveno - raziskovalno delo dr. Mikliča, je h knjigi prispeval tehtno in obsežno spremno besedo. Že podnaslovi v spremni besedi govorijo sami zase: Tragična oseba Edvard Kocbek, Zahtevnost in tragika časa, Strah, tragični poraženec … V pogovoru je odgovoril tudi na vprašanje ali Kocbekov lik res najbolje opiše beseda »tragika«.

Mag. Igor Omerza je pred leti izdal zelo odmevno knjigo o Kocbeku z naslovom Edvard Kocbek – osebni dosje 584. V svojem nastopu je izpostavil, da se Kocbek pravzaprav vse do svoje smrti, kljub temu, da je bil s strani UDBE najbolj spremljana osebnost, odrinjen na vseh področjih, pravzaprav nikoli ni odpovedal tovarišji. Prepričan je bil, da bodo dali komunisti revoluciji udarno moč, krščanski socialisti pa duhovni naboj. Žal je to samo po sebi nemogoče, kajti ni mogoče združiti dva tako različna antropološka pogleda na človeka, na eni strani krščanstvo – nenasilje - presežnost in na drugi marksizem – nasilje – končnost. In tega Kocbek vse do svoje smrti ni uvidel.

Naslovnica knjige

Prisluhnite pogovoru, ki ga je vodil Jože Bartolj:

Objavljamo drugi del oddaje, ki je nastala po dnevniku Franca Rozmana. Takole piše v uvodu:

"Kot 17-letni mladec sem 2. avgusta 1943 leta mobiliziran v Reich arbeit -dinst (Nemško delovno službo) poleg mnogih Slovencev 1926 letnikov.
Pot me vodi v Saalfelden, kjer nam 3 tedne vcepljajo strogo vojaško disciplino in red ter zbijajo trmo iz glave. V Salzburgu se ponavlja ista pesem, le da 1 dan delamo, a 2 zanimamo.
17. marca 1944 leta oblečemo v Domažlicah (Taus) na Češkem vojaško suknjo. Pridemo z dežja pod kap, ker nas preganjajo kot pse. Čez mesec dni se po naključju prestavi edinica v Škofjo Loko, a nas Slovencev ne zaupajo domov. Znajdemo se v Pragi kot pešaki, kjer se bolje počutimo ter se tudi s Pražani dobro razumemo.
Zadnje dni junija dobim dopust, a ga ne izkoristim za v partizane, ker sem se zarotil, da prostovoljno ne grem nikamor, a pome ne pridejo.
Sredi julija se pa že nahajam v Grafenwöhru, kjer se formira divizija za fronto.
Od tu se začno moji spomini zbrani v tem zvezku - 6 mesečno frontno življenje -življenje hrta v zemlji - življenje podivjane zveri, ki se ubija med sabo za prazen nič - življenje ob lakoti in žeji, v katero bi dal državnike za par dni in vojske bi bilo hitro konec!"

Prisluhnite oddaji, ki jo je po dnevniku, ki ga je pisal Franc Rozman, pripravila Monika Kokalj Kočevar: