• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

10. 10. 2021, Vosovski likvidatorji - pričevanje dr. Miloš Kobal

V ciklu Vosovski likvidatorji oddaje Moja zgodba, se tokrat ustavljamo ob imenu prof. dr. Miloša Kobala. Ta se je že kot zelo mlad dijak vključil v delo VOS, bil nato komunistični vohun pri domobrancih. Leta 1978 je opravil vrsto razgovorov o delu ilegalcev v Ljubljani in tokrat lahko ob njem poslušate še Sonjo Flajs Ojčo in Lidijo Dermastja Kovič. Zanimiv je razkorak med tem, kaj se je spominjal sredi sedemdesetih in česa v oddaji Spomini na TV Slovenija leta 2018.

Miloš Kobal

Dokument prijave Miloša Kobala iz strani njegovih slošolcev članov KNOJ-a iz maja 1945.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

 

Ali v oddaji Spomini na TV Slovenija lažejo/prikrivajo dejstva?

V treh oddajah Moja zgodba na Radiu Ognjišče (https://avdio.ognjisce.si/cikel/moja_zgodba: 19. in 26. septembra, 3. oktobra 2021) sem pripravil posnetke izjav vodilnih morilcev komunistične politične policije v Ljubljani, posnete v letih 1978 in 1979, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije (vnaprej ARS). Ob njih sprašujem Janeza Lombergarja, ali bi narodni heroj Štefan Brajnik - Edo, narodni heroj Franc Stadler - Pepe in Kamil Kratochwil - Mile povedali to, kar so povedali takrat, če bi bili še živi in če bi jih intervjuval Janez Lombergar. Prepričan sem, da ne bi. In bojim se, da jih Janez Lombergar niti ne bi vprašal o njihovih zločinih oz. sodelovanju pri njih.

Da je res tako, se lahko prepričamo na primeru pričevanja Miloša Kobala v četrti oddaji Moja zgodba iz te politično-policijske nadaljevanke na Radiu Ognjišče 10. oktobra 2021.

Lombergar je Kobala v spominih napovedal kot človeka, ki se je »po italijanski okupaciji kot ilegalec vključil v osvobodilno gibanje, že junija 1942 pa so ga sprejeli v VOS, v Varnostno obveščevalno službo Osvobodilne fronte. Kot sposobnega obveščevalca z ilegalnim imenom Borut ga je vodstvo VOS (Rudi Janhuba - Vaso, Vladimir Svetina - Ivo in Zdenka Kidrič - Marjeta) določilo za najzahtevnejšo nalogo - za agenta vrinjenca v samo jedro voditeljev antikomunističnega tabora, Slovenske legije in kasneje vodstva Slovenskega domobranstva, od koder je redno poročal vodstvu VOS o vseh njihovih nameravanih dejavnostih in dajal Osvobodilni fronti druge pomembne obveščevalne podatke. Pred koncem vojne, ko je postalo nevarno, da ga razkrijejo, je odšel v partizane. Po vojni pa ga je, kot se pač pogosto zgodi obveščevalcem, najprej čakal - oznovski zapor.«

Niti ena od zapisanih trditev ne zdrži kritičnega preizkusa. Kobal sam je že 11. januarja 1945 v partizanih zapisal, da je v letih 1941/1942 deloval kot obveščevalec in sledilec komunistične politične policije oz. Varnostno obveščevalne službe v Ljubljani (Lombergar bi lahko vedel, da je bila to izključno služba Komunistične partije in nikakor OF). Zasledoval je med drugim Rupnika, Novaka, Casarja, Žebota, Stareta - torej skoraj vse, ki so bili visoko na komunističnih listah za odstrel. Drži, da se je Kobal, rojen je bil leta 1926, gibal blizu vodilnim v Slovenski ljudski stranki, Slovenski legiji in da je organiziral mladinsko Slovensko legijo med domobranci. Toda njegova medvojna poročila, ki jih prav tako hrani Arhiv Republike Slovenije, povedo, da je posredoval razmeroma malo zelo pomembnih obveščevalnih podatkov. In v partizane ni odšel, ker bi ga lahko razkrili, ampak je z nadrejenimi v komunistični politični policiji pripravljal demonstrativen prikaz razkroja domobranstva ob Titovem razglasu amnestije septembra 1944. Akcija ni uspela, saj je odšel v partizane le z dvema somišljenikoma, pa še takoj so jih ujeli domobranci. S tem je seveda onemogočil samega sebe kot vohuna in je potem odšel v partizane.

Potem je v partizanih več mesecev pisal o svojih vohunskih izsledkih. Pisal je sezname, značajsko označeval posamezne ljudi. Zanimivo je, da je popisal 107 domobranskih oficirjev in za 80 odstotkov zapisal, da so pristaši Jugoslovanske vojske v domovini oz. kraljevine Jugoslavije- torej nikakršni somišljeniki okupatorja.

Deset let po vojni je Kobal kritično ocenil svoje vohunsko delo: »Za dejstva, ki jih bom navedel v naslednjem, sem vzel podatke iz referata, ki sem ga napisal na Bazi 24 v aprilu 1945. To poročilo oz. referat sedaj po 10 letih ocenjujem kot pisanje mladega 20 letnega napihnjenca; ki se je zavedal doseženih uspehov, ni pa dobil zanje nobenega priznanja. Morda je hotel takrat vzbuditi pozornost nase? Mnogi zaključki so bili napačni in, kolikor se je lahko tolmačilo, da posamezne stvari zadevajo konkretne osebe, tudi krivični. Takrat še nisem poznal mnogih dejstev, ki bi mojo sodbo popolnoma spremenili. Pač pa dejstva zaslužijo, da se prepišejo in upoštevajo. Referata se sedaj po 10 letih ne sramujem.«

Vseh teh zadržkov med snemanjem izjav vosovcev v letih 1978/1979, v katerih je sodeloval kot pripovedovalec in kot spraševalec, ni bilo več. Kobal (takrat je bil predsednik jugoslovanske zveze psihoterapevtov) ni imel nobenega pomisleka nad terorjem, v katerem je sodeloval.

Nimamo pa odgovora na vprašanje, koliko je Kobal po vojni dejansko sodeloval pri preganjanju oseb, za katerimi je vohunil med vojno.

Kobal je bil po vojni zaprt dvakrat, junija in septembra 1945. Vsaj prvič zaradi tega, ker je dejstvo, da se je po vojni pojavil v Ljubljani v partizanski uniformi, sprožilo velik škandal. Sošolci, profesorji, sokrajani so mu v prijavah oblastem, ki jih hrani ARS, očitali, da jih je ovajal, jim grozil, hodil v šolo v domobranski uniformi, nosil domobranske čine, nastopil na protikomunističnem zborovanju ... Očitno je bil tako prepričljivo odigran protikomunist, da se mu tudi v primeru domobranske zmage ne bi zgodilo kaj hujšega?

Lombergar je imel pred snemanjem pogovora s Kobalom vse te vire, ki jih omenjam in so predstavljeni tudi v oddaji na Radiu Ognjišče, na razpolago. Če bi jih poznal, bi moral Kobala opozoriti, da marsikdaj ne govori resnice oz. molči o pomembnih dejstvih, ki jih je podrobno poznal. Tega Lombergar žal ni storil, celo nasprotno, z dokumentarnimi vložki (protikomunistično zborovanje, prihod partizanske vojske v Ljubljano) je zaostril ideološko-propagandno sporočilo oddaje.

In če je Kobal netočen, kar se tiče lastnega sodelovanja s komunistično politično policijo, pa je v drugem delu oddaje povedal, kako je kot policijskih psihiater obravnaval partizanske morilce, ki jih je lomila vest. Tudi tu ne ravna drugače kot drugi rdeči psihiatri, ki so naleteli na take žrtve revolucije. Opisuje jih, kot da se to njega ne tiče, je vzvišen nad njihovim trpljenjem. Pa vendar je ta del pričevanja dragocen, saj nam že dr. Janko Kostnapfel in dr. Janez Kanoni (ta posredno preko opisov sina Črta) nakazujeta, kako je slovenska psihiatrija skrila bistveno travmatsko breme, ki je zadelo komunistične morilce. Druži pa jih tudi to, da ne Kobal ne Kostnapfel ne Kanoni niso zmogli sočutja od žrtev stalinističnega terorja v Sloveniji in njihovih diskriminiranih, segregiranih in stigmatiziranih svojcev. Žal, ostali so zavezani tabujem titoizma.

Tako kot Kobal je bolj zakrival kot skrival resnico še marsikateri nastopajoči v Spominih, tudi z Lombergarjevo asistenco. Zato z vso skrbjo predlagam, da na TV Slovenija temeljito premislijo, kako s Spomini naprej. Predvsem pa svetujem, da že predvajanih oddaj ne ponavljajo brez tehtne presoje, da ne bi prihajalo do podobnih zapletov kot pri Kobalu. Tovrsten pomislek je nujno potreben že, če bi hoteli ob njegovi nedavni smrti ponavljati spomine Ljuba Bavcona.

Ker ob koncu Spominov piše, da serija nastaja v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, sem v muzeju povprašal, ali je bil o tem sodelovanju sklenjen kakšen pisni dogovor. Tega mi niso znali najti. Če ga ni, prosim TV Slovenijo, da tak dogovor, v katerem bomo določili profesionalne standarde sodelovanja, čim prej sklenemo. Do takrat pa zahtevam, da se v vseh oddajah dopiše, da Muzej novejše zgodovine Slovenije v oddaji ne sodeluje. Prav tako piše, da Spomini nastajajo v sodelovanju z ARS. V primeru Miloša Kobala pa lahko rečemo, da je oddaja nastala mimo ARS.

Direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije:

Dr. Jože Dežman

3. 10. 2021, Vosovski likvidatorji - Franc Stadler Pepe in Kamil Kratochwill Mile - 2. del

Prisluhnete lahko tretji oddaji iz niza, ki smo ga poimenovali VOS-ovski likvidatorji. Gre za ljudi, ki so v Ljubljani v času italijske okupacije v letih 1941 in 1942 dejansko sprožili državljansko vojno. To so bili mladi (povprečna starost je bila 19 let), Skojevci, nekdanji Sokoli, prepričani, da je ideja komunizma, ki prihaja iz Sovjetske zveze prava. Zato si niso pomišljali nad svoje politične nasprotnike nalepiti etikete izdajalca in jih tudi fizično odstraniti. Posnetki so nastali leta 1979 in na srečo niso bili uničeni. Prav tako še nikoli niso bili javno objavljeni. Prisluhnite Francu Stadlerju Pepetu in Kamilu Kratochwillu Miletu v opisu umora Lamberta Erlicha in Marka Natlačena.

Kamil Kratochwill Mile

Kratochwillov opis "akcije", kjer so ustrelili "napačno" žrtev ...

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

26. 9. 2021, Vosovski likvidatorji - Franc Stadler Pepe in Kamil Kratochwill Mile

Slišite lahko nov posnetek o umorih Vos-a v Ljubljani med drugo svetovno vojno. Tokrat sta spregovorila Narodni heroj Franc Stadler Pepe in Kamil Kratochwill Mile. To je bil prvi del pričevanja dvojice, ki je med drugimi večinoma slovenskimi žrtvami, umorila profesorja Lamberta Erlicha. Posnetki pričevanj so iz leta 1979, ko so se heroji še spominjali vseh podrobnosti svojih dejanj, na katera so v zadnjih letih pozabili ...

Narodni heroj Franc Stadler Pepe

Četrta stran prepisa Stadlerjevega pričevanja

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

19. 9. 2021, Vosovski likvidatorji - pričevanje Edo Brajnik - Štefan

Objavili smo pričevanje o delovanju Varnostno obveščevalne službe (VOS) Osvobodilne fronte v Ljubljani med letoma 1941 in 1942, kot se ga je spominjal eden od sodelujočih, narodni heroj Edo Brajnik - Štefan. Posnetek smo pridobili iz arhiva Republike Slovenije in je nastal leta 1979. Brajnik zelo odkritosrčno opisuje komunistične umore predvsem Slovencev, v času okupacije.

Edo Brajnik (foto: Wikimedia)

Gre sicer za gradivo, ki ga hrani Arhiv RS: 1931 Pogovori z vosovci t.e.1578, 1579, 1580.

Del prepisa pričevanja Eda Brajnik Štefana iz leta 1979

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman:

12. 9. 2021, Ivan Hauptman - pričevanje

Poslušate lahko pričevanje Ivana Hauptmana iz Clevelanda v Ameriki, ki je z družino odšel v begunstvo maja 1945. Njegov brat Vinko je bil kot domobranec vrnjen iz Vetrinja in umorjen. Ostala družina je uspela priti v Severno Ameriko in tam je Ivan po več letih trdega dela odprl uspešno podjetje.


Ivan Hauptman, foto: ŠCNR

Ivan Hauptman je bil rojen leta 1930 v Ljubljani. Otroška leta je preživljal v Stični na Dolenjskem. Bil je najmlajši od sedmih otrok. Oče je bil kot poštni uradnik zaposlen v Ljubljani. Doma so imeli majhno kmetijo in so živeli od tega, kar so pridelali na zemlji. Starejša brata Tone (rojen 1921) in Vinko (rojen 1926) sta obiskovala gimnazijo v Ljubljani. Ivan je šolo obiskoval v Stični.

6. aprila 1941, ko so prišli od maše, je občinski tajnik sporočil, da so Nemci napadli in bombardirali Beograd. Ivan takrat še ni imel 11 let. V tednu dni je jugoslovanska vojska kapitulirala. Dolenjsko so zasedli Italijani, nastanili so se tudi v Ivančni gorici. Uvedli so omejitev gibanja, na nekaj kilometrov od doma. Domačini so bili proti okupatorju. Partizani so Italijane izzivali, na kar so ti odgovarjali z represalijami in povračilnimi ukrepi. Ivanova družina je bila označena, da sodeluje z okupatorjem. Kot znak sodelovanja so označili obisk italijanskega zdravnika, ki je prišel pregledat Ivanovo bolečo nogo. Zaradi nje je moral Ivan na nujno operacijo v Ljubljano. To je bil za nekatere dokaz povezav z Italijani. Vse več je bilo poročil o tem, da partizani pobijajo ljudi, tudi v Stični in okolici. V Ljubljani je bil 26. maja 1942 atentat na prof. Ehrlicha. Takrat je Ivanov brat rekel: »Sedaj sem pa prepričan, da je ozadje partizanov komunistično.«

Ivanov brat Tone je padel že med vojno kot domobranec. Pri domobrancih je bil tudi drugi brat Vinko. Po nemški ofenzivi, novembra 1943 se je družina, ki je živela v stalnem strahu, preselila v Ljubljano. Ivan je začel obiskovati v gimnazijo. Ob koncu vojne so mislili, da bodo šli v begunstvo le za nekaj tednov, da se stvari uredijo, a so odšli za vedno. Vkrcali so se na voz in šli proti Kranju ter nato proti Tržiču. Po nekaj dneh so prispeli do Vetrinja. Prenočevali so v tekstilni tovarni. Brat Vinko je bil z domobranci in ga je Ivan tam še srečal. Nato je bil vrnjen v Jugoslavijo in umorjen.

Zdravnik dr. Janez Janež je ljudem prišel povedat, kaj se dogaja z vrnjenimi domobranci. Bilo je zelo žalostno, ljudje so se v stiski zatekali k molitvi, cerkev je bila vseskozi polna. Hauptmanove so kasneje premestili v taborišče Špital. Mama je Ivana nagovarjala, da bi nadaljeval gimnazijo, vendar ga je bolj veselilo ročno delo, tako da je naredil obrtno šolo. Opravil je izpit precizne mehanike. Naučil se je veliko stvari, ki so mu kasneje pri delu zelo koristile.

Ko je prišel v Ameriko je začel delati na odpadu za staro železo. Kasneje je več let delal v jeklarskem podjetju. Z veliko pridnostjo in sposobnostjo pa je leta 1959 s prijatelji odprl podjetje Sunset Industries, ki ga sedaj vodita sinova Tone in Peter s prijatelji. Izdelujejo dele za avtomobilsko in letalsko industrijo.

Ivan je umrl je 18. marca 2021 v Clevelandu, v starosti 90 let. Pričevanje smo posneli v Clevelandu, leta 2011, za oddajo pa sta ga pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.