• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

3. 7. 2016, Prezrta zgodba novomašnikov 1991 – 1. del

Leta 1991, v času vojne za obrambo samostojne Slovenije, so bili 29. junija posvečeni novomašniki. Že v dnevih pred posvečenjem so Svete gore nad Gorico, opazovali prelete jugoslovanskih migov nad reko Sočo. Kljub zapovedani tišini so spremljali večerna poročila in se končno preko Trnovskega gozda odpravili proti stolnicam, kjer so bili posvečeni. Na poti so naleteli na številne barikade, tankovske kolone, a to jih ni zadržalo, da ne bi na praznik svetih Petra in Pavla prejeli mašniškega posvečenja.

Tudi njihovi spomini tvorijo mozaik osamosvojitve. V tokratni oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete spominom zdaj srebrnomašnikov Blaža Gregorca, Franca Šenka in Matjaža Križnarja.

Blaž Gregorc se spominja poti skozi Trnovski gozd proti Ljubljani, kako so se na Vrhniki oglasili pri tamkajšnjemu župniku in opazovali od tankovskih gosenic poškodovano cesto.

Salezijanec Franc Šenk se je iz Italije, kjer je opravil zadnje leto študija teologije, v Slovenijo vračal ravno 25. junija, ko so poslanci sprejemali zadnje osamosvojitvene akte. Naslednji večer se je udeležil proslave na Trgu republike in nato zjutraj preko medijev opazoval pohod tankov v Mostah pri Komendi.

Matjaž Križnar pa se je v svojih spominih vrnil nazaj do svojih šolskih in birmanskih let in razložil, kako so bili ljudje željni prave duhovne svobode. Ob koncu pogovora pa je podobno kot njegova sobrata v duhovništvu, slovenski domovini in vsem njenim ljudem zaželel vse najboljše za 25-letnico samostojnosti.

Oddajo je pripravil Jože Bartolj:

26. 6. 2016, Okrogla miza 25 let Slovenije – Ljubljana

Tokratna oddaja Moja zgodba je nastala na 23. Taboru Slovencev po svetu, ki ga je Radio Ognjišče v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu v Ljubljani pripravil skupaj z Izseljenskim društvom Slovenija v svetu. Sodelovali so predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle, obrambni minister osamosvojitvene vlade Janez Janša in ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. Vsi trije so skušali osvetliti pot Slovenije v samostojnost in prispevek rojakov zunaj naših meja v takratnem prelomnem trenutku.

Peterle se je Slovencem po svetu zahvalil za njihovo prizadevanje: „Pomembno se mi zdi, da so držali kontinuiteto državotvorne ideje." Kot je dodal, smo Slovence po svetu takrat doživeli kot patriote, domoljube, demokrate, zavezane slovenski kulturi. Tudi z njihovo pomočjo smo spisali svojo zgodbo.

Janša je poudaril, da naša osamosvojitev ni samo sad junijskih in julijskih dni pred 25 leti, temelji so bili položeni prej, z vsem tistim, kar smo Slovenci dosegli v svoji zgodovini. Prispevek tistih zunaj meja vidi takole: "Če idej svobode in demokracije, zametkov slovenske državnosti ne bi ohranjali in živeli v zamejstvu in izseljenstvu, je veliko vprašanje, če bi bilo na konceptualni ravni mogoče narediti to, kar se je potem naredilo v 57. številki Nove revije, v pisateljski ustavi, v raznih programih, ki smo jih pisali, ko so nastajale nove zveze, nove demokratične sile."

Oba s Peterletom sta prav tako opozorila na vlogo pokojnega ljubljanskega nadškofa metropolita Alojzija Šuštarja in njegove stike s pomembnimi ljudmi tistega časa. O nadškofu Šuštarju je spregovoril tudi škof Jamnik, ki je bil ob slovenski osamosvojitvi njegov tajnik. "Nadškof je bil človek odločitev, modrosti in dialoga, a tudi zelo jasne in odločne besede ob pravem času. Prepričan sem, da nam ga je v tistem času poslal Bog."

Škof Jamnik se je zahvalil tudi za prizadevanja posameznikov za pravično rešitev in vrnitev Zavoda sv. Stanislava v roke nadškofije.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodila Tanja Dominko:

19. 6. 2016, Tatjana Rejec Srebot - TIGR in tigrovci: še vedno aktualni?

Ob 13. maju, spominu na prvi spopad na Slovenskem po okupaciji leta 1941, so na Študijskem centru za narodno spravo pripravili pogovor z dr. Tatjano Srebot Rejec, ženo nekdanjega političnega vodje TIGRa Alberta Rejca (1899-1976). Upokojena profesorica angleščine in nemščine živi v Ljubljani, po poreklu pa ima primorske in štajerske korenine. Pred kratkim je praznovala 90 letnico. Sicer je doktorirala iz fonetike na Univerzi v Celovcu ter do upokojitve poučevala na ljubljanski univerzi in Pedagoški fakulteti.

Pogovor je pripravil mag. Renato Podbersič ml. in ga lahko tu preberete na tej povezavi:


Tatjana Rejec je pred desetimi leti napisala odmevno knjigo "Partija in tigrovci", ki jo je izdala Slovenska matica. Je tudi avtorica vrste zapisov o Tigru in tigrovcih. Kako to, da se je kot rojena Ljubljančanka ukvarjala s temi temami?
"Ne Albertu Rejcu ne meni se ni sanjalo, da bom nekoč "morala" poročati o njem in o njegovem delu. Usoda me je pač postavila v tak čas in na tako mesto in v tak odnos z njim.
Po izobrazbi sem jezikoslovka. Zaradi znanja tujih jezikov sem bila kot mlado dekle v letih 1949-1956 zaposlena kot dokumentalistka na Primorskem oddelku Inštituta za narodnostna vprašanja, ki je tedaj deloval pri Univerzi v Ljubljani. TIGR sem doživljala posredno, ker sem se sedem let ukvarjala s primorsko problematiko in sedem let poslušala razgovore dveh primorskih domoljubov, dr. Lava Čermelja in Alberta Rejca. Oba sta bila med obema vojnama, vsak na svoj način, intimno vpletena v narodnoobrambni boj Primorcev..."

Prisluhnite pogovoru, ki ga je pripravil mag. Renato Podbersič ml.:

12. 6. 2016, Razstava SAMOSTOJNI! - fotografije in fotoreporterji o samostojni Sloveniji in vojni

V oddaji Moja zgodba smo predstavili razstavo »SAMOSTOJNI! - fotografije in fotoreporterji o samostojni Sloveniji in vojni«, ki jo bodo na Poletno muzejsko noč v soboto, 18. junija 2016, ob 18.30 uri odprli v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Muzej novejše zgodovine Slovenije s knjigo in z razstavo »Samostojni!« fotografije in fotoreporterji o samostojni Sloveniji in vojni, v katerih združuje 46 avtorjev fotografij, obeležuje petindvajsetletnico nastanka samostojne in demokratične države. Knjiga in razstava sta fotografski dokument ključnih dni v letu 1991, zaznamovanih z osamosvojitvijo in vojno, v kateri je Slovenija z vsemi močmi ubranila svojo suverenost, je nastala v spomin na rojstvo Slovenije, temelječe na edinstveni plebiscitarni odločitvi.
Razstava je hkrati poklon fotoreporterjem in maloštevilnim fotoreporterkam, ki so s fotografijo odločno in pogumno kreirali vizualno podobo ključnih dogodkov v slovenski zgodovini, ter tistim novinarjem, ki so bili bodisi zaradi pomanjkanja fotoreporterjev bodisi zaradi lastne želje bodisi zaradi dogodkov, v katerih so se znašli sami, primorani, poleg svinčnika, zgrabiti tudi za fotoaparat.
Neizpodbitno je dejstvo, da je produkcija fotografij fotoreporterjev in novinarjev v službi tiskanih medijev pustila najobsežnejše sledi. Njihove fotografije so najbogatejše, v aktualnem času so bile za bralce dokazno gradivo o pristnosti dogodkov, nato pa so zaradi pečata zgodovinske teže postale nepogrešljiv vir pri konstrukciji družbene realnosti. Zgodovino pripovedujejo na svojevrsten način. Njihova vrednost je trajna.
Na razstavi so objavljene fotografije štiridesetih fotoreporterjev in novinarjev iz Slovenije ter šestih iz zamejstva in izseljenstva. Toda to še zdaleč niso vsi, ki so sodelovali s časopisnimi hišami in tedanji čas ovekovečili s fotografijami. V pričujoči knjigi in na razstavi so objavljene fotografije sledečih: Bojan Bauman, Jože Biščak, Nace Bizilj, Jurij Cigler, Marjan Ciglič, Barbara Čeferin, Bogo Čerin, Aleš Černivec, Marko Čubej, Lado Čuk, Marko Feist, Marijan Fera, Miha Fras, Marjan Gerbajs, Diego Andrés Gòmez, Majda Horvat, Tone Jakše, Boris Jaušovec, Nataša Juhnov, Marjan Kemperle, Borut Krajnc, Miško Kranjec, Davorin Križmančič, Egon Pertot Kukenberg, Mirko Kunšič, Tomi Lombar, Dušan Loparnik, Mario Magajna, Igor Mali, Igor Modic, Igor Napast, Daniel Novakovič, Jože Pojbič, Janko Rath, Tomaž Skale, Tone Stojko, Jože Suhadolnik, Tomo Šajn, Edi Šelhaus, Danilo Škofič, Boris Vugrinec, Marjan Zaplatil, Janez Zrnec, Srdjan Živulović, Joco Žnidaršič.
Poleg fotografij iz fotografskih opusov, ki jih hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije (opusi Naceta Bizilja, Marjana Cigliča, Toneta Stojka, Edija Šelhausa), je bilo iskanje in zbiranje fotografij osredotočeno na fotografske zapuščine tistih avtorjev, ki so za tedanje tiskane medije (Delo, Dnevnik, Slovenske novice, Nedeljski dnevnik, Slovenec, Mladina, Večer, Vestnik, Gorenjski glas, Dolenjski list, Primorske novice, Evropa, Družina, Obramba, Primorski dnevnik, Slovenski vestnik, Naš tednik in Pomurje) v matici in zamejstvu največ fotografirali oz. so bile njihove fotografije največkrat objavljene. Toda pot do avtorsko zaščitenih fotografij, nad katerimi imajo pravice avtorji ali časopisne hiše, je bila ponekod enostavna, ponekod zapletena. Izkazalo se je tudi, da so posamezne fotografske zapuščine žal izgubljene ali so jih celo zavrgli; toda levji delež je vendarle ohranjen.
Izbor fotografij je plod sodelovanja s fotoreporterji in z novinarji iz matice in zamejstva, njihovih predlogov pa tudi avtoričinih pričakovanj, povezanih z vsebino, datumsko osredotočenostjo in izpovedno močjo fotografij. Prav fotografije so namreč v prelomnih zgodovinskih trenutkih velikokrat prekosile moč besede in realnost predstavile v novih in drugačnih razsežnostih. Nekatere fotografije so v letih po osamosvojitvi postale odmevne in močno prepoznavne. Že leta 1991 sta temeljne vojne fotografije objavili Cankarjeva založba v knjigi Vojna za Slovenijo in Mladina v knjigi Deset dni vojne za Slovenijo. Nekateri posnetki, ki so že prave ikone, so tokrat ponovno objavljeni, nekateri so na novo odkriti in objavljeni prvič. Nekatere fotografije so pripovedno močnejše, druge so dokumentarno pomembnejše. Za vsemi fotografijami pa so ljudje, med njimi zveneča imena, ki so se razdajali za svoje poslanstvo.

Razstavo in nekatere avtorje je predstavila Irena Uršič:

5. 6. 2016, Znanstveni simpozij Brezpravje v imenu ljudstva – 4. del

Študijski center za narodno spravo je decembra 2015 organiziral znanstveni posvet z naslovom Brezpravje »v imenu ljudstva«. Namenjen je bil prikazu delovanja komunističnega sodstva.

Tokrat lahko prisluhnete publicistki Alenki Puhar, ki je v prispevku z naslovom Solidarnost s preganjanimi spregovorila o tem, da je solidarnost med ljudmi, zlasti med sorodniki osnovno vezivo skupnosti. Z letom 1945, ko je oblast prevzela Komunistična partija Jugoslavije, se je z revolucionarnim zagonom lotila radikalnega spreminjanja družbe. Posebej daljnosežni so bili ukrepi, ki so posegli v intimnost, to je v medosebne odnose, tudi v sorodstvene in prijateljske vezi. Referat na realnih primerih prikazuje, kako so državni organi od posameznikov pričakovali, da bodo ovajali svoje sorodnike in prijatelje, pričali proti njim in jih denuncirali, se od njih oddaljili (tudi zakonsko ločili), javno ogradili in se jim odrekli, kadar bodo interesi države tako zahtevali. Vrednostni sistem se je v kratkem tako spremenil, da so morali ljudje tajiti celo najbolj elementarna čustva, zlasti žalost in prizadetost, da so ohranjali svoj status. Nov vrednostni sistem pa so uvedli ljudje, ki so na verbalni ravni izrazito poudarjali solidarnost, t. i. »proletarsko solidarnost«, »družbeno solidarnost« in »tovarištvo«.

V nadaljevanju lahko prisluhnete dr. Lovru Šturmu, ki je predstavil članek Revolucionarno kazensko pravo na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Prispevek obravnava revolucionarno kazensko pravo na Slovenskem po letu 1945 in prikazuje ozadje delovanja ljudskih sodišč, psevdolegalne postopke, politične pritiske in druge značilnosti kazenske in upravnokazenske represije. Sodišča niso bila samostojna, neodvisna in nepristranska oblast. Bila so orodje za izvajanje revolucije. Ustavno sodišče je prepovedalo uporabo štirih revolucionarnih kazenskih predpisov, ker niso bili v skladu s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, niti s tedanjimi ustavnimi načeli. Na podlagi Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo iz leta 1945 je prišlo do številnih zlorab prava v kazenskih postopkih.

V zadnjem delu oddaje pa bo na sporedu še pričevanje mag. Andreja Aplenca, ki je bil dvakrat zaprt na Golem otoku in je spregovoril o vlogi Golega otoka kot o prostoru notranjega čiščenja komunistične partije. Druga vloga taborišča pa je bila, ne kar pomoriti ljudi, ampak jih prevzgojiti, kar je privedlo do t. i. 'zloma hrbtenice'. To je pomenilo, da so morali zaporniki početi dejanja, ki so bila v nasprotju z njihovimi vrednotami in etičnimi načeli.

Oddajo je pripravila Marta Keršič iz Študijskega centra za narodno spravo.