Prisluhnete lahko nadaljevanju pričevanja Jožeta Koširja iz Sevnice, ki je spregovoril o očetu, obsojenemu kot pripadniku Matjaževe vojske. Tokrat je na podlagi spominov, ki jih je napisal njegov oče, podrobneje spregovoril o aretaciji, fizičnem in psihičnem nasilju, ter kako je potekal montirani sodni proces v viteški dvorani Brežiškega gradu. Pripovedoval je tudi o tem, kako je oče prestajal kazen v različnih delovnih taboriščih in kakšne posledice je imela krivična obsodba za celotno družino.

Pričevanje z Jožetom Koširjem sta posneli sodelavki Študijskega centra za narodno spravo dr. Mateja Čoh Kladnik in Mirjam Dujo Jurjevčič. Zgodba Jožefa Koširja je predstavljena tudi v prispevku dr. Mateje Čoh Kladnik z naslovom »Jožef Košir in Matjaževa vojska v Sevnici«. Prispevek je izšel v znanstveni monografiji Usode Slovencev v vrtincu 20. stoletja, ki jo je v letu 2019 izdal Študijski center za narodno spravo.

Tokrat lahko prisluhnete pričevanju Jožeta Koširja iz Sevnice, ki je predstavil družinsko usodo staršev Jožefa in Marije Košir, rojene Beber. Njegov oče je med vojno kot obveščevalec Kozjanskega odreda aktivno sodeloval v partizanskem gibanju, po koncu vojne pa služil v Knoju in Jugoslovanski armadi. Spregovoril je o očetovih sanjah o svobodni Sloveniji in o tem, kako ga je kot pripadnika t. i. Matjaževega gibanja v Sevnici spremljala Uprava državne varnosti.

Zaradi domnevnega protidržavnega delovanja so ga novembra 1949 aretirali in zaprli v centralne zapore v Ljubljani. Tam so ga zasliševali in z nasiljem ter grožnjami izsilili priznanje, da je bil član ilegalne organizacije Matjaževa vojska v Sevnici; njen cilj naj bi bil nasilno zrušiti obstoječi sistem in državno ureditev v Jugoslaviji.

Jože Košir je povedal, kako je potekal montirani politični proces v brežiškem gradu, na katerem je bil decembra 1949 oče obsojen, ter kako je v različnih delovnih taboriščih in zaporih prestajal 16-letno kazen odvzema prostosti s prisilnim delom. Gost je spregovoril tudi o mami, ki je morala na zatožno klop kot podpornica t. i. Matjaževega gibanja, cela družina pa je še dolga leta čutila posledice krivične obsodbe.

Oče si je prizadeval za rehabilitacijo, a je ni dočakal, saj je sklep o razveljavitvi obeh sodb iz leta 1949 prispel na domači naslov mesec dni po njegovi smrti leta 1996. V letu 2018 je Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic Jožefu in Mariji Košir priznala status bivših političnih zapornikov.

Pričevanje z Jožetom Koširjem sta posneli sodelavki Študijskega centra za narodno spravo dr. Mateja Čoh Kladnik in Mirjam Dujo Jurjevčič. Zgodba Jožefa Koširja je predstavljena tudi v prispevku dr. Mateje Čoh Kladnik z naslovom »Jožef Košir in Matjaževa vojska v Sevnici«. Prispevek je izšel v znanstveni monografiji Usode Slovencev v vrtincu 20. stoletja, ki jo je v letu 2019 izdal Študijski center za narodno spravo. Prisluhnite oddaji:

Prisluhnete lahko še zadnjemu delu spominov sestre Leonarde Rot, Marijine sestre čudodelne svetinje, ki je popisala njihovo življenje po letu 1945. V zadnjem delu je še posebej zanimivo, kako so veljaki nekdanjega sistema, sestram najprej odvzeli pravico do oskrbe bolnikov na domu, potem pa so sami prosili sestre naj negujejo njihove svojce. To so bili denimo Franc Kutin, Janez Stanovnik, Lidija Šentjurc, Josip Vidmar ...

Odlomek iz besedila:

Franc Kutin (sodnik in politik) ni bil edini, ki je „na svoji koži občutil da nismo nepotrebne" Bilo je še več njemu podobnih, med njimi tudi Lidija Šentjurc, ki je podpisala odločbo o razlastitvi samostanskega imetja Marijinih sester. Njeni hudo bolni mami so sestre dolgo stregle v Jamovi ulici v Ljubljani. V redovni obleki so bivale v stanovanju Krajgher - Šentjurc in jo tudi v službenem avtomobilu spremljale, kadar so jo kam peljali. A treba je priznati, da je bila gospa Lidija za to pomoč hvaležna, saj brez njene pomoči ne bi imele samostana na Dobrovi.
Marijine sestre so stregle tudi ženi (Janeza) Stanovnika, „očeta domovine" (naroda) in Josipu Vidmarju, ko so mu pojemale moči. To je bilo njih krščansko maščevanje za vse krivice, ki so jih morale pretrpeti, obenem pa sredstvo, da so se zopet lahko posvetile svojemu delu za trpeče brate in sestre. Škoda je le to, da je sedaj, ko so odprta vsa vrata in se vedno znova odpirajo nova delovna področja, število sester vedno manjše.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

V oddaji Moja zgodba lahko poslušate besedilo sestre Leonarde Rot, Marijine sestre čudodelne svetinje, ki je popisala, kako so redovnice po drugi svetovni vojni izgubile delo, kako so jim zaplenili vse premoženje in jih nato izgnali na Dobrovo pri Ljubljani. Slišite lahko tudi, kako so nekatere sestre zaprli in poslali na prestajanje zapornih kazni v taborišča Stari Pisker v Celju, Ferdreng na Kočevskem, v Škofjo Loko in Begunje na Gornjskem.

V besedilu s. Leonarde je tudi pričevanje s. Monike Arčon, ki je dolgo pisala dnevnik in je o svojih dnevih v delovnem taborišču Ferdreng na Kočevskem med drugim zapisala:

Cerkev je bila spremenjena v kuhinjo. Kjer so bili prej oltarji, so bile sedaj peči, v katerih se je kuhalo in peklo. Svete podobe so zmetali ven na dež, veliki križ pa je paznica Milka Krajnik (kateri mami sem nekoč stregla), razsekala in pohodila. Tudi neko drugo cerkvico na hribčku so morale naše sestre odkrit in znositi opeko v taborišče, da so z njo pokrili novo barako za miličnike. Vso opremo so morale znositi na kup sredi cerkve, da so potem zažgali in je vse zgorelo.
Tudi na pokopališče so se spravili. Vse so porušili in splanirali, tako da je nastala tam njiva. Tudi jaz sem morala od tam nositi domov lesene križe, da smo jih skurili. Ko sem tako nesla, ali bolje vlekla precej velik križ, se je eden od zidarjev, ki so tam delali, norčeval: "Ki je za nas nesel težki križ". Križe smo morale razžagati in pokuriti, kar se je meni zdelo kar prav. Bolje da zgorijo, kot da se skrunijo po tleh.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

Prisluhnete lahko spominom s. Leonarde Antonije Rot o Marijinih sestrah čudodelne svetinje po drugi svetovni vojni. Besedilo je nastalo za Nadškofijski arhiv v Ljubljani v letu 1992. S. Leonarda je popisala, kako so sestre po drugi svetovni vojni izgubile delo, kako so jim zaplenili vse premoženje in jih nato izgnali na Dobrovo pri Ljubljani, v drugo nadstropje nekdanjega župnišča. Tam so si v nemogočih razmerah morale urediti domovanje.

Odlomek iz besedila:

Sestre so bile že čisto navajene sramotilnih opazk, deležne pa tudi pljunkov in celo fizičnih napadov. S. Maro Zavrl je blizu frančiškanov napadla skupina mladih in začela trgati iz nje obleko. Rešila se je z begom v bližnjo trgovino. V Mariboru je gruča mladih napadla s. Ludoviko Koren, ko se je vračala od bolnika in jo hotela vreči v Dravo. Sestre so napadali tudi zdresirani policijski psi. Prav v Mariboru so morale sestre odložiti redovno obleko zaradi njih. Ker so jih napadali, si nobena ni upala v uniformi na cesto. Tudi na Dobrovi je policijski pes napadel s. Leonardo Rot, ko je šla iz občinskega poslopja. Stal je pri vratih in jo pustil, da je šla mimo njega, potem pa se je brez glasu s prvimi šapami povzpel na njene rame in začel trgati poškrobljeni ovratnik, pokrivalo in obleko. Njegov vodič je takoj priskočil, a je le s težavo ukrotil psa, ga zvlekel v avto in odpeljal. Ko se je pozneje prišel opravičit in pogledat kaj je s sestro, je rekel: „če bi bili v civilu Vas pes niti pogledal ne bi." „Samo da me ni ogrizel; obleko mi bodo že zašile in strah bo minil," je rekla sestra, možu postave pa je ušlo: „Ta pes ne grize, ampak samo stisne za vrat ..."

Prisluhnite oddaji, ki je je pripravil Jože Bartolj: