• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

3. 5. 2020, Božidar Trefalt - 2. del pričevanja

Božidar Trefalt avtor knjige Mladost, ki to ni bila 1928 - 1949, nam v drugem delu svoje pričevanja odstira pogled v čas po drugi svetovni vojni. Ko se je vrnil iz koncentracijskega taborišča v Škofovih zavodih v Šentvidu, je imel le 43 kilogramov. Mama ga vrh stopnic ni spoznala.


Božidar Trefalt in Jože Dežman, foto: Jože Bartolj

Kot mladoletnik je želel nadaljevati prekinjeno šolanje, a mu tedanja oblast to ni dovolila. Ni mu preostalo drugega, kot da se zaposli. Kljub nedokončani šoli je kasneje napredoval vse do mesta računovodje v podjetu Živila. Maščevalo pa se mu je, ker ni hotel stopiti v partijo. V pogovoru je povedal, kako so delili hrano na živilske bone, kako so bili funcijonarji pri dobavah priviligirani in tudi to, kako so lahko božične drevesca in ostale s prazniki povezane stvari, prodajali šele po božiču.

Dotaknil se je tudi svoje vloge pri športu v Kranju. Nekateri ga imajo za očeta kranjskega plavanja. Pri plavalnem športu je prav tako naredil kariero, uspel z gradnjo pokritega bazena, tam pa je spoznal tudi svojo ženo Božo. Aktiven je bil tudi v ribiškem društvu.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je pripravil Jože Dežman:

26. 4. 2020, Božidar Trefalt - Mladost, ki to ni bila

Gost oddaje Moja zgodba je bil Božidar Trefalt avtor knjige Mladost, ki to ni bila 1928-1949. Knjiga je leta 2019 izšla pri založbi Družina. Božidar Trefalt nam je v sklenjeni pripovedi prikazal njegovo življenjsko pot od rojstva v Kranju do izpustitve in koncentracijskega taborišča v Šentvidu.

Posebej pretresljivi so njegovi spomini na zadnje majske dni 1945. Ko je s svojo enoto domobrancev odhajal na Koroško, se je na ratko oglasil doma na Primskovem in obljubil, da se bodo kmalu spet videli. Res so se, a le po sreči in v popolnoma drugačnih razmerah, kot so pričakovali. Trefaltov opis življenja v begunskem taborišču v Vetrinju je zelo doživet, sledi izročitev partizanom in vračanje z vlakom preko Jesenic v Jugoslavijo. Zatem so jih v Kranju, na mestu, kjer je sedaj poslopje Zavarovalnice Triglav, zasliševali in popisali. Povedal je lažno ime in preživel, ker je bil mladoleten.

Sledil je zapor in stradanje v škofovih zavodih v Šentvidu. V isti stavbi je bil istočasno zaprt tudi njegov oče. Spomin na šentviško ječo je bil tako strahovit, da se je šele leta 1996 vrnil na kraj svojega in očetovega trpljenja. Zanimivo je, da ni bil izpuščen ob amnestiji 5. avgusta 1945, ampak teden kasneje v zelo napetih okoliščinah, saj so hoteli, da bi postal ovaduh.

Vse do leta 1991 je molčal o svojem otroštvu in mladosti. Bal se je, da ga bo kdo odkril in se mu maščeval.

Prisluhnite oddaji:

19. 4. 2020, Kristina Podkrižnik, rojena Pečar - pričevanje

Tokrat lahko prisluhnete Kristini Podkrižnik, rojeni Pečar, ki se ji je v drugem delu oddaje pridružil še brat Izidor Pečar.
V družini Pečar je bilo šest otrok, najstarejši sin je bil rojen leta 1933, najmlajša hčerka pa po drugi svetovni vojni, ko se je oče vrnil iz zapora v Šentvidu nad Ljubljano. Živeli so v vasi Nadgorica pri Črnučah, blizu cerkve sv. Janeza Krstnika. Doma so imeli kmetijo, oče Jože je bil zelo razgledan in napreden. Bil je član telovadnega društva Orel in odličen športnik. Udeležil naj bi se celo olimpijskih iger, vendar mu zaradi dela na kmetiji to ni bilo omogočeno. Lotil se je različnih del, od zidarjenja, mizarstva, do skrbi za dom, družino in kmetijo.

 

Kristina Podkrižnik, roj. Pečar; foto: Študijski center za narodno spravo

 

Nadgorica je bila v času druge svetovne vojne del nemškega okupacijskega območja. Domačini so bili do začetka vojne med seboj zelo povezani in so drug drugemu pomagali. Na tem območju so se kmalu pojavili partizani.

Zaradi svoje naprednosti in poštenega dela je bil oče nekaterim kmalu v napoto. Zato je bil prisiljen, da se je skrival že med vojno, sicer bi ga partizani umorili. Nasprotovanje je močno občutil tudi takoj po koncu vojne, ko je bil zaprt v šentviških zaporih. Hčerka Kristina se spominja, da ga ob prihodu domov ni spoznala, ker je bil tako spremenjen. Oče ji je povedal, da so imeli v zaporu zelo skromno hrano, v glavnem redko juho, v kateri so plavali črvi.

Po očetovem prihodu iz šentviškega zapora so se nad družino zgrnile nove tegobe in sicer obvezna oddaja in veliki davki, ki so kmetijo skoraj uničili. Le z neverjetnim naporom in trdim delom je domačim uspelo, da so kmetijo obdržali pri življenju. Dodatno so služili kruh s kopanjem mivke in peska na Savi, da so lahko plačali vse davke, ki jih je od njih zahtevala povojna oblast.

Spomine na očeta je ohranil tudi Kristinin brat Izidor, ki mu sicer zaradi zdravstvenih težav nekoliko peša spomin, pa je vendar ohranil glavne poudarke na med in povojni čas. Kristina in njen brat Izidor se spominjata, da so po koncu vojne skozi njihovo vas vozili kamioni, ki so bili namenjeni v bližnji gozd. Po pripovedovanju očeta naj bi bili na teh kamionih zaporniki iz Šentvida. Oče je takrat večkrat ponavljal: 'Spet jih vozijo, spet jih vozijo!' Omenjeno grobišče danes še ni označeno in evidentirano, locirano naj bi bilo v bližnjem močvirnatem gozdu, kjer so speljani jarki, nad njimi pa se vzpenjajo posamezni, nekoliko dvignjeni nasipi.

 

Izidor Pečar, foto: Študijski center za narodno spravo

 

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

5. 4. 2020, Kristina Lenc - pričevanje

Kristinina pot se je začela 29. decembra 1945, ko je ugledala luč sveta v Studencih pri Mariboru. Njena mama Magdalena je bila rojena leta 1907. Očeta Kristina ni poznala, saj se je rodila šele po njegovi smrti. Leta 1996 je Kristina po napotilu socialnega delavca začela iskati sled za njim.


Kristina Lenc, foto: Študijski center za narodno spravo

Oče Vladislaw Zombek je bil po rodu Poljak in se je kot ujetnik znašel v Rusiji, skupaj z 38 Poljaki, med katerimi so bile tudi ženske. Rečeno je bilo, da jih bodo v Rusiji postrelili. Zato so se fotografirali, v upanju, da bodo fotografije prejeli njihovi domači. A prišlo je do spremembe in so ostali živi. Od tam so jih preselili v Maribor, v taborišče na Melje. Tu so morali kot prisilni delavci hoditi na delo v tovarno avtomobilov. Tam je delala tudi Kristinina mama. Poljake iz taborišča Melje so nato preselili na Studence, v sedanjo šolo Janka Padežnika in jih nastanili v kletne prostore. Od tam so hodili na delo v tovarno železniških vozil. Pot jih je vodila mimo hiše Kristinine mame. Bili so lačni in raztrgani, zato so si poiskali domačinke, da so zanje skrbele. Tam je Kristinin oče našel Kristinino mamo in počasi se je rodila ljubezen. Oče je ostal pri mami od septembra 1944 do maja 1945. V tem času je mama zanosila. Bila je srečna. Pred koncem druge svetovne vojne je šla s prijateljico nekajkrat do partizanov, ki so imeli na bližnji kmetiji, pri Hauptmanu, svoje zbirališče. Tam sta bila skupaj z očetom. Mama je v zameno za hrano, partizanom prinesla karte za cigarete, oče pa jim je moral dati uro. Nedaleč stran so bili nastanjeni Nemci.

V noči z 8. na 9. maj se iz taborišča ni več vrnil. Edini, ki takrat ni šel v taborišče je bil Poljak Jure, ki je tako ostal živ. Kot domneva Kristina, so ostale jetnike 10. maja 1945 strpali na tovornjak, jih prepeljali v Radvanje, tam zverinsko pretepli in umorili. Mama se je po smrti očeta Vladislawa preživljala kot šivilja, z delom v tekstilni tovarni in skrbela za hčerko. Vmes se je morala večkrat javiti v Rajhenburgu. Kasneje se je še enkrat poročila, tako da je imela Kristina očima.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

22. 3. 2020, Helena Alenka Bizjak - pričevanje

Tokrat smo prisluhnili Heleni Alenki Bizjak, ki je spregovorila o svojem očetu Francu, velikem domoljubu in o njihovi družini, ki je trpela pod fašizmom, kasneje pa je okusila tudi delovanje povojne komunistične oblasti.


Helena Alenka Bizjak, foto: Študijski center za narodno spravo

Franc Bizjak se je rodil leta 1911 v Trstu, očetu Francu in mami Eufemiji, rojeni Turk. Oče je bil policijski stražnik, mama pa šivilja, rodili so se jima štirje otroci. Ker so bili starši narodno zavedni, so dali otroke v slovensko ljudsko šolo, ki je bila oddaljena eno uro peš hoje. Po koncu prve svetovne vojne, leta 1919, se je družina, zaradi fašističnega preganjanja preselila v Maribor. Starša sta želela, da imajo otroci stik s slovenskim okoljem in možnost šolanja v slovenskem jeziku. V prvem obdobju njihovega bivanja v Mariboru so bili zelo siromašni in v stalnih dolgovih.
Alenkin oče Franc se je zaposlil kot poštni uradnik, se ob delu stalno izobraževal in služboval po številnih krajih na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. V času kraljeve diktature, ki je preprečevala ustanavljanje in delovanje društev, se je priključil tedanji Narodni odbrani in kot mladinec deloval za interese primorskih emigrantov. V Mariboru so leta 1931 ustanovili društvo Nanos, ki je združevalo številne primorske emigrante. Franc je bil dve leti tajnik društva. Društvo je imelo svoje prostore, pevski zbor, dramsko skupino, propagandni odsek in odsek za socialno skrbstvo. Organizirali so komemoracijo v spomin na bazoviške žrtve. Ko je bil Franc leta 1938 premeščen v Mursko Soboto, se je priključil tamkajšnjemu društvu primorskih emigrantov, imenovanem Soča. Leta 1938 je odšel na služenje vojaškega roka v Zemun. Po vrnitvi (leta 1940) se je poročil z Milico, rojeno Marinić, hrvaške narodnosti. Rodila sta se jima dva otroka, leta 1942 Alenka in leta 1943 Riko.

Leta 194o je bil premeščen v Šmarje pri Jelšah, kjer je dočakal začetek druge svetovne vojne in nemške okupacije. Kot mobiliziranec jugoslovanske vojske je bil priča njenemu razpadu. Poskrbel je, da sta se k njemu preselila tudi starša, saj je obstajala velika nevarnost, da jih nasilno preselijo. Sina Franca niso izselili, ker so ga nemške okupacijske oblasti potrebovale v službi, znal je namreč nemško. Gestapo je Franca stalno zasledoval, zato je bil skrajno oprezen. Kljub pozivom se ni odzval na mobilizacijo. Žena je posredno podpirala partizanske borce in preko kurirjev z njimi vzdrževala stalne zveze. Partizanskemu gibanju se Franc ni priključil, deloval pa je iz ozadja in pomagal, kolikor je mogel. Po koncu druge svetovne vojne je takoj stopil v akcijo. V Šmarju pri Jelšah je delal kot prostovoljec, pomagal je tamkajšnjemu zdravniku dr. Lorgerju, ki je skrbel za ranjence in bolnike. Izdeloval je plakate in obvestila za politične sestanke in druge propagandne akcije. Vodil je okrajno propagandno ekipo, pisal članke v Slovenski poročevalec in Ljudsko pravico, bil je predsednik športnega društva in predsednik sindikalne podružnice v Šmarju. Kot predavatelj in govornik je sodeloval na različnih proslavah in političnih sestankih. V spominih je zapisal: »... v svojem delu ves čas nisem nič popuščal, ampak sem se dosledno in brez pomišljanja boril za izgradnjo ljudske oblasti.« Kljub temu pa je v očeh povojnih oblastnikov postajal nezanesljiv.

17. septembra 1947 je bil po nalogu poštne direkcije premeščen v Gorico, kjer je začel organizirati poslovanje okrajne pošte. Novembra istega leta se mu je pridružila družina, s katero so se naselili v Volčji Dragi. Kot udarnik je pomagal pri gradnji Nove Gorice. V času Informbiroja je bil v strahu, da ga bodo odpeljali na Goli otok, a se zaradi posredovanja to ni zgodilo. Bil je prvi upravnik pošte v Gorici in potem njen direktor.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.