V oddaji smo govorili o knjigi »Še en čudež« in podnaslovom Zgodba Antona Babnika. To so spomini na vojno in begunstvo, ki jo je predstavil avtorjev brat Lojze Babnik, star 92 let iz Ljubljane. Knjigo je po spominih Antona Babnika napisal njegov zet Jerry (Nejče) Zupan. Iz angleščine jo prevedla uršulinka s. Mihaela Bizjak.  Knjiga je izšla v samozaložbi z letnico 2022. Do zdaj nismo poznali spominov na delovanje nekomunistične ilegale med drugo svetovno vojno. Šele 32 let po demokratizaciji smo tako dobili spomine, v katerih je v pomembnem delu iz prve roke opisana Slovenska legija, nekomunistična ilegala v Ljubljani.

Lojze Babnik, foto: Jože Bartolj

Demokratična stran je leta 1941 v Ljubljani organizirala Slovensko legijo, ilegalno organizacijo, prvenstveno namenjeno organiziranju odpora proti okupatorju. Komunisti so kasneje po napadu Nemčije na Sovjetsko Zvezo ustanovili OF, ki je bila navzven usmerjena v upor proti okupatorju, v resnici pa za namene komunistične revolucije, to je za uničevanje notranjih političnih nasprotnikov. S tem so (tako s propagando kot z nasiljem) nekomunistično ilegalo prisilili v (samo)obrambno pozicijo. Anton Babnik je bil od začetka med aktivnejšimi člani. Vodili so jo Rudolf Smersu, Miloš Stare, Albin Šmajd in drugi. Vsi so se morali ves čas vojne skrivati pred okupatorjem in pred komunističnimi morilci. Mnoge nekomuniste so komunistični morilci umorili že leta 1941 in 1942.

 

Spomine je napisal Babnikov zet Jerry Zupan, ki se je rodil leta 1947 v begunskem taborišču v Judenburgu, kamor se je po vojni srečno rešil Anton Babnik. V knjigi najdete tudi več kot 400 fotografij. Naročila preko številke 051 633 876.

Oddajo je pripravil Jože Bartolj:

 

Tokrat lahko prisluhnete spominom političarke Jožice Puhar, ki je bila ministrica za delo v Vladah Republike Slovenije od 16. maja 1990 do 21. junija 1994. Njeno ministrstvo je uvedlo številne novosti, ki so omogočile uspešno tranzicijo socialnega sistema in izpolnjevanje državnih obveznosti do prebivalstva. Kariero je nadaljevala kot veleposlanica v Makedoniji in Albaniji ter Grčiji s Ciprom, Armeniji in Gruziji, vodila je Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo. Še vedno je aktivna doma in mednarodno pri razvoju skrbi za starejše prebivalstvo. To je bil drugi del njenega pričevanja, ki sodi v sklop spominov na osamosvajanje republike Slovenije.

Slovenska vlada 1991, Jožica Puhar levo od Lojzeta Peterleta

Oddajo je pripravil Jože Dežman:

V oddaji Moja zgodba ste tokrat lahko prisluhnili spominom političarke Jožice Puhar, ki je 19. marca slavila 80 let! (rojena 1942 v Kranju). Po izobrazbi je pravnica in univerzitetna diplomirana sociologinja, ki se je po prvi stopnji študija prava zaposlila na kranjskem zavodu za zaposlovanje, potem v sindikatu in nato v bolnišnici na Golniku. Od leta 1987 je vodila republiško službo za zaposlovanje kot predsednica njene skupščine. Tam se je spoznala tudi s skandinavskim modelom za reševanja težav brezposelnih in prestrukturiranja podjetij.

Jožica Puhar, leta 1990

To je bil prvi del pričevanja, ki sodi v sklop spominov na osamosvajanje republike Slovenije. Pripravil ga je Jože Dežman:

V oddaji Moja zgodba ste lahko na Veliko noč prisluhnili upokojenemu celjskemu škofu Stanislavu Lipovšku, ki je bil dolgoletni mariborski stolni župnik. Septembra 2021 so v okviru akcije zbiranja sredstev za novo streho pripravili Večer v stolnici, kjer je dr. Lipovšek obudil spomin na svoje delovanje v Mariboru!

Msgr. Stanislav Lipovšek se je rodil 10. julija 1943 v Vojniku. Leta 1962 je vstopil v Bogoslovno semenišče v Ljubljani in začel s študijem teologije. Po mašniškem posvečenju 29. junija 1968 je odšel v mestno župnijo sv. Danijela v Celje, kjer je bil kaplan do leta 1972, ko ga je mariborski škof dr. Maksimiljan Držečnik poslal na podiplomski študij liturgike, ki ga je leta 1976 končal z doktoratom. Leta 1982 je bil imenovan za stolnega kanonika in župnika - vikarja, leta 1984 pa za župnika v stolni župniji v Mariboru. To službo je opravljal vse do imenovanja za celjskega škofa leta 2010. Veliko truda je vložil v pripravo prvega (1996) in drugega (1999) obiska papeža Janeza Pavla II. v Mariboru.

Celjski škof, nekdanji mariborski stolni župnik Stanko Lipovšek.

O tem je spregovoril tudi na srečanju v maribosrki stolnici septebra 2021. Prisluhnite lahko njegovemu nagovoru, ki ga je za oddajo pripravil Jože Bartolj:

Prisluhnete lahko še trteji oddaji v sklopu referatov, ki so bil predstavljeni na znanstvenem posvetu z naslovom »Svoje slovenstvo so izpričali v širnem svetu«. Posvet je potekal oktobra 1921 v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu, v soorganizaciji Študijskega centra za narodno spravo in Društva slovenskih izobražencev iz Trsta. Izhodišče prispevkov so bile zgodbe posameznikov, ki sta jih vojna in revolucija pognali v tujino, tam pa so kljub geografski oddaljenosti pričali o zvestobi do slovenskega jezika, besede, kulture, vere in vrednot. Spomini so izšli pri založbi Mladika iz Trsta, v zbirki »Zapisi iz zdomstva«.

Prisluhnete lahko dr. Andreju Finku, ki je spregovoril o Branku Rebozovu in publicistu Ivu Jevnikarju, ki bo predstavil življenjsko pot Zdravka Kalana.

Andrej Fink predstavlja zgodbo Branka Rebozova, foto: ŠCNS

Pesnik, pisatelj in prevajalec Branko Rebozov se je rodil 8. julija 1926 v Sevnici in odraščal v težkih socialnih razmerah, večinoma v salezijanskih zavodih. Po končanem 4. razredu realne gimnazije na Rakovniku so ga septembra 1943 na Dolenjskem mobilizirali partizani. Doživetja med njimi so še povečala njegov odpor do komunizma, zato je konec novembra ušel in se kmalu pridružil domobrancem. Maja 1945 sta se globoko zarezala vanj umik na Koroško in Vetrinj. Izognil se je britanskemu prisilnemu vračanju beguncev v Jugoslavijo. Po bivanju v taboriščih v Avstriji in Italiji ter poroki je 21. maja 1948 z ženo Ljudmilo dospel v Argentino. Umrl je v Buenos Airesu 24. junija 2013. V knjigi Spominih in mislih obnavlja predvsem svoja doživetja iz vojnih let in prvega povojnega časa (takrat je bil star od 17 do 19 let) ter kritično razmišlja o revoluciji, partizanstvu in domobranstvu.

Naslovnica knjige Branka Rebozova

Ivo Jevnikar je predstavil knjigo spominov ameriškega Slovenca dr. Zdravka Kalana, z naslovom »Zgodba mojega življenja«.

Ivo Jevnikar, foto: ŠNCR

Dr. Zdravko Kalan (Motnik, 1906-New York, 1992) je bil katoliški javni delavec trdne slovenske in demokratične zavesti. Pred vojno je bil odvetnik, pod tujo zasedbo je odklonil komunistično revolucijo in sodeloval z gibanjem Draže Mihailovića. Nemški okupator ga je v Novem mestu imenoval za župana. Želel je biti pravičen do vseh in obsojal umore na vseh straneh. V spor je prišel predvsem z ljudmi iz svojega idejnega kroga, ki so ga junija 1944 spravili v gestapovsko ječo in nato v koncentracijsko taborišče Dachau. Prav opis življenja in trpljenja v taborišču je najbolj dramatični del spominov. Avtor je stvaren, podroben, ničesar ne idealizira. Po koncu vojne se iz taborišča oziroma domov ni vrnil, prav zaradi »zmage« komunističnega režima. Do leta 1949 je v Nemčiji in Avstriji sodeloval z ameriškimi obveščevalci in s protirežimskim gibanjem Andreja Glušiča. Izselil se je v ZDA in se ustalil v New Yorku, magistriral iz knjigovodstva in se zaposlil v javni upravi. V župniji sv. Cirila se je zlasti s Prosvetnimi urami uveljavil kot eden izmed stebrov slovenske skupnosti v velemestu.

Naslovnica Kalanove knjige

Oddajo sta pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: