• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

7. 1. 2018, Grob v Dražgošah

V oddaji Moja zgodba smo pred vsakoletnim mitingom partizanskih borcev in simpatizerjev pripravili pogovor o neurejenosti groba spomenika v Dražgošeh. Dr. Jože Dežman je ob tem napisal tudi javno pismo komunističnim veteranom v katerem izpostavlja predvsem tri težave povezane s spomenikom, ki je tudi grob. Namreč število žrtev, ki je tam dejansko pokapana, zatem etičnost prekopa brez verskega obreda in pokopališki red. Pismo, ki je služilo kot osnova oddaji, tudi objavljamo:

Dr. Jože Dežman:

„Pred 30 leti sem komunističnim veteranom napisal dve pismi, ki sta do neke mere še danes aktualni.

V pobudi za ustanovitev slovenskega Zavoda za vojna grobišča sem opozoril na obupno stanje, v katerem so tudi grobovi, ki naj bi jim zmagovita komunistična stran v drugi Jugoslaviji namenila posebno pozornost. V njej ilustriram, kaj naj Republika Slovenija stori za ureditev slovenskega mesta mrtvih v skladu s standardi razvitih zahodnih demokracij. To pobudo je sedanja garnitura komunističnih veteranov zavrnila s pismom 4. decembra 2017. Ker verjamem, da se je v Sloveniji neverjetno veliko stvari premaknilo v dobro resnice, pravice, sočutja, odpuščanja in sožitja, sem se odločil napisati še tole pismo.

Naj povzamem. Z Zakonom o vojnih grobiščih leta 2003 so bili iz državnih evidenc izbrisani tudi partizanski družinski grobovi - morda celo več kot 20.000. S tem je bil katoliški partizanski grob izbrisan iz registra vojnih grobišč. Slovenski grobovi v tujini niso predmet nasledstva po drugi Jugoslaviji, Republika Slovenija nima celovitega pregleda nad njimi. Zato v registru vojnih grobišč ni več kot 50.000 slovenskih grobov prve in druge svetovne vojne. V registru vojnih grobišč so samo grobovi okoli 20.000 slovenskih smrtnih žrtev druge svetovne vojne, ki jih je komunistična stran uredila kot spomenike ateističnega pokopa. Vendar tudi ti niso urejeni v skladu z zakonodajo.

 

Avtor slike: (Pomniki NOB na Škofjeloškem, str. 109)

 

Ker smo pred vsakoletnim romanjem skupine titofilnih ljudi v Dražgoše, naj kar ob primeru Dražgoš opozorim na nekaj osnovnih težav, ki se tičejo tudi stanja drugih komunističnih vojnih grobišč in ateističnega obredja ob njih.

V petem členu Pravilnika o pokopališkem redu na vojnih grobiščih iz leta 2005 je določeno:

»(1) Vojna grobišča morajo biti označena z informativnimi tablami v slovenskem, angleškem, nemškem in italijanskem jeziku in v jeziku narodnosti tam pokopanih.

(2) Na informativni tabli je mednarodna oznaka vojnega grobišča, morebitna oznaka, da gre za kulturni spomenik, ime vojnega grobišča, obdobje, iz katerega je vojno grobišče ter število in nacionalnost pokopanih, če so podatki znani.

(3) Dostopi do vojnega grobišča so označeni s smerokazi.«

V Dražgošah vsega zgoraj predpisanega ni. Obiskovalec lahko zve, da gre za vojno grobišča, samo iz napisa na kostnici: »V kostnici leži 8 borcev iz dražgoške bitke in 40 vaščanov, žrtev fašističnega terorja.«

To število pokopanih žrtev, 48, je navedeno tudi v registru vojnih grobišč. Po Odloku o razglasitvi kostnice s spomenikom v Dražgošah za kulturni spomenik državnega pomena pa naj bi šlo za »kostnico s 50 padlimi«. Ali 48 ali 50? Oziroma drugače povedano - za komunistično strani ni toliko važno, kaj je bilo s posmrtnimi ostanki, bolj pomembno je, da imajo mrtvi ritualno-propagandno funkcijo. Čas pa bi bil, da bi ugotovili, kdo je dejansko pokopan v kostnici v Dražgošah.

 

Avtor slike: (Pomniki NOB na Škofjeloškem, str. 104) Izpraznjeni grob dražgoških žrtev na pokopališču Pri cerkvi

 

Leta 2014 je Viktor Žakelj kot slavnostni govornik v Dražgošah pozval »bodočega škofa, ... pridite v Dražgoše, pa seveda tudi v druge Kalvarije iz druge svetovne vojne. ... Dajte odvezo 41 pobitim Dražgošanom, ki so, verjemite mi, umirali z Očenašem na ustih.«

Umorjene Dražgošane je pokopal nemški duhovnik. Leta 1976 so jih brez verskega obreda preložili z nekdanjega pokopališča v kostnico pod spomenik. Na verski obred v veri žrtev pri tem drugem pogrebu ni smel nihče niti pomisliti. Čas je, da bi komunistična stran dojela, da je kršila ženevske konvencije, ki zahtevajo svobodo vesti in bogočastja, spoštovanje vere sočloveka, tako živega kot mrtvega.

Zato tako od komunističnih veteranov kot od slovenske države upravičeno pričakujemo, da bodo s katoliško in drugimi cerkvami vzpostavili dialog o uresničevanju ženevskih konvencij. Ali je preveč pričakovati, da bi ob kostnici v Dražgošah uredili katoliško kripto v spoštovanju vere tam pokopanih in njihovega mučeništva?

Naslednje odprto vprašanje je spoštovanje druge alinee 8. člena že omenjenega Odloka Pravilnika o pokopališkem redu, ki zahteva: »Vsi obiskovalci in izvajalci del se morajo vesti primerno kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih.«

Ali niso raznorazna rogoviljenja, hujskanja ipd. na grobu v Dražgošah prav v času vsakoletnih januarskih ritualov kršenje tega predpisa? Tudi ostale okoliščine prireditve v Dražgošah so v očitnem nesoglasju z vedenjem, »primernem kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih.«

Ali bi se npr. kolega Repe in Premk upala tako, kot sta lomastila na grobu v Dražgošah, obnašati na grobovih svojih najbližjih? O nekaterih vprašanjih, ki se vežejo tudi na vsebino nastopov Repeta in Premka ter nadgrajujejo dialog, ki smo ga načeli že v pismih leta 1988, sem pisal v svojem prispevku v novi strokovni reviji Dileme. (Priloga) V njeni prvi številki so odlični prispevki, ki vam jih z veseljem priporočam v branje.

Želim nam vsem, da bi se dialog nadaljeval in da bi vojno grobišče Dražgoše dobilo svoj mir in dostojanstvo v skladu s slovensko zakonodajo in mednarodnimi konvencijami. Ali je preveč pričakovati, da bi dialog stekel tako, da bi letos pomladi ob praznovanju petdesetletnice postavitve cerkve v Dražgošah blagoslovili tudi urejen grob padlih in umorjenih v Dražgošah januarja 1942?"

Prisluhnite pogovoru:

Ob tem je letos župnija Dražgoše pripravila tudi molitveno devetdnevnico in na dan 14. januarja ob 8. uri tudi sveto mašo za vse žrtve dražgoške tragedije.

 

18. 12. 2017, Janez Zdešar - Pričevalec težkih dni

Založba Družina je predstavila knjigo z naslovom Janez Zdešar - Pričevalec težkih dni.


Naslovnica knjige

MSG. dr. Janez Zdešar je preživel koncentracijsko taborišče Teharje. Uspelo mu je pobegniti in se bosemu prebiti do Ljubljane. 19 let starega fanta so skrile usmiljenke in v času bivanja pri njih je napisal prvo verzijo spominov - opisal je pot čez Ljubelj, izdajo Angležev, vrnitev v Jugoslavijo, dneve v Teharjah in končno beg v svobodo. Drugo verzijo spominov je napisal leta 1946 v bogoslovju v Briksnu.

Obe verziji sta se po sklopu srečnih okoliščin in Božje previdnosti ohranili. Verzija iz leta 1946 je bila nato dvakrat natisnjena pod naslovom Spomini na težke dni. V novi knjigi pa je zdaj objavljena prva verzija iz leta 1945, ki so ji dodani deli druge verzije, na mestih, ki vsebinsko dopolnjujejo prvo verzijo. V drugem delu knjige so objavljeni še prispevki, ki osvetljujejo msg. dr. Janeza Zdešarja kot izrednega duhovnika in velikega domoljuba.

Knjiga je sestavljena iz življenjepisa, ki ga je sestavila urednica dr. Tamara Griesser - Pečar, njegovo delovanje izseljenskega duhovnika je opisal izseljenski duhovnik, Zdešarjev naslednik Janez Pucelj, o Zdešarjevem spremljanju in nadzoru Udbe je prispevek napisal mag. Jurij Emeršič. Zdešarjeva  razmišljanja o slovenski Cerkvi je v prispevku povzel dr. Roman Globokar, o njegovi arhivski zapuščini, ki pa bo naslednjih 50 let še zaprta za javnost, pa je pisal mag. Blaž Otrin. V zadnjem delu knjige so objavljene še družinske fotografije, ki prikazujejo Zdešarjevo življenje od otroških dni naprej.

Oddajo smo oblikovali po tiskovni konferenci. Tako so spregovorili dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Roman Globokar in mag. Blaž Otrin.

 

10. 12. 2017, Ekshumacija Romov v Iški

Komisija vlade republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč je pripravila tiskovno konferenco na kateri je predstavila raziskavo morišča in grobišča Romov v Iški. Po dosedanjih podatkih so v kanjonu Iške 17. maja 1942 partizani pobili župana Janeza Markuna, trgovca Valentina Jenka in pa 43 Romov. Po večkratnem sondiranju so arheologi letos odkrili grobove in Komisija je naročila izkop. Pri izkopu posmrtnih ostankov pa so našli 53 umorjenih, moške ženske, nosečnico tik pred porodom, starce in kar 25 otrok.

Na konferenci so sodelovali predsednik Komisije dr. Jože Dežman, kriminalist Pavel Jamnik, arheolog Uroš Košir, vodja topografije in član komisije dr. Mitja Ferenc in pa v imenu Romov Zvonko Golobič.

Novinarsko konferenco smo posneli in jo predvajali v oddaji Moja zgodba. Prisluhnete ji lahko tukaj:

Poročilo:

17. maja 1942 so partizani na tako imenovanem Benkovem travniku v Iški postrelili večjo skupino Romov. Šlo naj bi za družine iz Vrbljen in Podpeči. Po podatkih takratnega ižanskega župnika Janeza Klemenčiča naj bi pod streli končalo skupaj 43 Romov - moški, ženske in otroci. V skupni grob so jih pokopali domačini, ki so morali prisostvovati poboju. Med žrtvami naj bi bila po pripovedovanju tudi družina Jožeta Hudoroviča z nosečo ženo Julo.

Foto: U. Košir, Avgusta d.o.o

Po neuspešnem sondiranju leta 2015, je 3. 10. 2017 arheologom idrijskega podjetja Avgusta d.o.o. s sistematičnim izkopom testnih jarkov uspelo potrditi obstoj grobišča in locirati mesto posmrtnih ostankov. Glede na rezultate sondiranja sta se predvidevali dve večji grobni jami in ne le ena, kot se navaja v pisnih virih. Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč je odredila ekshumacijo posmrtnih ostankov. Izkop je bil izveden med 9. in 20. novembrom.

Foto: U. Košir, Avgusta d.o.o

Dela je izvajala ekipa arheologov in antropologinje družbe Avgusta d.o.o., pod vodstvom dr. Uroša Koširja in mag. Draška Josipoviča, antropološko analizo je opravila fizična antropologinja dr. Petra Leben Seljak. Namesto dveh predvidenih grobnih jam je bilo odkritih 7 grobov - 3 enojni, 2 dvojna in 2 množična groba. Kljub množičnima grobovoma in prepletenosti posmrtnih ostankov, so bile žrtve individualizirane in zatorej postopoma (posamezno) ekshumirane iz grobov. Skupno so bili odkriti posmrtni ostanki 53 oseb, vštevši nerojenega otroka. Manjši množični grob je vseboval posmrtne ostanke 12 oseb, v večjem pa je bilo odkritih 34 skeletov. 26 oseb je bilo starih nad 20 let, od tega 14 moških in 12 žensk, med njimi tudi nosečnica v zadnjem ali predzadnjem mesecu nosečnosti. Dvoji posmrtni ostanki so pripadali mladostnikoma, starima med 15 in 17 let, domnevno moškemu in ženski. 25 je bilo otrok, mlajših od 14 let. V enem izmed dvojnih grobov je bil pokopan štiriletni otrok, v množičnih grobovih pa je bil 1 otrok star eno leto, 8 otrok starih med dvema in šestimi leti, 14 pa med sedmimi in trinajstimi leti. Na nekaterih lobanjah žrtev so bile opazne strelne rane.

Foto: U. Košir, Avgusta d.o.o "Čez posmrtne ostanke odvržena emajlirana posoda in dežnik."

Med posmrtnimi ostanki so bili odkriti številni predmeti žrtev, večinoma deli oblačil kot so spone hlač in pasov ter gumbi. Dosti je bilo osebnih predmetov, kot so svetinjice, rožni venci, denarnice, glavniki, ogledalca, v manjšem množičnem grobu in v enem izmed dvojnih grobov pa so bili čez posmrtne ostanke odvrženi različni večji predmeti kot so emajlirane posode, dežnika in usnjeni torbici. V eni izmed odkritih usnjenih torbic sta bila najdena brusna kamna za nože in rezervni deli dežnikov, namenjeni njihovemu popravilu. V manjšem množičnem grobu sta bila čez posmrtne ostanke odvržena tudi dva psa.

Foto: U. Košir, Avgusta d.o.o "Prstan"

Po ekshumaciji so bili shranjeni vzorci za morebitne DNK raziskave. V neposredni bližini grobišča je bilo izvedeno še dodatno sondiranje, v kolikor bi se še kje nahajali posamezni grobovi, ki pa niso bili odkriti. 28. novembra so bili na Gornjem Igu izkopani še posmrtni ostanki Rominje, ki je pobegnila z morišča v Iški ter bila ujeta in umorjena na Gornjem Igu.

Foto: U. Košir, Avgusta d.o.o "Posmrtni ostanki nerojenega otroka in njegove matere."

In še nekaj o storilcih oziroma poveljnikih, ki so pomor pripravili:

17. maja 1942 je v Iški morila 1. četa 1. (Šercerjevega) bataljona Notranjskega odreda.
Poveljnik bataljona Tone Vidmar - Luka Suhadolc, politkomisar bataljona Mirko Novak - Fric, poveljnik čete Alojz Popek - Milan Vandek, politkomisar čete Alojz Kusold - Vasilij.

Tone Vidmar (1917) z Verda. Po končani osnovni šoli je bil gozdarski delavec na Verdu, nato je služil pri različnih gospodarjih v Podkorenu (1936), Ratečah pri Kranj. Gori in drugod. Nov. 1937 je poskusil priti v Španijo, da bi se pridružil borcem mednarodnih brigad, a so ga Italijani zadržali, zaprli, po 15-ih dneh pa predali Avstrijcem, ki so ga nato izročili jsl oblastem. 1938-40 je služil voj. rok v Gerovem. Ko se je 1940 vrnil na Verd, bi moral na vojaške vaje, ker pa se je na Vrhniki spopadel z nekim jsl častnikom, je bil najprej priprt v Lj., nato pa zaprt v Zagrebu, od koder je apr. 1941 pobegnil.
Takoj se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje in 10. avg. 1941 odšel v partizane. Do 15. jan. 1942 je bil mitraljezec v Borovniški četi, nato mitraljezec, desetar, vodnik ali komandir čete v Šercerjevem bataljonu. 27. apr. 1942 je postal komandant I. (Šercerjevega) bat. Notranj. odreda, 12. jul. 1942 IV. bat. Krimskega odreda, 6. okt. 1942 I. bat. Šercerjeve brigade, 16. maja 1943 pa namestnik brig. komandanta. Po kapitulaciji It. ga je glavni štab NOV in POS 17. sept. 1943 imenoval za komandanta nove Snežniške ali Brkinske brigade; mesec dni je bil na tem položaju, nato so brigado, ki je imela med nem. ofenzivo v Brkinih precej mrtvih in še več pogrešanih, 17. okt. 1943 ukinili, V-ja pa postavili za operativ. oficirja XIV. divizije. Ko je div. bila hude boje z obkoljeno nem. in domobr. posadko v kočev. gradu in ko je padel komandant div. M. Bračič, je V. postal namestnik komandanta XIV. div., s katero se je jan. in febr. 1944 udeležil znanega pohoda na Štaj. Ker je v štev. bojih pokazal veliko osebnega junaštva, ga je glavni štab NOV in POS 27. apr. 1944 imenoval za komandanta te divizije. Vodil jo je v veliki akciji na velenjski premogovnik ter skozi nemško ofenzivo od maja 1944, v kateri je bil 3. jun. ranjen. Do avg. 1944 se je zdravil, nato poveljeval XVIII. div. na Dolenj. od 8. okt, 1944 do konca jan. 1945. Od 22. febr. do 12. marca 1945 je bil namestnik komandanta baze glavnega štaba NOV in POS v Dalmaciji, od srede marca do srede aprila 1945 na razpoloženju v general štabu JA in nato do 1. jun. 1945 na voj. tečaju v SZ. Po vrnitvi je ostal v JA, dosegel čin polkovnika, 1955 invalid. upokojen. 1956-9 je bil tehn. sekretar GO Zveze združenj rezervnih oficirjev SRS. - V. ima spomenico 1941 in več visokih odlikovanj. Umrl je 17. 9. 1999 v Celju.
Za narodnega heroja je bil proglašen 9. maja 1945.

Alojz Anton Popek (21. 5. 1920) iz Bezuljaka pri Cerknici, delavec, član KPS od 1941, namestnik poveljnika partizanske brigade, smrtno ranjen 1. 2. 1943 v Prekrižju na Hrvaškem v spopadu z Italijani in ustaši.
Za narodnega heroja je bil proglašen 13. septembra 1952.

Mirko Novak (1918) iz Zadra, študent, predsednik in komisar Slovenskega kluba v Partijski organizaciji, organizator ilegalne dokumentne tehnike CKKPS, prvoborec, politkomisar. Partizani so ga sami pospravili leta 1943 na Gorenjskem.

Alojz Kusold (1890) iz Ljubljane, strojni ključavničar, dobrovoljec jugoslovanskega polka Matije Gubca v Sibiriji in strojevodja, 1920 prestopil v Rdečo armado, član KP(b) od junija 1921, končal politično šolo, domov se je vrnil 1921, sindikalni aktivist, član mestnega in pokrajinskega komiteja KPS, lastnik partijskega glasila »Enotnost«, prvoborec, politični komisar, odlikovan s sovjetskim redom rdeče zastave.

Foto: U. Košir, Avgusta d.o.o "Večji izmed obeh množičnih grobov."

Takole so ob moriji v Iški zapisali v operativni dnevnik 1. čete: "17. V. 42. Striženje deklet na Igu ki so hodile z Italijani. Prevzem oblasti po organih O.F. Likvidacija ciganske tolpe broječe 42 člana in denuncijanta Jenkota, Markuna in špijona iz Novega mesta. Isto Škulj Jožeta iz Škrilj. Mobilizacija prostovoljcev in vaške zaščite."
Zdaj so našli otroke, ženske, starce,... Krimska jama ižanske občine.

3. 12. 2017, Dolga pot odpuščanja - dr. Tomaž Erzar

V oddaji Moja zgodba smo predstavili knjigo predavatelja za družinsko terapijo dr. Tomaža Erzarja z naslovom "Dolga pot odpuščanja", in podnaslovom "Psihološka, socialna in terapevtska spoznanja". Knjiga z letnico izzida 2017, je izšla pri založbi Družina.

Naslovnica knjige

V pogovoru je dr. Erzar povedal, da je knjiga plod njegovega študijskega izpopolnjevanja v Združenih državah Amerike, ki predstavlja odpuščanje kot razvijajočo se terapevtsko metodo. Kaj pomeni odpuščanje za osvoboditev žrtve in kakšno je razmerje med odpuščanjem in spravo, sta le dve izmed vprašanj, na katera je odgovoril.


Dr. Tomaž Erzar

"Odpuščanje je sposobnost, proces in vsakodnevno prizadevanje. Pomeni, da smo se sposobni ozreti v lastno bolečino, se soočiti s krivicami, ki so nam jih povzročili drugi ljudje, in si priznati, da smo jezni in da jih včasih celo sovražimo. Odpuščanje se začne takrat, ko se ob vsem tem želimo tudi odpreti dobremu, ki ni odvisno od naše volje in naših prizadevanj, ampak prihaja k nam po dobrih ljudeh in Božjem."

Ob sklepu oddaje pa je predstavil še nekaj mogočih načinov delovanja v Sloveniji vnaprej.

Oddajo je pripravil Jože Dežman:

26. 11. 2017, Prisilna mobilizacija Gorenjcev 1941–1945

V Muzeju Novejše zgodovine Slovenije so pripravili razstavo o prisilni mobilizaciji Gorenjcev v nemško vosjko. Njena avtorica je dr. Monika Kokalj Kočevar. V oddaji smo predstavili razstavo in tudi istoimensko knjigo.

Fotografija iz razstave Prisilna mobilizacija Gorenjcev 1941–1945

Po začetku druge svetovne vojne in razdelitvi slovenskega ozemlja so nemške okupacijske oblasti vzpostavile civilno upravo v Spodnji Štajerski in v zasedenih območjih Koroške in Kranjske, t. i. Južni Koroški. Upravno enoto, ki jo je sestavljalo šest nekdanjih gorenjskih okrajev, pozneje preoblikovanih v tri okrožja Gorenjske, je najprej vodil namestnik koroškega deželnega vodje Franz Kutschera, od decembra 1941 pa koroški deželni vodja dr. Friedrich Rainer. Teritorialno je ozemlje spadalo pod XVIII. vojaško okrožje. Moško prebivalstvo je bilo v dogovoru s skupino oboroženih oddelkov nemške nacionalsocialistične stranke, ki je bila pristojna za Južno Koroško, poleti 1941 vključeno v enote vermanšafta Koroške ljudske zveze. Do oktobra 1941 je potekalo evidentiranje in čeprav je bilo po nemškem odloku o vzpostavitvi enot SA Wehrmannschaft iz leta 1939 služenje prostovoljno, so ga na Gorenjskem predstavljali kot dolžnost in obveznost. Enote so v nasprotju z vermanšaftom na Štajerskem opravljale le polvojaško urjenje in sodelovale na različnih dogodkih. Njihovo število ni preseglo 28.000. Vodje in podvodje so se usposabljali v šoli za vodje v Rogaški Slatini, skupaj s štajerskimi vermani. Od zgodnje pomladi 1942 so vermane vključevali v različne enote krajevnih straž, k orožnikom in k t. i. Nujni tehnični pomoči, jeseni 1942 pa je bil vermanšaft ukinjen. Od januarja 1942 je bila na Gorenjskem ustanovljena nacionalsocialistična stranka NSDAP. Že spomladi so pozivali Gorenjce k prostovoljni priključitvi v Waffen SS, vendar je bilo zelo malo odziva. Dr. Friedrich Rainer je 7. julija 1942 uvedel t. i. dolžnost služenja v državni delovni službi (RAD) in vojaško dolžnost. Z razglasom je 27. septembra 1942 podelil Gorenjcem državljanstvo na preklic in s tem omogočil začetek mobilizacije. Formalnopravno sicer Gorenjske zaradi različnih razlogov niso nikoli vključili v Tretji rajh, so pa za prebivalce s podelitvijo državljanstva začeli veljati enaki zakoni kot na ozemlju matične Nemčije. Občinski uradi so za vojaške prijavne urade, ki so bili vzpostavljeni decembra 1941, pripravili evidence letnikov. Od novembra 1942 so potekali nabori moških letnikov od 1916 do 1926. Pričeli so z naborom letnikov 1923 in 1924, ki so bili tudi kot prvi že januarja 1943 poslani v taborišča državne delovne službe. Avgusta 1943 so vpoklicali v državno delovno službo še letnik 1926. V RAD so bile vpoklicane tudi Gorenjke. Po polletnem služenju v RAD so moške vpoklicance pošiljali v različne rezervne zaledne vojaške enote, kjer so jih usposobili za bojevanje na fronti. Skupno število prisilno mobiliziranih Gorenjcev presega 11.000. V enotah so bili skupaj s prisilno mobiliziranimi Alzačani, Lotaringijci, Belgijci, Luksemburžani in Poljaki. Največ gorenjskih vojakov je bilo poslanih na vzhodno fronto. Na bojiščih jih je umrlo čez 1700, številni so padli v anglo-ameriško, francosko ali sovjetsko ujetništvo. Slovenski vojni ujetniki, ki so bili zajeti v Normandiji, so v Veliki Britaniji ustanovili jedro 5. prekomorske partizanske brigade, v Sovjetski zvezi pa so se ujetniki pridružili 1. jugoslovanski brigadi, tankovski brigadi in drugim enotam. Številni so na fronti dezertirali in se priključili osvobodilnim gibanjem po Evropi, predvsem v Franciji. Nekaj tisoč jih je uspelo dezertirati v partizanske enote v Sloveniji, več sto se jih je priključilo tudi Gorenjski samozaščiti.

Fotografija iz razstave Prisilna mobilizacija Gorenjcev 1941–1945

Po koncu vojne so se prisilni mobiliziranci iz različnih ujetniških taborišč, kjer so bili deležni precej slabega ravnanja, vračali domov še vse do sredine petdesetih let. Veliko jih je imelo doma drugorazredni status, vsaj do sedemdesetih let 20. stoletja so jih organi notranje uprave tudi večkrat zasliševali. Posebej težko je bilo za številne invalide, ki niso imeli urejenega statusa. Že v petdesetih letih so se mobiliziranci združevali v tajne skupine, šele leta 1991 pa je bilo ustanovljeno več društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, ki jih je leta 1995 povezala Zveza mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941-1945. Istega leta so mobiliziranci dosegli, da so bili vključeni v Zakon o žrtvah vojnega nasilja, s čimer jim je od leta 2010 pripadla renta. V nasprotju s prisilnimi mobiliziranci v Franciji, Belgiji in Luksemburgu, odškodnine od države Nemčije kot naslednice Tretjega rajha mobilizirancem v Sloveniji ni uspelo pridobiti.

Oddajo je pripravila Monika Kokalj Kočevar: