• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

8. 11. 2020, Sveti Urh med mitom in resnico

V oddaji Moja zgodba je bil gost dr. Jože Dežman. V prvem delu oddaje smo govorili o Posvetu o vojnih grobovih, pokopališčih in grobiščih, kjer vlada precejšen nered. Posveta žal v načrtovani obliki zaenkrat ni bilo mogoče izvesti, načrtujejo pa izid zbornika prispevkov.

Zatem pa smo predstavili primer takega neurejenega spomenika, ki je tudi grobišče, vendar ne poznamo točnega števila tam pokopanih žrtev. To je Sveti Urh pri Ljubljani.


Sveti Urh, foto: Iz knjige »Mučeniška pot k svobodi«, Ljubljana, 1946

11. septembra 2020 je bila na Sv. Urhu odprta nova razstava z naslovom Sv. Urh 1941-1945. Nadomestila je razstavo z naslovom Okupatorjevih hlapci in njihovi zločini. Na novi razstavi znova pripovedujejo črno-belo, pristransko pripoved.

Predsednica mestnega odbora ZZBVNOB Julijana Žibert je na odprtju povedala kar nekaj zavajajočih trditev, ki smo jih v oddaji pokomentirali:

  1. Našli in prepoznali so komaj 140 žrtev, pa tudi mnogo takih je bilo odkopanih, ki jih zaradi iznakaženosti niso mogli identificirati. Vse žrtve tudi niso bile odkopane.

  2. Samo od novembra 1943 do marca 1944 so postrelili preko 200 ljudi.

  3. Urhovci so pobijali tudi ob Savi. Potem je Žibertova naštela žrtve, ki so jih leta 1944 našli v Savi in Ljubljanici ter žrtve iz Kozlerjeve gošče.

  4. 264 žrtev domobranskega nasilja je pokopanih na Urhu.

Ob tem smo objavili tudi izjavi slavnostnega govornika na odprtju razstave dr. Ljuba Bavcona in pa izjavo Ivana Korošca, ki je kot domobranec služil v Urhovski postojanki.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

25. 10. 2020, Pravi obraz Janeza Stanovnika

V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali posnetek prve javne predstavitve knjige raziskovalca arhivov, publicista Igorja Omerze z naslovom Pravi obraz Janeza Stanovnika. Predstavitev je bila v Gorici na Srečanju pod lipami, povezovala pa jo je publicistka Erika Jazbar. Med drugim ste lahko slišali, zakaj si Janez Stanovnik nikakor ne zasluži naziva oče naroda.

Prisluhnite posnetku predstavitve iz Gorice:

18. 10. 2020, Šenčurski dogodki – razstava

Gorenjski muzej Kranj je pripravil razstavo z naslovom Šenčurski dogodki 1932, 1941-1945, 1945-1950, 1975, 2016. Avtor razstave, nastala je v sodelovanju s študijskim krožkom Šenčurski dogodki, je dr. Jože Dežman, ki nam jo je tudi podrobneje predstavil.

Avtor je poudaril, da imajo šenčurski dogodki v zgoraj omenjenih letih skupni imenovalec: bili so odziv slovenskega okolja na izzive, ki so prihajali z veliko zgodovino z jugoslovanskega in/ali svetovnega odra. Leta 1932 je šlo za odpor proti kraljevi diktaturi in centralizmu, med drugo svetovno vojno za usodni državljanski, bratomorni spopad, po drugi svetovni vojni za revolucionarni oblastni teror in upor proti njemu, leta 1975 je oblast pokazala vso nemoč ideološke dogme bratstva in enotnosti, leta 2016 pa so se protestniki v Šenčurju odzvali na svetovno migrantsko krizo in se uprli slovenski oblasti.

Razstava je na ogled na spletu, na naslednji povezavi:

Eden od dogodkov opisan na razstavi je tudi naslednji:

Janko Maček je opisal, kako je osemnajstletni sokrajan Janko Belehar umoril Antona Umnika: »3. septembra (1942 - op. p.) popoldne so Umnikovi, po domače Makovčevi iz Šenčurja, v gozdu pripravljali steljo. Približala se jim je skupina partizanov in zahtevala, da gre oče Umnik z njimi. Kar skozi gozd in prek polja so ga odpeljali v približno eno uro oddaljeno Hrastje na dom Janeza Brodarja. Ko so se bližali Brodarjevi domačiji, je bivši poslanec in predsednik Kmečke zveze spodkidaval gnoj v svinjakih. Nekdo od poslov, ki je zagledal »obiskovalce« še preden so prišli na dvorišče, je takoj obvestil gospodarja. Tako sta se on in najstarejši sin Ivan še utegnila skriti. Nenapovedani nočni gostje so preiskali celotno domačijo, vendar ju niso našli.

Med preiskavo so seveda tudi napolnili svoje nahrbtnike. Antona Umnika in nekaj članov Brodarjeve družine so ves čas stražili v hiši. Ko so se sredi noči pripravljali k odhodu, je poveljnik poklical osemnajstletnega partizana iz Šenčurja in mu dal kratek ukaz. Fant je pristopil k nekdanjemu županu in nekajkrat ustrelil.«

Po Janku Beleharju, ki so ga kasneje ujeli Nemci in usmrtili (kljub temu, da je Umnikova vdova pri Nemcih prosila zanj in rekla, da mu odpušča). Po njem se še vedno imenuje glavna ulica v Šenčurju.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

11. 10. 2020, Albinca Žonta Malavašič – pričevanje

Tokrat lahko prisluhnete pričevanju Albince Žonta rojene Malavašič, iz Šentjošta nad Horjulom, ki je bila med drugo svetovno vojno priča revolucionarnega nasilja.

Albinca Žonta Malavašič, foto: ŠČNR

Ko se je začela vojna, je bila Albinca stara devet let. Julija 1942, ob napadu na Šentjošt so jim partizani požgali domačo hišo, ki so jo malo pred tem obnovili. Le zaradi hitre mamine reakcije so se domači uspeli rešiti, sicer bi zgoreli v hiši. Ostali so brez vsega, brez obleke in hrane. Zgorela jim je vsa živina, razen ovčk, ki so si same utrle pot na prostost in zbežale. Partizani so jim stalno grozili, zato si ata in mama nista več upala spati doma.

Po vojni je Malavašičeve, zaradi strahu pred partizanskim maščevanjem, pot vodila čez Ljubelj, do taborišča Vetrinj, kamor so pribežali z ostalimi domobranci in civilisti iz Šentjošta. Tja so prišli brez vsega. Iz smrekovih vej so si naredili šotor, da so v njem vsaj zasilno prebivali. Bili so lačni, živeli so brez strehe nad glavo, prepuščeni lastni iznajdljivosti. Iz Vetrinja so bili kasneje, skupaj z ostalimi Šentjoščani, poslani v Judenburg, od tam pa v Argentino, kjer so si ustvarili novo življenje. Albinca si je v Argentini ustvarila družino in postala del tamkajšnje slovenske skupnosti. Še vedno ohranja lepe spomine na svojo rodno domovino. Pričevanje smo posneli leta 2014, ob obisku pri slovenskih rojakih v Argentini.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

4. 10. 2020, Pričevanje Janez Marolt ter Karel in Majda Lončar

V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili trem pričevalcem vezanim na horjulsko dolino. To so bili Janez Marolt s Korene ter Karel in Majda Lončar, ki živita v Clevelandu v Ameriki. Spregovorili so o težkih razmerah zaradi partizanskega nasilja, begunskih poteh in časih, ko so se razbite družine spet srečale.


Janez Marolt, foto: ŠNCR

V prvem delu smo prisluhnili pričevanju Janeza Marolta s Korene, vasice, ki je spadala v občino Horjul. Janezov ata Štefan (roj. 1899) je bil prvi v občini Horjul zaprt s strani Italijanov. Po maminem posredovanju pri škofu Rožmanu, je bil po desetih tednih izpuščen. Že decembra 1941 je oče vedel, da se je treba partizanov izogibati. Ob ustanovitvi vaške straže je postal njen član (najprej na Vrhniki, nato v Horjulu, nazadnje na Koreni). Maja 1945 je šel z begunci na Koroško, vendar že v civilu, ker zaradi starosti ni bil več vojaški obveznik. Bolezen mu je preprečila namero, da bi se s tremi tovariši vrnil domov, kar pa mu je rešilo življenje, saj so ostale na poti proti domu zajeli terenci in jih umorili. Decembra 1949 je bil oče sprejet v ZDA, v Cleveland. Za njim so leta 1959 prišli trije otroci, leta 1962 pa še mama in eden od sinov. Tako je ostal Janez sam na kmetiji. Prvič se je družina zbrala leta 1968, ko je Janez obiskal domače v Ameriki. Ata pa je prišel prvič na obisk v domovino leta 1973.


Majda in Karel Lončar, foto: ŠNCR

V nadaljevanju Moje zgodbe pa smo poslušali zakonca Lončar, ki živita v Ameriki, v Clevelandu. Karel Lončar se je rodil leta 1944 v Horjulu. Karlov oče je odšel po vojni v begunstvo in nato v ZDA. Družina, žena in štirje otroci, se mu je pridružila leta 1956, ko je dobil državljanstvo. Ko je Karel prišel v Ameriko, ni znal jezika, zato so mu pomagali v katoliški šoli. Obiskoval je višjo šolo, bil štiri leta v ameriški mornarici, po odsluženju pa je šel na univerzo.

Majda Lončar, rojena Stanovnik je bila stara šest tednov, ko je skupaj s starši zapustila svoj dom. Njen oče je bil doma iz Škofje Loke, mama pa iz Horjula. Kot begunci so šli iz Slovenije proti avstrijski Koroški do taborišča v Vetrinju. Kasneje so bili nastanjeni v Špitalu. V Sloveniji so bili rojeni 3 otroci, eden je bil rojen leta 1947 na Koroškem, najmlajši pa že v Ameriki, kamor so prišli za božič leta 1949. Oba starša sta se tam zaposlila, v Slovenijo pa se nista nikoli več vrnila.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo za objavo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: