• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

11. 4. 2021, Pavlinka Korošec Kocmur in Boštjan Kocmur - 2. del pričevanja

Prisluhnete lahko drugemu delu pričevanja Pavlinke Korošec Kocmur in Boštjana Kocmurja o povojnih Slovencih v Argentini.Oba sta tudi avtorja sta tudi avtorja dveh novih knjig o slovenski emigraciji: Povojni Slovenci v Argentini (2020 Mohorjeva Celovec) in pa Vrnitev slovenskih izseljencev v Slovenijo (2021 Slovenija v Svetu).


 

 

 

 

 

 

 

 

 

V drugem delu pogovora, sta nam med drugim povedala ali je bilo težko oditi iz Argentine, saj sta bila vendarle  tam rojena. Izvedeli smo s kakšnimi težavami sta se v Slovenji srečala in kako sta jih reševala. Prav tako sta nam zaupala kdaj je dozorela ideja o ustanovitvi društva Slovenija v Svetu, ki pomaga tistim, ki se želijo vrniti v Slovenijo. V zadnjih 30 letih se je iz emigracije vrnilo okoli 400 ljudi, tudi cele družine. To je vseeno precej manj, kot jih je v svet odšlo ...  Zastavili smo jima tudi vprašanja ali je mogoče pričakovati, da se bo vrnilo še več ljudi, ali se ta zgodba počasi zaključuje?

Prisluhnite pogovoru, ki ga je pripravil Jože Bartolj:

4. 4. 2021, Pavlinka Korošec Kocmur in Boštjan Kocmur - 1. del pričevanja

Gosta oddaje sta bila Pavlinka Korošec Kocmur in Boštjan Kocmur, ki sta tudi avtorja dveh novih knjig o slovenski emigraciji: Povojni Slovenci v Argentini (2020 Mohorjeva Celovec) in pa Vrnitev slovenskih izseljencev v Slovenijo (2021 Slovenija v Svetu).


Pavlinka in Boštjan Kocmur, foto: Jože Bartolj

V oddaji Moja zgodba sta nam predstavila vsak svojo družinsko zgodbo. Zakaj so njuni starši odšli v Argentino, kaj je bil vzrok za odhod v emigracijo, koliko so bili starši takrat stari in kaj so doživeli?
Povedala sta s kakšnim življenjem so se srečali v Argentini. V začetku je bilo zelo težko, a so preživeli ...
Pavlinka in Boštjan sta prva generacija Slovencev, ki je že bila rojena v Argentini. Z nami sta delila spomine na mladost. Razložila sta nam denimo, kako do odhoda v vrtec oziroma šolo sploh nista znala španskega jezika, saj sta govorila samo slovensko ... Slišali smo tudi kako sta se spoznala, kakšno delo sta opravljala v Argentini in kako sta se odločila za odhod v domovino svojih staršev.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

28. 3. 2021, Tomi Lombar - Spomini fotoreporterja na 30 let samostojnosti

V oddaji Moja zgodba smo gostili Tomija Lombarja, ki je Muzeju novejše zgodovine Slovenije podaril več kot 200.000 fotografij iz celotnega obdobja fotoreporterske kariere, kar je v MNZS prvi obsežni fond fotografij iz vseh treh desetletij samostojne Slovenije. Fotografiral je za Anteno, Dnevnik, Republiko, za Delo Revije, za najdaljše poklicno obdobje pa za časopis Delo, kjer je tri leta deloval tudi kot urednik fotografije. Občasno je sodeloval z European Pressphoto Agency (EPA).

Tomi Lombar in Irena Uršič, foto: Jože Bartolj

Fotografije je večkrat razstavljal, dvakrat je prejel prvo nagrado na Emzinovi Fotografiji leta: za fotoreportažo ob obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji leta 1996 in za fotoreportažo o Kosovu leta 1998. Z zmagovalno fotografijo se je proslavil na natečaju Slovenia Press Photo v okviru pobude Ustvarimo boljši svet. Je prejemnik prve nagrade za Delovo fotografijo leta 2017.

Lombarjeva fotografija Papeževega poljuba zemlje na Brniku 1996

Bil je tudi pobudnik in organizator dobrodelne dražbe, ki je izkupiček od prodanih fotografij namenila Centru Iris. Zaradi obsežne vsebine in estetike reporterskih fotografij ima podarjeni Lombarjev opus nacionalno vrednost.

S Tomijem Lombarjem se je pogovarjala Irena Uršič, kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije:

14. 3. 2021, Janez Juhant - Montirani duhovniški procesi

Dr. Janez Juhant, foto: ARO

V oddaji Moja zgodba smo gostili zaslužnega profesorja Janeza Juhanta, ki je imel v okviru letošnjih Postnih predavanj za odrasle prispevek o Montiranih duhovniških procesih na slovenskem od leta 1943 naprej. Več kot 500 slovenskih duhovnikov je bilo iz različnih vzrokov obsojenih na različne kazni tudi usmrtitve zaradi ideoloških razlogov. V zadnjem času vlagajo na sodišča vloge za njihovo rehabilitacijo.

Duhovniški stan je bil glede na število obsojenih duhovnikov tisti, ki je nekdanjim totalitarnim občlastem predstavljal največjo grožno. Cerkev je bila namreč prepoznana kot "hrbtenica reakcije", duhovniki pa so bili zaradi vpliva med ljudmi edina organizirana opozicija totalitarnemu režimi. Zato so bili ves čas pod nadzorom, izpostavljeni različnim kaznim in sankcijam.

V oddaji je dr. Juhant spregovoril tudi o primeru državljanske vojne v Španiji, kjer se je že pokazal model delovanja "ljudksih oblasti" s Cerkvijo. O tem so bili ljudje obveščeni tudi iz predvojnega tiska. Edvard Kocbek je v svojih spisih o Šaniji ta vidik izjemno podcenil oziroma relativiziral.

Ob tem je skupina duhovnikov pod vodstvom dr. Janez Juhanta vložila Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbe slovenskim duhovnikom v času bivšega režima. Pobudo so vložili ob soglasju nadškofa in predsednika Slovenske škofovske konference Stanislava Zoreta ter ostalih slovenskih škofov na Državno Tožilstvo. V njej se zavzemajo za rehabilitacijo duhovnikov obsojenih v povojnih političnih procesih. Za civilne obsojence bivšega režima so lahko vložili zahtevek za varstvo zakonitosti njihovi potomci, za duhovnike vlagajo to Zahtevo sobratje duhovniki. Duhovniki so bili večinoma obsojeni na več let odvzema prostosti in na več let izgube državljanskih pravic ter zaplembo premoženja.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil jože Bartolj:

7. 3. 2021, Jože Možina - Slovenski razkol - Dobrepolje in Struge

V oddaji Moja zgodba je bil gost novinar in zgodovinar dr. Jožete Možina.Predstavili smo začetke revolucije in upor proti njej v Dobrepoljski in Struški dolini. Naš gost nam je v začetku povedal, kako je bilo s pridobivanjem virov za omenjeno knjigo, kajti kot vemo, je bilo veliko dokumentov uničenih.

Na prostoru današnje občine Videm Dobrepolje je leta 1937 živelo 4240 prebivalcev. V Leksikonu Dravske banovine piše, da so tam lepo urejene zidane hiše, za razliko od nekaterih drugih delov Dolenjske. Župnija Videm je imela okoli 3600 duš, Struge pa 1.028 duš.

Začetek druge svetovne vojne na tem območju je zaznamoval samomor nekega srbskega častnika, ki se ga veliko pričevalcev spominja. Dobrepoljski župnik v tem času je bil Anton Mrkun, ki je bil velika osebnost. Govoril je več jezikov, pred tem je bil v Argentini, kjer se je ukvarjal s pastoralo Slovencev in Hrvatov. Bil je tudi etnograf, vodilna osebnost protialkoholne kampanje.

 

Ti kraji, kjer je veliko gozdov, so bili kot nalašč za začetek prvih partizanskih enot. V začetku so odnosi med prebivalstvom in partizani zelo dobri. Zahodno dolenjski partizanski odred je vodil komandant Janez Marn Črtomir, ki je bil edini poveljnik iz vrst krščanskih socialistov. Njegova usoda je posebej zanimiva, saj je kasneje partizane zapustil in postal komandant čete kraljeve vojske v domovini (slovenskih četnikov). Na teh prostorih pa je deloval tudi Edvard Kocbek.

Vse se je spremenilo, ko je začelo revolucionarno nasilje. Partizani so začneli v „Dobrepoljski republiki" izvajati „ljudsko oblast", izvedli so mobilizacijo moških med 18. in 50. letom. Prebivalstvo je bilo od maja 1942 do italijanske ofenzive na udaru močne komunistične propagande, na mitingih so govorili Kidrič, Kocbek ... Obljubljali so ljudsko oblast brez izkoriščanja. Ljudje pa so nezaupljivi. V Strugah so tako partizani zajeli ljudi, ki niso želeli prevzemati položajev "ljudske" oblasti in jih niso izpustili dokler niso "izberali" svojih odbornikov. Struškega župnika Oražma so partizani prisilili, da je v cerkvi bral partizanske okrožnice. Umor štirih mladeničev starih 19 in 20 let 9. junija 1942, pa je še dodatno zaostril odnose med prebivalstvom in partizani. Dogodek je v spominih opisal partizan, poznejši duhovnik, Franc Špelič.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj: