Tokrat lahko prisluhnete iskrivi pripovedi stoletnice Ide Smerdel iz vasi Klenik na Zgornji Pivki.

Rojena je bila 5. marca 1922 v vasici Podstenjšek med Pivko in Brkini, torej v drugem letu, odkar je primorsko ozemlje pripadalo Kraljevini Italiji in v letu, ko so fašisti prevzeli oblast v državi. Družina z dvanajstimi otroki je imela mlin ob potoku Podstenjšek, gostilno in kmetijo.

Živahen vrvež na domačiji je za vedno ugasnil 4. junija 1942, ko so se italijanske vojaške in fašistične sile s požigom Podstenjška ter šestih bližnjih vasi maščevale za partizanski napad in uboj treh italijanskih stražarjev ob železniški progi med Pivko in Ilirsko Bistrico. Domačija se je pred očmi družine spremenila v požganino. Ida je bila internirana v kraj Sale v provinci Alessandria v Piemontu, koder je ostala do kapitulacije Italije.

Po njej se je vrnila na Pivško, kjer jo je na svoj dom v Knežaku prejela stara mama. Nedolgo za tem so jo aretirale nemške vojaške sile in jo odvedle na prisilno delo v Dunajsko Novo mesto (Wiener Neustadt). Ida je bila zadolžena za pretovarjanje materiala v največji proizvodnji bojnih letal Messerchmitt v celotnem tretjem rajhu. K stari mami v Knežak se je na prošnjo kneškega župnika Janeza Krstnika Kalana vrnila še pred koncem 2. svetovne vojne. V najtežjih življenjskih preizkušnjah je zmogla obdržati pogum in najti veselje do življenja.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Irena Uršič:

Poslušate lahko še tretjo oddajo o Lambertu Ehrlichu z gostom akademikom dr. Janezom Juhantom ob knjigi Lambert Ehrlich - Prerok slovenskega naroda, ki je izšla v sozaložništvu treh Mohorjevih družb, Teološke fakultete v Ljubljani in društva Združeni ob Lipi sprave.

Tokrat spremljamo dr. Ehrlicha od začetka druge svetovne vojne, ki ga je dočakal v Beogradu. S člani vlade naj bi odšel tudi v Anglijo, ampak konec koncev je po skoraj filmski odisejadi in vožnji preko Sarajeva do črnogorske obale, kjer je doživel tudi težko prometno nesrečo, pristal v Ljubljani. Ko se je vrnil v Slovenijo, je (p)ostal skoraj osrednja politična osebnost. Jeseni novembra 1941 je napisal izjavo Slovenski problem, v kateri je govoril o samostojni Sloveniji, bodisi samostojno ali v okviru srednjeevropskih slovanskih in drugih držav, od Baltika do Egeja, s središčem v Ljubljani.

Portret Lamberta Ehrlicha, avtor: Jože Bartolj

Svoje odločno nasprotovanje italijanskemu in komunističnemu zatiranju v svoji Spomenici Italijanom je plačal z življenjem, ko so ga s študentom Viktorjem Rojicem pred njegovim domom po ukazu Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča ustrelili atentatorji, organizirani kot tajna varnostno-obveščevalna služba komunistov (VOS). Umor dr. Ehrlicha je poleg Edvarda Kardelja naročil tudi Boris Kidrič, čeprav je Ehrlich leta 1935 na prošnjo njegovega očeta akademika Franceta Kidriča posredoval, da so ga osvobodili iz ječe na Dunaju.

Oddajo smo sklenili z vprašanjema kaj pomeni Ehrlichov umor za našo novejšo zgodovino in kakšna je njegova duhovna in narodna dediščina?

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

Poslušate lahko drugo oddajo o Lambertu Ehrlichu z gostom akademikom dr. Janezom Juhantom ob njegovi knjigi Lambert Ehrlich - Prerok slovenskega naroda, ki je izšla v sozaložništvu treh Mohorjevih družb, Teološke fakultete v Ljubljani in društva Združeni ob Lipi sprave. V drugi oddaji smo orisali njegovo življenje od Pariške mirovne konference do druge svetovne vojne.

Akademik Janez Juhant na predstavitvi knjige, foto: Urad predsednika republike

1. maja 1922 je postal redni profesor za primerjalno veroslovje na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in bil trikrat njen dekan. V očeh takratne strokovne javnosti, je bil priznan kot vrhunski znanstvenik, predavatelj, strokovnjak za verstva, etnologijo, misiologijo, avtor knjige "Origin of Australian beliefs", ki se ukvarja z verovanjem avstralskih aboriginov.

Leta 1931 ga je škof Rožman uradno imenoval za študentskega duhovnika. Zavzeto, nesebično in predvsem premišljeno je spodbujal študente (tedaj akademsko mladino) k dejavnemu krščanskemu družbenemu življenju. Dr. Juhant je opisal tudi razmerja med različnimi gibanji pred drugo svetovno vojno pri nas (stražarji, mladci in krščanski socialisti ...) Prav tako lahko slišite o razmerju med dr. Ehrlichom in Edvardom Kocbekom pred drugo svetovno vojno, denimo v pogledu na špansko državljansko vojno.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

V oddaji Moja zgodba je bil z nami akademik dr. Janez Juhant ob njegovi knjigi Lambert Ehrlich - Prerok slovenskega naroda, ki je izšla v sozaložništvu treh Mohorjevih družb, Teološke fakultete v Ljubljani in društva Združeni ob Lipi sprave.

V oddaji smo si zastavili dve temeljni vprašanji: Zakaj Slovenci nimamo dr. Ehrlicha med najpomembnejšimi zgodovinskimi osebnostmi in zakaj je še vedno ideološko umazan kot narodni izdajalec? Ob tem smo v oddaji Moja zgodba pripravili tri oddaje o njem. Prva opisuje njegova zgodnja leta. Druga čas od Pariške mirovne konference do druge svetovne vojne in tretja vojne razmere, ter čas, ki je pripeljal do njegovega umora.

Katoliški duhovnik in profesor Lambert Ehrlich je bil rojen 18. 9. 1878 v Žabnicah v Kanalski dolini, umorjen pa 26. 5. 1942 v Ljubljani. Po svojem pomenu, vlogi in dejavnosti prekaša večino slovenskih rojakov, čeprav je njegov lik, žal, še danes skoraj neznan. Po osnovni šoli v Žabnicah je obiskoval gimnazijo v Celovcu in tam maturiral, zaključil je študij teologije z doktoratom v Innsbrucku julija 1903. Leta 1902 je postal duhovnik krške škofije na avstrijskem Koroškem, deloval kot kaplan in tajnik škofa Kahna in od leta 1910 predaval filozofijo in osnovno teologijo v tamkajšnjem semenišču.

Kot duša katoliškega duhovnega gibanja je usmerjal večino dušnopastirskih, kulturnih in socialno-političnih posebno za delavstvo pobud med Slovenci in celo nemško govorečimi Avstrijci na Koroškem. Med prvo svetovno vojno je skrbel za ujetnike, begunce (v Galiciji in Bukovini), vseskozi za reveže, služkinje, italijanske delavce ...  Bil je član Milesove (polkovnik Sherman Miles: 1882-1963) komisije za razmejitev Koroške, na pariški mirovni konferenci pa je bil izvedenec za Koroško in je deloval kot usmerjevalec jugoslovanske delegacije v prizadevanjih za uveljavljanje pravic Slovencev in Hrvatov.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

V Jami pod Macesnovo Gorico se že od meseca maja nadaljujejo dela izkopa žrtev povojnih pobojev. V oddaji Moja zgodba smo gostili predsednika Komisije Vlade Republike Slovenije za vprašanja prikritih grobišč dr. Jožeta Dežmana, ki je predstavil potek del na, kot se zdaj kaže, največjem morišču po vojni pobitih domobrancev. Do zdaj so odstranili že okoli dva tisoč kubičnih metrov razstreljene kamenine, ki je bila minirana na pobite žrtve. Okolico so večkrat minirali, zadnjič še v petdesetih letih, kar priča o slabi vesti nekdanjih oblastnikov, ki so hoteli svoje neslavno početje za vsako ceno prikriti.

Dr. Jože Dežman se je tudi vprašal o iskrenosti geste simbolnega pokopa pobitih domobrancev leta 1990, ki se je odvil pri breznu pod Krenom, s strani komunistov. Zdaj namreč vemo, da so bili tam pobiti predvsem srbski in črnogorski državljani. Kljub temu, da so bile priče poboja takrat še žive, pa ni nihče razkril lokacije Macesnove Gorice in do izkopa so morala miniti več kot tri desetletja.

V oddaji smo nato lahko prisluhnili opisom pobega preživelih iz tega kraja groze in smrti. Zdaj vemo, da je vsaj petdeset ljudi preživelo streljanje in metanje v brezno. Okoli trideset trupel so našli v jamskih nišah, kar pomeni, da so umrli kasneje. Nekaj pa jih je iz brezna tudi ušlo. Tako poznamo pričevanja Milana Zajca, Franceta Dejaka, Franca Kozine in Janeza Janše st. Nekaj ste jih lahko slišali tudi v oddaji.

Zanimivo je, da je France Kozina zapisal tudi nekatera imena likvidatorjev, ki so za lokacijo nedvomno vedeli. Vsi so danes že pokojni, ampak pred tridesetimi leti (ob objavi) pa niso bili. Kljub temu jih policija ali sodstvo niso nikoli procesirali.

Za konec pa smo dr. Jožetu Dežmanu zastavili še vprašanje pokopa izkopanih posmrtnih ostankov. Do zdaj so jih našli okoli dva tisoč. Pričakujejo, da je to približno polovica vseh žrtev. Dr. Dežman izpostavlja, da vsak totalitarizem temelji na laži, kot je ob 23. avgustu Dnevu spomina na žrtve vseh totalitarizmov izpostavil dr. Aleš Maver. Zato je sprava z resnico nujno potrebna.

Kaj lahko torej pričakujemo, da se bo zgodilo s posmrtnimi ostanki? Bodo v plastičnih zabojčkih in črnih vrečah sedem let čakali na primerno mesto pokopa, kot se je to zgodilo z žrtvami iz Hude jame? Po besedah dr. Jožeta Dežmana je bila zgodba pokopa žrtev Hude jame za nas huda šola, ki je med drugim zaradi neprimernosti izjav odnesla nekdanjega predsednika Danila Türka. Dežman pravi, da je vesel, da imamo zdaj možnost opraviti izkop, narediti raziskavo in se pogovarjati o tem, kaj se je tam zgodilo, ter sprejeti resnico o tem. Drugo o čeme moramo razmišljati pa je vprašanje kraja pokopa. V primeru žrtev iz množičnega morišča pod Macesnovo Gorico je vprašanje zelo enostavno, ali bomo pristali na propagandno konstrukcijo, kjer se mrtvi delijo na dobre in slabe, kjer eni lahko imajo grob drugi pa ne?

Če na to ne pristajamo, je iskanje prave lokacije pokopa naša dolžnost. Slovenska prestolnica se mora kazati kot nosilec simbolne moči naroda. V dobrem in v slabem je potrebno sprejeti zgodovino takšno, kot je. Žal se Ljubljana z županom Jankovićem na čelu tukaj kaže kot mesto z izrecno nepietetnim odnosom do smrti. Komisije Vlade Republike Slovenije za vprašanja prikritih grobišč je že večkrat vložila prošnjo za določitev pokopnega mesta na Žalah. Do zdaj je bilo to zavrnjeno župan pa je javno obljubljal, da v Ljubljani ne bo »izdajalskih« grobov. Kaj so pa pobiti v Brezarjevem breznu, sprašuje dr. Dežman, in kaj je z domobranskimi grobovi na Orlovem vrhu, pa pobitimi za zidom pokopališča v Šentvidu? Kako imamo lahko na Žalah spomenik žrtvam letalske nesreče v Ajacciu, ali pomnik žrtvam Dachauskih procesov, za žrtve iz brezna pod Macesnovo Gorico pa mesto nima moči, da bi jih sprejelo na Žale?

Komisija katere predsednik je dr. Dežman je v imenu Vlade Republike Slovenije ponovno naslovila vprašanje pokopa na svoji zadnji seji 22. avgusta 2022. Če bo Vlada podprla župana Jankovića v njegovem stališču, da za izdajalske grobove ni mesta v Ljubljani, se zastavlja vprašanje ali je to še liberalna, demokratična vlada ali je stalinistična oziroma titoistična? Seveda se Komisija ne mora odločati o mestu pokopa, lahko pa na to opozarja. In temu vprašanju se ne bomo mogli izmakniti. Konec koncev ima tudi trenutna mestna oblast rok trajanja, ki presega vprašanje etičnosti pokopa žrtev druge svetovne vojne. »Macesnova Gorica je hujša kot rov sv. Barbare, je hujša kot je bila Huda jama,« sklene dr. Dežman, »zato je čas, da se začnemo do žrtev spoštljivo obnašati. Če bo demokracija se bo to zgodilo.«

Prisluhnite oddaji v kateri je sodeloval dr. Jože Dežman: