• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

20. 10. 2019, Matija Kavčič – pričevanje 3. del

Pred nami je še tretji del pripovedi Matije Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom. Tokrat nas je s spomini popeljal v čas po koncu 2. svetovne vojne, ko je bil Šentjošt, zaradi medvojnega upora proti komunizmu, določen za izbris z zemljevida Slovenije. Predvsem so si povojne oblasti prizadevale, da bi Šentjošt izgubil vlogo središča tega dela hribovja, s tem da bi prestavili sedež šole, kulturnega življenja, športa in predvsem, da bi bile družbene dejavnosti ločene od cerkvenega življenja. V ta čas sovpada tudi zahteva po preimenovanju kraja v Zali vrh, kar pa oblastnikom, zaradi upora šentjoških žena, ni uspelo.


Šentjošt na razglednici

Le počasi se je v vas vračalo življenje. Novih rojstev je bilo zelo malo, saj zaradi povojnih pobojev ni bilo mož in fantov, le počasi pa so odraščali otroci, ki so bili rojeni tik pred vojno in med njo. Trdno so bili odločeni, da ostanejo v vasi in da poskrbijo za razvoj in napredek kraja.

V Šentjoštu je v prvih povojnih letih pomembno vlogo odigral tudi takratni župnik Janko Oblak, ki je bil eden glavnih pobudnikov za marsikatero novost. Domačine je podpiral v vseh njihovih prizadevanjih za razvoj župnije. Krajani so začeli z izgradnjo vodovoda, zgradili so gasilski in kulturni dom, šolo, v povojnih letih so obdržali miklavževanje, razvili športne dejavnosti, skratka poskrbeli so za to, da so se domačini lahko udejstvovali na številnih področjih. Za svoje domove niso mogli poskrbeti, saj jim je zmanjkalo časa. Pri vsakem poskusu oživitve kraja pa so naleteli na hudo nasprotovanje in odpor tedanje oblasti. Pri gradnji nove šole so šli po podporo celo do predsednika takratne slovenske vlade Staneta Kavčiča, katerega rod je izhajal iz Šentjošta.

V tistih časih je bila edina možna opcija političnega delovanja preko Socialistične zveze delovnega ljudstva, t. i. SZDL. Vanjo so se načrtno vpisali tudi vsi Šentjoščani, z župnikom vred, da so lahko potem delovali pri izgradnji infrastrukture v kraju.

Oddajo sta pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

13. 10. 2019, Matija Kavčič – pričevanje 2. del

Nadaljujemo s pričevanjem Matije Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom.

Matija Kavčič

Po italijanski kapitulaciji so se v Šentjoštu organizirali domobranci, ki so prav tako, kot prej vaški stražarji, skrbeli za varovanje ljudi in domov. Kot zanimivost Matija pove, da so domobranci v času vojne skrbeli tudi za družabnost, med katerimi omenja izvedbo smučarske tekme. Kljub prisotnosti domobrancev, pa je bil strah, da boš srečal partizane, še vedno prisoten.

V nadaljevanju pogovora nas Matija Kavčič popelje v čas tik pred koncem vojne, ko je domobrancem postalo jasno, da se bodo morali, zaradi prihoda jugoslovanske in ruske vojske umakniti. Ob umiku domobrancev in civilistov je bil Šentjošt vsak dan poln vozil, kolon beguncev, mnogi so prespali tudi pri Snopku, kjer je bil Matija doma. Z njihove hiše je odšlo šest Matijevih bratov, od katerih se je po vojni rešil samo eden. Med zadnjimi je odšel brat Stanko, to je bilo ravno 7. maja 1945, ko je praznoval svoj godovni dan. Po odhodu beguncev proti Koroški je bila vas popolnoma prazna, nikjer ni bilo nikogar več. Ostalo je le nekaj starejših mož, otrok in žena.

Kmalu nato so se v vasi pojavili partizani, o katerih ima Matija kar nekaj spominov na razna srečanja z njimi.

Jeseni 1945 se je med ljudmi že vedelo, da so povojni oblastniki obračunali z vrnjenimi domobranci, težko pa je bilo verjeti, da so pomorili skoraj vse. Za praznik vseh svetih so mame in žene na domačem pokopališču v Šentjoštu postavile križ, kjer so prižgale svečke vsem umorjenim. Kljub vsemu je v njih tlelo upanje, da so mnogi preživeli in da so ušli partizanskemu terorju. Matija je imel še dolga leta občutek, da se bo kateri od njegovih petih bratov vrnil. A se to ni zgodilo.

Oddajo sta za predvajanje pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

6. 10. 2019, Matija Kavčič – pričevanje 1. del

Matija Kavčič je bil rojen pri Snopku, v Šentjoštu nad Horjulom, v družini s štirinajstimi otroki. Matija je bil deseti brat.

Matija Kavčič

Doma so imeli gostilno, trgovino in pošto. Ata Jože je služil kot vojak v prvi svetovni vojni, bil je zelo dober tekač in je za opravljene naloge in hrabrost dobil več odlikovanj. O tem je večkrat pripovedoval otrokom. Otroci so v mladih letih služili za pastirje, kasneje pa so šli v različne šole. Začetek vojne jim je onemogočil nadaljnje šolanje. Matija se spominja prihoda italijanskega okupatorja in namestitve Italijanov po nekaterih hišah v Šentjoštu. Uvedli so policijsko uro, vendar z domačini ni bilo sporov in so od njih včasih dobili tudi hrano.
Prvi terenci na tem območju so se začeli zbirati v gostilni, v bližnjem zaselku Ljubljanica. Kasneje so domačine prisilno zbirali na posameznih mestih in jih skušali pridobiti za sodelovanje.
V vas so že prihajale vesti o prvih revolucionarnih pobojih v Ljubljani, med njimi o umoru profesorja Lamberta Ehrlicha in o partizanskem nasilju v bližnjih vaseh. Najbolj je odmeval umor horjulskega župana Bastiča in njegove žene. Matija Kavčič zelo živo spominja prvega oboroženega spopada med partizani in vaškimi stražarji, v Šentjoštu julija 1942, ki ga je spremljal kot 5 letni deček. Boj se je končal z zmago stražarjev, ki so bili številčno mnogo šibkejši, prav tako niso imeli primernega orožja, kljub vsemu pa so vas obranili.

Oddajo sta za predvajanje pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

29. 9. 2019, Radovan Pulko o ruskih emigrantih

Naš gost je bil zgodovinar in geograf mag. Radovan Pulko, ki se ukvarja zlasti z raziskovanjem ruske emigracije, ki se je po oktobrski revoluciji in ruski državljanski vojni preselila na slovensko ozemlje.
Rezultate svojega raziskovanja je objavil v delu Ruski emigranti na Slovenskem 1921-1941, ki velja za prvo monografijo s področja ruske emigracije na naših tleh in v delu Rusko zamejstvo v slovenskih deželah. Mag. Radovan Pulko je eden od ustanoviteljev Zgodovinskega društva Kidričevo, ki mu od leta 2013 tudi predseduje. tam lahko tudi naročite omenjene publikacije.


Mag. Radovan Pulko, foto: Jože Bartolj

V pogovoru nam je zaupal kako se je oblikoval njegov interes za temo. Njegova babica je namreč Rusinja, ki je kot begunka v nacistični Nemčiji spoznala Pulkovega starega očeta in nato sta drugi svetovni vojni zaživela v takratni Jugoslaviji. Tako se je že v mladosti spoznal s številnimi Rusi, ki so živeli pri nas. Teh naj bi bilo po opravljenih analizah v stari Jugoslaviji več kot 40 tisoč.
Mag. Pulko je glede na izredno obsežno viroslovno bazo predstavili nastajanje dela. To je trajalo skoraj petnajst let in prineslo številna nova spoznanja o prihodu „belih" (se pravi neboljševističnih) Rusov v Jugoslavijo. Predstavil je tudi nabor ruskih osebnosti, ki so pomembno vplivale tudi na takratno znanost, medicino, kulturo, vojsko ... v takratni Jugoslaviji, spregovoril pa je tudi o ruskih potomcih v Sloveniji danes.

Prisluhnite oddaji, ki je je pripravil dr. Jože Dežman:

22. 9. 2019, Julka Zelnik – pričevanje

Tokrat lahko poslušate pričevanje Julke Zelnik, rojene Rožmanec iz Horjula, ki je spregovorila o svojem očetu Andreju Rožmancu. Ta je kupil mlin z nekaj zemlje v Horjulu in se je leta 1937 poročil z Marijo Nagode iz Podolnice. Preživljal se je s kupovanjem kmetijskih pridelkov pri kmetih po okoliških vaseh, ki jih je potem prodajal v mestu.


Julka Zelnik

 

Andreju in Mariji so se rodili trije otroci, Jože, Marija in Julka. Poleti 1942, pred rojstvom Julke so očeta aretirali Italijani in ga odpeljali v taborišče, najprej na Rab, nato pa v Renicci, v Italijo. Oče svoje hčerke Julke ni nikoli videl, saj se je rodila šele po njegovi internaciji. Po italijanski kapitulaciji je bil oče premeščen v taborišče Flossenburg, v Nemčijo, kjer je delal v kamnolomu. Tam se je ponesrečil, zato je bil v bolnici.

 

O njegovi smrti so domači izvedeli po pošti. Od takrat naprej so se razmere doma še poslabšale. Mama je prevzela skrb za mlin in obrt. Leta 1951 si je pri delu močno poškodovala roko in je postala invalid. Rana se ji je nato še zastrupila in le po čudežu je preživela. Otroci so ostali sami z bolno mamo. Bili so stari 12, 9 in 8 let, ko so morali prevzeti skrb za obrt.

 

Otroci so odraščali v revščini, vendar je bila mama skrbna, gospodarna in stroga in jih je vzgojila v vrednotah, da so znali spoštovati druge. V šoli so bili zapostavljeni in šikanirani, predvsem s strani ene učiteljice. Nikoli niso prejeli darila od dedka Mraza. Copate in torbe so imeli iz koruzne slame in so jih naredili sami. Bili so slabo oblečeni, za nakup zvezkov in knjig pa so nabirali borovnice, gobe in zdravilna zelišča. Kljub temu, da so bili zelo bistri in so se lahko učili, niso imeli možnosti šolanja. Le z lastno voljo in prizadevnostjo so prišli do poklicev in nato do službe.

 

Zanimivo je, da po interniranem očetu niso dobili odškodnine, ta to bi bilo namreč potrebno, da bi bil oče aktiven v partizanskem gibanju, kar pa ni bil. To je bil razlog, da so domači ostali brez denarne podpore.


Dokument o partijskem apartheidu

 

Oddajo, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič lahko poslušate tukaj: