• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

9. 6. 2019, Maj 1945 - tri zgodbe

Maj 1945 je neizbrisno zaznamoval slovenski narod, začrtal usodo mnogih posameznikov in Slovenijo v svetu okrepil s tisoči rojakov, ki so nadvse ljubili svojo domovino, a se od nje za vselej poslovili. Nekateri med njimi so svoje doživljanje poti skozi predor Ljubelj, negotovost na Vetrinjskem polju, vračanje najbližjih, pogled na nevidni zid, ki zrasel na grebenu Karavank in leta v begunskih taboriščih prelili na papir. Za vas smo izbrali esej Alojzija Ambrožiča Moj maj, meditacijo Milene Šoukal Privid trojanskega konja na prelazu in črtico Bazilija Albina Valentina Moj brat.

Torontski nadškof kardinal Alojzij Ambrožič je rodni dom v Gáberju v župniji Dobrova pri Ljubljani zapustil in z domačimi odšel na Koroško pri petnajstih letih. Gimnazijo je končal v begunskem taborišču v Spittalu, bogoslovje pa v Torontu v Kanadi. Po novi maši študiral v Rimu in Würzburgu v Nemčiji, kjer je dosegel doktorat iz bibličnih znanosti. Zatem je bil vrsto let profesor in nazadnje dekan teološke fakultete v Torontu. Leta 1976 je postal torontski pomožni škof, sprva odgovoren za vernike tujih narodnosti v nadškofiji. Ob deseti obletnici škofovskega posvečenja ga je papež Janez Pavel II. imenoval za torontskega nadškofa s pravico nasledstva, nadškofijo je prevzel 17. marca 1990. Papež je Alojziju Ambrožiču 21. februarja 1998 podelil kardinalski naslov. Po smrti Janeza Pavla II. je sodeloval pri volitvah novega papeža, 16. decembra 2006 pa se je zaradi starosti odpovedal nadškofiji. Umrl je 26. avgusta 2011 v Torontu. Kardinal Alojzij Ambrožič se je v angleško govorečem svetu uveljavil s teološkimi in biblicističnimi deli, v slovenščini pa je izšlo več knjig njegovih premišljevanj. Esej Moj maj je bil prvič objavljen v Celovškem Zvonu leta 1985.

Milena Šoukal, rojena Dobršek 7. februarja 1922 v Brežicah, je odraščala v družini državnega uradnika, ki se je večkrat selil. V letih njenega šolanja so živeli v Ljubljani. V družini so veliko prepevali in imeli celo dekliški trio. Tercet sester Dobršek je večkrat nastopil na radiu Ljubljana. Milena je med drugo svetovno vojno končala učiteljsko šolo in zatem nekaj časa poučevala na Pijavi Gorici. Maja 1945 se skuapj s svojimi umaknila na Koroško, tam učila v begunskih šolah in se poročila z nekdanjim jugoslovanskim oficirjem z Jeronom Šoukalom, prav tako Ljubljančanom. Leta 1950 sta se z dvema otrokoma preselila v ZDA. V Chichagu, kjer so se naselili in v dom sprejeli še dva sinova, je učila v šoli slovenske župnije pri Sv. Štefanu in sodelovala pri številnih prireditvah. Pozneje se je zaposlila in z možem kupila posestvo v Kentuckeyu, da bi se tja preselila na stara leta. Ker je mož kmalu umrl, je odšla na posestvo s sinom. Ta se je pozneje ponesrečil med delom v gozdu in ostala je sama. Zadnja desetletja sta z nekaj let mlajšo sestro živeli v predmestju Chichaga. Umrla je 21. decembra 2018. Milena Šóukal je pesmi začela pisati že na učiteljišču. V zdomstvu je desetletja veljala za najpomembnejšo slovensko pesnico. Objavila je več zbirk pesmi v slovenščini in angleščini ter napisala spomine na begunska leta v Avstriji. Njena meditacija oziroma pripoved Privid trojanskega konja na prelazu je bila objavljena v Zvonu leta 2013.

Bazilij Valentin, s krstnim imenom Albin, je bil rojen 24. avgusta 1924 na Viču v Ljubljani. Na koroško je odšel kot domobranski bolničar, a skupaj z drugimi frančiškanskimi gojenci po prihodu v Vetrinje odšel h kapucinom v Celovec in se tako izognil vrnitvi. Maturiral je v begunskem taborišču, teologijo pa je končal v frančiškanskem bogoslovju v Lemontu. Po nekaj letih delovanja med izseljenci v ZDA je odšel v Avstralijo kot izseljeniški duhovnik za tamkajšnje Slovence in tam ostal do smrti, 26. julija 1997. Bazilij Albin Valentin je pesmi in prozne zapise objavljal že v nižji gimnaziji. V Vetrinju je bil urednik dijaškega lista Cvetje v tujini, v Lemontu je nekaj let urejal mesečnik Ave Marija, v Avstraliji pa kar 25 let Misli. Poleg pravljične povesti V kraljestvu lutk je napisal še povest Tonček iz Potoka, pesniška zbirka Spomini nemi me v objem love je izšla nekaj let po njegovi smrti. Črtico Moj brat je prvič objavil v Mislih junija 1973.

Oddajo Moja zgodba z literarnimi prispevki o spominih na maj 1945 oziroma začetke begunstva je pripravil Tone Gorjup:

2. 6. 2019, Zadnja bitka na Soči - 1917

Tokratna oddaja je posvečena zadnji bitki na Soški fronti, ki bila največji vojaški spopad na naših tleh v zgodovini. O tem govori knjiga avtorjev Blaža Torkarja in Miha Kuharja z naslovom Zadnja bitka na Soči 1917. Gre za poglobljen prikaz pomena 12. soške ofenzive, ki je bila nedvomno kompleksna in zahtevna vojaška operacija tako z vidika načrtovanja in organizacije kot tudi načina izvedbe. V zadnjem času se je z vrsto razstav uveljavil princip predstavljanja prve svetovne vojne skozi oči osebnih zgodb različnih življenjskih usod, stanov, zaledja in podobno. V našem primeru pa gre za predstavitev vojaške akcije, ki je pripeljala do zloma soške fronte. Izvemo lahko, da je bila to kompleksna in zahtevna vojaška operacija tako z vidika načrtovanja in organizacije kot tudi načina izvedbe. Podpolkovnik Miha Kuhar iz poveljstva sil Slovenske vojske je med drugim povedal zakaj je 12. soška ofenziva tako pomembna za razvoj vojaške stroke.

Avtorja knjige dr. Blaž Torkar in podpolkovnik Miha Kuhar, foto: Jože Bartolj

Poleg tega lahko izvemo, da je ime „preboj“ ali „čudež pri Kobaridu“ pravzaprav neustrezen, saj se je preboj fronte zgodil pri Tolminu in Bovcu. Predstavili smo tudi orožje, ki je bilo uporabljeno vključno z bojnimi plini, ki so med italijanskimi vojaki zasejali veliko paniko. Caporetto ostaja zanje sinonim za katastrofo brez primere.

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman:

26. 5. 2019, Pavel Niko Žakelj o smrti svojega očeta

V oddaji Moja zgodba smo predstavili dolgoletno iskanje resnice o smrti partizana Pavla Žaklja Nina. Predstavil nam jo je njegov sin Pavel Niko Žakelj, ki se je s primerom očetov smrti ukvarjal več desetletij. Skrbel je za očetov grob, ki se je izkazal, da ni bil njegov, ob tem pa je doživljal tudi pritiske s strani Zveze borcev, češ naj se neha ukvarjati z raziskovanjem očetove smrti.

Pavel Niko Žakelj, foto: Jože Bartolj

Pavel Niko Žakelj je najprej opisal spomine na svoje zadnje srečanje z očetom leta 1944. Takrat je imel 8. let, pred hišo je v drevesno deblo vrezoval peterokrako zvezdo. Oče je prišel v spremstvu partizana iz hiše, pobožal sina po laseh in rekel; „Ta bo pravi!"

Njegov oče Pavle Žakelj - Nino je bil pomočnik intendanta 30. divizije. Zaradi notranjih nesoglasij in obračunavanj med partizani so ga aretirali 28. oktobra 1944 na domu v Hruševju pri Postojni in ga preko Predmeje odgnali v Gorenjo Trebušo, kjer je bil sedež Ozne za Primorsko. Tam je med mučenjem umrl. Sin je opisal večdesetletno iskanje resnice o očetu, prav tako iskanje očetovega groba. Dolgo je nosil rože k nekemu grobu na Predmeji, vendar je na koncu spoznal, da so očeta ubili in zakopali drugje, v Gorenji Trebuši.

Izvedeli smo, kako se mama nikoli ni sprijaznila z moževim izginotjem, kako so jim na občinski ravni izdali zavajajoče dokumente o očetovi krivdi in kako se je lotil iskanja dokazov o očetovi nedolžnosti. Te je dobil šele leta 2005. Takrat se je izkazalo, da so on in njegova družina 70 let živeli z uradno lažjo o očetovi smrti.

Pavel Niko Žakelj se je obrnil tudi na Zvezo borcev in poslal prošnjo, da bi se borčevska organizacija za zločin opravičila, vendar so ga zavrnili z obrazložitvijo, da so oni samo civilnodružbena organizacija in da se nimajo za kaj opravičevati. Oddajo je sklenil z vprašanjem, kaj vse so v imenu revolucije počeli s svojimi ljudmi.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

19. 5. 2019, Ddr. Igor Grdina o Ivanu Cankarju

Tokrat ste lahko prisluhnili avtorju monografskega dela o Ivanu Cankarju z naslovom Portret genija, ddr. Igorju Grdini. Knjiga je izšla lani ob 100 letnici smrti kneza slovenske besede pri založbi Beletrina. Avtor je med drugim spregovoril o Cankarjevem odnosu do družine, krščanstva in socialni misli, ki preveva njegovo delo.


Ddr. Igor Grdina in dr. Jože Dežman, foto: Jože Bartolj

Knjiga Portret genija je po besedah urednika založbe Beletrina Mitje Čandra, "nekaj posebnega in zelo dragocenega, kar daleč presega priložnost in značaj Cankarjevega leta". Pomembno sporočilo knjige je, da Cankar ni od nikogar, da si ga nobena politika, ideologija, estetika ne more do konca prilastiti. Ddr. Grdina na nek način relativizira ustaljene predstave o Cankarju. Splošno znano je, da je dal škof Anton Bonaventura Jeglič leta 1899 dal sežgati Cankarjevo Erotiko. Iz tega izhaja stereotipna predstava, da je bil skorajda sovražnik cerkve. Vendar pa Grdina zapiše, da ni čisto tako in da je tretja izdaja Erotike izšla pri katoliški založbi ...

Prav tako lahko v oddaji slišite poudarke o Cankarjevem krščanstvu, ki se je okrepilo po njegovem obisku Sarajeva, kjer je obiskal svoje brata Karla, ki je bil duhovnik.

Dotaknil se je tudi lika Cankarjeve matere, ki je bila po njegovih besedah močna osebnost. Avtor je razložil, da je bila Nova romantika antifeministični čas, v katerem je kar mrgolelo egoističnih junakov. Cankar je tukaj presenetljivo svež. Paradigmo je obrnil. Naredil je junakinjo, ki je bila ženska in za povrhu še mati.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

12. 5. 2019, Vojaški dnevnik Ivo Bric

Dnevniški zapisi Iva Brica, narodnjaka in kulturnega delavca iz Dornberka, prinašajo opise z bojev in vojaškega življenja na fronti in v zaledju v avstro-ogrski vojski. Med prvo svetovno vojno se je kot avstro-ogrski vojak udeležil krvavih bojev proti Rusom v Galiciji, leta 1917 je bil na italijanski fronti, leta 1918 pa je bil soudeležen pri avstro-ogrski okupaciji Ukrajine. Njegov opis bojev, vojaškega življenja na fronti in v zaledju ter krajev ob poti nam pomagajo zapolniti vrzel tovrstnih opisov avstro-ogrskih vojakov iz Primorske med prvo svetovno vojno. Med drugo svetovno vojno je Ivo Bric opravljal tajniške posle pri Pokrajinskem odboru SLS za Primorsko. Odklanjal je OF. Junija 1943 je postal ena prvih žrtev komunistične revolucije na Primorskem. Delo sta zbrala, uredila in spremno študijo napisala Peter Černic in Renato Podbersič ml.

V oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete posnetku Srečanja pod lipami, ki so ga pripravili 13. decembra 2018, na njem pa predstavili knjigo, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba iz Gorice. Na večeru so sodelovali prof. Tomaž Simčič in urednika knjige dr. Renato Podbersič in prof. Peter Černic.


Dr. Renato Podbersič, prof. Tomaž Simčič in prof. Peter Černic, foto: Novi glas

Tomaž Simčič je v uvodu povedal, da je to delo več kot dragocen in zanimiv vojaški dnevnik; je namreč poklon rojaku velikemu goriškemu narodnjaku, gospodarstveniku, kulturniku, nedolžni žrtvi komunistične revolucije ter dolgoletnemu, zvestemu članu Goriške Mohorjeve družbe.

Dr. Renato Podbersič je spomnil, da je minilo 10 let, odkar so v prostorih KCLB predstavili knjigo o Janku Kralju, eni izmed najbolj zamolčanih osebnosti goriške zgodovine. Zdaj pa je izšla še knjiga njegovega najzvestejšega učenca oz. najljubšega sodelovca, prav tako zamolčanega.

Tudi prof. Peter Černic je poudaril, da omenjena knjiga zapolnjuje veliko vrzel naše zgodovine. Ko beremo in spoznamo življenje Iva Brica, opazimo, kaj je pomenilo ostati Slovenec v času fašizma.

Pogovor so posneli organizatorji Srečanja pod lipami v Gorici, vsebinsko pa ga je uredil Jože Bartolj: