• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

3. 11. 2019, Begunska pot družine Adamič iz Sodražice

Poslušate lahko posnetek predstavitve publikacije Študijskega centra za narodno spravo, z naslovom »Jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim domovino!«, ki je izšla leta 2017.
Knjižico sta ob avtoricah Marti Keršič in Jelki Piškurić, v prijetnem pogovoru predstavili sestri Mira in Pavli Adamič iz Clevelanda, ki sta se v tem času mudili v Sloveniji.

Jelka Piškurić, Mira Kosem Boršnik (roj. Adamič) in Pavla Dolinar (roj. Adamič) in Marta Keršič

V knjigi »Jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim domovino!« so v prvem delu orisane begunske poti Slovencev v različnih časovnih obdobjih. Sledi opis begunstva družine Adamič iz Sodražice, ki je morala zaradi med in povojnega komunističnega nasilja zapustiti rodno deželo. Oče Tone, po poklicu cestar in mama Pavla kot gospodinja sta skrbela za majhno kmetijo. Rodili so se jima štirje otroci Pavla, Rada, Mira in Tone. V njihovo življenje je močno posegla druga svetovna vojna. Že leta 1942 so Italijani med bombardiranjem požgali njihovo hišo, zato so šli živet k maminim staršem na Jelovec, od tam pa v hišo maminega brata Ivana. Na prehodu med leti 1941/42 so se na bližnji Travni gori formirali partizani pod poveljstvom Staneta Semiča Dakija. Ob umiku Italijanov so nanje spustili nekaj strelov, ti pa so se maščevali s požigom vasi ter može in fante odpeljali v internacijo na Rab in v druga taborišča. Oče je zaradi znanja italijanščine večkrat pomagal in rešil koga od talcev. To so mu ostro zamerili partizani in je bil zaradi tega na »črni« listi, kot okupatorjev pomagač in sodelavec.
Decembra 1943 je šel oče v Ljubljano, da bi dobil delo. Delal je na železnici, marca 1944 je bil mobiliziran s strani primorske narodne straže in odpeljan v Trst na urjenje. Zaradi starosti in bolezni ni bil nikoli poslan v akcije. Junija 1944 je bil izpuščen in je odšel v Ribnico, kjer je bil nastanjen do 4. maja 1945. Nato se je skupaj s civilisti umaknil proti Avstriji, misleč da odhaja za krajši čas, a je odšel za vedno. V taborišču Spittal je postavljal barake, delal kot vrtnar in čevljar. Dne 18. maja 1949 je kot begunec prispel v Ameriko. Najprej se je nastanil pri bratu, potem pri zakoncih Čampa in se zaposlil v tovarni, kjer je ostal do upokojitve.
Mama in otroci, ki so ostali v domovini so obdelovali dve kmetiji in živeli v hiši strica Ivana, ki se je leta 1947 vrnil s taborišča na Koroškem. Pomagali so mu v hlevu, pozimi pa so pletli. Življenje v revščini in brez očeta jih je utrdilo v boju za preživetje. Kljub temu, da so bili zasramovani, prikrajšani za hrano in druge potrebščine, drugorazredni in ožigosani kot sodelavci okupatorja, so se po svojih močeh borili za ohranitev dostojanstva. Doživeli so mnoga ponižanja in šikaniranja, a niso klonili pod težo komunističnega sistema. Po dolgih desetih letih ločenega življenja jim je končno uspelo, da so se srečali z očetom. Iz Sodražice so odšli 19. septembra 1955, z vlakom do Genove, nato naprej z ladjo Andrea Doria. Dne 30. septembra 1955 so prispeli v Ameriko. Kljub temu, da so vstopili v nov svet, kjer je bilo potrebno veliko prilagajanja in odkrivanja drugačnega okolja, so bili srečni, ker so bili spet skupaj z očetom.
Nova bolečina je nastopila s podržavljenjem njihove domačije v domovini, medtem, ko so bili na poti v Ameriko. Oče je na urade v Jugoslaviji pošiljal številne pritožbe, vendar neuspešno. Leta 1967 se je s težkim srcem odločil za prodajo zemlje, na podlagi sporazuma med Jugoslavijo in ZDA. Simbolno odškodnino je dobil samo trikrat, potem pa je zmanjkalo finančnih sredstev in je odškodnina prenehala. Tako je družina Adamič ostala brez vsega.
A življenje je šlo naprej. Pavla, Rada, Mira in Tone so se vživeli v slovensko skupnost, si poiskali življenjske sopotnike in si ustvarili družine. Danes svojim številnim otrokom, vnukom in pravnukom spoštljivo in z ljubeznijo govorijo o svoji rodni domovini in o težki poti, ki so jo morali prehoditi. Čeprav ostajajo razpeti med dve domovini, na otroke prenašajo zavest, da bodo vedeli, zakaj so morali njihovi starši zapustiti rodno Slovenijo. Ali kakor pravi pričevalka Mira Kosem Borštnik na koncu svoje pripovedi: »Meni se zdi, da če greš enkrat od doma, seveda se odtujiš, itak se življenje začenja drugje in se tem vživiš. Ampak nisi ne tle, ne tam popolnoma sprejet. Čeprav jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim domovino!«


Knjižico je mogoče naročiti na naslovu Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, 1000, Ljubljana, ali po telefonu 01 230 67 00.

Oddajo je pripravila Marta Keršič.

27. 10. 2019, Andrej Lažeta - Prekmurje 1918 - 1919

Naš gost je bil kaplan iz Beltincev Andrej Lažéta, ki je avtor knjige Povsod pokažimo, da smo Slovenci. Knjiga je izšla ob 100 letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. V njej avtor natančno opisuje, kaj se je v Prekmurju godilo leta 1918 do poletja 1919. K raziskavi omenjenih dogodkov je pristopil zato, ker je hotel verno prikazati vlogo katoliških duhovnikov pri prebujanju nacionalne zavesti v Prekmurju.


Dr. Jože Dežman in mag. Andrej Lažeta

Lažeta pravi, da ga je k pisanju knjige spodbudila vrsta netočnosti, ki so se v letu, ko slavimo 100 letnico pojavile v javnosti. Ob tem izpostavlja letos izdano knjigo dr. Uroša Lipuščka "Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919 - Vloga ZDA in kartografa Douglasa W. Johnsona pri določanju slovenskih (prekmurskih) mej. Andrej Lažeta ugotavlja, da Lipušček zamolči delo slovenske diplomacije, da ne upošteva kaj se je v tem času dogajalo v Prekmurju, da prekmurske narodne buditelje, katoliške duhovnike, prikazuje kot politično pasivne in neorganizirane ... Tako denimo vlogo dr. Frana Kovačiča in dr. Matije Slaviča na pariški mirovni konferenci omeni le v dveh opombah, spregleda vlogo Jožefa Klekla, Ivana Jeriča in Jožefa Godine.

Po drugi strani pa Lipušček ne pozabi omeniti prvega prekmurskega komunista, kasneje večkrat politične barve spreminjajočega se Vilmoša Tkalca in njegove rdeče Prekmurske republike. Prav tako povsem zgrešeno ugotavlja, da je na velike sile na Pariški mirovni konferenci vplivala razglasitev omenjene republike. Ta je bila namreč razglašena 29. maja 1919, kar je nekaj dni po določitvi meje v Prekmurju ...

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

20. 10. 2019, Matija Kavčič – pričevanje 3. del

Pred nami je še tretji del pripovedi Matije Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom. Tokrat nas je s spomini popeljal v čas po koncu 2. svetovne vojne, ko je bil Šentjošt, zaradi medvojnega upora proti komunizmu, določen za izbris z zemljevida Slovenije. Predvsem so si povojne oblasti prizadevale, da bi Šentjošt izgubil vlogo središča tega dela hribovja, s tem da bi prestavili sedež šole, kulturnega življenja, športa in predvsem, da bi bile družbene dejavnosti ločene od cerkvenega življenja. V ta čas sovpada tudi zahteva po preimenovanju kraja v Zali vrh, kar pa oblastnikom, zaradi upora šentjoških žena, ni uspelo.


Šentjošt na razglednici

Le počasi se je v vas vračalo življenje. Novih rojstev je bilo zelo malo, saj zaradi povojnih pobojev ni bilo mož in fantov, le počasi pa so odraščali otroci, ki so bili rojeni tik pred vojno in med njo. Trdno so bili odločeni, da ostanejo v vasi in da poskrbijo za razvoj in napredek kraja.

V Šentjoštu je v prvih povojnih letih pomembno vlogo odigral tudi takratni župnik Janko Oblak, ki je bil eden glavnih pobudnikov za marsikatero novost. Domačine je podpiral v vseh njihovih prizadevanjih za razvoj župnije. Krajani so začeli z izgradnjo vodovoda, zgradili so gasilski in kulturni dom, šolo, v povojnih letih so obdržali miklavževanje, razvili športne dejavnosti, skratka poskrbeli so za to, da so se domačini lahko udejstvovali na številnih področjih. Za svoje domove niso mogli poskrbeti, saj jim je zmanjkalo časa. Pri vsakem poskusu oživitve kraja pa so naleteli na hudo nasprotovanje in odpor tedanje oblasti. Pri gradnji nove šole so šli po podporo celo do predsednika takratne slovenske vlade Staneta Kavčiča, katerega rod je izhajal iz Šentjošta.

V tistih časih je bila edina možna opcija političnega delovanja preko Socialistične zveze delovnega ljudstva, t. i. SZDL. Vanjo so se načrtno vpisali tudi vsi Šentjoščani, z župnikom vred, da so lahko potem delovali pri izgradnji infrastrukture v kraju.

Oddajo sta pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

13. 10. 2019, Matija Kavčič – pričevanje 2. del

Nadaljujemo s pričevanjem Matije Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom.

Matija Kavčič

Po italijanski kapitulaciji so se v Šentjoštu organizirali domobranci, ki so prav tako, kot prej vaški stražarji, skrbeli za varovanje ljudi in domov. Kot zanimivost Matija pove, da so domobranci v času vojne skrbeli tudi za družabnost, med katerimi omenja izvedbo smučarske tekme. Kljub prisotnosti domobrancev, pa je bil strah, da boš srečal partizane, še vedno prisoten.

V nadaljevanju pogovora nas Matija Kavčič popelje v čas tik pred koncem vojne, ko je domobrancem postalo jasno, da se bodo morali, zaradi prihoda jugoslovanske in ruske vojske umakniti. Ob umiku domobrancev in civilistov je bil Šentjošt vsak dan poln vozil, kolon beguncev, mnogi so prespali tudi pri Snopku, kjer je bil Matija doma. Z njihove hiše je odšlo šest Matijevih bratov, od katerih se je po vojni rešil samo eden. Med zadnjimi je odšel brat Stanko, to je bilo ravno 7. maja 1945, ko je praznoval svoj godovni dan. Po odhodu beguncev proti Koroški je bila vas popolnoma prazna, nikjer ni bilo nikogar več. Ostalo je le nekaj starejših mož, otrok in žena.

Kmalu nato so se v vasi pojavili partizani, o katerih ima Matija kar nekaj spominov na razna srečanja z njimi.

Jeseni 1945 se je med ljudmi že vedelo, da so povojni oblastniki obračunali z vrnjenimi domobranci, težko pa je bilo verjeti, da so pomorili skoraj vse. Za praznik vseh svetih so mame in žene na domačem pokopališču v Šentjoštu postavile križ, kjer so prižgale svečke vsem umorjenim. Kljub vsemu je v njih tlelo upanje, da so mnogi preživeli in da so ušli partizanskemu terorju. Matija je imel še dolga leta občutek, da se bo kateri od njegovih petih bratov vrnil. A se to ni zgodilo.

Oddajo sta za predvajanje pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

6. 10. 2019, Matija Kavčič – pričevanje 1. del

Matija Kavčič je bil rojen pri Snopku, v Šentjoštu nad Horjulom, v družini s štirinajstimi otroki. Matija je bil deseti brat.

Matija Kavčič

Doma so imeli gostilno, trgovino in pošto. Ata Jože je služil kot vojak v prvi svetovni vojni, bil je zelo dober tekač in je za opravljene naloge in hrabrost dobil več odlikovanj. O tem je večkrat pripovedoval otrokom. Otroci so v mladih letih služili za pastirje, kasneje pa so šli v različne šole. Začetek vojne jim je onemogočil nadaljnje šolanje. Matija se spominja prihoda italijanskega okupatorja in namestitve Italijanov po nekaterih hišah v Šentjoštu. Uvedli so policijsko uro, vendar z domačini ni bilo sporov in so od njih včasih dobili tudi hrano.
Prvi terenci na tem območju so se začeli zbirati v gostilni, v bližnjem zaselku Ljubljanica. Kasneje so domačine prisilno zbirali na posameznih mestih in jih skušali pridobiti za sodelovanje.
V vas so že prihajale vesti o prvih revolucionarnih pobojih v Ljubljani, med njimi o umoru profesorja Lamberta Ehrlicha in o partizanskem nasilju v bližnjih vaseh. Najbolj je odmeval umor horjulskega župana Bastiča in njegove žene. Matija Kavčič zelo živo spominja prvega oboroženega spopada med partizani in vaškimi stražarji, v Šentjoštu julija 1942, ki ga je spremljal kot 5 letni deček. Boj se je končal z zmago stražarjev, ki so bili številčno mnogo šibkejši, prav tako niso imeli primernega orožja, kljub vsemu pa so vas obranili.

Oddajo sta za predvajanje pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.