• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

3. 1. 2021, Stanislav Novačan - pričevanje

Stanislav Novačan je bil rojen v Moravčah. Njegov oče je bil orožnik avstroogrske vojske, zato so se veliko selili, nazadnje v Borovnico. V Podpeči je Stane obiskoval osnovno šolo, realno klasično gimnazijo pa v Ljubljani. Po končanem šolanju se je vpisal na učiteljišče in študij končal leta 1941. V tem času je živel v Marijanišču, kjer je bil ravnatelj dr. Jožef Pogačnik, kasnejši ljubljanski nadškof, ki se ga Stanislav spominja kot zahtevnega, a hkrati očetovsko ljubečega vzgojitelja. V spominu mu je ostala tudi podoba Alojza Grozdeta, ki je prav tako živel z Marijanišču. Prvo službo je Stanislav opravljal v Mirni peči. Ko je med vojno obiskal domače v Borovnici, so ga zajeli Italijani in odpeljali v internacijo v Gonars. Lakota je bila v tistem času vzrok za številne smrti internirancev. Če nisi prejemal paketov hrane od doma, si imel malo možnosti za preživetje.


Stanislav Novačan, foto: Študijski center

Po kapitulaciji Italije leta 1943 so Stanislava izpustili. Ni se priključil nobeni strani, ne partizanom, ne domobrancem in bil tako označen z oznako OR, kar je pomenilo oprezna rit. Javil se je na železnico, zato so ga poslali na Jesenice, ki so bile pod nemško okupacijo. Tam je v taborišču opravljal razna dela.
Avgusta 1944 so angleški bombniki napadli Borovnico, žrtev napada je bila tudi Stanislavova sestra. Leta 1945 je bil Stanislav nastavljen na šolo v Borovnici, kjer se je dobro počutil. Pripravljal se je na strokovni izpit, ki ga je opravil z odliko v začetku leta 1946.

Prisluhnite pričevanju, ki je bilo posneto leta 2014. Pripravili sta ga sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

27. 12. 2020, Pričevanje - Tončka Marolt 2.del

Prisluhnete lahko drugemu delu spominov Tončke Marolt iz Horjula.

Med vojno, leta 1942 in 1943 je bila Tončka v Borovnici, kjer je v župnišču pomagala tamkajšnjemu župniku. Borovničani so veliko pretrpeli pod Italijani in partizani. Italijani so streljali talce, mlade fante, ki niso ničesar zakrivili, župnik in ostali so si prizadevali, da bi jih rešili, pa jim vedno ni uspelo. Partizani so v sabotažnih akcijah večkrat poškodovali Štampetov most, da bi Italijanom in kasneje Nemcem onemogočili prehod. Med bivanjem v Borovnici je Tončka izvedela za umor horjulskega župana Bastiča in njegove žene in za umor sedmih domačinov iz Zaklanca, ki so jih na krut način umorili partizani.


Tončka Marolt, foto: ŠNCR

Tončka je spregovorila še o šolanju in družabnem življenju v Horjulu pred vojno. Šolo je končala že pred koncem vojne, leta 1939. Udeleževala se je kulturnih dogodkov v prosvetnem domu, praznovanj ob materinskem dnevu, miklavževanja in telovadbe. Zelo natančno se pri več kot devetdesetih letih Tončka spominja številnih podrobnosti iz zapora. Kljub težkim razmeram je imela veliko voljo do življenja in njej lasten pogum. Pri premagovanju neživljenjskih razmer ji je bila v največjo oporo vera. V taborišču in zaporu so veliko molili, vendar skrivoma, da jih ne bi zalotili stražarji. Molitev jih je rešila in jim pomagala preživeti. V Šentvidu je bilo zaprtih tudi veliko žensk iz Cerknice, Begunj, Blok, Grahovega in Loškega potoka.

Po njenih besedah je horjulsko dolino s strani komunizma »zastrupil« Cene Logar. V Lesu na Koreni so imeli politično šolo in shode, iz katerih se je potem razvila Osvobodilna fronta. Najprej so partizani govorili, da se borijo proti okupatorju, potem pa se je z umori neoboroženih domačinov vse obrnilo. Med ljudmi so trosili strah. Iz Horjula je šlo po vojni veliko ljudi v begunstvo v Ameriko in Argentino. Le malo se jih je vrnilo domov.

Tončke Marolt iz Horjula kljub vsemu prestanemu v sebi ne nosi strahu in zagrenjenosti, ampak brez zadržkov pove, kaj se ji je hudega zgodilo in kaj je v življenju preživela. Z jasno mislijo in neverjetnim spominom ostaja zavezana vrednotam, v katerih je bila vzgojena in za katere si je prizadevala celo življenje.

Oddajo sta pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

20. 12. 2020, Jože Možina - Slovenski razkol - Šentjošt

Naš gost je bil zgodovinar in novinar dr. Jože Možina avtor knjige Slovenski razkol. To je bila že tretja oddaja v ciklu, ki skuša prikazati, kaj se je pri nas dogajalo med drugo svetovno vojno. Namreč zgodovinsko je bil ta čas vse prevečkrat ideološko zlorabljen. Knjiga Slovenski razkol pa kaže vzroke in posledice dogajanja v zvezi z okupacijo, revolucijo in protirevolucijo pri nas.

Tokrat smo govorili o prvem uspešnem uporu proti revolucionarnemu nasilju v Polhograjskih Dolomitih, natančneje v vasi Šentjošt nad Horjulom.
Dr. Možina je najprej orisal stanje ob okupaciji, ko so Italijani vdrli v cerkev v Šentjoštu in tam iskali Srbe. Tamkajšnji župnik se je z velikim prezirom obrnil od oltarja in s tem jasno pokazal, kaj si misli o okupatorjih. Prav tako so čutili tudi tamkajšnji prebivalci. Marsikdo se je želel pridružiti osvobodilnemu gibanju, vendar pa se jih je veliko od tam vrnilo. Odgovorili smo tudi na vprašanje, kaj jih je tam motilo in zakaj so kasneje okupatorja šteli za manjše zlo kot partizanske revolucionarne oddelke.
Dr. Možina je razložil, kaj je bil prelomni dogodek, da so se v Šentjoštu odločili za upor. Na tem širšem področju je deloval zloglasni partizanski poveljnik Peter Cafuta Gad, znan po svoji krvoločnosti. Gost je opisal, kaj se je v Šentjoštu dogajalo julija 1942, kako je potekala prva bitka med vaškimi stražarji in partizani, ter kako so se ti za poraz maščevali nad nedolžnimi prebivalci okoliških vasi.
Šentjošt je znan tudi po tem, da so njegovi prebivalci že za časa druge svetovne vojne postavili spomenik vsem umrlim, tako na eni kot na drugi strani. Ker ga partizani med vojno niso mogli zavzeti so se maščevali po njej. Takrat je bilo pobitih skoraj 15 odstotkov njegovih prebivalcev, predvsem mladih fantov, ki so kot domobranci odšli na Koroško in bili nato vrnjeni ter pobiti v Teharjah in Kočevskem rogu. Vas je ostala praktično brez moških, zato se je prvi otrok tam rodil šele sredi petdesetih let. Kljub zapostavljenosti po drugi svetovni vojni, je vas preživela, na novo pa je zadihala z demokratičnimi spremembami in samostojnostjo.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

 

13. 12. 2020, Pričevanje - Tončka Marolt

V oddaji Moja zgodba ste tokrat lahko prisluhnili 1. delu pričevanja Tončke Marolt, rojene Prošnik iz Horjula, ki se spominja krutega vojnega in povojnega časa, ki je prinesel horjulski dolini veliko strahu in groze.

Rojena je bila leta 1926 v Horjulu, kot najmlajša od petih otrok v družini. Ko je bila stara 9 let ji je umrl oče, tako je mama ostala sama z otroki. Preživljali so se s kmetijstvom in s tem kar so pridelali doma. Ob začetku druge svetovne vojne je bila Tončka stara 16 let. Italijanov ni marala, ker so hodili po hišah, kradli, streljali nedolžne fante kot talce, jih pošiljali v internacijo in požigali hiše.
Tončkin brat je bil decembra 1942 ubit kot žrtev revolucionarnega nasilja. Najprej je bil 14 dni pri partizanih, ko pa je videl, kaj počnejo, je od njih zbežal in se pridružil vaškim stražarjem. Njegova smrt jih je zelo prizadela, saj je kot mizar skrbel za preživljanje družine. Najstarejši brat je šel k domobrancem, leta 1945 bežal na Koroško, od koder so ga Britanci vrnili v Slovenijo. Prepeljan je bil na Teharje, od tam pa se je za njim izgubila vsaka sled. Tudi Tončkini dve sestri sta zaradi velikega strahu zapustili domovino in šli po svetu. Z mamo sta ostali sami.

Tončka Marolt, foto: osebni arhiv

Maja 1945, ko je Tončka delala na njivi, sta do nje prišla dva Oznovca. Z njima je morala na Vrhniko in od tam peš v Logatec, kjer je bila skupaj z okoli tridesetimi ženskami nastanjena v gradu. Oznovci so jih zasliševali in pretepali, 7. junija 1945 so jih natrpali v tovornjake in odpeljali v taborišče Šentvid nad Ljubljano. Tončka je bila še s petimi drugimi ženskami in več moškimi obsojena na smrt. V kletnih prostorih je čakala, kdaj jo bodo odpeljali, ko pa je avgusta istega leta prišlo do amnestije, je bila smrtne kazni oproščena in odpeljana v taborišče v Kočevje (Verdrenk). Tam je morala opravljati težka kmečka dela, nameščeni so bili v barakah, včasih pa so prespali kar na polju, ker so delali od petih zjutraj do osmih zvečer. Hrana je bila zelo slaba, tako da je Tončka vidno hirala. Februarja 1946 so taboriščnike iz Kočevja razvozili po različnih krajih, Tončko so odpeljali na Teharje. Maja 1946 je bila premeščena v Begunje na Gorenjskem, kjer je delala v šivalnici. Ženske so bile razdeljene v skupine, delati so morale na normo. Delale so moške delovne obleke. Šivale so na nemških šivalnih strojih 'singercah'. Domov ni mogla pisati, redko je dobivala pakete. V zaporu so imele ženske tudi politična predavanja. Politične zapornice so bile zaprte skupaj z ostalimi obsojenkami in kriminalkami. Tončka je prišla domov iz zapora leta 1948.

Takrat v roke ni dobila nobene obtožnice ali kakšnega drugega papirja, šele po slovenski osamosvojitvi sta s prijateljico Kristo Mrak odšli v Arhiv RS, kjer sta dobili obtožnico, v kateri so bile navedene same laži. Očitali so ji, da je domobrancem nosila pošto in izdajala partizane.
Po prihodu domov (1948) se je Tončka držala zase, skrbela za dom, hodila v cerkev in ni več hodila v družbo. Tončkin mož, Bernard Marolt s Korene je bil prav tako obsojen na smrt in kasneje zaprt skoraj šest let. Nazadnje je bil zaprt v Mariboru. Domov je prišel leta 1951. Po vrnitvi iz zapora sta se kmalu poročila. Rodil se jima je sin, Tončka pravi, da je bil to čudež, saj so ženske po zaporih z vsem mogočim zastrupljali in so kasneje težko zanosile.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

6. 12. 2020, Jože Možina - Slovenski razkol II. del

V oddaji Moja zgodba je bil naš gost zgodovinar in novinar dr. Jože Možina avtor knjige Slovenski razkol. To je bila druga oddaja v ciklu, ki predstavlja, kako se je leta 1941 na slovenskem vse skupaj začelo v povezavi z okupacijo, začetki upora in revolucijo.

Oddajo smo začeli z orisom v kakšni državi so živeli naši predniki pred drugo svetovno vojno. Zanimalo nas je, kako so bili Slovenci politično razdeljeni in kakšne so bile ekonomske razmere v Kraljevini Jugoslaviji? Kakšna je bila v tistem času vloga Cerkve? Dr. Možina je povedal tudi nekaj o klerikalizmu, ki ima danes izredno negativno konotacijo.

V oddaji nas je zanimalo, kaj je pomenilo domoljubje v tistem času in kakšen je bil odnos do vojne in zaveznikov.

 

Dr. Jože Možina v svoji knjigi Slovenski razkol citira pravnika dr. Lojzeta Udeta, ki je izjavil, da so imeli naši komunisti do Sovjetske Zveze „religijo nadumestujoč odnos". Kaj je v tej luči pomenil pakt Hitler Stalin? Na drugi strani pa so imeli komunisti čisto drug pogled na zahodne zaveznike, ki so jih imeli za imperialiste. O tem so pisala tudi komunistična glasila.

V tokratni oddaji ste slišali tudi, kaj je storil tradicionalni tabor ob okupaciji. Kdo je Italijane sprejel in kako je ob tem ravnal vrh Cerkve s škofom Rožmanom na čelu. Omenili smo tudi izjavo o lojalnosti. Ta je še vedno zlorabljena kot, da je meščanski tabor z veseljem in olajšanjem sprejel Italijanske okupatorje, „nosilce tisočletne kulture", kar pa nikakor ne drži.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj: