• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

8. 12. 2019, Grobišče Orlov vrh

V tokratni oddaji sta sodelovala predsednik Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman in pa predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Tema oddaje je bila odziv na izjavo za javnost o vojaškem pokopališču slovenskih domobrancev na Orlovem vrhu v Ljubljani.

Odlomki iz izjave:

Vojaško pokopališče za slovenske domobrance so na Orlovem vrhu uredili decembra 1943. Prvi pogreb je zabeležen 9. decembra 1943, zadnji pa 30. aprila 1945. Večji pogrebi so bili 18. decembra 1943 (34), 24. aprila 1944 (8), 19. novembra 1944 (12).
Znane so številne domneve, kaj se je s posmrtnimi ostanki na Orlovem vrhu dogajalo po koncu 2. svetovne vojne. Skupno jim je prepričanje, da so bili posmrtni ostanki iz domobranskega pokopališča na Orlovem vrhu izkopani. Tako beremo, da so jih odpeljali v tovarno in predelali v klej, da so jih raztopili v apnenici, da so jih vrgli v Savo, da so jih odpeljali k sv. Urhu in jih pokopali kot žrtve, ki so jih umorili tamkajšnji domobranci.

Grobovi 34 domobrancev, ki so bili pokopani 18.decembra 1943


Leta 2001 so na republiški upravi za kulturno dediščino zatrjevali, da pokopališče na Orlovem vrhu ni locirano. V zbirki podatkov o prikritih moriščih in grobiščih pa je na osnovi vseh teh navedb ugotovljeno, da je bil iznos posmrtnih ostankov opravljen.
Predsednik Nove slovenske zaveze Matija Ogrin je izjavil, da »je bilo tam po podatkih mrliške knjige župnije sv. Jakob od novembra 1943 do aprila 1945 pokopanih vsaj 148 domobrancev. Njihove grobove je povojna komunistična oblast leta 1946 oskrunila, telesne ostanke so v naglici izkopali (domnevno nemški vojni ujetniki) in jih odpeljali neznano kam. Zdravnik dr. Tine Velikonja je večkrat poudarjal, da so pri tem naglem opravilu gotovo izpadle oziroma ostale v zemlji mnoge majhne kosti pokojnih, sploh pa se je glavnina njihovih teles spremenila v tamkajšnjo prst. Zato Orlov vrh nedvomno je vojaško pokopališče.«

Komemoracija na Orlovem vrhu 1. novembra 1944


Avstrijski duhovnik, ki je bil leta 1945 vojni ujetnik v Borovnici, je povedal, da so jih vozili na Orlov vrh, da so izkopavali posmrtne ostanke. Da je domneva o manjših kosteh, ki naj bi ostale na pokopališču, možna, potrjuje izjava nekega političnega policista, zapisana leta 1995, da so nemški vojni ujetniki odprli grobove in pobrali le večje kosti.
Pobude civilnih združenj, da bi vojaško pokopališče na Orlovem vrhu uredili, postavili kapelo, so bile zavrnjene s političnimi kampanjami in tudi sodno odločitvijo leta 1996. Več križev, s katerimi je skušala civilna družba po letu 1990 opozoriti na pokopališče na Orlovem vrhu, so uničili. Na vojaškem pokopališču so taborili taborniki, postal je prizorišče piknikov, pasji poligon in sprehajališče.

Komemoracija na Orlovem vrhu maja 2005


Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, se je odločila za sondiranje območja vojaškega pokopališča na Orlovem vrhu. Prvo sondiranje je bilo opravljeno 7. novembra. Na začetku zunanjega obroča grobov so odkrili skrbno izpraznjeno krsto, zraven nje pa krsto, v kateri je bil nedotaknjen skelet. Da bi dobili celovitejšo sliko stanja, so sondiranje ponovili 14.novembra. Pokazalo se je, da bil del grobov izkopan. Iznos posmrtnih ostankov je bil opravljen malomarno, v krstah še ležijo posamezne kosti. V notranjem obroču grobov pa so grobovi še nedotaknjeni.

Nedotaknjen skelet v krsti, odkrit pri sondiranju na Orlovem vrhu 7. novembra 2019.

Tako lahko domnevamo, da so mestne oblasti v Ljubljani leta 1945 sledile ukazu, da se grobovi okupatorjev in prebivalcev Slovenije, ki jih je pobila zmagovita komunistična stran, zravnajo z zemljo. Ker so verjetno domnevali, da bodo svojci na Orlovem vrhu pokopanih zahtevali dostop do grobov, so novi oblastniki začeli z izkopom posmrtnih ostankov, vendar ekshumacije niso opravili do konca. Razširili in ohranjali pa so laž, da na Orlovem vrhu posmrtnih ostankov ni več. In jo pravzaprav s svojimi dejanji še danes branijo.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

1. 12. 2019, Po sili vojak II – Predmeti na razstavi

Gostja oddaje je bila soavtorica razstave dr. Monika Kokalj Kočevar.
Predmeti na razstavi Po sili vojak II so eden izmed glavnih stebrov razstave. V desetih letih in več je uspelo sodelavcem razstave evidentirati in zbrati veliko predmetov. Nekaj najbolj pričujočih je predstavljeno tudi na razstavi. Ob vrnitvi domov, leta 1945 in pozneje, nekdanji prisilni mobiliziranci pogosto niso imeli pri sebi veliko predmetov, ki bi bili vezani na nemško vojsko. Glede na dogodke po vojni so jih večinoma tudi skrivali. Čas je naredil svoje in veliko predmetov je tudi izginilo. Na razstavi so predstavljeni osebni predmeti nekdanjih mobilizirancev povezani z njihovo potjo v nemško vojsko, v nemški vojski in v ujetništvu.

Cigaretnica, ki jo je izdelal Janez Kural v ujetništvu. Hrani družina.
Kovček s katerim je odšel v nemško vojsko Janez Kožuh. Hrani družina.
Lesena žlica iz ujetništva , ki jo je naredil Mihael Petek. Hrani družina.
Francosko odlikovanje, ki ga je dobil Ciril Šivic kot francoski partizan. Hrani družina.
Predmeti Franca Pazlarja, ki jih je dobila družina nazaj s fronte. Hrani družina.
Uokvirjene fotografije bratov Pazlar. Hrani družina.

Projekt je plod sodelovanja Gorenjskega muzeja, Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Koroškega pokrajinskega muzeja.

Avtorji razstave: Dr. Jože Dežman, dr. Monika Kokalj Kočevar, dr. Uroš Košir, dr. Marjan Linasi

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Monika Kokalj Kočevar:

 

17. 11. 2019, Breda Kavčič - pričevanje

Današnja pričevalka, Breda Kavčič, rojena Tominc nas v spominih najprej pelje do svoje družine, v kateri je bilo rojenih 14 otrok. Po domače se je pri njih reklo pri Globovškarjevih, živeli pa so v zaselku Kurja vas, s hišno številko Butanjeva 29, župnija Šentjošt nad Horjulom. Ata je bil mizarski mojster s svojo delavnico, v kateri je bilo nekaj zaposlenih, mama pa je imela mlin, kjer je mlela žito bližnjih kmetov. Že od majhnih let so bili otroci navajeni, da opravljajo razna opravila doma in okoli hiše. Pred vojno je v župniji Šentjošt potekalo živahno kulturno, športno in družabno življenje, ki se ga Breda spominja predvsem po pripovedi starejših sester. Vojna je vse to prekinila.

Breda Kavčič

Ob nastanku vaške straže leta 1942, je Bredin ata Janez pristopil k šentjoškim stražarjem, kot večina domačinov. Po spominu Bredine mame so bili to zelo, zelo težki časi, saj so ljudje živeli v stalnem strahu pred partizani. Družina se je umaknila na eno sosednjih kmetij, ki je bila v bližini nemške meje, tam namreč ni bilo pričakovati partizanov. S strahom so spremljali partizanski napad na Šentjošt. K sreči njihov zaselek takrat ni bil požgan.

Po koncu druge svetovne vojne se je hotel Bredin ata Janez pridružiti domobrancem, ki so šli na Koroško, vendar je bila njegova žena Frančiška noseča, in je zato ostal doma. Po odhodu domobrancev in civilistov je vas ostala prazna. Ata se je skrival pri enem od kmetov iz sosednje vasi, starejši Bredini sestri pa sta odšli na Koroško.

H Globovškarjevim so večkrat prišli po ata, da se mora iti javit, vendar je mama vedno odgovorila, da ne ve, kje je. Nazadnje se je ata le šel javit, najprej na Vrhniko, nato v Logatec in Šentvid, od tam pa je bil odpeljan v Kočevje. Otroci so ostali sami z mamo, ki je medtem rodila in je imela zelo težak porod. Ata je bil avgusta 1945 z amnestijo izpuščen. Breda si je kot štiriletna deklica zapomnila njegov prihod. Po prihodu domov je ata živčno zbolel. Po vojni so mu pustili delavnico do leta 1952, potem pa so mu jo nacionalizirali. Prav tako so podržavili nekaj zemlje okoli hiše. Ata ni bil več gospodar v svoji delavnici ...

Oddajo sta za predvajanje pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

10. 11. 2019, Po sili vojak 2

V četrtek, 24. oktobra 2019, so v Gorenjskem muzeju v Kranju, v gradu Khislstein, odprli letošnjo osrednjo muzejsko razstavo Po sili vojak II. Prisilno mobilizirani Gorenjci in Korošci v nemško vojsko 1943-1945. Njeni avtorji so zgodovinarji dr. Jože Dežman, dr. Monika Kokalj Kočevar, dr. Uroš Košir in dr. Marjan Linasi.

Odprtje razstave Po sili vojak 2, foto Jože Bartolj

V oddaji Moja zgodba nam je soavtorica dr. Monika Kokalj Kočevar predstavila genezo omenjene razstave, kako je do nje prišlo, kaj zajema, kje so pridobivali gradivo, koliko stvari je ohranjenih, kaj prikazujejo na razstavi in podobno. Kokaljeva je popisala več kot 11.000 prisilno mobiliziranih Gorenjcev, dr. Marjan Linasi več kot 1.000 Korošcev. V vojni umrlih, največ na vzhodni fronti, je bilo okoli 1700 Gorenjcev. Številke za Štajersko še niso raziskane do te mere kot za Gorenjsko in Koroško.

Dr. Monika Kokalj Kočevar, ki je iz teme mobilizacije Gorenjcev v Nemško vojsko tudi doktorirala, je na odprtju razstave povedala, da je bilo v času priprave prve razstave o mobilizirancih leta 1990 težko je bilo zbirati predmete in fotografije za razstavo. Ljudje so bili zelo nezaupljivi, pa vendar je imela razstava neverjeten odziv. Ta tema se je v naslednjih letih odpirala in v svojem preučevanju je opravila veliko terenskega dela, posnela številne zgodbe prisilnih mobilizirancev in zbrala veliko različnega gradiva povezanega s prisilno mobilizacijo.

Dr. Monika Kokalj Kočevar na odprtju razstave Po sili vojak 2, foto J. Bartolj

V domačih in nemških arhivih se je posvetila tudi zbiranju statističnih podatkov o prisilnih vpoklicih. V zadnjem času pa je posebno pozorna na gradivo, ki je bilo bolj v ozadju raziskovanj in sicer je to vojna pošta, pisma, ki so jih vpoklicanci pošiljali domov s fronte in jih dobivali od domačih na fronto.

Več o tem pa v pogovoru, ki ga je z Moniko Kokalj Kočevar posnel Jože Bartolj:

3. 11. 2019, Begunska pot družine Adamič iz Sodražice

Poslušate lahko posnetek predstavitve publikacije Študijskega centra za narodno spravo, z naslovom »Jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim domovino!«, ki je izšla leta 2017.
Knjižico sta ob avtoricah Marti Keršič in Jelki Piškurić, v prijetnem pogovoru predstavili sestri Mira in Pavli Adamič iz Clevelanda, ki sta se v tem času mudili v Sloveniji.

Jelka Piškurić, Mira Kosem Boršnik (roj. Adamič) in Pavla Dolinar (roj. Adamič) in Marta Keršič

V knjigi »Jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim domovino!« so v prvem delu orisane begunske poti Slovencev v različnih časovnih obdobjih. Sledi opis begunstva družine Adamič iz Sodražice, ki je morala zaradi med in povojnega komunističnega nasilja zapustiti rodno deželo. Oče Tone, po poklicu cestar in mama Pavla kot gospodinja sta skrbela za majhno kmetijo. Rodili so se jima štirje otroci Pavla, Rada, Mira in Tone. V njihovo življenje je močno posegla druga svetovna vojna. Že leta 1942 so Italijani med bombardiranjem požgali njihovo hišo, zato so šli živet k maminim staršem na Jelovec, od tam pa v hišo maminega brata Ivana. Na prehodu med leti 1941/42 so se na bližnji Travni gori formirali partizani pod poveljstvom Staneta Semiča Dakija. Ob umiku Italijanov so nanje spustili nekaj strelov, ti pa so se maščevali s požigom vasi ter može in fante odpeljali v internacijo na Rab in v druga taborišča. Oče je zaradi znanja italijanščine večkrat pomagal in rešil koga od talcev. To so mu ostro zamerili partizani in je bil zaradi tega na »črni« listi, kot okupatorjev pomagač in sodelavec.
Decembra 1943 je šel oče v Ljubljano, da bi dobil delo. Delal je na železnici, marca 1944 je bil mobiliziran s strani primorske narodne straže in odpeljan v Trst na urjenje. Zaradi starosti in bolezni ni bil nikoli poslan v akcije. Junija 1944 je bil izpuščen in je odšel v Ribnico, kjer je bil nastanjen do 4. maja 1945. Nato se je skupaj s civilisti umaknil proti Avstriji, misleč da odhaja za krajši čas, a je odšel za vedno. V taborišču Spittal je postavljal barake, delal kot vrtnar in čevljar. Dne 18. maja 1949 je kot begunec prispel v Ameriko. Najprej se je nastanil pri bratu, potem pri zakoncih Čampa in se zaposlil v tovarni, kjer je ostal do upokojitve.
Mama in otroci, ki so ostali v domovini so obdelovali dve kmetiji in živeli v hiši strica Ivana, ki se je leta 1947 vrnil s taborišča na Koroškem. Pomagali so mu v hlevu, pozimi pa so pletli. Življenje v revščini in brez očeta jih je utrdilo v boju za preživetje. Kljub temu, da so bili zasramovani, prikrajšani za hrano in druge potrebščine, drugorazredni in ožigosani kot sodelavci okupatorja, so se po svojih močeh borili za ohranitev dostojanstva. Doživeli so mnoga ponižanja in šikaniranja, a niso klonili pod težo komunističnega sistema. Po dolgih desetih letih ločenega življenja jim je končno uspelo, da so se srečali z očetom. Iz Sodražice so odšli 19. septembra 1955, z vlakom do Genove, nato naprej z ladjo Andrea Doria. Dne 30. septembra 1955 so prispeli v Ameriko. Kljub temu, da so vstopili v nov svet, kjer je bilo potrebno veliko prilagajanja in odkrivanja drugačnega okolja, so bili srečni, ker so bili spet skupaj z očetom.
Nova bolečina je nastopila s podržavljenjem njihove domačije v domovini, medtem, ko so bili na poti v Ameriko. Oče je na urade v Jugoslaviji pošiljal številne pritožbe, vendar neuspešno. Leta 1967 se je s težkim srcem odločil za prodajo zemlje, na podlagi sporazuma med Jugoslavijo in ZDA. Simbolno odškodnino je dobil samo trikrat, potem pa je zmanjkalo finančnih sredstev in je odškodnina prenehala. Tako je družina Adamič ostala brez vsega.
A življenje je šlo naprej. Pavla, Rada, Mira in Tone so se vživeli v slovensko skupnost, si poiskali življenjske sopotnike in si ustvarili družine. Danes svojim številnim otrokom, vnukom in pravnukom spoštljivo in z ljubeznijo govorijo o svoji rodni domovini in o težki poti, ki so jo morali prehoditi. Čeprav ostajajo razpeti med dve domovini, na otroke prenašajo zavest, da bodo vedeli, zakaj so morali njihovi starši zapustiti rodno Slovenijo. Ali kakor pravi pričevalka Mira Kosem Borštnik na koncu svoje pripovedi: »Meni se zdi, da če greš enkrat od doma, seveda se odtujiš, itak se življenje začenja drugje in se tem vživiš. Ampak nisi ne tle, ne tam popolnoma sprejet. Čeprav jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim domovino!«


Knjižico je mogoče naročiti na naslovu Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, 1000, Ljubljana, ali po telefonu 01 230 67 00.

Oddajo je pripravila Marta Keršič.