Gost oddaje Moja zgodba je bil pedagog, alpinist, turni smučar in gorski fotograf Joža Mihelič, ki je pred kratkim izdal knjigo Vprašaj goro. V predstavitvi piše, da je v knjigi zapisana žlahtna pripoved o skromnih in poštenih ljudeh, ki so živeli predani svojemu rodu, domu in zemlji. Je spomin na otroštvo v Bohinju, na prijateljske vezi, ki so nastale v dobi zorenja, na plezalne začetke in najbolj polna leta njegovega alpinizma ter na turno smučanje, ki mu Joža Mihelič ostaja zvest vse življenje.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman:

V oddaji Moja zgodba smo predstavili knjigo z naslovom II. udarni ali Rupnikov bataljon avtorja Aleša Noseta. Knjiga, ki jo je založila ustanova Memores, obsega 640 strani velikega formata in 600 ohranjenih fotografij, kar predstavlja najpopolnejšo sliko te protikomunistične vojaške enote.

Aleš Nose s knjigo o Rupnikovem bataljonu, foto: Jože Bartolj

Pričujoča knjiga je nastajala celo desetletje. Temelji na različnih virih in je skupek arhivskega materiala iz arhiva republike Slovenije, vse mogočih pisnih že objavljenih publikacij člankov, pričevanj in spominov v literaturi povojne slovenske emigracije kot sta recimo Tabor in Vestnik ter člankov objavljeni v reviji Zaveza. V knjigi so tudi različni neobjavljeni rokopisi, tipkopisi spominov pripadnikov Rupnikovega bataljona ter dnevniških zapisi in pisma udeležencev obravnavanega zgodovinskega trenutka. To so: Vuk Rupnik, Ivan Korošec, Tine Velikonja, Vinko Udovč, Janez Zdešar, Ivan Korošec iz Dobca, Marko Dobrovoljc, Ivan Kralj, Nikolaj in Ivan Žužek, Ludvik Hren, Mirko Suhadolnik, Tone Švigelj, Janez Kraševec, Anton Koščak, Franci Golob in drugi.

Knjiga je pisana dialoško in kronološko saj v osnovi temelji na poročilih II. udarnega bataljona in njegovih čet. Prav tako so vzporedno objavljena partizanska poročila in opisi dogodkov iz povojne partizanske literature ter novejše literature nastale po demokratizaciji Slovenije leta 1991.

Pričujoča knjiga je odlična rekonstrukcija Rupnikovega bataljona v vseh njegovih obdobjih, od nastanka posameznih čet, formiranja bataljona na Rakeku, njegovih bojih z revolucionarnimi silami, njegove usode na Koroškem in usode ob zavezniški vrnitvi v Jugoslavijo, ko je večina moštva končala v taborišču smrti Teharje in rovu Sv. Barbare.

Oddajo je uredil Jože Bartolj:

Upokojeni novinar, pisatelj, publicist in urednik Tone Jákše je bil gost oddaje Moja zgodba. Že njegova življenjska zgodba bi bila lahko tema oddaje.

Oče mu je umrl med drugo svetovno vojno, ko je bil star dva meseca. Mati pa je ostala sama s tremi otroki. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, kjer je že kot srednješolec urejal gimnazijsko glasilo Stezice. Nato je na Pedagoški akademiji v Ljubljani študiral knjižničarstvo in slovenščino ter l. 1974 diplomiral. Kot absolvent je leta 1966 odšel za dva meseca na Švedsko. Dva meseca sta se raztegnila skoraj na petnajst let. Tam je najprej delal v industriji, po osvojitvi švedskega jezika pa nadaljeval pedagoško delo med otroki priseljencev. Bil je tudi tajnik slovenskega društva v Stockholmu, producent slovenskih oddaj na švedskem radiu in televiziji, prvi učitelj slovenskega dopolnilnega pouka v Stockholmu ter prvi urednik revije slovenskih društev na Švedskem Naš glas (1973 - 1980).

Tone Jákše v studiu Radia Ognjišče, foto: Jože Bartolj

Leta 1980 se je vrnil v domovino ter se zaposlil kot novinar, urednik kulturnih strani pri Dolenjskem listu, kjer je imel različne zaposlitve, vseskozi pa je v Prilogi Dolenjskega lista skrbel za rubriko Obrazi. V njej je objavljal pogovore s starejšimi ljudmi iz južne Slovenije. Od leta 1997 je v pokoju in živi v Škrjančah ter v Metliki.

Bera iz izseljenskega časa in dela v domovini je osem knjig. Ob knjigi Okus po pelinu (2016) - novinarstvo z dolenjsko dušo, smo ga povabili na pogovor.

Morda je najbolj zanimivo za oddajo Moja zgodba poglavje Skrivačem na pot, ki prinaša štiri zgodbe Dolenjcev, ki so se po koncu vojne skrivali pred novo oblastjo in si s tem rešili življenje.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je pripravil Jože Bartolj:

V tokratni oddaji sta sodelovala predsednik Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman in pa predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Tema oddaje je bila odziv na izjavo za javnost o vojaškem pokopališču slovenskih domobrancev na Orlovem vrhu v Ljubljani.

Odlomki iz izjave:

Vojaško pokopališče za slovenske domobrance so na Orlovem vrhu uredili decembra 1943. Prvi pogreb je zabeležen 9. decembra 1943, zadnji pa 30. aprila 1945. Večji pogrebi so bili 18. decembra 1943 (34), 24. aprila 1944 (8), 19. novembra 1944 (12).
Znane so številne domneve, kaj se je s posmrtnimi ostanki na Orlovem vrhu dogajalo po koncu 2. svetovne vojne. Skupno jim je prepričanje, da so bili posmrtni ostanki iz domobranskega pokopališča na Orlovem vrhu izkopani. Tako beremo, da so jih odpeljali v tovarno in predelali v klej, da so jih raztopili v apnenici, da so jih vrgli v Savo, da so jih odpeljali k sv. Urhu in jih pokopali kot žrtve, ki so jih umorili tamkajšnji domobranci.

Grobovi 34 domobrancev, ki so bili pokopani 18.decembra 1943

Leta 2001 so na republiški upravi za kulturno dediščino zatrjevali, da pokopališče na Orlovem vrhu ni locirano. V zbirki podatkov o prikritih moriščih in grobiščih pa je na osnovi vseh teh navedb ugotovljeno, da je bil iznos posmrtnih ostankov opravljen.
Predsednik Nove slovenske zaveze Matija Ogrin je izjavil, da »je bilo tam po podatkih mrliške knjige župnije sv. Jakob od novembra 1943 do aprila 1945 pokopanih vsaj 148 domobrancev. Njihove grobove je povojna komunistična oblast leta 1946 oskrunila, telesne ostanke so v naglici izkopali (domnevno nemški vojni ujetniki) in jih odpeljali neznano kam. Zdravnik dr. Tine Velikonja je večkrat poudarjal, da so pri tem naglem opravilu gotovo izpadle oziroma ostale v zemlji mnoge majhne kosti pokojnih, sploh pa se je glavnina njihovih teles spremenila v tamkajšnjo prst. Zato Orlov vrh nedvomno je vojaško pokopališče.«

Komemoracija na Orlovem vrhu 1. novembra 1944

Avstrijski duhovnik, ki je bil leta 1945 vojni ujetnik v Borovnici, je povedal, da so jih vozili na Orlov vrh, da so izkopavali posmrtne ostanke. Da je domneva o manjših kosteh, ki naj bi ostale na pokopališču, možna, potrjuje izjava nekega političnega policista, zapisana leta 1995, da so nemški vojni ujetniki odprli grobove in pobrali le večje kosti.
Pobude civilnih združenj, da bi vojaško pokopališče na Orlovem vrhu uredili, postavili kapelo, so bile zavrnjene s političnimi kampanjami in tudi sodno odločitvijo leta 1996. Več križev, s katerimi je skušala civilna družba po letu 1990 opozoriti na pokopališče na Orlovem vrhu, so uničili. Na vojaškem pokopališču so taborili taborniki, postal je prizorišče piknikov, pasji poligon in sprehajališče.

Komemoracija na Orlovem vrhu maja 2005

Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, se je odločila za sondiranje območja vojaškega pokopališča na Orlovem vrhu. Prvo sondiranje je bilo opravljeno 7. novembra. Na začetku zunanjega obroča grobov so odkrili skrbno izpraznjeno krsto, zraven nje pa krsto, v kateri je bil nedotaknjen skelet. Da bi dobili celovitejšo sliko stanja, so sondiranje ponovili 14.novembra. Pokazalo se je, da bil del grobov izkopan. Iznos posmrtnih ostankov je bil opravljen malomarno, v krstah še ležijo posamezne kosti. V notranjem obroču grobov pa so grobovi še nedotaknjeni.

Tako lahko domnevamo, da so mestne oblasti v Ljubljani leta 1945 sledile ukazu, da se grobovi okupatorjev in prebivalcev Slovenije, ki jih je pobila zmagovita komunistična stran, zravnajo z zemljo. Ker so verjetno domnevali, da bodo svojci na Orlovem vrhu pokopanih zahtevali dostop do grobov, so novi oblastniki začeli z izkopom posmrtnih ostankov, vendar ekshumacije niso opravili do konca. Razširili in ohranjali pa so laž, da na Orlovem vrhu posmrtnih ostankov ni več. In jo pravzaprav s svojimi dejanji še danes branijo.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

Gostja oddaje je bila soavtorica razstave dr. Monika Kokalj Kočevar.
Predmeti na razstavi Po sili vojak II so eden izmed glavnih stebrov razstave. V desetih letih in več je uspelo sodelavcem razstave evidentirati in zbrati veliko predmetov. Nekaj najbolj pričujočih je predstavljeno tudi na razstavi. Ob vrnitvi domov, leta 1945 in pozneje, nekdanji prisilni mobiliziranci pogosto niso imeli pri sebi veliko predmetov, ki bi bili vezani na nemško vojsko. Glede na dogodke po vojni so jih večinoma tudi skrivali. Čas je naredil svoje in veliko predmetov je tudi izginilo. Na razstavi so predstavljeni osebni predmeti nekdanjih mobilizirancev povezani z njihovo potjo v nemško vojsko, v nemški vojski in v ujetništvu.

Projekt je plod sodelovanja Gorenjskega muzeja, Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Koroškega pokrajinskega muzeja.

Avtorji razstave: Dr. Jože Dežman, dr. Monika Kokalj Kočevar, dr. Uroš Košir, dr. Marjan Linasi

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Monika Kokalj Kočevar: