• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

30. 6. 2019, Ernst Bruckmüller – Avstrijska zgodovina

V oddaji Moja zgodba sta tokrat ob knjigi Avstrijska zgodovina spregovorila ddr. Igor Grdina in dr. Jože Dežman. Gre za delo uglednega avstrijskega zgodovinarja dr. Ernst Bruckmüllerja (do leta 2010 je bil profesor na Inštitutu za gospodarsko in družbeno zgodovino dunajske univerze), ki je za slovenskega bralca posebej zanimiv zaradi prikaza nastajanja mest, dežel, oblikovanja plemiških družin, cerkvene organizacije in je tesno povezan z razvojem slovenskega ozemlja.


Ddr Igor Grdina, foto: Jože Bartolj

Od poznega srednjega veka do leta 1918 je večina prednikov današnjih Slovencev živela v habsburških deželah. Delili so so si vladarje in svetnike, vojne in lakote, kulturo gotike, renesanse, baroka in historizma, pravo in organizacijo uprave. Prek njihovega ozemlja so vodile ceste in železnice iz Dunaja do Jadrana.

Ddr. Igor Grdina je spregovoril predvsem o slovenskih pogledih na Avstrijo, vplivu Slovencev v tej državi, o jeziku in kulturi, o mitu „mračnega" srednjega veka, ...

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

23. 6. 2019, Vseposvojitev 5 let

24. maja je bila v Zavodu svetega Stanislava slovesnost ob peti obletnici civilnodružbene pobude Vseposvojitev, ki si jo je zamislila Romana Bider in si prizadeva da bi posvojili žrtve zla druge svetovne vojne in dogodkov po njej. V današnji oddaji boste lahko slišali pridigo nadškofa Zoreta in zatem, še posnetek okrogle mize, kjer so sodelovali dr. Janez Juhant, Peter Hribar, ddr. Marija Stanonik, Olga in Alojz Hudnik in Anton Tomažič.

 

Akademik dr. Janez Juhant je duhovnik, teolog, filozof, pedagog. Je prelat in zaslužni profesor ljubljanske Teološke fakultete. Prihaja iz kmečke družine, zaznamovane z izgubo dveh maminih bratov med in po vojni. Družina je doživljala pritiske, oklepala se je vere. Profesor Juhant se zavzema za spravo med Slovenci. Od vsega začetka sodeluje v Združenju ob Lipi sprave, kjer je zadnja leta tudi predsednik. Je avtor križevega pota Slovenska Kalvarija. Njegova zasluga je, da so ob 140-letnici rojstva dr. Lamberta Ehrlicha ob farnih spominskih ploščah na Žalah v Ljubljani slovesno blagoslovili spomenik z njegovim doprsnim kipom.

 

Janez Juhant, foto: Tatjana Splichal

Peter Hribar je nečak Rada in Ksenije Hribar, zadnjih lastnikov gradu Strmol. Pripadniki vosa so ju označili za vojna zločinca in narodna izdajalca in ju ubili. Nečak Peter si je vedno želel, da bi ju opral krivde, kar mu je po več letih brskanja po arhivih, pregledovanja policijskih zapisnikov, srečevanj s pričami in rekonstruiranja dogodkov tudi uspelo. Našel je lokacijo, kjer so ju usmrtili, dal je izkopati njune posmrtne ostanke, jima omogočil dostojen pokop in dosegel njuno popolno rehabilitacijo. Na zahtevo družine se je v imenu države za njuno smrt opravičil predsednik Borut Pahor.

 

Peter Hribar, foto: Tatjana Splichal

Ddr. Marija Stanonik ima izjemno široko polje znanstvenega delovanja. Je etnologinja, slavistka, doktorica literarnih znanosti in doktorica teologije. Posveča se dialektologiji, slovstveni folkloristiki, etnolingvistiki. Je izredna članica SAZU v razredu za filološke in literarne vede. Je avtorica številnih knjižnih del, med njimi so knjige Odpuščam in prosim odpuščanja, Slovenska pesem v tujem škornju od doma do puščavskega peska, Tih spomin vsem žrtvam boja, Čebela na cvetu in v svetu … Že 45 let, vse od svoje diplomske naloge dalje, raziskuje pesnjenje vseh taborov v drugi svetovni vojni pri nas in tako pripomore k poglabljanju identitete slovenskega naroda.

 

Marija Stanonik, foto: Tatjana Splichal

Alojz Hudnik je bil star štiri leta, ko so novembra 1942 pomorili vse člane njegove družine, razen leto dni starejše sestre. V Hudnikovi hiši se je naselilo partizansko vodstvo. Alojza so si varuhi podajali iz rok v roke. Po osamosvojitvi sta z ženo Olgo sprožila procese odkrivanja posmrtnih ostankov umorjenih in pokopa v družinski grob na Dobrovi pri Ljubljani. V Delu je bila leta 2018 objavljena osmrtnica družine Hudnik. Alojz in njegova sestra sta zapisala: »Vsem tistim, ki so si usodnega 24. novembra v Dolgem grabnu s krvjo Martinovčevih enajstih, povsem nedolžnih žrtev, umazali roke in vest, ODPUŠČAVA storjeno dejanje in prosiva tudi Tebe, ljubi Bog: Odpusti!«

 

Alojz Hudnik, foto: Tatjana Splichal

Olga Hudnik prihaja iz družine, ki je veliko pretrpela. Doma je bilo devet otrok. Oče se je skrival pred partizani, mama ga je pri tem podpirala in zato so jo za tri leta zaprli. Ko je prosila za pomilostitev, ker je bila noseča, so ji kazen zvišali na pet let. Rodila je mrtva dvojčka. Olga se spominja praznine, sedenja na pragu, čakanja … Ko je odrastla in se poročila z Lojzetom, je njuno razmerje temeljilo na skupni usodi, na vzajemnosti v nesreči in sočutju, ki je gradilo in prekalilo njun zakon. Doma na steni so imeli zapisane blagre. Lojze o Olgi pravi, da je pri njej dobil duhovno in človeško podporo. Njeno razmišljanje zelo ceni in spoštuje.

 

Olga Hudnik, foto: Tatjana Splichal

Anton Tomažič je pravniški informatik, računalniški entuziast. Kot pionir slovenske pomladi ob demokratizaciji konec 80. je bil med ključnimi člani Slovenske demokratične zveze in Demosa. Bil je poslanec prvega demokratičnega parlamenta. Leta 2001 se je srečno vrnil s karibskega otočka, kjer je v tropskem gozdu padel v globoko brezno in se po težkih devetih dneh sam rešil. Lani je izšla njegova knjiga V objemu slovenske pomladi, kjer je zbral več kot 500 strani spominov in arhivskih dokumentov iz časa osamosvajanja. Knjigo je posvetil stricu Francetu Vodlanu, maminemu bratu, ki je poleti 1945 umrl neznanokje, z mislijo: »Nisi umrl zaman!«

 

Anton Tomažič, foto: Tatjana Splichal

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

16. 6. 2019, Partizanski kirurg Lindsay Rogers

Predstavili smo knjigo Partizanski kirurg. Avtor je novozelandski kirurg Lindsay Rogers, ki je knjigo napisal že davnega leta 1957. Njegova najbolj kritična opažanja so bila v prvi slovenski izdaji iz leta 1962 preprosto izločena, zdaj pa je njegovo besedilo objavljeno v celoti. Prevajalka knjige je publicistka Alenka Puhar, ki je v oddaji spregovorila tudi o partijski cenzuri.


Dr. Jože Dežman in Alenka Puhar, foto: Jože Bartolj

Cenzurirani prevodu je izšel pod naslovom Gverilski kirurg. Zavezniški kirurg iz Nove Zelandije Lindsay Rogers je kot član britanske misije v letih 1944 in 1945 sodeloval s partizani v bitkah (Drvar), predvsem pa kot kirurg, ki je zdravil in operiral številne ranjence na Visu, v Liki, Bosni in Beli krajini. Končnal je v Sloveniji, kjer je zdravil in operiral v bolnici Ajdovec v Kočevskem Rogu. Bolnica Ajdovec (skrivno ime Pri divji svinji) je bila postavljena na dnu vrtače visoko v roškem pragozdu. V sklopu barak je bila tudi ok. 30 metrov dolga bolniška baraka.

Rogers je videl je veliko vojnega nasilja, hkrati pa je lahko kot tujec in intelektualec gledal na razmere v partizanih s kritične distance in opazil dejanja, s katerimi se ni strinjal ter jih je tudi zapisal. Alenka Puhar ugotavlja, da je bilo med partizanskimi pacienti kot med osebjem je bilo tudi nekaj ovaduhov Ozne, ki je v tem času delila svoje vire na 'zaupnik, informator, nezavedajoči se informator, vrinjenec', decembra 1944 so v Ajdovec poslali celo dodatno 'agentko politične policije', ki so jo formalno nastavili kot navadno bolničarko ...

V knjigi Gverilski zdravnik so ga v predgovoru predstavili kot 'stasitega, malce čudaškega britanskega zdravnika', sicer 'sposobnega in požrtvovalnega kirurga, ki je marsikomu rešil življenje, toda z usodno napako: Ni mogel doumeti jugoslovanske stvarnosti in se je večkrat zapletel v drobne spore z vodstvenim kadrom raznih enot.'


Kirurg Lindsay Rogers

O temu denimo priča citat, ki je bil v prvi izdaji izpuščen: "Vidmar (Josip) s svojim razoranim obrazom, z ostrimi gubami na lepem čelu ... Imel je mehak glas, majhna usta, ki pa so bila skoraj kruta pri oblikovanju besed, in te besede so bile trde, koncizne in dramatično izgovorjene. Imel je majhne oči, ki so spominjale na podlasico, oči verskega fanatika in njegova vera je bil komunizem."

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

9. 6. 2019, Maj 1945 - tri zgodbe

Maj 1945 je neizbrisno zaznamoval slovenski narod, začrtal usodo mnogih posameznikov in Slovenijo v svetu okrepil s tisoči rojakov, ki so nadvse ljubili svojo domovino, a se od nje za vselej poslovili. Nekateri med njimi so svoje doživljanje poti skozi predor Ljubelj, negotovost na Vetrinjskem polju, vračanje najbližjih, pogled na nevidni zid, ki zrasel na grebenu Karavank in leta v begunskih taboriščih prelili na papir. Za vas smo izbrali esej Alojzija Ambrožiča Moj maj, meditacijo Milene Šoukal Privid trojanskega konja na prelazu in črtico Bazilija Albina Valentina Moj brat.

Torontski nadškof kardinal Alojzij Ambrožič je rodni dom v Gáberju v župniji Dobrova pri Ljubljani zapustil in z domačimi odšel na Koroško pri petnajstih letih. Gimnazijo je končal v begunskem taborišču v Spittalu, bogoslovje pa v Torontu v Kanadi. Po novi maši študiral v Rimu in Würzburgu v Nemčiji, kjer je dosegel doktorat iz bibličnih znanosti. Zatem je bil vrsto let profesor in nazadnje dekan teološke fakultete v Torontu. Leta 1976 je postal torontski pomožni škof, sprva odgovoren za vernike tujih narodnosti v nadškofiji. Ob deseti obletnici škofovskega posvečenja ga je papež Janez Pavel II. imenoval za torontskega nadškofa s pravico nasledstva, nadškofijo je prevzel 17. marca 1990. Papež je Alojziju Ambrožiču 21. februarja 1998 podelil kardinalski naslov. Po smrti Janeza Pavla II. je sodeloval pri volitvah novega papeža, 16. decembra 2006 pa se je zaradi starosti odpovedal nadškofiji. Umrl je 26. avgusta 2011 v Torontu. Kardinal Alojzij Ambrožič se je v angleško govorečem svetu uveljavil s teološkimi in biblicističnimi deli, v slovenščini pa je izšlo več knjig njegovih premišljevanj. Esej Moj maj je bil prvič objavljen v Celovškem Zvonu leta 1985.

Milena Šoukal, rojena Dobršek 7. februarja 1922 v Brežicah, je odraščala v družini državnega uradnika, ki se je večkrat selil. V letih njenega šolanja so živeli v Ljubljani. V družini so veliko prepevali in imeli celo dekliški trio. Tercet sester Dobršek je večkrat nastopil na radiu Ljubljana. Milena je med drugo svetovno vojno končala učiteljsko šolo in zatem nekaj časa poučevala na Pijavi Gorici. Maja 1945 se skuapj s svojimi umaknila na Koroško, tam učila v begunskih šolah in se poročila z nekdanjim jugoslovanskim oficirjem z Jeronom Šoukalom, prav tako Ljubljančanom. Leta 1950 sta se z dvema otrokoma preselila v ZDA. V Chichagu, kjer so se naselili in v dom sprejeli še dva sinova, je učila v šoli slovenske župnije pri Sv. Štefanu in sodelovala pri številnih prireditvah. Pozneje se je zaposlila in z možem kupila posestvo v Kentuckeyu, da bi se tja preselila na stara leta. Ker je mož kmalu umrl, je odšla na posestvo s sinom. Ta se je pozneje ponesrečil med delom v gozdu in ostala je sama. Zadnja desetletja sta z nekaj let mlajšo sestro živeli v predmestju Chichaga. Umrla je 21. decembra 2018. Milena Šóukal je pesmi začela pisati že na učiteljišču. V zdomstvu je desetletja veljala za najpomembnejšo slovensko pesnico. Objavila je več zbirk pesmi v slovenščini in angleščini ter napisala spomine na begunska leta v Avstriji. Njena meditacija oziroma pripoved Privid trojanskega konja na prelazu je bila objavljena v Zvonu leta 2013.

Bazilij Valentin, s krstnim imenom Albin, je bil rojen 24. avgusta 1924 na Viču v Ljubljani. Na koroško je odšel kot domobranski bolničar, a skupaj z drugimi frančiškanskimi gojenci po prihodu v Vetrinje odšel h kapucinom v Celovec in se tako izognil vrnitvi. Maturiral je v begunskem taborišču, teologijo pa je končal v frančiškanskem bogoslovju v Lemontu. Po nekaj letih delovanja med izseljenci v ZDA je odšel v Avstralijo kot izseljeniški duhovnik za tamkajšnje Slovence in tam ostal do smrti, 26. julija 1997. Bazilij Albin Valentin je pesmi in prozne zapise objavljal že v nižji gimnaziji. V Vetrinju je bil urednik dijaškega lista Cvetje v tujini, v Lemontu je nekaj let urejal mesečnik Ave Marija, v Avstraliji pa kar 25 let Misli. Poleg pravljične povesti V kraljestvu lutk je napisal še povest Tonček iz Potoka, pesniška zbirka Spomini nemi me v objem love je izšla nekaj let po njegovi smrti. Črtico Moj brat je prvič objavil v Mislih junija 1973.

Oddajo Moja zgodba z literarnimi prispevki o spominih na maj 1945 oziroma začetke begunstva je pripravil Tone Gorjup:

2. 6. 2019, Zadnja bitka na Soči - 1917

Tokratna oddaja je posvečena zadnji bitki na Soški fronti, ki bila največji vojaški spopad na naših tleh v zgodovini. O tem govori knjiga avtorjev Blaža Torkarja in Miha Kuharja z naslovom Zadnja bitka na Soči 1917. Gre za poglobljen prikaz pomena 12. soške ofenzive, ki je bila nedvomno kompleksna in zahtevna vojaška operacija tako z vidika načrtovanja in organizacije kot tudi načina izvedbe. V zadnjem času se je z vrsto razstav uveljavil princip predstavljanja prve svetovne vojne skozi oči osebnih zgodb različnih življenjskih usod, stanov, zaledja in podobno. V našem primeru pa gre za predstavitev vojaške akcije, ki je pripeljala do zloma soške fronte. Izvemo lahko, da je bila to kompleksna in zahtevna vojaška operacija tako z vidika načrtovanja in organizacije kot tudi načina izvedbe. Podpolkovnik Miha Kuhar iz poveljstva sil Slovenske vojske je med drugim povedal zakaj je 12. soška ofenziva tako pomembna za razvoj vojaške stroke.

Avtorja knjige dr. Blaž Torkar in podpolkovnik Miha Kuhar, foto: Jože Bartolj

Poleg tega lahko izvemo, da je ime „preboj“ ali „čudež pri Kobaridu“ pravzaprav neustrezen, saj se je preboj fronte zgodil pri Tolminu in Bovcu. Predstavili smo tudi orožje, ki je bilo uporabljeno vključno z bojnimi plini, ki so med italijanskimi vojaki zasejali veliko paniko. Caporetto ostaja zanje sinonim za katastrofo brez primere.

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman: