• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

5. 11. 2017, Rojstvo novih domovin - razstava in knjiga

Pri založbi Družina je v sozaložništvu z Narodno in univerzitetno knjižnico (Nuk) izšla knjiga Rojstvo novih domovin, ki priča o bogati ustvarjalnosti slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji med letoma 1945 in 1948. Izdajatelji so delo nadgradili z razstavo, ki je v Plečnikovem hodniku in v Kavarni Nuka odprta do 25. novembra 2017.

 

Knjigo in razstavo so sooblikovali in soustvarili trije avtorji - Helena Jaklitsch, Helena Janežič in Lenart Rihar, ki so nam projekt predstavili tudi v oddaji Moja zgodba.


Maja 1945 so slovenski prostor prevevala nasprotujoča si čustva. Na eni strani je vladalo nepopisno veselje ob koncu štiriletne morije, na drugi negotovost in strah. Zmagovalec je bil znan in jasno je dal vedeti, kaj se bo zgodilo z njegovimi ideološkimi nasprotniki. Na poti čez Ljubelj in preko Pliberka so se umikajoči domobranski vojski ter drugim vojaškim enotam pridružile cele družine, z njimi je odšla slovenska intelektualna, politična, družbena, kulturna in prosvetna elita. Slovenijo je takrat zapustilo več kot 20.000 Slovencev. Zatočišče so, večina je verjela, da za največ tri tedne, našli v begunskih taboriščih v Avstriji in v Italiji. Mnogim med njimi so taboriščne barake postale dom za naslednja tri, štiri leta, dokler jih ni dokončno sprejela tujina.

Pričakovali bi, da bo v težkih in negotovih razmerah v begunstvu, ob izgubi domovine in v mnogih primerih svojcev, med Slovenci, ujetimi v taboriščno življenje, prevladala apatija in vdanost v usodo. Pa še zdaleč ni bilo tako. Osupli obstanemo pred izbruhom izjemne življenjske moči in ustvarjalnosti, ki so jo pokazali in se je odrazila v obliki izdajanja izvirnega leposlovja, šolskih učbenikov, časopisov, ponatisov slovenskih klasikov, zgodovinskih študij, spominov. V taborišču nastane prvi slovenski zgodovinski atlas... Le nekaj dni po prihodu v taborišče so ustanovili ljudsko (osnovno) šolo, dobra dva tedna kasneje je svoja vrata odprla slovenska begunska gimnazija. Organizirali so številna predavanja, tečaje, ustanovili več odličnih pevskih zborov, njihovo ubrano petje je navdušilo celo angleški BBC. S svojimi gledališkimi predstavami so privabljali gledalce od blizu in daleč.

Na razstavi predstavljamo bogato ustvarjalnost Slovencev v izrednih razmerah v povezavi z izjemnimi zgodbami posameznikov, katerih poti so se prekrižale v begunstvu. Dostikrat nevidni in spregledani, v domovini pa za nekaj desetletij pozabljeni in zamolčani, so s svojim zavedanjem slovenstva prispevali k rojstvu novih domovin širom sveta.

Prisluhnite posnetku oddaje, ki ga je uredil Jože Bartolj in je nastal po tiskovni konferenci:

29. 10. 2017, Mediacija v postopku sprave

V Društvu mediatorjev Slovenije želijo razdeljeni slovenski družbi ponuditi postopek sprave oz. rekonciliacije. Postopek sprave (rekonciliacija) je ena izmed vrst mediacije oz. mirnega načina reševanja sporov. Gre za postopek, ki ga države in civilna družba lahko uporabijo, ko ocenijo, da je med določenimi skupinami v družbi ali regiji potrebno pomagati prizadetim, da spregovorijo o svojih težavah, se poslušajo, slišijo in sčasoma razumejo.

V društvu mediatorjev opažajo, da se delitve iz polpretekle zgodovine prenašajo iz generacije v generacijo in povzročajo hude težave pri delovanju družbe. O tem je tekla beseda v oddaji v kateri sta sodelovala podpredsednica društva mediatorjev Slovenije mag. Gordane Ristin in pa odvetnik in mediator Andrej Razdrih.

Andrej Razdrih, dr. Jože Dežman in mag. Gordana Ristin

V oddaji smo predstavili tudi pobudo za dolgoročni postopek, kjer bi mediatorji organizirali srečanja po vsej državi, posamezniki, ki so bili prizadeti, pa bi imeli priložnost povedati svojo plat zgodbe. Ko bi se posamezniki slišali in razumeli tudi druge, bi mediator uvedel v postopek dialog, katerega cilj je, da se vzpostavi razumevanje med prizadetimi. Mediatorji bi med postopkom ugotavljali, kakšne so želje prizadetih, in jih prenesli določenemu centralnemu organu. Tega bi morala z zakonom ustanoviti država, kot denimo svet pri uradu predsednika republike, ministrstvu za pravosodje ali sodnem svetu. Idealno bi bilo, če bi državni zbor denimo podpisal deklaracijo o postopku sprave in dal zeleno luč, da se ta lahko začne.

 

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman.

15. 10. 2017, Slovenska SDV o Edvardu Kocbeku in Borisu Pahorju

Ravno na obletnico rojstva literata in politika Edvarda Kocbeka (27. septembra 2017), je Arhiv RS pripravil redno mesečno predavanje z naslovom Slovenska SDV o Edvardu Kocbeku in Borisu Pahorju. Predaval je mag. Igor Omerza.

Edvard Kocbek je bil desetletja najbolj tajno nadzorovani posameznik v SR Sloveniji. Tudi Borisa Pahorja je slovenska tajna politična policija (uradno UDV oz. SDV, ponarodelo Udba) začela spremljati zaradi njegove povezanosti s Kocbekom. Najbolj intenzivno je bilo skrivno zalezovanje Kocbeka in Pahorja malo pred in po objavi knjižice Edvard Kocbek - pričevalec našega časa, ki sta jo Boris Pahor in Alojz Rebula izdala v Trstu marca 1975. Razlog je bil v tem, da je bil v tej knjižici objavljen tudi samointervju Edvarda Kocbeka, v katerem je ta razkril in obsodil povojne poboje. S tem so Pahor, Rebula in Kocbek sprožili slovensko dramo, ki traja še dandanes. Zato je bil pretežni del Omerzovega predavanja posvečen ozadju takratnih dogajanj, še posebej zato, ker je razkrivanje omogočila odprta udbovska dokumentacija v Arhivu RS. Večino tega, kar je povedal, je sicer mogoče podrobneje prebrati v njegovih številnih delih o delovanju naše tajne politične policije, predvsem v knjigi Edvard Kocbek - osebni dosje št. 584, v knjigi Boris Pahor: V žrelu Udbe in končno v knjigi Karla - Udba o Dragi.

Mag. Igor Omerza se je rodil v Ljubljani, 20. avgusta 1950. Po izobrazbi je magister ekonomije. Sedaj je upokojen, bil pa je profesor, podjetnik in politik. V času Odbora za varstvo človekovih pravic je bil član ožjega kolegija t. i. Bavčarjevega odbora. V zadnjih letih je začel intenzivno proučevati dokumentacijo našega propadlega socialističnega režima in do sedaj o tem izdal deset knjig.

Prisluhnite posnetku predavanje, ki ga je uredil Jože Bartolj:

8. 10. 2017, Albert Malovrh - pokopan v domovini

Albert Malovrh se je rodil v Šentjoštu leta 1924. Mirno, veselo družinsko in vaško življenje je leta 1942 skalila komunistična revolucija, ki se je s terorjem razbesnela nad prebivalstvom. Albert se je skupaj z nekaterimi drugimi temu zoperstavil in po Božji previdnosti ostal živ.

Jeseni 1945 je odšel čez mejo v Italijo in leta 1948 skupaj z mlajšim bratom Pavlom v Argentino, kjer si je v San Justu ustvaril dom in košček domovine. Z ženo Ivanko roj. Oblak, sta si ustvarila družino in rodilo se jima je pet otrok.

Albert je bil pobudnik gradnje slovenske šole Franceta Balantiča, dolgoletni predsednik šolskega odbora in ena od gonilnih sil slovenskega življa na argentinskih tleh. Z zgledom je pričal svojim otrokom in vnukom ter ostali slovenski skupnosti, da je njihova dolžnost, da prenesejo baklo vere in slovenstva iz roda v rod.

Umrl je v Buenos Airesu leta 1999. Njegova želja je bila: "... v zemlji domači de truplo leži ..." Tako so njegovi otroci po 72 letih izgnanstva  v soboto 16. septembra 2017 poskrbeli, da njegovi posmrtni ostanki počivajo na pokopališču v Šentjoštu.

Marko Malovrh, Matjaž Jerman, Marta Jerman roj. Malovrh in Tone Malovrh

Ob tem smo posneli tudi pogovor z njegovimi otroki Tonetom in Markom Malovrh, ter Marto in Matjažem Jerman. Pogovor z njimi je vodil Jože Bartolj:

1. 10. 2017, Slavko Koren - pričevanje

Slavko Koren se je rodil leta 1923 v Drežniških Ravnah v Zgornjem Posočju. Že osemleten je odšel od doma za pastirja, pred začetkom 2.svetovne vojne pa je najprej dobil delo kot nosač vode gradbincem, ki so z gradnjo sistema italijanskih vojaških utrdb, utrjevali Rapalsko mejo proti Kraljevini Jugoslaviji za obrambo in kot izhodišče za invazijo.

Nato je pomagal pri gradnji vojaških cest in utrjenih objektov vse do poziva na služenje italijanski vojski. Kljub manjkajočemu kazalcu na levi roki, ki mu ga je še kot najstniku razneslo razstrelivo, je dobil svoje mesto v pehotni diviziji s sedežem v Pistoi v pokrajini Toscana. Odveden je bil na Sardinijo v pomoč nemški vojski v času, ko so se angloameriške vojaške sile še odločale ali naj se izkrcajo na Sardiniji, v Salernu pod Neapljem ali na Siciliji. Izkrcanju zaveznikov na Siciliji julija 1943 so botrovali siloviti letalski napadi tudi sardinskih pristanišč.

Vojno je na Sardiniji doživljalo več tisoč Slovencev, ki so bili tam ali kot italijanski vojaki ali kot pripadniki posebnih bataljonov ali kot interniranci. Med njimi so se znašli tako agitatorji za jugoslovansko kraljevo vojsko kot agitatorji za narodnoosvobodilno vojsko. Slavko Koren je podpisal izjavo za vstop v NOV misleč, da se vrne v domovino. Toda vrnitve med vojno domov ni bilo.

Medtem ko je bila večina italijanskih vojakov slovenske narodnosti po kapitulaciji Italije prepeljana na Korziko in v južno Francijo ter umeščena v t.i. slovanske čete, pa je bil del pod okriljem angloameriških sil odveden na Sicilijo, 170 prostovoljcev, med katerimi je bil tudi Slavko Koren pa je bilo junija 1944, peti dan invazije, izkrcanih v Normandiji.

Za Slavka Korena, se je vojna končala v južni Franciji, kjer je bil zadolžen za varovanje nemških vojnih ujetnikov. V Posočje se je vrnil šele ob koncu leta 1945.

Oddajo je pripravila Irena Uršič: