• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

20. 5. 2018, Zdenka in Ivan Zakrajšek

Prisluhnete lahko zgodbi iz sklopa posnetih pričevanj med Slovenci po svetu. Zakonca Zakrajšek, Ivana in Zdenko iz Clevelanda je novembra 2016 na njunem domu posnel dr. Renato Podbersič, sodelavec Študijskega centra za narodno spravo.


Ivan Zakrajšek

Najprej lahko poslušate življenjsko pot Ivana Zakrajška iz Broda, pri Sv. Križu, danes Podbočje, njihov dom je bil tik ob Krki. Ko je bil star 6 let, so se morali preseliti na drugo stran Krke, kjer so bili Italijani, sicer bi jih Nemci izgnali. Ata je med tem delal v Ameriki, kamor je šel že pred drugo svetovno vojno. Želel je, da bi se mu družina pridružila, vendar jim potem zaradi vojne to ni uspelo. Po spletu številnih okoliščin je Ivanu šele leta 1955 uspelo, da je srečal očeta in ga videl po dolgih šestnajstih letih. Kot zanimivost povejmo, da je bil Ivan eden redkih, ki je služil obe vojski, jugoslovansko in ameriško. Nazorno nam je spregovoril o razlikah med obema vojaškima ureditvama.


Zdenka Zakrajšek

V drugem delu pa poslušajte pripoved njegove žene Zdenke, ki je z devetimi leti zapustila begunsko taborišče na Koroškem in se od tam s starši preselila v Ameriko. Tam je spoznala Ivana, se z njim poročila in si ustvarila družino. Velika predanost slovenski skupnosti in delovanje pod njenim kulturnim okriljem, je ohranjalo njeno povezavo s slovenskim jezikom, besedo in pesmijo, ki jo je prenesla tudi na svoje potomce.

Pričevanje zakoncev Zakrajšek (Ivana in Zdenke) je v Clevelandu novembra 2016 posnel dr. Renato Podbersič, za tokratno oddajo pa sta ga pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

13. 5. 2017, Karla Pacek - 70 let izgona redovnic iz zdravstvenih ustanov

Tema je tokrat 70 letnica množičnega odpusta sester usmiljenk iz slovenskih zdravstvenih ustanov z naslovom: »Prav vse so pospravile svojo prtljago in odšle«. To se je po ironiji usode zgodilo ravno na dan 8. marca 1948. Takrat so iz 14. zdravstvenih ustanov izgnali 249 sester, v posmeh takrat poudarjeno slavljenemu prazniku žensk ter predvsem v škodo pomoči potrebnim, za katere so sestre skrbele s pregovorno prizadevnostjo in strokovnostjo.

Karla Pacek

Arhiv republike Slovenije je 15. marca pripravil redno mesečno predavanje z naslovom »Prav vse so pospravile svojo prtljago in odšle« avtorice Karle Pacek, ki je leta 2014 diplomirala na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Aktualno področje predavateljičinega raziskovanja je zgodovina Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni oz. sester usmiljenk, ki so v času od druge polovice 19. stoletja do leta 1948 imele pomembno vlogo na področju zdravstva, sociale in karitativnosti. Tako nastaja pregledna zgodovina Slovenske province, ki bo izšla aprila 2019, ob stoletnici njene ustanovitve.

Prisluhnite predavanju:

6. 5. 2018, Bojan Knific in zgodbe povezane s Tržičem

Prisluhnete lahko kustosu tržiškega muzeja dr. Bojanu Knificu. Povod za njegovo sodelovanje v oddaji so nekatere knjige, katerih avtor je.

 

Dr. Bojan Knific foto: Jože Bartolj

Najprej smo se ustavili ob knjigi Folklornikom s(m)o vzeli noše: kostumiranje folklornih skupin. Gre za delo, ki celovito in podrobno obravnava razvoj in posebna vprašanja kostumiranja folklornih skupin, ki se prepleta s širšim razumevanjem koncepta oblačilne dediščine.

 

Zatem je beseda tekla o Bornovih v Tržiču. Knific temeljito in vsestransko opiše tržiško vejo članov rodbine Born, ki so bili judovskega, nemškega in plemiškega porekla. Zato so imeli sovražnike na vseh straneh.

 

Še posebej smo se ustavili ob knjigi "Tržič v besedi in sliki: spomini na prvo polovico in sredino 20. stoletja". To so spomini sogovornikov, rojenih med letoma 1920 in 1939, s katerimi se je pogovarjal ob pripravi stalnih razstav v muzeju. Pripovedovali so mu največ o življenju v svoji mladosti in zgodbe, ki so šle od ust do ust. Ker je želel, da se ti dragoceni spomini ohranijo tudi za prihodnje generacije, jih je zbral v knjigi.

 

Naslovnica knjige Tržič v besedi in sliki

V oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman, lahko slišite tudi nekatere zgodbe.

29. 4. 2018, Begunske zgodbe – Frido Beznik in Alenka Jenko

V oddaji Moja zgodba predstavljamo zgodbe slovenskih beguncev po letu 1945. Povzemamo jih po razstavi z naslovom Rojstvo novih domovin - Bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji.

Najprej smo predstavili življenjsko usodo Frida Beznika, ki so ga na razstavi poimenovali „Mož s tremi priimki". Rodil se je leta 1941 v Beljaku očetu Josephu in materi Jerici Mörth, ki je bila po rodu iz Jesenic. Oče mu je umrl, ko mu je bilo eno leto, mama pa je ostala sama s štirimi otroki in petim na poti. Mama je bila zaradi težkih razmer primorana dva otroka dati v rejo sorodnikom. Tako se je Frido skupaj z bratom Julijem znašel pri Beznikih na Jesenicah. Tam se je zanju zelo zavzela teta Cilka. Bezniki so se maja 1945 umaknili na Koroško in od tam po različnih preizkušnjah v Argentino. Ker se je teta Cilka bala, da bi otroka, ki sta bila brez staršev vrnili v Jugoslavijo, je prosila družino Godec, naj ju kot svoja vzame s seboj. To se je tudi zgodilo in tako je imel Frido vse življenje v uradnih dokumentih priimek Godec, čeprav se je vedno podpisoval Beznik.


Frido s teto Cilko Beznik in bratom Julijem

Zelo tragična je mamina usoda, za katero so izvedeli šele kasneje. Ta se je po svoja otroka odpravila na Koroško. Najmlajšo sestrico Rosemari, ki je bila za pot še premajhna, je v varstvo zaupala neki avstrijski družini. Na poti čez mejo so jo ujeli partizani in jo za leto dni zaprli. Kmalu zatem je umrla in svojih otrok ni nikoli več videla.

Najmlajšo sestrico so kasneje s pomočjo brata Metoda, ki je sprva z mamo ostal v Sloveniji, kasneje pa emigriral v Nemčijo, sicer našli, vendar pa je bila pri avstrijski družini, ki jo je vzela v varstvo, vzgajana v protislovenskem duhu.

 


Druga je zgodba Alenke Jenko, ki je v begunstvo odšla leta 1954. Njen oče se je priključil domobrancem, a po koncu vojne ni odšel na Koroško, pač pa se je skrival v okolici rojstnega kraja Radeče. Novembra 1945 mu je uspelo pobegniti v Italijo in od tam v Argentino. Alenki so povedali, da je oče umrl. Za pakete, ki so začeli prihajati iz Amerike, so ji rekli, da jih pošilja nek daljni sorodnik. Kot otrok domobranca ni smela prejemati malice v šoli, sicer pa se drugih težav ne spominja. Vse do odhoda v Argentino ni vedela, da je oče še živ.

Po prihodu, ji je bilo sprva zelo dolgčas, ni se hotela učiti španščine, skratka bila je prava uporniška najstnica. Ko je bila družina kak teden skupaj v Argentini, jo je oče pri mizi vprašal, če ve, kdo je on. Alenka mu je odgovorila: „Izdajalec." Šele kasneje je razumela, kako ga je s tem odgovorom, ki se ga je naučila doma v Sloveniji, takrat prizadela.


Alenkina slika za dokumente ob odhodu iz Jugoslavije leta 1954

Več pa lahko slišite v v oddaji, ki jo je pripravila dr. Helena Jaklitsch:

22. 4. 2018, Poboj družine Hudnik – 2. del pričevanja

23. marca 2015 je arheološka ekipa pod vodstvom mag. Draška Josipoviča odkrivala posmrtne ostanke sedmih umorjenih članov družine Hudnik v skriti globači, ki se zajeda v severozahodno stran hriba Jazbina oziroma pod zaselkom Zibel pri Babni Gori v Polhograjskih dolomitih. Navzoči domačini so pričali, da so se kosti umorjenih še v petdesetih letih valjala po gozdu in da so jih oni zbirali in pokopavali na mestu pokopa. Posebej pretresljiva je pripoved o rdečih ženskih laseh, ki jih je oče enega od pričevalcev našel na prostem in jih je zagrebel. To so bili verjetno lasje noseče Ivane, o kateri so pripovedovali, kako težko je umrla.

Zaradi takih razmer ni čudno, da so raziskovalci odkrili le tri delno ohranjene skelete, verjetno ženske in nekaj tulcev od krogel. Ena lobanja je imela prestreljeno zatilje.

Izkop družine Hudnik

Deset članov družine Hudnik je bilo žrtev revolucionarnega terorja.

Frančiška (1875)

Alojz Hudnik (1900), oče Alojza (1938) in Marije Veronike (1937)

Marija-Manca (1904), roj. Ramovš, Alojzova žena

Polde (1913), Matija (1914) in Ivan (1908)

Francka (1896) in Ivana (1911)

Albina (1915), Ivanova žena

Miha (1904) je bil aretiran in umorjen po vojni.

Partizani so 24. novembra prišli aretirat partizana Toneta Jakšeta, ki se je skrival v Hudnikovi hiši v Hruševem 21. V spopadu je padel partizan Tonček Češnovar. Ubita je bila tudi Tonetova mama Ana.

Najprej so zjutraj odpeljejo sestri Francko in Ivano, ki je bila visoko noseča s Tonetom Jakšetom, ter Janezovo ženo Albino. Zvečer so odpeljali brate Alojza, Poldeta, Matijo in Janeza.

Marija-Manca umre ali je bila umorjena na domačiji 24. novembra.

V naslednjih dneh so odvedli še Alojzovo mamo Frančiško (kasneje so jo našli domobranci in pokopali).

Po vojni so aretirali in umorili še Alojzovega brata Miha.

V Hudnikovi hiši se je naselilo partizansko vodstvo.

Hiša je bila požgana 21.marca 1943 v italijanski ofenzivi.

Alojzov sin Alojz (1938) poslan k stricu Francu Hudniku na Ježico, hčerka Vera (Marija Veronika 1937) poslana v stricu Janezu Ramovšu v Dravlje.

8.marca 1992 je bila spominska slovesnost in blagoslov znamenja na morišču in grobišču sedmih članov družine Hudnik.

O tem zakaj je moral umreti družina Hudnik in kaj se je dogajalo z edinima preživelima, otrokoma Alojzom (1938) in Marijo Veroniko (1937), lahko prisluhnete v pričevanjski oddaji, v kateri poleg omenjenih sodelujeta še Alojzova žena Olga Hudnik in Peter Hribar, nečak zakoncev Rada in Ksenje Hribar.

Del dokumenta, ki kaže, da je bila partizanska "sodba" razveljavljena.

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman: