Tokrat smo prisluhnili Heleni Alenki Bizjak, ki je spregovorila o svojem očetu Francu, velikem domoljubu in o njihovi družini, ki je trpela pod fašizmom, kasneje pa je okusila tudi delovanje povojne komunistične oblasti.

Franc Bizjak se je rodil leta 1911 v Trstu, očetu Francu in mami Eufemiji, rojeni Turk. Oče je bil policijski stražnik, mama pa šivilja, rodili so se jima štirje otroci. Ker so bili starši narodno zavedni, so dali otroke v slovensko ljudsko šolo, ki je bila oddaljena eno uro peš hoje. Po koncu prve svetovne vojne, leta 1919, se je družina, zaradi fašističnega preganjanja preselila v Maribor. Starša sta želela, da imajo otroci stik s slovenskim okoljem in možnost šolanja v slovenskem jeziku. V prvem obdobju njihovega bivanja v Mariboru so bili zelo siromašni in v stalnih dolgovih.
Alenkin oče Franc se je zaposlil kot poštni uradnik, se ob delu stalno izobraževal in služboval po številnih krajih na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. V času kraljeve diktature, ki je preprečevala ustanavljanje in delovanje društev, se je priključil tedanji Narodni odbrani in kot mladinec deloval za interese primorskih emigrantov. V Mariboru so leta 1931 ustanovili društvo Nanos, ki je združevalo številne primorske emigrante. Franc je bil dve leti tajnik društva. Društvo je imelo svoje prostore, pevski zbor, dramsko skupino, propagandni odsek in odsek za socialno skrbstvo. Organizirali so komemoracijo v spomin na bazoviške žrtve. Ko je bil Franc leta 1938 premeščen v Mursko Soboto, se je priključil tamkajšnjemu društvu primorskih emigrantov, imenovanem Soča. Leta 1938 je odšel na služenje vojaškega roka v Zemun. Po vrnitvi (leta 1940) se je poročil z Milico, rojeno Marinić, hrvaške narodnosti. Rodila sta se jima dva otroka, leta 1942 Alenka in leta 1943 Riko.

Leta 194o je bil premeščen v Šmarje pri Jelšah, kjer je dočakal začetek druge svetovne vojne in nemške okupacije. Kot mobiliziranec jugoslovanske vojske je bil priča njenemu razpadu. Poskrbel je, da sta se k njemu preselila tudi starša, saj je obstajala velika nevarnost, da jih nasilno preselijo. Sina Franca niso izselili, ker so ga nemške okupacijske oblasti potrebovale v službi, znal je namreč nemško. Gestapo je Franca stalno zasledoval, zato je bil skrajno oprezen. Kljub pozivom se ni odzval na mobilizacijo. Žena je posredno podpirala partizanske borce in preko kurirjev z njimi vzdrževala stalne zveze. Partizanskemu gibanju se Franc ni priključil, deloval pa je iz ozadja in pomagal, kolikor je mogel. Po koncu druge svetovne vojne je takoj stopil v akcijo. V Šmarju pri Jelšah je delal kot prostovoljec, pomagal je tamkajšnjemu zdravniku dr. Lorgerju, ki je skrbel za ranjence in bolnike. Izdeloval je plakate in obvestila za politične sestanke in druge propagandne akcije. Vodil je okrajno propagandno ekipo, pisal članke v Slovenski poročevalec in Ljudsko pravico, bil je predsednik športnega društva in predsednik sindikalne podružnice v Šmarju. Kot predavatelj in govornik je sodeloval na različnih proslavah in političnih sestankih. V spominih je zapisal: »... v svojem delu ves čas nisem nič popuščal, ampak sem se dosledno in brez pomišljanja boril za izgradnjo ljudske oblasti.« Kljub temu pa je v očeh povojnih oblastnikov postajal nezanesljiv.

17. septembra 1947 je bil po nalogu poštne direkcije premeščen v Gorico, kjer je začel organizirati poslovanje okrajne pošte. Novembra istega leta se mu je pridružila družina, s katero so se naselili v Volčji Dragi. Kot udarnik je pomagal pri gradnji Nove Gorice. V času Informbiroja je bil v strahu, da ga bodo odpeljali na Goli otok, a se zaradi posredovanja to ni zgodilo. Bil je prvi upravnik pošte v Gorici in potem njen direktor.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

V petek 31. januarja je na Srečanju pod lipami v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici potekal pogovor ob izdaji knjige Slovenski razkol avtorja zgodovinarja in novinarja dr. Jožeta Možine. Z avtorjem se je pogovarjal zgodovinar dr. Renato Podbersič mlajši. V odgovorih na vprašanja je Jože Možina utemeljil razloge upora, predvsem civilnega prebivalstva, nad nasiljem, ki ga je doživljalo s strani revolucionarnih skupin OF. V oddaji Moja zgodba smo zaradi časovnega okvira povzeli le nekaj njegovih odgovorov na zastavljena vprašanja.

Dr. Jože Možine knjiga je najprej povedal zakaj je knjiga tako odmevna, da je doživela že tri ponatise, kljub temu, da v medijih nismo zasledili nobene vsebinske polemike o njej. Verjetno gre za načrten molk o njej ... V knjigi sta med drugim prvič objavljena dva vira dokumentov, ki do zdaj še nista bila publicirana ... Prisluhnete lahko tudi avtorjevemu odgovoru na vprašanje, kaj pravi na obtožbo druge strani, da je omenjena knjiga domobranska.

Tudi gostje oddaj Pričevalci, ki jo pripravlja Jože Možina kot novinar na nacionalni televiziji so vir zgodovinskega spomina, ki ga zasledimo v njegovi knjigi.Morda je še posebej zanimiv odgovor na všrašanje, zakaj je v letu 2020 še potrebno govoriti o tej temi, ali ni že čas da zgodovino pustimo za seboj in stopimo naprej?

Posnetek smo pridobili po prijaznem posredovanju publicistke in urednice Erike Jazbar. Oddajo je uredil Jože Bartolj.

Goriška Mohorjeva družba, Študijski center za narodno spravo in Krožka za družbena vprašanja Anton Gregorčič iz Gorice in Virgil Šček iz Trsta so 25. oktobra 2019 v Trgovskem domu v Gorici pripravili študijsko srečanju o Ernestu Jazbecu (1913 – 1945), manj poznanem liku naše medvojne zgodovine.

Kdo je bil Ernest Jazbec? Gre za človeka, ki je več desetletij grdo omadeževan, da je v Trstu 10. marca 1944 umoril dr. Stanka Vuka, njegovo ženo Danico Tomažič in gosta dr. Draga Zajca. Za oznako izdajalca in morilca imajo »zasluge« komunisti, predvsem pa njihov povojni publicist Jože Vidic, ki je leta 1975 v knjigi Po sledovih črne roke temu umoru in krivcih zanj namenil celo poglavje. Da gre za grd konstrukt in brezobzirni očitek krivde nedolžnega človeka, je dokončno razkril Martin Brecelj z raziskavo, ki je izšla v knjigi Anatomija političnega zločina. Trojni umor v ulici Rossetti med ugibanji in dejstvi (Mladika, Trst, 2016).

Ne le, da dr. Ernest Jazbec ni bil morilec v tržaški ulici Rossetti, da je bil velik narodnjak in organizator slovenskega šolstva v težkih medvojnih razmerah na tržaškem in goriškem smo lahko slišali na omenjenem študijskem srečanju. Jazbec je bil pravnik in organizator šolstva na Primorskem, po značaju trd Kraševec, načelen, oster in zaveden Slovenec.

Tokrat lahko prisluhnili še zadnjemu predavanju publicista Martina Brecelja. Ta je v svoji temeljiti analizi najprej spomnil, da je bil Ernest Jazbec v primorskem in širše slovenskem zgodovinskem spominu dokaj negativno zapisan. Na njegov lik je posebno temno senco vrgla obtožba, češ da je bil vpleten v zločin 10. marca 1944 v Rossettijevi ul. v Trstu, v katerem so bila uničena mlada in obetajoča življenja dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič ter njunega ljubljanskega gosta dr. Draga Zajca.

Prisluhnite oddaji:

V oddaji Radia Ognjišče Moja zgodba je nastopil predsednik vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč dr. Jože Dežman. V pogovoru z njim so se dotaknili nekaterih aktualnosti, s katerimi se srečuje komisija. Njeno delo trenutno stoji, saj je za delovanje potreben podpis resornega ministra, ki pa ga v času snovanja nove vlade še nimajo. Prav tako je dr. Dežman razmišljal o medijskem molku okoli knjige dr. Jožeta Možine Slovenski razkol, ki je bila že nekajkrat ponatisnjena, širšega dialoga ob tematikah s katerimi se ukvarja, pa nismo doživeli.

Knjiga je navdušeno sprejeta, prodaja se tretji ponatis, pri predstavitvah velike dvorane pokajo po šivih. Podobno je bilo s knjigo Prevarani sokoli. Izšla je leta 2017, prodaja se druga naklada. Tudi ta knjiga je bila z veliko naklonjenostjo sprejeta na številnih predstavitvah. Pa nanjo ni protestniškega odziva.

Jože Dežman se sprašuje, ali niso »gozdovi« pravzaprav »mesto heroj«, od koder »hostarji« izganjajo tako žive kot mrtve, ki jim niso ljubi? Toda »hostarji« se o svojih izključevanjih nočejo pogovarjati, niso za dialog? Gozdovom so včasih rekli hoste, onim v gozdu pa hostarji. Toda danes so tam očitno nemci … torej nemi ljudje, nesposobni dialoga, nesposobni sprave z resnico? Zato Jože Dežman sklene, da imamo pri nas očitno opravka s pojavom množice »nemcev v hosti«.

Vabljeni k poslušanju pogovor, ki ga je vodil Jože Bartolj:

Ob razstavi Po sili vojak II – prisilno mobilizirani Gorenjci in Korošci v nemško vojsko 1943-1945 je izšel tudi katalog. Ta na 280 straneh prinaša najpolnejšo predstavitev razstave z množico slikovnega gradiva in dokumentov.

V treh desetletjih od prve razstave so bile objavljene številne knjige spominov in posnete mnoge izjave prisilnih mobilizirancev, izšlo je nekaj znanstvenih člankov, predvajan je bil dokumentarni film in še bi lahko naštevali. Leta 2001 je Jože Dežman zbral razpoložljive vire, predvsem dnevnike in spominske zapise prisilnih mobilizirancev, v antropološko skico generacije. Potem je znanstveno obravnavo gorenjskih prisilnih mobilizirancev prevzela Monika Kokalj Kočevar in jo delno sklenila z doktorsko nalogo in njeno knjižno objavo leta 2017. Za razstavo je iz svojih zbirk zbrala nosilne predmete, dokumente, fotografije. Razpoložljive vire za koroške mobilizirance je zbral Marjan Linasi. Uroš Košir pa kot zbiralec in raziskovalec predstavlja značilno opremo enot s slovenskimi mobiliziranci in dragoceno zbirko predmetov, dokumentov ter fotografij, ki ilustrirajo življenjske razmere in usode prisilnih mobilizirancev.

Prisluhnite predstavitvi kataloga s soavtorico razstave Moniko Kokalj Kočevar: