Brata Pazlar iz Poljšice pri Gorjah na Gorenjskem, Franc rojen leta 1922 in njegov brat Jakob, letnik 1926, sta bila vpoklicana v nemško vojsko. Najprej je bil aprila 1943, nekaj dni pred svojim 19. rojstnim dnevom, vpoklican Franc, avgusta pa mu je sledil še Jakob.

Franc Pazlar s sovojaki

Domov se nista vrnila, ohranilo pa se je več kot 200 pisem in dopisnic, ki sta jih poslala družini. V izboru pisem lahko sledimo usodi bratov.

Jakob Pazlar

Franc je bil ranjen in je umrl v bolnišnici v Sulzu 16. oktobra 1944 po več operacijah, mlajši brat Jakob pa je po pripovedovanju umrl na fronti 16. avgusta 1944 pri kraju Lubla na Poljskem.

Ena od dopisnic Jakoba Pazlarja

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila dr. Monika Kokalj Kočevar:

Oddajo smo posvetili 90 letnici smrti primorskega pesnika, publicista in tigrovca Draga Bajca.

Rodil se je leta 1904 v Vipavi, kjer je hodil tudi v osnovno šolo. Kasneje se je šolal še v Šentvidu in v Kranju. Pesmi in druge prispevke je objavljal v goriških in tržaških časnikih. V šolskem letu 1924/1925 je moral šolanje prekiniti, ker je bil kot italijanski državljan vpoklican na služenje vojaškega roka v italijanski vojski. V Catanzaru v Kalabriji so ga septembra 1926 zaprli zaradi pisma iz Slovenije, toda pismo je bilo le povod za aretacijo. Fašistična oblast je namreč iskala pisca »Pozdravov« oz. »Desetih zapovedi za rekrute«, ki so bili objavljeni v satiričnem listu Čuk na pal'ci, ki ga je urejal France Bevk.

 

Po vrnitvi domov je maturiral, medtem pa organiziral tigrovske trojke. V Padovi je študiral pravo, fašisti pa so ga nenehno nadzorovali. Pred načrtovanim pobegom v Kraljevino Jugoslavijo je hudo zbolel in umrl. Njegov pogreb, ki ga je fašistična oblast zaradi množične udeležbe Primorcev večkrat prepovedala izvesti, je postal prava protifašistična manifestacija.

Radijska oddaja, ki jo je pripravila Irena Uršič, je nastala na podlagi pesniške zbirke Drevo sem, ki jo je uredil Marijan Brecelj, ter pogovora z Dragovo nečakinjo in raziskovalko krajevne zgodovine Magdo Rodman iz Vipave in njenih zapisov v knjigi Moj dom in moj rod.

Prisluhnite oddaji:

V oddaji smo gostili pravnika, računalniškega entuziasta, nekdanjega politika Antona Tomažiča, avtorja knjige V objemu slovenske pomladi, ki je izšla pri Celovški Mohorjevi družbi. Kar nekaj let je bil član Slovenske demokratične zveze, ene prvih demokratičnih strank. Skupaj z enim od akterjev nekdanjega DEMOSa smo pred praznikom Dnevom samostojnosti in enotnosti govorili o prelomnih letih osamosvajanja.

Knjiga z naslovom V objemu slovenske pomladi prinaša več kot 500 strani arhivskega gradiva, časopisnih člankov in spominov iz časa osamosvajanja. Naš gost nam je odgovoril na vprašanja kakšen je bil motiv za zbiranje in objavo, kako je videl čas preloma osemdesetih in devetdesetih let, zakaj ste je vključil v politiko in podobno.

Anton Tomažič, foto: Jože Bartolj

Ena njegovih temeljnih ocen je da je Demos povezal 6 različnih strank, ki so bile med seboj tudi nazorsko in programsko različne. Kljub temu jim je uspelo speljati največji projekt osamosvojitev.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

Cilka Žagar je učiteljica, pisateljica, pesnica, predvsem pa dobra poznavalka avstralskih aborigenov, ki so jo sprejeli za svojo. Rodila se je v kmečki družini 26. avgusta 1939 na Dobravi pri Podbočju.
Vojna vihra je zarezala tudi v njihovo družino. Dva brata, še najstnika, sta bila vrnjena iz Vetrinja in umorjena; tudi za tretjim, ki se je pridružil partizanom, je izginila vsaka sled. Leta 1948 se je nepričakovano vrnil iz Sovjetske zveze kot zgrajen komunist, a družina je bila že zaznamovana kot izdajalska. Cilko je ta pečat spremljal skozi osnovno šolo, nekoliko manj pa, ko je z dvanajstimi leti odšla v Ljubljano in tam nadaljevala šolanje. Po gimnaziji je končala še učiteljišče v Celju.

Poročila se je z Jožetom Žagarjem, podjetnikom, ki je prišel v nemilost pri oblasteh ...
Najprej so ga skušali onemogočiti z davki, zatem z obtožbami, ga zaprli in proti varščini izpustili.
S Cilko sta se na hitro odločila za pobeg v Avstrijo, osemnajstmesečni sin Marko pa je ostal pri sestri. Po posredovanju Jožetovega brata so ga pozneje skušali ilegalno pripeljati v Avstrijo. Vodnika iz Logarske doline, ki ga je skušal prenesti prek hribov, so ujeli na meji, zaprli in kot so pozneje zvedeli, je v zaporu umrl. Zaprli so tudi brata, ki je organiziral pobeg, otroka pa so za mesec dni zadržali in pozneje izročili starim staršem, z grožnjo, da jih bodo zaprli, če otrok izgine. Pozneje ga je pod sedežem avtomobila pretihotapil nek avstrijski trgovski potnik in po nekaj mesecih je bila družina spet skupaj. V begunskem taborišču so čakali na prvo priložnost za odhod v Kanado, na Švedsko ali v Avstralijo. Sprejeli so prvo ponudbo in leta 1963 z letalom odpotovali v Avstralijo. Tudi tam jih je čakalo begunsko taborišče Bonegila, a Jože je kmalu dobil delo na plantažah sladkornega trsa v Kraljičini deželi. Tam so ostali le pol leta, saj so težko prenašali suho vročino. Prek Canberre so odšli v Snežne gore, kjer so takrat gradili hidroelektrarne s sistemom pretočnih jezer. Tudi tem so ostali krajši čas, se zatem vrnili v Canberro in si uredili dom, Cilka pa je začela poučevati v katoliški šoli.

Na predlog znanca so šli za božič leta 1968 v notranjost odmaknjeno mestece Lightning Ridge, znan po nahajališčih črnih opalov. Po prvem opalu, ki ga je našel Jože, so se odločili, da tam ostanejo par mesecev, ki so se podaljšali v pol stoletja in še trajajo. Življenje v osrčju Avstralije je po pripovedovanju Cilke zelo zanimivo, polno doživetji, upanja ... Tam se so se zbirali mladi iz različnih koncev sveta, ki so verjeli, da se jim bo nasmehnila sreča. Cilka se je zaposlila kot učiteljica, a ne za dolgo. Kasneje je dobila službo v sedemdeset kilometrov oddaljenem Walgettu, kjer so redovnice takrat odprle šolo z rednim poukom za otroke aborigenov in tam ostala šestindvajset let.

Nastopilo je povsem novo obdobje Cilkiniga življenja, saj so jo otroci aborigenov in tudi njihovi starši sprejeli za svojo. Začela je zbirati njihove zgodbe in jih zapisovati, sestavljati slovar njihovih izrazov, priročnik za poučevanje ... Škofija je poskrbela, da je vse to izšlo v tiskani obliki. Pozneje je učence spodbudila, da so ji svoja občutja, spoznanja, težave in vse drugo zaupali v pismih, na katera je odgovarjala med potjo v šolo in nazaj. Ta pisma so postala osnova za njeno prvo knjigo o aborigenih z naslovom Growing up Walgett - Odraščanje v Walgettu. Na podoben način je pozneje zbrala nekaj deset zgodb njihovih staršev, ki so izšle v knjigi Goodbye Riverbank - Zbogom rečno obrežje. To je svojevrstna tragična zgodovina staroselcev, ki so morali zapustiti svoj način življenja, pravila obnašanja in vstopiti v sodoben svet, v katerem ne veš več kaj je prav, kaj narobe. Povedala je misel starejšega domorodca: »V začetku so nas farmarji spoštovali, ker so nas potrebovali in nas imeli radi; zato so nas spoštovali tudi otroci. Ko pa je za naše otroke začela skrbeti država, nas nihče več ni maral, nam ni zaupal, nam ni dal dela in nas ni cenil.« Tako danes živi del aborigenov na obrobju. Medtem pa se je del aborigenov, predvsem ukradena generacija, uveljavil in je danes del širše družbe, tudi na pomembnih položajih ... Cilka pripoveduje, da tako imenovana ukradena generacija ne razmišlja povsem tako, kot jo prikazujejo. Nikakor ne gre za krivico, ki so jim jo storili s tem, da so jih zbrali v državnih ustanovah, ampak v mnogih primerih za rešitev, saj bi sicer zaradi težkih razmer mnogi propadli. Marsikomu se je odprla pot v svetlejšo prihodnost.

Cilka je spregovorila tudi o svojem literarnem ustvarjanju, od prvih pesmi, ki so nastale, ko je pasla krave ob Krki, do pesniške zbirke » Od tu do tja, nikjer doma«, ki je izšla sredi leta 2018. Bližja ji je proza, a piše večinoma v angleščini. V slovenščini sta izšla njena romana Barbara in Magdalena med črnimi opali. Rada se vrača v domovino, čeprav ima zdaj svoj dom v Avstraliji.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Tone Gorjup:

Muzej novejše zgodovine Slovenije je založil in izdal zbornik ob 120-letnici rojstva Ivana Rudolfa (1898-1962). Ivan Rudolf je bil eden osrednjih primorskih liberalnih narodnjakov, ki je svoje življenje med Primorsko, Ljubljano, Bližnjim vzhodom in Afriko posvetil protifašističnemu in protinacističnemu delovanju med obema svetovnima vojnama in med drugo svetovno vojno. Edinstveno delo je opravil na afriških tleh, kjer je pod okriljem Jugoslovanskega odbora iz Italije in s podporo Britancev zbral okoli 4.500 ujetnikov, večinoma primorskih Slovencev, in med njimi elito slovenskih padalcev misij britanskih tajnih služb.

Ivan Rudolf

Prispevki v zborniku so plod raziskovalcev, med njimi eminentnih imen, ki že vrsto let odstirajo tuje in slovenske vire in z raziskavami širijo vedenje o vseh razsežnostih primorskega antifašizma. Med pisci so tudi osebnosti s Tržaškega, ki so Ivana Rudolfa bolj ali manj osebno poznale. In navsezadnje - s prispevkoma o očetu spregovorita hči Neva Rudolf Gaberšček in sin Saša Rudolf. Prav Saša Rudolf je Muzeju novejše zgodovine Slovenije po razstavi Prekomorci leta 2014 podaril izjemno dokumentarno in fotografsko zapuščino svojega očeta. Že dodobra obravnavana v zgodovinopisnih delih je v obsežnem zborniku še zlasti poudarjena.

Avtorji: dr. Gorazd Bajc, dr. Mira Cencič, Rafko Dolhar, ddr. Damir Globočnik, Ivo Jevnikar, dr. Milček Komelj, Ivo Kralj, Marij Maver, Saša Martelanc, Boris Pahor, dr. Jože Pirjevec, Jurij Rosa, Neva Rudolf Gaberšček, Saša Rudolf, ddr. Marija Stanonik, mag. Marko Štepec, Drago Štoka, dr. Blaž Torkar, dr. Jerca Vodušek Starič ter avtorica in urednica Irena Uršič.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Irena Uršič: