V oddaji Moja zgodba ste lahko v poletnih mesecih spremljali predavanja o koncentracijskem taborišču na Golem otoku, kjer je socialistična oblast prevzgajala sovražnike naroda in države. Inštitut Nove revije je skupaj z Novo univerzo novembra 2019 pripravil celodnevno kritično razpravo o Golem otoku po sedemdesetih letih od njegove ustanovitve. V prvi oddaji ste lahko prisluhnili pričevanjema Marijana Rogića in Andreja Aplenca, ki sta bila zaprta v tem taborišču.

Marjana Rogića je na Goli otok poslal okrožni tožilec, da bi se popravilioziroma prevzgojil. "Kaj je tak zapor pomenil za mlade ljudi, še posebej s politično obtožnico? Zapisani smo bili v takoimenovano črno knjigo, dobili smo črno piko in s tem je pravzaprav vse rečeno. Črna barva je barva smrti, barva počasnega umiranja. Nihče me iz te knjige ne more izpisati, pri nas rečemo „ne Bog, ne Mati Božja". Dobil sem pečat, oznako, preganjali so me in nikoli odložili ad acta. Posledica je bila prepoved nadaljnjega šolanja, dokler se ne popravim. Postal sem državni sovražnik, vržen iz vseh šol takratne socialistične države, ki sem moral na pristojni organ predložiti dokaze, da sem se spremenil. To me je spremljalo vse življenje, dokler sem živel na Hrvaškem," je med drugim povedal Rogić.

Andrej Aplenc pa je bil za zapahi taborišča Goli otok kar dvakrat. Prvič zato, ker je brigadirjem namesto marksistične vzgoje dovolil plesni večer, drugič pa so ga tja poslali, ker po vrnitvi ni hotel svojih kolegov ovajati za UDBO. Aplenc je eden od od približno 600 Slovencev, ki so v 50. letih prejšnjega stoletja kazen služili na zloglasnem Golem otoku. Svojo golootoško zgodbo, o kateri je javno spregovoril šele v samostojni Sloveniji, je, kot pravi, končal z dosego rehabilitacije na sodišču in izplačilom odškodnine. Vendar pa je rehabilitiranih golootočanov zelo malo.

Prisluhnite oddaji:

V oddaji Moja zgodba je bil naš gost profesor dr. Anton Perdih, 80 letnik, je po izobrazbi kemik. Bil je univerzitetni učitelj za živilsko tehnologijo, biotehnologijo, del organske kemijske tehnologije ter sanitarno kemijo. Po upokojitvi pa raziskuje na področju matematične kemije in izvora Evropejcev. Ampak zdaj je tekla beseda o knjigi Vojni in povojni utrinki, ki je izšla leta 2013.

V pogovoru nam je pojasnil zakaj jo jo napisal. Dr. Perdih izvira iz Zatolmina. Rojen je bil leta 1939 v krajih, ki jih je usodno zaznamovala prva svetovna vojna. Njegov oče je bil kot večina primorskih domoljubov že od začetka vojne proti Italijanom. Je tudi med ustanovitelji Okrožnega odbora za Tolminsko. Italijani so ga leta 1943 zaprli. Kljub vsemu je oče ostal kritičen tudi do "svojih" ne samo do Italijanov. O tem piše v knjigi Vojni in povojni utrinki tudi Anton Perdih. Nekoč sta imela z očetom dolg pogovor. Tudi o tem več v pogovoru.

Slišali smo da so po koncu vojne nekdanji vodje OF začeli obupano popivati. Septembra je na sestanku vaške celice KPS Perdihov oče zahteval, naj Partija obsodi medvojne in povojne poboje. Le sreči se je lahko zahvalil, da je bil takrat samo izključen iz partije in da je ohranil živo glavo.

V pogovor pa lahko prisluhnete tudi zanimivemu dogodku kako sta se prvič srečala Perdihov oče in njegov bodoči tast, ki je bil sicer podžupan iz vrst SLS.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je pripravil Jože Bartolj:

V oddaji Moja zgodba je bil z nami dr. Jože Dežman s katerim smo prelistali novo knjigo dr. Jožeta Pirjevca Partizani. Kaj omenjena knjiga prinaša novega in ali bomo na partizane še gledali kot do zdaj, sta le dve vprašanji, ki se nam zastavljata ob listanju obsežne monografije Cankarjeve založbe. Prvi vtis je, da Pirjevcu partizani in njihovi nasledniki, zaradi objavljenega ne bodo ploskali ...

Hudič je v podrobnostih. Tudi v partizanih. Jože Pirjevec nadaljuje sesuvanje Tita in seveda tudi partizanov. Njegovi mentorji oz viri so: Dušan Biber, dolgoletni agent politične policije. Med literaturo v Partizanih je navedenih kar 30 Bibrovih del. Naveden je tudi kot recenzent knjige. Naj dodamo, da je Biber umrl letos v 95 letu starosti. Zatem je tu Janko Pleterski, zasliševalec v času množičnih povojnih umorov, ki mu sam Pirjevec pravi blaznost. Janez Stanovnik, do smrti zvest agent zarote molka in zagovornik sramotnih tabujev v obupnem prizadevanju, da bi skrili resnico in obvarovali zločince, tako Tita kot tovariše. To kaže tudi pri zaupanju, ki ga daje političnima policistoma Zdenko Roterju in Niku Kavčiču, ko nekritično navaja iz njunih besedil.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

Oddajo Moja zgodba smo posvetili 30 letnici pogrebne maše za pobitimi domobranci in civilisti v Kočevskem rogu. Slišali ste odlomke govorov nadškofa Alojzija Šuštarja in Milana Kučana iz leta 1990, ter tudi odlomek pričevanja očeta Janeza Janše o pobegu iz brezna pod Macesnovo gorico. Omenjene arhivske posnetke smo prepletli še z aktualnimi govori letošnje slovesnosti, ki so jih imeli nadškof Stanislav Zore, Borut Pahor, Janez Janša in Matija Ogrin.

Kočevski rog 2020, foto: p. Ivan Rampre

»Danes javno opravljamo simbolični krščanski pogreb,« je 8. julija 1990 pod Krenom pridigal nadškof dr. Alojzij Šuštar. Milan Kučan, predsednik predsedstva, pa je poudaril: »Pokopljimo vse mrtve za vselej.«

Po obredu v čast tridesetletnice dogodka lahko rečemo, da gre dati prav Šuštarju. Njegove besede je letos na slovesnosti pod Macesnovo gorico ponovil nadškof Zore. Predsednik Borut Pahor je govoril o tem, da je »poprava krivic, stvarna in simbolna sprava« nikoli končan proces. Predsednik Vlade RS Janez Janša je bil zelo stvaren: »Zato imamo pravico, da vse brez razlik pokopljemo v označenih grobovih. Da se vrnemo med civilizirane narode.«

Torej proces sprejemanja resnice in vstopanje Republike Slovenije med države, ki pokopavajo vojne žrtve, poteka in prav tako dialoško opredeljevanje ob vedno bolj določenih vprašanjih. Taki sta: Ali bodo umorjeni Romi in domobranci pokopani v Ljubljani? Ali je vojaško pokopališče na Orlovem vrhu v Ljubljani vojaško pokopališče ali pasje sprehajališče?

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili dr. Jožetu Dežmanu, ki je spregovoril o knjigah pod skupnim naslovom Don Camillo in Peppone. V knjigah spoznavamo zapleten odnos vaškega župnika in komunističnega župana v časih neposredno po drugi svetovni vojni na severu Italije. Zgodbe še zdaleč niso samo humoristične, ampak zastavljajo nekatera temeljna vprašanja o svobodi, veri in vesti v času hladne vojne. Za nas pa so zanimive tudi zato, ker so se dogajale v naši neposredni (demokratični) soseščini.

V oddaji je dr. Dežman spregovoril o sedmih knjigah Don Camillo in Peppone, ki so izšle pri Mohorjevi, spomnimo pa se jih predvsem po filmskih uprizoritvah pred leti. Beseda je tekla tudi o avtorju Giovanninu Guareschiju, o njegovi vpetosti v zgodovinsko dogajanje, ki je bilo na severu Italije v naši neposredni bližini podobno kot pri nas (Osvododilna fronta v SLO in Ljudska fronta v Italiji), vendar zelo pomembno razliko, namreč v Italiji je vladala demokracija v Jugoslaviji pa totalitarizem. Tako sta glavna junaka župnik Don Camillo in komunistični župan Peppone.

Za konec smo omenjeno serijo knjig navezali še na primer partizana in komunista Antona Dolinška, ki se je udeležil cerkvenega pogreba svoje mame in bil zato sankcioniran tako v partiji kot na službenem mestu. S tem smo ilustrirali kako zavožen je bil slovenski komunistični radikalizem.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman: