V oddaji Moja zgodba je bila z nami literarna zgodovinarka, etnologinja, akademikinja ddr. Marija Stanonik, ki je pripravila knjigo z naslovom Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej 1515 - 1918.
Z omenjeno knjigo je avtorica, ki je največja poznavalka poezije, ki je nastajala v takih ali drugačnih vojnih razmerah, prišla do konca pregledu literarnega udejstvovanja slovenskih fantov, ki so umirali v različnih vojskah po svetu.

Ddr marija Stanonik, foto: Jože Bartolj

Ddr. Marija Stanonik sicer ugotavlja, da predstavlja tovrstno pisanje veliko belo liso znotraj literature, da je slabo poznano in skoraj neraziskano. Svoje delo tako razume, kot začetek, ki naj privede do tega, da bi se tudi te plati pesnjenja bolj zavedali in jo tudi umestili v korpus slovenske literature.
V začetku pogovora nam je povedala, kje je našla vire za raziskavo in do kod sploh segajo pisni viri.
Na vprašanje, kaj je skupnega pesmim, ki jih zbrala? Je to trpljenje, je to krik proti vojni, je to klic po svobodi? Avtorica odgovarja, da je skupno predvsem morje prelite krvi in posledično trpljenje. Zanimivo je, da krik proti vojni zasledimo sorazmerno pozno, šele v zadnjih letih prve svetovne vojne. Prej so pesmi bolj pisane za fronto in častijo cesarja in monarhijo. Klic po svobodi pa se sploh pojavi še kasneje, ko je že jasno, da bo nekdanja država propadla.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je pripravil Jože Bartolj:

Tokrat lahko poslušate še zadnji del pričevanja danes že pokojnega Stanislava Novačana, ki je bilo posneto leta 2014, v njem pa nam je zelo nazorno spregovori o delovanju Udbe, ki je po koncu druge svetovne vojne na slovenskih tleh nebrzdano vladala in za seboj puščala globoke rane in tudi človeške žrtve. Ena izmed njih je bila leta 1949 izginula Robidiščanka Irma Cencič, ki je bila zaprta z ostalimi v času, ko je bil zaprt tudi naš pričevalec Stanislav. Iz zapora ni več prišla. Stanislav je kasneje večkrat spraševal o njeni usodi, vendar mu nihče od domačinov ni vedel ali pa si ni upal povedati, kaj se je z njo zgodilo. Naletel je le na molk. Stanislav v pričevanju pravi, da čeprav je bila smrt Irme Cencič le ena od deset tisočih smrti, ki jih je na slovenskih tleh povzročil komunizem, pa je prav tako vredna, da se jo razišče in o njej govori. Le če imamo spoštljiv in dostojanstven odnos do človeka kot posameznika, bomo imeli spoštljiv odnos do celotne skupnosti. Vsako človeško življenje je edinstveno, enkratno in neponovljivo. Stanislav govori o travmatiziranosti slovenskega človeka, ki je preživel edino zato, ker se je umaknil, utihnil.

Stanislav Novačnm, foto: ŠCNS

Udba in partija sta v njem po prestanem zaporu zasejala strah, ničesar več si ni upal, postal je tih, čeprav je v sebi vedel, kaj je prav in kaj ni. Ostal je zvest vrednotam, v katerih je bil vzgojen v krogu družine in šole. Ko je prišel v Borovnico in je nastopil službo učitelja na OŠ Borovnica so ga še vabili v partijo. Nihče ni vedel, da je bil zaprt. Bil je tudi ravnatelj na šoli.

Pričevanje je bilo posneto v Borovnici, leta 2014, za oddajo v Moji zgodbi pa sta ga pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

V oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete tretjemu delu pričevanja Stanislava Novačana iz Borovnice, ki je po vojni, kot učitelj služboval v najbolj zahodni slovenski vasi, v Robidišču pri Briginju. Poleg poučevanja se je kmalu zavzel za kulturno življenje na vasi, ustanovil je pevski zbor, igrali so gledališke igre in prirejali plese. Stanislav je bil ponosen, da je vas z manj kot 200 prebivalci tako lepo zaživela. Idila pa se je končala z dnem, ko sta leta 1949 Stanislava obiskala dva udbovca - pripadnika tajne politične policije zveze komunistov in ga začela vabiti, naj sodeluje z Udbo. Stanislav tega sodelovanja ni hotel sprejeti.

Odločba o odstranitvi Stanislava Novačana iz službe

V tem času so iz Robidišča zaradi težkih razmer v Italijo zbežale cele družine, ki so se kasneje preselile v Avstralijo. Vas so obkolili miličniki in pripadniki Ozne. Organizirano je bilo zborovanje, na katerem so morali ljudje nemo poslušati zmerjanje miličnikov, ki mu je sledilo posamično zasliševanje, ki je trajalo pozno v noč. Stanislava niso zasliševali, ampak so ga odpeljali na postajo milice, kjer je prespal v kleti. Zjutraj so ga z avtobusom odpeljali v Tolmin, v zapor oziroma staro jetnišnico. Zaprli so ga v samico, kjer je imela svoj sedež Ozna. Sledilo je ostro zasliševanje, češ da mora vedeti, zakaj so domačini bežali, saj je z njimi živel in jih poznal. Podpisati je moral izjavo, potem pa so ga za en mesec vrgli v samico, kjer ni imel stikov z nikomer. Sledili sta še dve zaslišanji v Tolminu, kjer je bilo glavno vprašanje, zakaj noče sodelovati z Udbo. Nadzornik Udbe iz Tolmina mu je izročil odlok o odpovedi službe in obtožnico, da je veleizdajalec, čeprav nikoli ni bil sojen.

Pričevanje je bilo posneto v Borovnici, leta 2014, za oddajo v Moji zgodbi pa sta ga pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: 

V oddaji Moja zgodba je bil naš gost dr. Jože Dežman novoimenovani direktor Muzeja Novejše zgodovine Slovenije. V aktualnem pogovoru smo se dotaknili menjav v javnih zavodih, ki so sprožile val nezadovoljstva predvsem levice. Prav tako smo govorili o poskusih prisvojitve osamosvojitvenih zaslug s strani kontinuitetnih sil in o tem zakaj potrebujemo Muzej osamosvojitve.

Začeli smo pri dvojnih merilih levice, ki položaje na vrhu inštitucij v državni lasti smatra kot svoj plen in ji zelo težko pade, če se kdo v to vmeša. Tako dr. Oto Luthar, ki je od leta 1992 večni direktor ZRC SAZU in mentor trenutni direktorici Muzeja Novejše zgodovine Slovenije dr. Kaji Širok, predstavlja menjavo na čelu muzeja kot politično čistko. Zakaj se ni oglasil leta 2010, ko jo je ministrica Majda Širca imenovala za direktorico. Takrat je imela doktorat in kako predavanje na Visoki šoli za dizajn. Kje so bile takrat vodstvene izkušnje, pa muzejske razstave, kaka pomembnejša objava?

Oddajo smo nadaljavali ob 80 letnici nekdanjega predsednika Milana Kučana. Ob njegovem jubileju je izšel zbornik "Prijatelj, državnik, človek – pričevanja o Milanu Kučanu", kjer med drugim lahko preberemo, da je Kučan najpomembnejši politik v zadnjih 50 letih slovenske zgodovine. Kaj o tem meni dr. Dežman pa v posnetku oddaje, ki ga lahko poslušate.

Zadnja obsežnejša tema pogovora pa je bila ustanovite Muzeja slovenske osamosvojitve. Zakaj tak muzej potrebujemo in zakaj so proti njegovi ustanovitvi ravno levo usmerjeni kulturniki, ki sicer vedno pozdravljajo dviganje sredstev za kulturo.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je vodil Jože Bartolj:

Ker so bili omenjeni kraji odmaknjeni, je bil značilen zgodnji pojav odporniških skupin, ki so se formirale v Borovniško četo in Krimski polbataljon že oktobra 1941. Tam so delovali tudi nekateri prekaljeni revolucionarji Ljubo Šercer, Franc Popit, Ivan Novak Očka, Fric Novak, Stane Semič Daki. Odnos ljudi do partizanov je bil sprva pozitiven, dokler se niso pojavile prve nasilne rekvizicije in grožnje z revolucijo.

Ko partizani 19. oktobra 1941 napadejo Lož in Bezuljak, italijanski okupator za povračilo zapre 30 domačinov: Ljudje se začnejo deliti, saj vsi ne podpirajo takšnega načina vojskovanja, ki mu ni mar za civilne žrtve. Aprila 1942 partizani pokažejo pravi obraz, saj so bili prepričani v hiter konec vojne in zato je bilo potrebno začeti „drugo fazo revolucije".

Dakijeva leteča patrulja 23. aprila 1942 krene iz Mokrca. Njihova tarča je pet občinskih mož na čelu z županom Tekavcem, izdal jih je občinski odbornik Rupar. Partizani umorijo župana Tekavca na peči v hiši vpričo žene, hčere, treh sinov in starega očeta. Zatem najdejo in ubijejo še Franca Strleta in Valentina Strleta, ki je skušal zbežati skozi okno. Od petih torej ubijejo tri, kar po domačih hišah, pred družinskimi člani, brez sodbe, brez dokazane krivde ... Preživela občinska svetnika, Strle in Rudof, ki ju niso uspeli ubiti, nato Italijane zaprosita za varstvo in ti ju z družinami izselijo v notranjost Italije ...

Dakijeva patrulja morilcev je nato naslednji dan s strani partizanskega vodstva pohvaljena. Dovolijo jim uporabljati ime „proletarska patrulja", na zvezdah zdaj lahko nosijo srp in kladivo. V oddaji ste lahko slišali tudi, kako so to skrajno nasilje občutili ljudje. Med njimi je zavladal strah, umori so bili civilizacijski šok, ki mu je sledilo še nasilje okupatorja.