Sv. Evherij Lyonski (ok. 380-449) iz plemenite galske družine se je v času barbarskih vpadov umaknil v samoto in z družino zaživel asketsko življenje. Po ženini smrti pa se je s sinovoma umaknil v samostan na otoku Lerini nedaleč od današnjega Cannesa na Azurni obali. Ko so iskali škofa za Lyon, so našli prav njega in tako je postal za Irenejem najslavnejši šantični škof tega mesta. Okoli leta 428 je napisal delo Hvalnica puščavi. V obliki pisma, naslovljenega Hilariju Arleškemu, ki se je odločil, da se vrne v samoto, avtor razlaga prednosti in koristi puščavniškega življenja.
Tudi v današnjem času - zdaj še posebej - potrebujemo osmislitev za samoto, da bo rodovitna za Boga in ljudi.

Prevod celotnega besedila pisma je dostopen na tej povezavi kot članek v reviji Keria 1/2000.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

~ - ~ - ~

Sv. Evherij Lyonski

Hvalnica puščavi

(odlomki)

Evherij

svetemu možu Hilariju,

nadvse hvalevrednemu in blaženemu v Kristusu.

1. Zelo hraber si bil, da si nekega dne zapustil dom in družino ter pripotoval vse do daljnega morja, a še več pa je bilo v tebi kreposti, da si se tudi drugič odločil za vrnitev v puščavo.

Ko si prvikrat, še kot tujec, stopil vanjo, si ob sebi imel vodnika, ki ti je utiral pot in te pozneje uril v nebeškem vojskovanju. Ravnal si se po njem in mu, čeprav si rodnega očeta zapustil, sledil kot očetu. Ko je bil na tem, da postane nadškof, si pomislil, da bi ga spremil, vendar te je ljubezen do puščave privedla nazaj v domačnost njene samote. Zato si torej zdaj še plemenitejši in večji od tega, po katerem si se sam zgledoval: ko si namreč prvič ubiral pot v puščavo, se je zdelo, da le slediš bratu, zdaj, ko ponovno stopaš vanjo, pa si še tega brata pustil za seboj. Toda kakšnega! Kakšen človek! Vedno je tako ljubeznivo skrbel zate. Tolikšna naklonjenost ga je vezala nate, da skoraj ničesar, razen svoje ljubezni do puščave, nisi mogel ceniti višje od nje. A ko si slednji dve skrbno pretehtal in zadnjo postavil višje, si izkazal, ne da njega ljubiš kaj manj, pač pa da puščavo ljubiš še toliko bolj. Pokazal si, kako močna je v tebi ljubezen do samote, saj pred njo kloni tudi največja človeška naklonjenost.

…

3. Že dolgo nazaj si, bogat v Kristusu, vse bogastvo razdelil med revno Kristusovo ljudstvo. Po letih si mlad, po svojih nraveh že starec. Znan si po svoji nadarjenosti in govorniški spretnosti, toda pri tebi v prvi vrsti ničesar ne občudujem in častim bolj kot tvoje želje po sedežu samote. Zato boš moral v svojih prošnjah, naj odgovorim na tvoja gostobesedna in obširna pisma, še malo potrpeti – saj sam veš za mojo nevednost – dokler ne obnovim raznolike Božje milosti, izkazane tvoji ljubi puščavi. Pravilneje naj jo imenujem kar brezmejno Božje svetišče. Da Bog prebiva v tišini, je namreč gotovo, v to, da se veseli samote, pa je treba zagotovo verjeti. Svojim svetnikom se je večkrat razkril prav na teh krajih. V njih ni zavračal srečanja s človekom: v pustinji je Mojzes z obrazom, ki je žarel od Božje slave, videl Boga, v pustinji se je Elija zagrnil, prevzet od strahu pred pogledom nanj. Čeprav Bog napolnjuje vse stvari in je navzoč po vsem stvarstvu, smemo misliti, da se najraje zadržuje ravno v samoti puščave ali neba.

…

5. Že v začetku sveta, ko je Bog v svoji modrosti ustvarjal in razločeval posamezne stvari glede na njihovo vlogo, tega dela zemlje ni pustil vnemar kot nekoristnega in nevrednega. Kot menim sam, je bolj kot za veličastje trenutnega časa ustvarjal z vnaprejšnjim poznavanjem prihodnjega in puščavo zato namenil svetnikom, ki bodo še prišli. Hotel je, da je v puščavi obilica prav takšnih sadov, in ji tako v zameno za sušnost namenil, da je rodovitna s svetniki, s katerimi se redijo puščavska ozemlja.

6. (Adam) je stopal po raju, a prestopil postavo. Čeprav je prebival v kraju obilja, se ni zmogel ukloniti zakonu, ki mu ga je dal Gospod. Tem očarljivejši je bil namreč ta čudoviti kraj, toliko dovzetnejši je bil on sam za greh. Toda Bog svojim zakonom ni podvrgel le njega, saj želo smrti sega vse do nas. Tisti, ki hrepeni po življenju, naj torej biva v puščavi – prebivalec raja nam je priskrbel le smrt. Toda preidimo še k drugim zgledom Božje naklonjenosti puščavi.

…

21. Mar ni tudi ta, od katerega »med rojenimi od žená ni bil obujen večji«, vpil in prebival prav v puščavi? V puščavi je krstil, v puščavi pridigal o pokori in tam prvič omenjal nebeško kraljestvo. Tistim, ki so ga tam poslušali, je prenašal nauke, saj so si jih zaslužili že s tem, ko so sami stopili v puščavo. On pa je bil vreden, da mu je bil Gospodov sel poslan pred obličje in mu pokazal pot v nebeško kraljestvo. Bil je vreden, da je šel pred Kristusom in pričal o njem. Medtem ko je krstil Sina, je slišal iz nebes govoriti Očeta in videl Svetega Duha, ki se je spuščal na zemljo.

22. Tudi Gospoda in našega Odrešenika je, kot je zapisano, duh hitro po krstu odvedel v puščavo. In kateri duh je to? Ni dvoma, da Sveti Duh. Ker ga je tja povedel prav on, mu prav on to naročil in ga molče navdihnil, je puščava torej postala vredna, da sam Sveti Duh napotuje vanjo. … 23. Tam je Bog premagal sovražnega skušnjavca, novi Adam je odgnal veščega spletkarja, ki je spotikal starega Adama. O, velika je slava puščave! V raju je hudič zmagal, v puščavi pa je bil premagan!

24. To je bil tudi kraj, kjer je naš Odrešenik s petimi hlebi kruha in dvema ribama nasitil in odžejal množico pet tisoč mož. V puščavi je Jezus zmeraj nahranil svoje ljudstvo: nekoč mu je naklonil mano in v njem tako utrdil vero v Božjo pomoč, zdaj je nudil hlebce kruha. Oboje v enako čudovitih delih: kakor jim je tedaj hrano poslal, jo je zdaj pomnožil, da so se nasitili. Ob koncu je samih ostankov po pojedini ostalo več, kot pa je bilo vse hrane ob začetku. Puščavi pripišimo, puščava, pravim, je vzrok takšnih čudežev!

25. Potem se je Jezus umaknil visoko na goro. Pred tremi izbranimi spremljevalci, ki jih je vzel s seboj, mu je obraz zažarel v nenavadni jasnini. Za razkritje svojega veličastja je torej izbral odmaknjen kraj. Tam je največji izmed apostolov rekel: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod!« Občudoval je namreč veličino tega znamenja na odročnem puščavskem kraju.

26. Kot je zapisano, je Jezus hodil »na samoten kraj in tam molil«. Že zanj je bil to kraj, ki ga je z lastnim zgledom določil kot primernega za molitev k Bogu in nas poučil, od kod se ponižna molitev najlažje prebije skozi oblake. S tem, ko je sam iskal samoto, da bi v njej molil, nam je pokazal, kje želi, da tudi mi molimo k njemu.

…

28. Puščavsko celico naj torej po pravici imenujem sedež vere, skrinja kreposti, svetišče dobrote, zakladnica milosti, skladišče pravičnosti. Kakor imajo namreč po velikih hišah dragocenosti kot v kakšni trdnjavi shranjene na odmaknjenih mestih, tako je tudi veličastje svetnikov skrito v puščavi.

…

33. Je sploh kateri kraj primernejši za posvetitev Bogu, za spoznanje njegovih sladkosti? Se mar tistim, ki težijo k izpolnitvi, pot kje razkrije jasneje? Se kje razprostira polje večjih kreposti? Je kje lažje bdeti nad umom in ga usmerjati v duhovno zrenje? Mar srce k Bogu še kje hiti tako svobodno kakor na teh samotnih krajih, kjer se Boga ne le hitreje najde, temveč tudi težje izgubi. 34. Čeprav so puščavska tla večinoma posejana le z drobnim peskom, so temelji hiše, o kateri govori evangelij, tukaj najtrdnejši.

…

40. Nobena še tako rodovitna zemlja se ne more primerjati s puščavskimi tlemi! Je sploh kakšna pokrajina bogatejša? Nikjer ne vzklije več žita, ki bi do vse polnosti nasitilo lačne. Da bi še kje trte bile tako polne? Prav v puščavi se pridela največ tistega vina, ki »razveseljuje srce človeku«. So še kje takšni pašniki? … Ta zemlja je mogočnejša od vseh drugih krajev, presega jih v vseh svojih dobrinah.

…

44. Najdražji moj Hilarij, vrnil se boš na otok in spet postal del te skupnosti. Ta odločitev prinese mnogo dobrega tako tebi kot njim, ki se te že nestrpno veselijo! Ko boš tam, prosim ne pozabi moliti zame in za moje grehe.

Prevedla Nena Bobovnik

Keria 1/2020, 206-215.

Dogajanja v Cerkvi prvega in drugega stoletja so usodno zaznamovala njeno rast in jo na neki način določajo še danes. Iz novozaveznih spisov in iz prvih del cerkvenih očetov lahko namreč med vrsticami razberemo, kako je nastalo Sveto pismo, kakršno imamo danes, pa tudi zaslutimo lahko velike probleme, s katerimi se je soočala Cerkev in ki jih je pod vodstvom Svetega Duha rešila.

Spodnja shema nam lahko pomaga razumeti, kako smo prišli do Nove zaveze in kako je povsem razumljivo, da vanjo apokrifi niso mogli priti.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

Sv. Bernard iz Clairvauxa (1090-1153), ki je že globoko v srednjem veku pisal in razišljal še kot antični cerkveni očetje, je v eni svojih homilij razmišljal o vlogi Marijinega imena in razlagal njegovo etimologijo kot "morska zvezda".
Praznik Marijinega imena se je iz Španije razširil na vso Cerkev po zmagi Jana Sobieskega v bitki pred Dunajem 12. 9. 1683, ko je porazil otomansko vojsko in zaustavil prodor islama v Evropo po balkanski liniji; zmago so pripisali ravno posredovanju Marijinega imena. Praznik je nedavno za nekaj desetletij po bogoslužni reformi sicer poniknil, sv. Janez Pavel II. pa ga je leta 2002 obnovil kot neobvezni god. Ne brez razloga.
Ogroženost krščanstva ni danes nič manjša kot v 17. stoletju, nevarnost pa še zdaleč ni tako očitna. Pomoč je še kako potrebna in klicanje Materinega imena je še kako na mestu!

Besedilo je prevedla Breda Čop; izšlo je v knjigi Sv. Bernard, Žena obdana s soncem, Stična 1994.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

Preberi več

Sv. Janez Krizostom (+ 407) iz Antiohije, ki postal carigrajski nadškof, je s svojo odločno in dragoceno besedo zaslužil priimek Zlatousti. Politični kliki ni ustrezal, saj je zahteval resno življenje po veri. Vernikom je z močjo besede odstiral bogastvo Svetega pisma.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

Preberi več

Sv. Benedikt (+ 547) je postal oče Evrope in zavetnik naše celine s tem, da je na osnovi izkustva pri vodenju samostanov napisal Pravilo, ki je postalo najpomembnejše za vso latinsko Cerkev. V njem je poudaril vlogo odgovornosti opata, ki mora biti kot oče, in poslušnosti menihov. Srčika Pravila je geslo: Ora et labora! Moli in delaj!

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

~ ~ ~

Sv. Benedikt

Pravilo

Predgovor

Poslušaj, sin, pravila učitelja, nagni uho svojega srca, rad sprejmi prigovarjanje svojega dobrega očeta, in ga v dejanju izpolni! Tako se boš s trudom pokorščine vrnil k njemu, od kogar si se oddaljil z lenobo nepokorščine.

Tebi je torej sedaj namenjena moja beseda, kdorkoli si, ki si se odpovedal lastni volji, se želiš bojevati za Gospoda Kristusa, pravega Kralja, in sprejemaš najmočnejše in sijajno orožje pokorščine.

2. poglavje

Kakšen mora biti opat

Opat, ki je vreden, da vodi samostan, se mora zmeraj spominjati, kako ga ogovarjajo, ter z dejanji opravičiti ime ‘predstojnik’. Verujemo namreč, da je v samostanu Kristusov namestnik, saj ga imenujemo z njegovim imenom, kakor pravi apostol: »Prejeli ste duha posinovljenja, v katerem kličemo: Abba, Oče!« (Rim 8,15; prim. Gal 4,6).

Zato opat ne sme učiti, določati ali ukazovati ničesar, kar ni v skladu z Gospodovo postavo. Njegovo ukazovanje in poučevanje naj prešinjata srca učencev kot kvas Božje pravičnosti. Opat naj se zmeraj zaveda, da se bo pri strašni Božji sodbi preiskalo oboje: njegov nauk in pokorščina učencev. …

Kdor torej sprejme ime ‘opat’, mora svoje učence voditi z dvojnim naukom: Vse dobro in sveto naj pokaže bolj z dejanji kot z besedami.

7. poglavje

O ponižnosti

PRVA stopnja ponižnosti je v tem, da ima človek zmeraj pred očmi strah Božji in se skrbno varuje, da tega ne bi pozabil. Neprenehoma se spominja vsega, kar je Bog zapovedal. V srcu zmeraj premišljuje, kako bodo tisti, ki Boga zaničujejo, zaradi svojih grehov goreli v peklu, tistim, ki se Boga bojijo, pa je pripravljeno večno življenje. Zato se vsak trenutek varuje grehov in napak, da jih ne bi storil v mislih ali z jezikom, z rokami ali nogami, s svojo voljo ali z mesenim poželenjem.

…

ENAJSTA stopnja ponižnosti je v tem, da menih, ko pripoveduje, govorí mirno in brez glasnega smeha, s ponižno resnobo, z malo in pametnimi besedami ter ne s kričanjem, kakor je pisano: »Modrega spoznaš po tem, da malo govori«.

…

18. poglavje

Vrstni red psalmov

Najprej se izreče vrstica: »O Bog, ozri se name in me poslušaj, Gospod, pridi in mi pomagaj!« nato Slava Očetu in pesem tiste ure.

Potem ob nedeljah pri primi pojejo štiri odlomke stoosemnajstega psalma. Pri drugih molitvenih urah, to je pri terci, seksti in noni, pojejo tri odlomke iz istega stoosemnajstega psalma. Ob ponedeljkih pri primi molijo tri psalme, in sicer prvega, drugega in šestega. Tako pri primi do nedelje vsak dan zmolijo tri psalme po vrsti do devetnajstega, pri čemer devetega in sedemnajstega razpolovijo na dva dela. Tako se nedeljske vigilije zmeraj začnejo z dvajsetim psalmom. …

Tako je urejena molitev psalmov podnevi, vse ostale psalme pa naj enako razdelijo na sedem nočnih vigilij, in sicer tako, da daljše psalme razdelijo in ima vsaka nočna ura po dvanajst psalmov.

Predvsem pa opozarjamo na sledeče: Če ta razvrstitev psalmov komu ne ugaja, naj pripravi drugačno razvrstitev, če meni, da bo tako bolje. Na vsak način pa je treba gledati, da vsak teden zmolijo ves psalterij s stopetdesetimi psalmi in da se zmeraj znova začne pri nedeljskih vigilijah. Menihi, ki v enem tednu ne zmolijo vsega psalterija s pripadajočimi slavospevi, pač zelo zanikrno opravljajo svoje pobožnosti, saj beremo, da so naši sveti očetje prizadevno opravljali v enem dnevu, kar naj bi mi mlačneži opravili vsaj v enem tednu.

72. poglavje

O pravi gorečnosti, ki jo morajo imeti menihi

Kakor imamo napačno in zagrenjeno gorečnost, ki odvrača od Boga in vodi v pekel, tako imamo pravo gorečnost, ki odvrača od grehov ter vodi k Bogu in v večno življenje. To gorečnost naj torej menihi gojijo z zavzeto ljubeznijo, to se pravi, naj »v spoštovanju drug drugega prekašajo« (Rim 12,10), svoje telesne in značajske slabosti naj med seboj prenašajo z vso potrpežljivostjo ter naj tekmujejo v medsebojni pokorščini. Nihče naj ne išče lastne koristi, ampak rajši to, kar je koristno drugemu. Drug drugemu naj izkazujejo čisto bratsko ljubezen. Naj se bojijo Boga v ljubezni! Svojega opata naj ljubijo z iskreno in ponižno ljubeznijo! Ničesar naj višje ne cenijo od Kristusa, ki naj nas vse skupaj privede v večno življenje!

73. poglavje

To Pravilo ne obsega vsega, kar je za popolnost potrebno

To Pravilo smo napisali, da bi z njegovim izpolnjevanjem v samostanih izpričali vsaj neko nravno raven in začetek samostanskega življenja.

Kdor pa hoče hitro priti do popolnosti samostanskega življenja, naj se poglobi v nauke svetih očetov in po njih živi; to ga bo pripeljalo do vrhunca popolnosti. Mar ni vsaka stran in vsaka od Boga navdihnjena beseda Stare in Nove zaveze najboljše vodilo za človeško življenje? Ali katera knjiga svetih katoliških očetov glasno ne govori o tem, kako lahko naravnost pridemo k svojemu Stvarniku? Pa tudi ‘Razprave očetov’, ‘Ustanove cenobijev’ in ‘Življenjepisi očetov’, kakor tudi Pravilo našega svetega očeta Bazilija – kaj drugega so kot pripomočki dobrim in poslušnim menihom za krepostno življenje?

Za nas lene, ki slabo in zanikrno živimo, pa pekoča sramota.

Kdorkoli si, ki hitiš v nebeško domovino, s Kristusovo pomočjo izpolnjuj to skromno Pravilo, ki smo ga napisali za začetnike. Šele potem boš lahko tudi ti pod Božjim varstvom dospel do zgoraj omenjenih višjih vrhov vednosti in čednosti.

Nekaj podatkov o opatiji Montecassino z Wikipedije.

Uradna stran opatije Montecassino.

Prevod Gregorič-Ilc