68. oddaja: Janez Krizostom o strašnem dnevu

Janez Krizostom (ok. 349 - 407) je bil eden največjih retorikov pozne antike, ki se je učil še pri zadnjem velikem poganskem učitelju govorništva Libaniju v Antiohiji. Pred imenovanjem za konstantinopelskega nadškofa, je bil menih in duhovnik v velikem mestu Antiohiji.

Tam je okrog let 390 podal serijo homilij oz. govorov o Matejevem evangeliju. V homiliji 76 komentira odlomek iz zadnjega dela (Mt 24,16-31), kjer Kristus govori o veliki stiski ob koncu sveta, o svojem drugem prihodu in poslednji sodbi. Izbrani odlomki Krizostomovega govora to skrivnost aktualizirajo in jo skušajo podati poslušalcem kot relevantno za njihovo življenje.

Kateheza, ki jo je pripravil br. Jan Dominik Bogataj, je bila na sporedu 10. novembra 2018 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Jan Dominik Bogataj

 

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.


- - - ~~~ - - -

Janez Krizostom

Homilije o Matejevem evangeliju

(odlomki iz Homilije 76 o Mt 24,16-31)

Kristus je naše vse ob poslednji sodbi

 

1. Tedaj se bo pojavilo na nebu znamenje Sina človekovega« (Mt 24,30); tj. križ, ki bo žarel bolj kakor sonce. Le-to bo namreč otemnelo in izginilo, kakor hitro se bo prikazal križ, ker bi bil sicer neopazen, če bi ne žarel bolj kakor sončni žarki. Zakaj pa se bo prikazalo to znamenje? Da bi nesramni Judje popolnoma umolknili. Ker je križ za Kristusa največje opravičilo [δικαίωμα], bo prišel k tisti sodbi [δικαστήριον] in pokazal ne le na svoje rane, ampak tudi na sramoten način svoje smrti. »Takrat se bodo tolkli po prsih vsi rodovi« (Mt 24,30). Nobene obtožnice ne bo treba. Brž ko bodo zagledali križ, se bodo tolkli po prsih, da od njegove smrti niso hoteli imeti nobene pomoči in da so križali tistega, ki bi ga morali častiti. (Hom. o Mt. 76.3)

2. O, kako strašen bo ta dan! Pravzaprav bi se morali veseliti takšnega naznanila, mi pa smo namesto tega prestrašeni, pobiti in žalostni. Ali pa je samo z menoj tako, vi pa z veseljem to poslušate? Mene ob tem pripovedovanju prevzema groza, tarnam, vzdihujem in jokam iz globočin svojega srca. Kajti moja usoda ni radost teh, marveč usoda tistih, o katerih govori kasneje, usoda nespametnih devic in malopridnega služabnika, ki je prejeti talent zakopal. (Hom. o Mt. 76.4)

3. Na zemlji se bojuj, v nebesih pa boš prejel plačilo; ljudje te mučijo, Bog pa te odlikuje; dva dni traja tek, nagrado pa boš užival vso večnost. Telo je trohljivo, dokler traja borba, netrohljivo pa, ko uživaš čast. Poleg tega upoštevajte tudi to, da bo moral tisti, ki za Kristusa noče nič pretrpeti, brezpogojno na drug način kaj prestati. Saj boš vendar neumrljiv tudi, če nisi umrl za Kristusa in s seboj ne boš nesel ničesar, tudi če se vsem dobrinam zaradi Kristusa nisi odpovedal. Od tebe zahteva le to, kar boš brez poziva oddal, ker te čaka smrt. Želi le, da storiš prostovoljno, kar boš v vsakem primeru prisiljen storiti. (Hom. o Mt. 76.4)

4. Mar se Bog po pravici ne obrača od nas in nas kaznuje, ko pa se nam vsega daje, medtem ko ga mi odganjamo od sebe? To je vendar povsem jasno. Kajti, pravi, če se hočeš kititi z opravo, moja je oprava; če se hočeš obleči, moja je obleka; če hočeš jesti, moja je miza; če potuješ, moja je pot; če podeduješ, moja je dediščina; če se hočeš vrniti v domovino, v mesto, jaz sem njun zidar in stavbenik; ali če si hočeš zidati hišo, zidaj v mojih šotorih. Za vse, kar dajem, ne zahtevam od tebe nikakršnega plačila, pač pa sem še celo tvoj dolžnik, če le hočeš uporabiti vso mojo lastnino. Ali je še kakšna velikodušnost, ki bi bila tej enaka? Jaz sem oče, brat, ženin, dom, hrana, obleka, korenina in temelj; vse, kar želiš, sem jaz, ničesar ti ne manjka. Jaz bom tudi tvoj služabnik, kajti prišel sem, da strežem in ne da se mi bi streglo. Prav tako sem tudi prijatelj, ud, glava, brat, sestra in mati; vse sem, samo zaupati mi moraš. (Hom. o Mt. 76.5)

5. Zaradi tebe sem ubog, zaradi tebe brez doma, zaradi tebe sem bil križan in položen v grob; v nebesih sem tvoj zagovornik pri Očetu, tukaj Očetov poslanec. Ti si mi vse: brat, sodedič, prijatelj in ud. Kaj hočeš še več? Zakaj obračaš hrbet meni, svojemu ljubitelju? Čemu se pehaš za ta svet? Zakaj zajemaš iz preluknjanega soda? Tako namreč ravna tisti, ki se trudi za to zemeljsko življenje. Čemu skačeš v ogenj? Zakaj se boriš z zrakom, zakaj zaman tečeš? (Hom. o Mt. 76.5)

6. Mar nima vsaka veščina svojega namena? To je vendar vsakomur jasno. Tako mi tudi povej namen svojega zemeljskega pehanja. Toda ne moreš, kajti »nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost.« Pojdi enkrat z menoj v grobnico, pokaži mi svojega očeta, pokaži svojo ženo. Kje je mož v zlatih oblačilih, kje tisti, ki se je vozil v kočiji? Kje je tisti, ki je imel armade, ki je nosil dragocen pas in imel svoje glasnike, ki je dal nekatere umoriti, druge pa vreči v ječo, ki je moril, kogar je hotel, in osvobodil, če se mu je ljubilo? Ne vidim ničesar drugega razen kosti, moljev in pajkov; ves tisti sijaj je samo ilo zemlje, vse samo domišljija, vse le sanje in senca, zgolj pravljica in podoba. Pravzaprav še podoba ne, saj podoba vendar nekaj predstavlja, tukaj pa še tega ni. (Hom. o Mt. 76.5)

7. Če kdo morda ne verjame v prihodnjo sodbo, naj si ogleda prizore, ki so tu na zemlji; naj pogleda obsojence v ječah, v kamnolomih in na prisilnem delu, obsedence, norce, neozdravljive bolnike, ljudi, ki se neprestano borijo z revščino, ki trpijo lakoto, ki jih je zadelo neznosno trpljenje ali pa so v ujetništvu. Nikakor ne bi zdaj toliko trpeli, ko ne bi tudi vseh drugih, ki so se podobno pregrešili, čakalo maščevanje in kazen. Če drugi na tem svetu uidejo takšnemu trpljenju, moraš iz tega sklepati, da mora po smrti še nekaj biti. Saj ne bi on, ki je Bog vesoljstva, nekatere kaznoval, druge pa, ki so se enako ali še huje pregrešili, pustil nekaznovane, ko ne bi bil za oni svet pridržal kazni. (Hom. o Mt. 76.5)

 

Prevedel: br. Jan Dominik Bogataj

Položaj Krizostomove Antiohije

Položaj Krizostomove Antiohije

 

67. oddaja: Hieronim piše v Emono

Najstarejša upodobitev Hieronima pri nasHieronim (ok. 345 - 419/20) je naše gore list, saj je doma iz Stridon, ki jih umeščamo med Reko in Postojno. Po študiju v Rimu, iskanju službe v Trierju in prvem meniškem izkustvu v Ogleju se je odpravil v Sirijo, kjer je v Halkidski puščavi napisal tudi dve pismi, namenjeni v Emono. V njima zavrača neutemeljene klevete neznanih obrekovalcev in prosi device in meniha Antonija, naj mu kaj pišejo; sporočilo pa je zavito v preplet svetopisemskih navedkov. Še preden se je torej lotil monumentalnega pravajanja Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino (Vulgata), je bil torej že zelo domač s svetimi besedili.

Kateheza je bila na sporedu 13. oktobra 2018 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.


- - - ~~~ - - -

Sv. Hieronim

Pismo emonskim devicam

(Pismo 11)

 

Mozaik emonske krstilnice1. Majhni papir kaže, da živim v samoti. Zato sem svoj dolgi govor stisnil na tesni prostor. Rad bi se bil z vami še kaj več pomenil, pa me ozki listič sili molčati. Zdaj je torej moja iznajdljivost premagala revščino. Pisemce je sicer drobno, kramljanje pa je dolgo. Vendar pa prav iz te zadrege vedite, da vas ljubim, ker me niti pomanjkanje pisalnih potrebščin ni zadržalo, da vam ne bi pisal.

2. Ve pa – oprostite, prosim, žalostnemu, kajti govorim užaljen, govorim solzen in jezen – mi niste poslale niti ene pičice, ko sem vam tolikokrat izkazal vljudnost. Vem, da luč in tema nimata nič skupnega (2 Kor 6,14), da božje dekle nimajo zveze z grešnikom. Toda tudi javna grešnica je s solzami močila Gospodu noge (Lk 7,38) in psi jedo drobtine svojih gospodov (Mt 15,27) in Zveličar sam ni prišel klicat pravičnih, marveč grešnike.

3. Ne potrebujejo namreč zdravnika zdravi (Mt 9,13; Lk 5, 31.32) in rajši ima grešnikovo pokoro kot smrt (Ezk 18,23; 33,11) in izgubljeno ovčko nese na svojih ramah nazaj (Lk 15,5) in zapravljivega sina je oče vesel sprejel, ko se je vrnil (Lk 15, 20-32). Da, apostol celo pravi: »Ničesar ne sodite pred časom« (1 Kor 4,5). Zakaj, »kdo si ti, ki sodiš tujega služabnika? Svojemu gospodu stoji ali pade« (Rim 14,4). In »kdor stoji, naj gleda, da ne pade« (1 Kor 10,12). In »drug drugega bremena nosite«(Gal 6,2).

4. Drugače sodi, predrage sestre, človeška zavist, drugače Kristus. Njegova sodba ne razsoja tako kakor natolcevalci v kotu. Marsikatera pot, ki se kasneje izkaže za krivično, se ljudem zdi pravična (prim. Prg 14,12), in pogosto je zaklad skrit tudi v lončeni posodi (prim. 2 Kor 4,7). Petra, ki je trikrat zatajil, so bridke solze postavile nazaj na njegovo mesto (Lk 22,61.62). Komur se več odpusti, bolj ljubi (prim. Lk 7,47). O vsej čredi ni besed, a zaradi rešitve enega garjavega ovenčka se vesele angeli v nebesih (Lk 15,7.10). Če se komu to zdi nevredno, naj posluša Gospoda: "Prijatelj, če sem jaz dober, zakaj je tvoje oko hudobno?" (Mt 20,15).

 

 

Pismo menihu Antoniju v Emono

(Pismo 12)

 

Bazen emonske krstilnice1. Ko so se učenci prepirali, kdo je večji, je naš Gospod, učitelj ponižnosti, poklical enega izmed otrok in rekel: »Kdor izmed vas se ne spreobrne kakor otrok, ne more iti v nebeško kralje­stvo« (Mt 18,3). Da se ne bi zdelo, da je tako samo učil, ne pa tudi delal, je postavil zgled, ko je učencem umil noge (Jn 13,5), ko je izdajalca sprejel s poljubom (Mt 26,48-50; Lk 22,48), ko se je pogovarjal s Samarijanko (Jn 4,8-26), ko je vpričo Marije, ki mu je sedela pri nogah, govoril o ne­beškem kraljestvu (Lk 10,39), ko se je po vstajenju od mrtvih najprej prikazal ženam (Mt 28,9.10).

2. Satan pa ni z vrha nadangelske časti omahnil zaradi ničesar drugega kot zaradi napuha, ki je ponižnosti nasproten. In judovsko ljudstvo, ki je terjalo zase prve sedeže in na trgih lovilo pozdrave (prim. Mt 23,6.7), je izginilo in na njegovo mesto je prišlo pogansko ljudstvo, ki so ga prej imeli za kapljico na vedru (prim. Iz 40,15). Tudi proti modrijanom tega časa in modrecem tega sveta sta bila poslana ribiča Peter in Jakob. Zaradi tega pravi Pismo: »Bog se prevzetnim ustavlja, ponižnim pa daje milost« (Jak 4,6; 1 Pt 5,5; prim. Prg 3,34).

3. Poglej, brat, kakšno zlo je, čemur je Bog nasproten! Zaradi tega je v evangeliju bahaški farizej ponižan, ponižni cestninar pa je uslišan (Lk 18,14). Že deset pisem, če se ne motim, polnih vljudnosti in prošenj, sem ti poslal, ko se tebi niti zganiti ne ljubi. Gospod se meni s svojimi hlapci, ti, brat, pa ne daš bratu besede. »Prehudo kritiziraš,« mi porečeš.

4. Veruj mi, če bi mi čut za dostojno pisanje ne branil, bi ti v svoji nejevolji takih napisal, da bi mi začel odgovarjati – vsaj iz jeze. Ker pa je jeziti se človeška slabost in ne delati krivice krščanska krepost, se vračam k prejšnji navadi in te zopet prosim: bodi prijatelju prijatelj in služabnik privošči služabniku besedo.

Prevedel Franc Ksaver Lukman

Digitalna rekonstrukcija Emone

 

 

66. oddaja: Evagrij Pontski - ugovarjati s Svetim pismom

EvagrijEvagrij Pontski (ok. 345 - 399) je prvi »teolog meništva«, saj je v svojem življenju po začetnem iskanju modrosti v Mali Aziji, Carigradu in Jeruzalemu dosegel zrelost med peščinami in celicami egipčanske puščave. Bil je prvi, ki je zapisal in uredil duhovno tradicijo prvih puščavskih očetov. Njegovo izvirno delo Ugovarjalec sestavlja globoko poznavanje človeške duše in njenih skušnjav – t. i. 8 zlih misli – ter globoko svetopisemsko interpretacijo, ki nam pomaga v boju z njimi.

 

Kateheza, ki jo je pripravil br. Jan Dominik Bogataj OFM, je bila na sporedu 8. septembra 2018 ob 21h.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

Preberi več

65. oddaja: Ciprijan Donatu o spreobrnjenju

Ciprijan

Ciprijan (+ 257) je bil pravnik v Kartagini, ki se je šele v zrelih letih spreobrnil iz poganstva v krščanstvo. Že po dveh letih je postal duhovnik in škof. Modro je vodil škofijo v času preganjanj in hude epidemije kuge. Njegovo življenje in mučeniško smrt je opisal njegov diakon Poncij. V pričujoči katehezi bomo prisluhnili odlomkom iz njegovega dialoga Donatu, kjer prijatelju s tem imenom pripoveduje o svojem spreobrnjenju in o lepoti krščanskega življenja.

Kateheza je bila na sporedu v soboto 11. avgusta 2018 ob 21:00 v terminu sobotnega duhovnega večera.
Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.
Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

~~~~~~~~

Preberi več

64. oddaja: Minucij Feliks s prijateljema v obrambi krščanstva

Minucij Feliks (ok. 200) je bil pravnik v Rimu in je s prijateljema šel na sprehod ob obali rimskega pristanišča Ostije ... Samodejna kretnja poganskega prijatelja Cecilija ... in iz tega se je razvil pogovor, napad na krščanstvvo in obramba krščanske vere, ki je pripeljala poganskega prijatelja do Kristusa. To je bilo zapisano v obliki dialoga, ki nosi po enem od sogovornikov naslov Oktavij. Marsikaj je še vedno sodobnega in aktualnega v tem besedilu.

Kateheza je bila na sporedu v soboto 14. julija 2018 ob 21:00 v terminu sobotnega duhovnega večera.
Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.
Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate. 

Preberi več