Nedavno odkrita grška homilija, pripisana sv. Andreju Kretskemu (+740), predstavlja edinstven primerek zgodnjebizantinskega cerkvenega govorništva. Ohranila se je zgolj v enem oxfordskem rokopisnem kodeksu (Bodl. Laud. gr. 81), sedaj pa je kot v prvem sodobnem jeziku na voljo prav slovenskim bralcem. Pred praznikom Povišanja sv. Križa nas avtor homilije z obilico retorike in literarnega čuta popelje prav v središče skrivnosti Kristusovega križa.

Kateheza je bila na sporedu 10. septembra 2022, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Jan Dominik Bogataj OFM.

Na tej povezavi so odlomki iz homilije Andreja Kretskega.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

---~~~---

 

Andrej Kretski

O križanju (De crucifixione)

 

1. Da bi slavili Kristusovo križanje, smo prišli sem, o kristoljubno občestvo: Kristusov spust, naš vzpon. S križanjem je prekletstvo odpravljeno, meso mrtvo, had prazen, hudič premagan. Zdaj, ko so vse nasprotne stvari odstranjene, živimo v miru in spokojnosti ter se ohranjamo na poti v nebesa in nobena nesreča nam ne more preprečiti pridobitve dokončne dovršitve. Poslušajte, prosim vas, o križanju materije in o tem, da smo najprej umrli za želje, da bi živeli s Kristusom (prim. Rim 6,8), vstali skupaj s Kristusom (prim. 1 Tes 4,16) in na koncu vladali skupaj s Kristusom (prim. 2 Tim 2,11).

 

33. Po postavi res ne sme umreti kot prestopnik postave, ampak mora po postavi umreti, da bi vse odkupil. Kajti on, ki je obujal mrtve k življenju, ki je slepim dajal vid, gluhim sluh, hromim gibljivost in, kar je najpomembneje, ki je učil bogoljubne kreposti, ne sme umreti. Nasprotno, tisti, ki so mu nasprotovali, morajo umreti, pa vendar mora tudi on umreti, da bi nas s svojo predanostjo resničnemu življenju popeljal iz navideznega življenja in resnične smrti v resnično življenje in navidezno smrt. Zato je tisti, ki je oblečen v veličastvo in slavo (prim. Ps 93[92],1), slečen (prim. Mt 27,28), da bi Adamu, ki je bil slečen oblačila milosti, pokazal, kako ga nosi. Zato je razpet in potrpežljivo prevzame nase smrt na lesu, da bi mrtve prek lesa vrnil v življenje, da bi vrnil izgubljeno zdravje in da bi samovoljo izbran suženjski jarem spremenil v svobodo. Zato umre na lesu, da bi prek lesa ubil hudiča, ki je Adama prevaral, in da bi grenkobo spremenil v sladkost (prim. 2 Mz 15,25). Zaradi tega je ubit na lesu, da bi se zlo, ki ga je v človeško naravo pognal les trnja in bodic, z lesom (križa) izkoreninilo iz človeške narave.

 

34. Danes Kristus trpi, da bi staro žalost spremenil v veselje. Zato postane preklet, ko visi na lesu (prim. 5 Mz 21,23), da bi nam namesto prekletstva pridobil blagoslov. Zato kača jé prah (prim. 1 Mz 3,14), ker je prevarala človeka, da je jedel prah. Zdaj pa prah osvobodi prah od prahu in prah postane nebeški (prim. 1 Mz 2,7). In tisti, ki je Adama slekel do golega, pusti, da je hudič zaradi njegove golote gol. In tisti, ki je na križ razpel les, je hudiča udaril kot novi Mojzes, zmagal v vojni z vojno proti novemu Amaléku (prim. 2 Mz 17,11) in danes je zasmehovani počaščen z zasmehovanjem nebeških hvalospevov. Danes so tisti, ki so ubili dediča, izgnani od dediščine (prim. Mt 21,38). Danes brezpravni Judje zaradi četrtega greha (prim. 2 Mz 1,13-14) bolj kot tedaj gorijo z opekarstvom in glino v večnem ujetništvu.

 

35. Na svoji dolgi, strmi in naporni poti, ki so jo bili prisiljeni opraviti, skušajo ponovno prižgati ognjeni steber, ki se je nekoč premikal in nato ugasnil (prim. 4 Mz 9,16). Danes tisti, ki je potopljen v temo, beži skozi temo (prim. Mt 27,45). Umirajoče Sonce je s svojimi žarki uničilo temo, skrito v človeški naravi. Danes je tisti, ki je bil pokoren do smrti, celo smrti na križu (Flp 2,8), uničil nepokornost. Danes on, ki je na križu iztegnil svoje roke, odpira Očetove roke, da bi objel mene, nesrečnika. Danes, sredi zemlje (Ps 74[73],12), srednji v Trojici, umre kot človek, da bi tudi sam jedel z drevesa sredi raja (prim. 1 Mz 2,9). Zato umre ob šesti uri (prim. Lk 23,44), da bi odrešil človeka, ustvarjenega na šesti dan (prim. 1 Mz 1,26). Umre ob šesti uri, opoldne, v žgoči vročini, da bi z notranjo, blagodejno toploto izpolnitve postave uničil ognjene in smrtonosne žarke.

 

36. Danes Kristus umre, ker se Pilat boji in trepeta nad stvarmi, nad katerimi ni treba trepetati, in zato izreče napačno sodbo, čeprav je spoznal resnico v Jezusovi nedolžnosti. Zato si, trpinčen od zlobnega zarotnika, umiva roke – a ga vse reke sveta ne morejo oprati. Nedolžen sem, pravi, nad krvjo tega pravičnega človeka (Mt 27,24). Proti pravičnim se zgrinjajo kamni, kot je bilo že davno v Danielovi napovedi (prim. Dan 7,25), in okoli Jeruzalema se vleče iliada brezbožnih. Kristusa pripeljejo na kraj Golgote (prim. Mt 27,33), kamor so prihajali zločinci in jih prebadali, dušili, križali in obglavljali – Golgota se nekako imenuje gola lobanja –, kjer naj bi tudi Abraham žrtvoval svojega sina (prim. 2 Mz 22,1-14); ta kraj je bil zunaj Jeruzalema (prim. Heb 13,12). Tam je bil torej pribit, tam je bil križan in je pretrpel najhujšo smrt. Zdaj pa glejte Kristusa, križanega, za Jude pohujšanje, za Grke neumnost, za nas poklicane pa Božja modrost in moč (1 Kor 1,23-24).

 

37. Vi, angelski voditelji, glejte križanega Kristusa (prim. 1 Kor 1,23) in jokajte! Zaradi trpljenja se je tudi za vas ustavilo teženje k zlu, čeprav ste bili prej enako nagnjeni k dobremu in zlu. Blagoslovljeni predniki, glejte križanega Kristusa (prim. 1 Kor 1,23) in jokajte! Prav zaradi vaših žalujočih molitev je Božji Sin prišel na zemljo in se združil s telesom, prek katerega je lahko nase prevzel križanje, kot zdaj vidite. Vi, zbor apostolov, glejte križanega Kristusa (prim. 1 Kor 1,23)! Zaradi njegovega usmiljenega trpljenja niste izgubili svoje prve poklicanosti. Bili ste prvi, ki ste se imenovali učenci Križanega. Množica mučencev, jokajte! Da bi zagotovil nagrado za vaše mučeništvo, se danes Kristus pojavi na križu. Skratka: o vi, ki ste vredni nebeškega kraljestva, jokajte za Kristusom, ki je bil zaradi vas obsojen na grenko smrt na križu! Nebesa, elementi, rastline, nerazumna bitja, jokate za križanim Jezusom! Ves vaš red bi zaradi starega greha propadel, če ne bi bil križan Božji Logos.

 

40. O roke Božje moči, zakaj so te z žeblji prebodli trdosrčni Judje (prim. Jn 20,25)? Potopite se v materino srce: s kakšnim srcem bom razumela vašo smrt? O prebodena stran, iz katere je tekla kri – življenje iz (mojega) življenja – in voda, ki je očistila greh ledij (prim. Jn 19,34). O strašni žeblji, ki ste prebodli noge mojega Sina (prim. Jn 20,25), ki ste prebodli tudi moje noge in posušili mojo moč. Od žalosti se ne morem več dvigniti in sem obupala nad tem, da grem naprej. O sonce, upravičeno si se zatemnilo (prim. Mt 27,45) – tudi moje srce je od bolečine potemnelo, ko se je hkrati zatemnilo sonce pravičnosti (prim. Mal 3,20) – da bi zatemnilo preganjalce tistega, ki je prenehal sijati in je bil do tedaj ponižan. Toda naredi nas, Kristus, po svojem trpljenju vredne tudi vstajenja, po katerem nam je dano uživati tvoje telo, ki ni več umrljivo, ampak neminljivo in večno, hvaljeno na veke vekov. Amen.

 

Prevedel br. Jan Dominik Bogataj OFM

 

Helenistično besedilo Aristejevo pismo, ki je nastalo v 2. stoletju pr. Kr., je ključen dokument, ki opisuje nastanek grškega prevoda hebrejske Postave (Tore), imenovanega tudi Septuaginta, tega pionirskega prevodnega dela, posrednika med semitskim in indoevropskim jezikom. Kot eno izmed redkih judovskih besedil tega obdobja, ki je nastalo v Aleksandriji, je ta vir izrednega pomena za razumevanje tamkajšnje judovske skupnosti in nasploh judovske duhovne elite, izobražene v helenističnem svetu za časa Ptolemajcev. Septuagina je imela izjemen vpliv tudi na zgodnje krščanstvo: nanjo so se sklicevali novozavezni pisci, služila je kot predloga za prve prevode v latinščino, v grški Cerkvi pa je vse do danes ostala referenčno starozavezno besedilo.

Kateheza je bila na sporedu 9. julija 2022, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Jan Dominik Bogataj OFM.

Na tej povezavi so odlomki iz Aristejevega pisma o nastanku Septuaginte.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

- ~ - ~ - ~ -

Preberi več

Klemen Aleksandrijski (ok. 150- ok. 215) je našel vero v Kristusa pri svojem filozofskem iskanju. Nastopil je proti lažni gnozi/spoznanju s pravim in pristnim spoznanjem Kristusa kot Božjega Logosa. Kar je za jude Stara zaveza, to je po njegovem mnenju za Grke filozofija. Napisal je trilogijo, kjer v prvem delu (Protreptik) spodbuja pogane, da se oklenejo vere v Kristusa, v drugem delu (Pedagog) predstavi Kristusa kot učitelja življenja, v tretjem delu (Stromata) pa obravnava vrsto različnih tem, povezanih s krščanskim življenjem, tudi o molitvi, o osnosu med teologijo in filozofijo itd. Nocojšnji odlomek je iz Protreptika, kjer Jezusa - Logos predstavi kot pevca, resnično božanskega, veliko bolj od Orfeja.

Cerkev je Klemena nekaj časa sicer častila kot svetnika, potem pa je bil v kritični dobi umaknjen iz martirologija.

Kateheza je bila na sporedu v soboto 9. junija 2018 ob 21:00 v terminu sobotnega duhovnega večera, ponovljena pa 11. junija 2022 v istem terminu.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.
Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).
Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

~ - ~ - ~

 

Logos – nebeški pevec

Protreptik I, 4-5

 

Povsem drugačen pa je moj pevec, saj je prišel, da bi hitro končal bridko suženjstvo demonov, ki vlada nad nami. Ko nas vodi nazaj k blagemu in prijaznemu jarmu pobožnosti, znova kliče v nebesa tiste, ki so bili izgnani na zemljo.

On je vsaj edini, ki je kdajkoli ukrotil najbolj neobvladljivo od vseh divjih zveri – človeka. Ukrotil je namreč ptice, to je vihrave ljudi; plazilce, to je zvite ljudi; leve, to je strastne ljudi; svinje, to je uživaške ljudi; volkove, to je nasilne ljudi. Ljudje brez razumevanja so kamni in les; dejansko je človek, ki je potopljen v neznanje še bolj brezčuten od kamnov.

Naš pričevalec je storil, da je nastopil pre­roški glas, ki poje skupaj z resnico, glas, ki govori besede sočutja s tistimi, ki zapravljajo življenje v neznanju in neumnosti - »kajti Bog more iz teh kamnov obuditi Abrahamu potomstvo.« In Bog je v sočutju do velike zakrknjenosti in trdosrčnosti okamenelih pred resnico zares obudil iz teh kamnov, to je iz poganov, ki zaupajo v kamne, seme pobožnosti, ki je občutljivo za krepost.

Dalje se na nekem mestu besede »gadja zalega« nanašajo na nekatere strupene in zahrbtne hinavce, ki prežijo na pravičnost; in vendar če se katera od teh kač odloči za kesanje, naj samo sledi Besedi in bo postala »Božji mož«. Spet drugi se v podobi imenu­jejo »volkovi v ovčjih kožah«, s čimer so mišljene plenilske ustvarjenine v človeški obliki. In vse te nadvse divje zveri in vse takšne kamne nebeška pesem sama od sebe preobrazi v prijazne ljudi. »Saj smo bili tudi mi nekoč neumni, nepokorni in v zablodah. Stregli smo najrazličnejšim poželenjem in nasladam. Živeli smo v hudobiji in nevoščlji­vosti. Neznosni smo bili in sovražili drug drugega,« kakor pravi apostolski spis. »Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju« (Tim 3,3-5).

Glej, kako mogočna je ta nova pesem! Ljudi je naredila iz kamnov, ljudi iz divjih zveri! Tisti, ki so bili sicer mrtvi, ki niso imeli deleža pri resničnem in pravem življenju, so oživeli, ko so samo zaslišali to pesem. Še več, prav ta je sestavila vse stvarstvo v harmo­ničen red in uskladila v sozvočje razglaše­nost prvin, da bi vse vesoljstvo bilo z njo v sozvočju. Pustila je valovati oceanu, a mu ni pustila, da bi preplavil zemljo. Zemljo, ki bi jo sicer ocean odnesel, pa je utrdila in jo utemeljila kot mejo morju.

In z zrakom je omilila divjanje ognja, kot bi kdo dorsko melodijo pomešal z lidijsko. In rezki mraz zraka je ublažila z mešanico z ognjem; tako je melodično pomešala skrajne note vesoljstva. In še več, ta čista pesem, držalo vesoljstva in sozvočje vseh stvari, ki se razteza od središča do oboda in od skrajnih koncev do središča, je vse to povzela v harmoniji, a ne v skladu s traško glasbo, ki je podobna Jubalu (1 Mz 4,21), ampak v skladu z očetovskim namenom Boga, ki ga je David iskreno iskal.

On, ki je izšel iz davida in je vendar bil pred njim, Božja Beseda, je preziral liro in harfo, ti glasbili brez življenja. Z močjo Svetega Duha je postavil v skladnem redu ta veliki svet, da, pa tudi mali svet človeka, njegovo telo in dušo; in na to večglasno glasbilo vesoljstva je zaigral glasbo Bogu in jo poje človeku kot instrumentu.

»Kajti ti si moja harfa, moja piščal in moje svetišče.« Moja harfa zaradi glasbe, moje piščal zaradi diha Duha, ti si moje svetišče zaradi Besede; Bog namreč hoče, da glasba odmeva, da Duh navdihuje in da svetišče sprejme svojega Gospoda.«

 

prevedel br. Miran Špelič OFM

 

Origen (ok. 185–253) je bil po rodu iz Aleksandrije, zadnja desetletja pa je preživel v Cezareji v Palestini. Velja za enega najpomembnejših teologov antičnega krščanstva, še posebej pa se je odlikoval v razlagi Svetega pisma, v katerem je razbiral različne ravni pomena: od dobesednega do duhovnega. Postavil je temelje krščanskemu razumevanju enigmatične svetopisemske knjige Visoka pesem, o kateri se je poleg dveh homilij za katehumene ohranil tudi Rufinov latinski prevod njegovega grškega komentarja. V uvodu razlaga načine zgodovinskega, ekleziološkega in osebnega branja te pesnitve, v kateri se zrcali skrivnost ljubezenskega odnosa med Cerkvijo in Kristusom ter človeško dušo in Božjo besedo; to ponazori že v prvem poglavju komentarja, ko razlaga vrstico Poljublja naj me s poljubi svojih ust (Vp 1,2).

Kateheza je bila na sporedu 14. maja 2022, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Jan Dominik Bogataj OFM.

Na tej povezavi so odlomki iz Origenovega Komentarja k Visoki pesmi.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

Preberi več

Sv. Ambrozij Milanski (+397) je bil po bleščeči karieri v državni upravi nepričakovano izbran za milanskega škofa; resno se je lotil naloge, se izobrazil in odločno vodil Cerkev. V skrbi za formacijo katehumenov jim je namenil redne govore v postnem času, kasneje pa jih je predelal v eksegetske traktate. Tako je razlaga preroka Elija bila zanj iztočnica za razpravo o postu, ki pa ni bila namenjena le bodočim kristjanom, pač pa tudi že krščenim. Iz nje zvemo ne le za svetopisemske temelje posta in nekaj potez tedanje milanske postne prakse, ampak nam tudi ovrednoti post za vse čase in v vsakovrstnih oblikah.

Kateheza je bila na sporedu 12. marca 2022, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Na tej povezavi so odlomki iz Ambrozijeve razprave Elija ali o postu.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

Preberi več