Dogajanja v Cerkvi prvega in drugega stoletja so usodno zaznamovala njeno rast in jo na neki način določajo še danes. Iz novozaveznih spisov in iz prvih del cerkvenih očetov lahko namreč med vrsticami razberemo, kako je nastalo Sveto pismo, kakršno imamo danes, pa tudi zaslutimo lahko velike probleme, s katerimi se je soočala Cerkev in ki jih je pod vodstvom Svetega Duha rešila.

Spodnja shema nam lahko pomaga razumeti, kako smo prišli do Nove zaveze in kako je povsem razumljivo, da vanjo apokrifi niso mogli priti.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposrtedno poslušate.

Sv. Bernard iz Clairvauxa (1090-1153), ki je že globoko v srednjem veku pisal in razišljal še kot antični cerkveni očetje, je v eni svojih homilij razmišljal o vlogi Marijinega imena in razlagal njegovo etimologijo kot "morska zvezda".
Praznik Marijinega imena se je iz Španije razširil na vso Cerkev po zmagi Jana Sobieskega v bitki pred Dunajem 12. 9. 1683, ko je porazil otomansko vojsko in zaustavil prodor islama v Evropo po balkanski liniji; zmago so pripisali ravno posredovanju Marijinega imena. Praznik je nedavno za nekaj desetletij po bogoslužni reformi sicer poniknil, sv. Janez Pavel II. pa ga je leta 2002 obnovil kot neobvezni god. Ne brez razloga.
Ogroženost krščanstva ni danes nič manjša kot v 17. stoletju, nevarnost pa še zdaleč ni tako očitna. Pomoč je še kako potrebna in klicanje Materinega imena je še kako na mestu!

Besedilo je prevedla Breda Čop; izšlo je v knjigi Sv. Bernard, Žena obdana s soncem, Stična 1994.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

Preberi več

Sv. Janez Krizostom (+ 407) iz Antiohije, ki postal carigrajski nadškof, je s svojo odločno in dragoceno besedo zaslužil priimek Zlatousti. Politični kliki ni ustrezal, saj je zahteval resno življenje po veri. Vernikom je z močjo besede odstiral bogastvo Svetega pisma.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

Preberi več

Sv. Benedikt (+ 547) je postal oče Evrope in zavetnik naše celine s tem, da je na osnovi izkustva pri vodenju samostanov napisal Pravilo, ki je postalo najpomembnejše za vso latinsko Cerkev. V njem je poudaril vlogo odgovornosti opata, ki mora biti kot oče, in poslušnosti menihov. Srčika Pravila je geslo: Ora et labora! Moli in delaj!

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

~ ~ ~

Sv. Benedikt

Pravilo

Predgovor

Poslušaj, sin, pravila učitelja, nagni uho svojega srca, rad sprejmi prigovarjanje svojega dobrega očeta, in ga v dejanju izpolni! Tako se boš s trudom pokorščine vrnil k njemu, od kogar si se oddaljil z lenobo nepokorščine.

Tebi je torej sedaj namenjena moja beseda, kdorkoli si, ki si se odpovedal lastni volji, se želiš bojevati za Gospoda Kristusa, pravega Kralja, in sprejemaš najmočnejše in sijajno orožje pokorščine.

2. poglavje

Kakšen mora biti opat

Opat, ki je vreden, da vodi samostan, se mora zmeraj spominjati, kako ga ogovarjajo, ter z dejanji opravičiti ime ‘predstojnik’. Verujemo namreč, da je v samostanu Kristusov namestnik, saj ga imenujemo z njegovim imenom, kakor pravi apostol: »Prejeli ste duha posinovljenja, v katerem kličemo: Abba, Oče!« (Rim 8,15; prim. Gal 4,6).

Zato opat ne sme učiti, določati ali ukazovati ničesar, kar ni v skladu z Gospodovo postavo. Njegovo ukazovanje in poučevanje naj prešinjata srca učencev kot kvas Božje pravičnosti. Opat naj se zmeraj zaveda, da se bo pri strašni Božji sodbi preiskalo oboje: njegov nauk in pokorščina učencev. …

Kdor torej sprejme ime ‘opat’, mora svoje učence voditi z dvojnim naukom: Vse dobro in sveto naj pokaže bolj z dejanji kot z besedami.

7. poglavje

O ponižnosti

PRVA stopnja ponižnosti je v tem, da ima človek zmeraj pred očmi strah Božji in se skrbno varuje, da tega ne bi pozabil. Neprenehoma se spominja vsega, kar je Bog zapovedal. V srcu zmeraj premišljuje, kako bodo tisti, ki Boga zaničujejo, zaradi svojih grehov goreli v peklu, tistim, ki se Boga bojijo, pa je pripravljeno večno življenje. Zato se vsak trenutek varuje grehov in napak, da jih ne bi storil v mislih ali z jezikom, z rokami ali nogami, s svojo voljo ali z mesenim poželenjem.

…

ENAJSTA stopnja ponižnosti je v tem, da menih, ko pripoveduje, govorí mirno in brez glasnega smeha, s ponižno resnobo, z malo in pametnimi besedami ter ne s kričanjem, kakor je pisano: »Modrega spoznaš po tem, da malo govori«.

…

18. poglavje

Vrstni red psalmov

Najprej se izreče vrstica: »O Bog, ozri se name in me poslušaj, Gospod, pridi in mi pomagaj!« nato Slava Očetu in pesem tiste ure.

Potem ob nedeljah pri primi pojejo štiri odlomke stoosemnajstega psalma. Pri drugih molitvenih urah, to je pri terci, seksti in noni, pojejo tri odlomke iz istega stoosemnajstega psalma. Ob ponedeljkih pri primi molijo tri psalme, in sicer prvega, drugega in šestega. Tako pri primi do nedelje vsak dan zmolijo tri psalme po vrsti do devetnajstega, pri čemer devetega in sedemnajstega razpolovijo na dva dela. Tako se nedeljske vigilije zmeraj začnejo z dvajsetim psalmom. …

Tako je urejena molitev psalmov podnevi, vse ostale psalme pa naj enako razdelijo na sedem nočnih vigilij, in sicer tako, da daljše psalme razdelijo in ima vsaka nočna ura po dvanajst psalmov.

Predvsem pa opozarjamo na sledeče: Če ta razvrstitev psalmov komu ne ugaja, naj pripravi drugačno razvrstitev, če meni, da bo tako bolje. Na vsak način pa je treba gledati, da vsak teden zmolijo ves psalterij s stopetdesetimi psalmi in da se zmeraj znova začne pri nedeljskih vigilijah. Menihi, ki v enem tednu ne zmolijo vsega psalterija s pripadajočimi slavospevi, pač zelo zanikrno opravljajo svoje pobožnosti, saj beremo, da so naši sveti očetje prizadevno opravljali v enem dnevu, kar naj bi mi mlačneži opravili vsaj v enem tednu.

72. poglavje

O pravi gorečnosti, ki jo morajo imeti menihi

Kakor imamo napačno in zagrenjeno gorečnost, ki odvrača od Boga in vodi v pekel, tako imamo pravo gorečnost, ki odvrača od grehov ter vodi k Bogu in v večno življenje. To gorečnost naj torej menihi gojijo z zavzeto ljubeznijo, to se pravi, naj »v spoštovanju drug drugega prekašajo« (Rim 12,10), svoje telesne in značajske slabosti naj med seboj prenašajo z vso potrpežljivostjo ter naj tekmujejo v medsebojni pokorščini. Nihče naj ne išče lastne koristi, ampak rajši to, kar je koristno drugemu. Drug drugemu naj izkazujejo čisto bratsko ljubezen. Naj se bojijo Boga v ljubezni! Svojega opata naj ljubijo z iskreno in ponižno ljubeznijo! Ničesar naj višje ne cenijo od Kristusa, ki naj nas vse skupaj privede v večno življenje!

73. poglavje

To Pravilo ne obsega vsega, kar je za popolnost potrebno

To Pravilo smo napisali, da bi z njegovim izpolnjevanjem v samostanih izpričali vsaj neko nravno raven in začetek samostanskega življenja.

Kdor pa hoče hitro priti do popolnosti samostanskega življenja, naj se poglobi v nauke svetih očetov in po njih živi; to ga bo pripeljalo do vrhunca popolnosti. Mar ni vsaka stran in vsaka od Boga navdihnjena beseda Stare in Nove zaveze najboljše vodilo za človeško življenje? Ali katera knjiga svetih katoliških očetov glasno ne govori o tem, kako lahko naravnost pridemo k svojemu Stvarniku? Pa tudi ‘Razprave očetov’, ‘Ustanove cenobijev’ in ‘Življenjepisi očetov’, kakor tudi Pravilo našega svetega očeta Bazilija – kaj drugega so kot pripomočki dobrim in poslušnim menihom za krepostno življenje?

Za nas lene, ki slabo in zanikrno živimo, pa pekoča sramota.

Kdorkoli si, ki hitiš v nebeško domovino, s Kristusovo pomočjo izpolnjuj to skromno Pravilo, ki smo ga napisali za začetnike. Šele potem boš lahko tudi ti pod Božjim varstvom dospel do zgoraj omenjenih višjih vrhov vednosti in čednosti.

Nekaj podatkov o opatiji Montecassino z Wikipedije.

Uradna stran opatije Montecassino.

Prevod Gregorič-Ilc

Sv. Gavdencij (+ 410) je bil škof v severnoitalijanski Bresci od 387 (istega leta je Ambrozij krstil Avguština in posvetil Gavdencija v škofa) do smrti v letu padca Rima. Izvolili so ga, ko je bil na romanju po Sveti deželi, in močno so se morali potruditi, da so ga dobili domov, ker bi najraje kar ostal tam. Prava pustolovščina je bila misija pomoči Janezu Krizostomu na dvor v Carigrad - žal neuspešna, komaj je preživel. Ko ne bi ustregel mestnemu veljaku Benivolu, kateremu je zaradi bolezni napisal svoje velikonočne govore, bi komaj vedeli zanj, pa še zdaj imamo od njega ohranjenih komaj 21 homilij, ki se odlikujejo po izbornosti izraza. Odlomke iz dveh beremo v tej katehezi.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

Preberi več