91. oddaja: Izaija iz Filokalije varuje um
By Miran Spelic on Feb 13, 2021 | In Uncategorized | Pošlji odziv »
V Filokaliji, o kateri smo govorili in jo kot celoto predstavili pred dvema mesecema, je takoj za sv. Antonom Puščavnikom predstavljen sv. Izaija Puščavnik. Ime je sicer dobil po starozaveznem preroku, gre pa za egiptovskega meniha iz 4.-5. stol. iz puščave Sketis. Vključuje se v verigo slavnih anahoretov: posreduje nauke svojih učiteljev, njegovi učenci posredujejo njegove nauke. Njegovi apoftegmatični izreki so zelo zgoščeni in zahtevajo pozorno in dolgotrajno branje, iz istega izreka pa lahko bralec/učenec pride do raznovrstnih sklepov. Ena njegovih značilnih tem je »vzpon na križ«, rdeča nit mnogih izrekov pa je povzeta v naslovu O varovanju uma.
Kateheza je bila na sporedu 13. februarja 2021, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.
Tu je na voljo izbor odlomkov v formatu PDF.
Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).
Tukaj pa boste lahko katehezo neposredno poslušali.
~ - ~ - ~
Izaija Puščavnik
O varovanju uma
1. Med (duševnimi) utrpevanji je tudi jeza uma, ki je skladna z naravo in se obrača proti strastem. Brez jeze človek ne doseže čistosti, če se ne razjezi na vse, kar vanj seje sovražnik. In ko je to odkril Job, je svoje sovražnike sramotil in jim govoril: »Nečastneži, vredni zaničevanja, brez vsakega dobrega, vi, ki vas nimam za vredne toliko, kot so vredni psi mojih pastirjev.« Kdor hoče priti do te jeze, skladne z naravo, naj odstrani vse svoje hotenje, dokler se ne postavi v stanje, ki je skladno z naravo uma.
5. Če torej um sliši to zaupno besedo (parrhesia), si drzne upreti se sovražnikom in reče: »Kdo je, ki bi se bojeval z menoj? Naj mi stopi nasproti. In kdo je, ki bi me sodil? Naj se mi približa. Glej, Gospod je moja pomoč, kdo mi bo storil zlo? Glej, vsi vi se boste postarali kakor obleka, (razžrta) od moljev.«
7. Samotar mora zapreti vsa vrata svoje duše, se pravi čute, da skoznje ne pade (v greh). In ko um sprevidi, da ga nič ne obvladuje, se pripravlja na nesmrtnost, tako da zbira svoje čute in jih oblikuje v eno telo.
9. Če je um osvobojen, se odstrani pregrada med njim in Bogom.
Prevedla Jasna Hrovat
90. oddaja: Tertulijan - učitelj molitve
By Miran Spelic on Jan 9, 2021 | In Uncategorized | Pošlji odziv »
Tertulijan (ok. 160–ok. 225) nosi oznako prvega latinskega teologa, katerega dela so se ohranila v večjem obsegu. Kot predstavnik severnoafriškega krščanstva – rojen je bil v Kartagini in je bil tam verjetno voditelj krščanske skupnosti – se ukvarja s tematikami, kot so odnos med krščanstvom in rimsko državo, judovstvom in poganstvom, obramba pravega nauka pred krivo vero in moralno vedenje kristjanov. Spričo svojih strogih moralnih nazorov velja za predstavnika t. i. neokonzervativnega gibanja zgodnjega 3. stoletja; v zadnjih letih se je pridružil montanistom, ki za tri pregrehe (odpad od vere, umor in prešuštvo) niso dopuščali ponovne sprave s Cerkvijo niti v smrtni uri ne.
Spis O molitvi (De oratione) je katehetično-pastoralne narave. Najverjetneje je bil mišljen kot nagovor katehumenom v zadnjem tednu pred krstom (traditio orationis). Očenaš, zgled vsake krščanske molitve, je stvar kristjanov in se moli prvič takoj po krstu, ob prihodu iz vode. Tertulijan v delu, ki je nastalo še za časa njegovega pravovernega obdobja, razlaga očenaš, hkrati pa tudi korigira različne molitvene prakse, tudi v kontekstu polemike z judi in montanisti.
Kateheza, ki jo je pripravil br. Jan Dominik Bogataj OFM, je bila na sporedu 9. januarja 2021, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.
Tu je na voljo izbor odlomkov v formatu PDF.
Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).
Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.
- ~ - ~ -
Tertulijan
O molitvi
1. Očenaš povzema nauk Gospoda in Cerkve
1. Božji duh in Božja beseda [Dei sermo] in Božja misel [Dei ratio], Beseda misli in misel Besede – oboje je duh, namreč Jezus Kristus, naš Gospod – je novim učencem nove zaveze določil nov način molitve. Tudi v tem pogledu je bilo namreč treba novo vino vliti v nove mehovei in novo zaplato našiti na novo obleko.ii Sicer pa je bilo vse, karkoli je kdaj prej bilo, ali zamenjano kakor obreza ali dopolnjeno kakor preostala postava ali izpolnjeno kakor prerokba ali dovršeno kakor sama vera.
2. S tem, ko je bil pridan evangelij, ki je odpravil vso prejšnjo starino, je nova Božja milost vse prenovila iz mesenega v duhovno; v evangeliju je bil tudi naš Gospod Jezus Kristus potrjen kot Božji duh in Božja beseda in Božja misel: kot duh s svojo močjo, kot beseda s svojim naukom, kot misel s svojim prihodom. Tako torej (molitev), ki jo je sestavil Kristus, sestoji iz trojega: iz duha, po katerem toliko premore, iz besed, s katerimi se izreka, (iz misli, s katero pomirja).
4. Premislimo torej, blagoslovljeni, njegovo nebeško modrost, najprej glede zapovedi, naj opravljamo molitev na skrivnem. Z njo je od človeka terjal vero, ki zaupa, da je oko in uho vsemogočnega Boga pričujoče tudi na skritem in samotnem kraju, obenem pa je želel tudi skromnost vere, da bi svoje češčenje [religio] daroval samo njemu, za katerega veruje, da povsod vidi in sliši.
5. V skladu z modrostjo v sledeči zapovedi, ki prav tako pripada veri in skromnosti vere, ne mislimo, da je treba stopiti pred Gospoda s ploho besed, saj smo gotovi, da za svoje skrbi sam od sebe.iii
6. Ta kratkost vendar – in to je tretja stopnja modrosti – sloni na globoki in prebogati vsebini: kolikor manj besed, toliko več misli. Obsega namreč ne samo nalogo [officium], ki jo molitev ima, namreč Božje češčenje [veneratio] ali človeška prošnja [petitio], marveč skoraj vso Gospodovo besedo, vso vsebino nauka, tako da je v molitvi zares zaobjet povzetek vsega evangelija [breviarium totius evangelii].
8. Ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega
1. Da bi bila tako pripravna molitev popolna, je dodal, naj prosimo ne le odpuščanja grehov, ampak tudi, da grehe od nas sploh odvrne: Ne vpelji nas v skušnjavo,iv to je, ne dopusti, da nas vpelje (v skušnjavo) tisti, ki skuša.
2. Toda proč z mislijo, da Gospod skuša, kakor da bi ali ne poznal vere slehernega človeka ali bi ga hotel pahniti v greh.
3. Hudič zavaja v nestanovitnost in hudobijo. Zakaj (Bog) tudi Abrahamu ni ukazal darovati sina zato, da bi njegovo vero skušal [temptanda], ampak da bi jo pokazal [probanda]; hotel ga je postaviti za zgled, kako je treba spolniti zapoved, ki jo je nameraval kmalu dati,v da nam tudi najbližji sorodniki ne smejo biti dražji od Boga.
4. Ko je bil sam skušan od hudiča, je pokazal, kdo vodi in nastavlja skušnjavo.
5. Kar je tuvi povedal, je s poznejšimi besedami potrdil, ko je dejal: Molite, da ne pridete v skušnjavo!vii Zato so prišli (apostoli) v skušnjavo, ker so Gospoda zapustili, ko so se rajši predali spanju kot molitvi.
6. S tem se ujema konec, ki pojasnjuje, kaj pomeni (prošnja): Ne vpelji nas v skušnjavo. Pomeni namreč: Temveč odpelji nas od hudega.viii
9. Očenaš je zbir razodetja in krščanskega ravnanja
1. V kako malo zbranih [compendia] besed se strnejo izreki prerokov, evangelijev in apostolov, Gospodovih govorov, prilik, zgledov in zapovedi! Koliko dolžnosti [officia] se hkrati opravi!
2. Ko rečemo »Oče«, počastimo Boga; ko rečemo »ime«, izpričamo vero; ko rečemo »volja«, ponudimo pokorščino; ko rečemo »kraljestvo«, obudimo upanje; ko rečemo »kruh«, prosimo življenje; ko prosimo odpuščanja, priznamo grehe; ko prosimo varstva, pokažemo skrb zaradi skušnjav.
3. Zakaj bi se čudili? Edino Bog nas je mogel poučiti, kako hoče, da ga prosimo. Bogoslužna molitev [religio orationis], od njega nam dana in oživljena z njegovim duhom, se je že tedaj, ko je prišla iz Božjih ust, po njegovi posebni milosti dvignila v nebo, priporočajoč Očetu, kar je Sin učil.
12. Pravilno razpoložen duh
1. Namen molitve mora biti prost ne samo jeze, ampak sleherne neurejenosti duha; (molitev) mora prihajati iz takšnega duha, kakršen je Duh, h kateremu se molitev pošilja. Zakaj Sveti Duh ne more prepoznati omadeževanega duha ali veseli (duh) ne otožnega ali svobodni (duh) ne oviranega. Nihče ne sprejema svojega nasprotnika, nihče ne pušča k sebi razen sebi enakega.
29. Učinkovitost krščanske molitve
1. Kaj bi namreč Bog molitvi, ki prihaja iz duha in resnice, odrekel, ko jo vendar zahteva? Beremo, slišimo in verjamemo v premnoge dokaze njene učinkovitost. V starodavnosti je molitev rešila ognja,ix zverix in lakote,xi a vendar ji je šele Kristus dal obliko. Koliko več izprosi krščanska molitev [oratio Christiana]! Sicer ne postavi angela z roso sredi ognjenih zubljev, ne zapre levjih žrel, ne prinese lačnim kosila poljedelcev, ne odvrne občutka trpljenja z milobo, ki jo pošlje, pač pa oboroži trpeče in bolečine čuteče s potrpežljivostjo, pomnoži milost s krepostjo, da se vera zave, kaj doseže od Gospoda, in spozna, kaj trpi za Božje ime.
2. V preteklosti je molitev tudi priklicala stiske,xii pognala v beg sovražne vojske,xiii zadržala koristni dež.xiv Sedaj pa pravična molitev odvrne vso Božjo jezo, stoji na straži pred sovražniki, prosi za preganjalce. Je mar čudno, če zna izsiliti nebeške vode, ko je mogla doseči tudi ogenj? Samo molitev je, ki Boga premaga. Kristus je vedel, da (molitev) ne more nič hudega storiti. Vso moč ji je dal (le) za dobro. Zato ne zna nič drugega kot klicati duše rajnih s smrtne poti, dajati slabotnim novih moči, ozdravljati bolne, očiščevati obsedene, odpirati zapahe ječ, razvezovati vezi nedolžnih. Molitev izmiva grehe, odganja skušnjave, gasi preganjanje, tolaži malodušne, razveseljuje velikodušne, spremlja popotnike, kroti divje valove, osuplja razbojnike, hrani reveže, vodi bogate, dviga padle, prestreza padajoče, vzdržuje stoječe.
3. Molitev je zid vere, naše obrambno in napadalno orožje zoper človeka, ki nas povsod zasleduje. Zato nikdar ne hodimo brez orožja! Imejmo v mislih »postajo«xv podnevi in bedenje ponoči! Oboroženi z molitvijo čuvajmo zastavo svojega poveljnika, pričakujmo angelsko trombo!xvi
4. Tudi vsi angeli molijo; moli sleherna stvar. Moli živad in zverjad ter se priklanja; ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu in usta ji niso negibna, marveč jih skuša s svojim dihom gibati. Pa tudi ptice, ko vstanejo (iz gnezd), zletijo proti nebu, namesto rok razprostirajo peruti v obliki križa in nekaj žvrgole, kar se utegne zdeti molitev. Kaj naj torej povem še več o dolžnosti molitve? Molil je tudi Gospod sam, ki mu bodi čast in oblast na veke vekov!
Prevod Franca Ksaverja Lukmana
posodobil in uredil Jan Dominik Bogataj OFM
89. oddaja: Ob Filokaliji se učimo ljubiti lepoto
By Miran Spelic on Dec 12, 2020 | In Uncategorized | 1 odziv »
Filokalija je po mnenju mnogih za Svetim pismom najvplivnejša knjiga krščanskega Vzhoda. Zadnjih sto let jo spoznava tudi krščanski Zahod. V slovenščini smo nedavno od KUD Logos dobili prvi zvezek (od načrtovanih štirih) prevoda tega dela, ki sta ga sestavila Nikodem Svetogorec in Makarij Korintski v 18. stoletju. Gre za izbor del več kot 30 avtorjev, ki so nastajala od 4. do 15. stoletja in so se uveljavila v meniškem okolju pravoslavnih samostanov. Ta veličastni zbornik, ki je izšel leta 1782 v Benetkah, pa se ni širil le po Grčiji (tedaj v sklopu Otomanskega imperija), ampak tudi med vzhodnimi Slovani, ki so kmalu dobili prevod v cerkveno slovanščino; oprav med njimi pa se je razširila tudi zunaj meniškega okolja. Še posebej po oktobrski revoluciji pa so jo begunci zanesli tudi na evropski Zahod.
Kateheza je bila na sporedu 12. decembra 2020, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.
Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).
Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.
88. oddaja: Evherij Lyonski hvali puščavo
By Miran Spelic on Nov 14, 2020 | In Uncategorized | Pošlji odziv »
Sv. Evherij Lyonski (ok. 380-449) iz plemenite galske družine se je v času barbarskih vpadov umaknil v samoto in z družino zaživel asketsko življenje. Po ženini smrti pa se je s sinovoma umaknil v samostan na otoku Lerini nedaleč od današnjega Cannesa na Azurni obali. Ko so iskali škofa za Lyon, so našli prav njega in tako je postal za Irenejem najslavnejši šantični škof tega mesta. Okoli leta 428 je napisal delo Hvalnica puščavi. V obliki pisma, naslovljenega Hilariju Arleškemu, ki se je odločil, da se vrne v samoto, avtor razlaga prednosti in koristi puščavniškega življenja.
Tudi v današnjem času - zdaj še posebej - potrebujemo osmislitev za samoto, da bo rodovitna za Boga in ljudi.
Kateheza je bila na sporedu 14. novembra 2020, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.
Prevod celotnega besedila pisma je dostopen na tej povezavi kot članek v reviji Keria 1/2000.
Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).
Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.
87. oddaja: Kako so očetje zložili Novo zavezo
By Miran Spelic on Okt 11, 2020 | In Uncategorized | Pošlji odziv »
Dogajanja v Cerkvi prvega in drugega stoletja so usodno zaznamovala njeno rast in jo na neki način določajo še danes. Iz novozaveznih spisov in iz prvih del cerkvenih očetov lahko namreč med vrsticami razberemo, kako je nastalo Sveto pismo, kakršno imamo danes, pa tudi zaslutimo lahko velike probleme, s katerimi se je soočala Cerkev in ki jih je pod vodstvom Svetega Duha rešila.
Spodnja shema nam lahko pomaga razumeti, kako smo prišli do Nove zaveze in kako je povsem razumljivo, da vanjo apokrifi niso mogli priti.
Kateheza je bila na sporedu 10. oktobra 2020, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.
Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).
Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.
XML Feeds