Sv. Jakob iz Seruga (ok. 451 - 521) je za Efremom drugi največji poet sirske zgodnjekrščanske literature. Od 763 verznih metričnih homilij (sir. memre) se jih je ohranilo okroli polovica; eno izmed njih je avtor posvetil skrivnosti Gospodovega krsta ob Jordanu. S pomočjo izbranih prevedenih odlomkov lahko vstopimo v značilen sirski teološki način razmišljanja, ki ga zaznamujejo poetičnost, simbolika, metafore, bogate biblične podobe in meditativen stil. Jakob tudi za krst navede številne izvirne podobe, npr. vrata, čoln, duhovni pečat, vojaška oprema, maternica, izmed katerih posebej izstopa dramatičen prikaz umazane in izmučene Cerkve, ki jo Kristus, njen Ženin, v krstu očisti in prerodi ter se z njo zaroči.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

~~~

Jakob iz Seruga

O KRSTU NAŠEGA ODREŠENIKA V JORDANU¹

Kristus, Ženin, je pripravil poročno slavje² za Cerkev narodov

in svet se je zavedel svatbe, ki jo je pripravil zanjo.

Kraljevi Sin se je želel zaročiti z ranjeno

in poslal jo je k studencu, da bi spral njen prah.³

Videl je, da je preganjana, šibka, posušena in izmučena,

nakar je zmešal vode, in preden se je zaročil z njo, jo je poslal, da se umije.

Poskrbel je za njeno lepoto, ki jo je spremenilo malikom darovano kadilo,

na njen obraz je izlil deroče tokove reke, da bi postala svetla.

Ko se je zaročil z njo, jo je najprej poslal k vodam preizkušnje,⁴

da bi jo po posvečenju očistil vsega nečistovanja.

Smrad žgalnih daritev je bil na njej,

vendar je nanjo speljal širjavo voda, da bi njeno telo napravil dišeče.

Zaradi daritev se je pokvarila,

on pa jo je poškropil s svetostjo, da bi bila očiščena omadeževanosti.

V maternico krsta je postavil obleko slave

in nevesto poslal dol, da si jo nadene v vodi. (1-16)

Nevesta Luči je prišla naprej in stala Janezu ob strani,

da bi, ko ji bo pokazal Ženina, lahko padla predenj.

Nevestine oči so bile pozorne na vse, ki so prihajali,

da bi bili krščeni, dokler On ni prišel (iz vode).

Tisoči so bili krščeni, a Duh se ni spustil nanje.

Deset tisoči so bili okopani, a je reka ostala hladna, ni se spustila nanje.

Množice so se spustile, a vode so ostale mirne, kot so bile,

veliko jih je prišlo ven, a Očetov glas je bil zakrit kot On.

Ko pa se je nevesta ozaljšala z nakitom pokore

in je bila očiščena ter je prišla iz krstnih voda,

ko je bila svatba do potankosti pripravljena,

je manjkal le še Ženin, da bi jo obiskal.

Med očiščevanjem so svatje postali čisti,

a še niso bili oblečeni v obleko Duha iz vode.

Ko so vsa ljudstva stala slečena,

čakajoč na Ženina, da bi prišel in jih oblekel,

ko je bila nevestina nečistost umita v vodi in se je ona približala,

ko so vsi pričakovali bela oblačila, ki jih bo prinesel Ženin,

– ker je krstu manjkalo še odpuščanje

in nihče še ni prejel Duha svetosti iz voda –,

ko je celotno poročno slavje iskalo Ženina, kje bi lahko bil,

je k vodi med množico prišel Kraljevi Sin. (…)

Ob njegovem prihodu se (voda) ni segrela,

kakor da bi On, ki je že svet, moral šele postati svet.

Sprejela ga je, da bi bila njena maternica po Njem posvečena.

(115-136; 145-146)

»Kaj je v krstu, kar ni tvojega?

In kaj ti manjka, da se moraš skloniti in iskati v vodi?

Če je pomilostitev, le-ta za vse človeštvo prihaja od tebe;

če je odpuščanje, je odpuščanje greha prav tako tvoje.

Če je duhovništvo, je njegova polnost v tebi, saj si veliki duhovnik;

če je kraljestvo, si ti edini, ki kraljem nadeva krone.

Svetost izhaja iz tebe za človeštvo:

če je duhovništvo, saj vendar svet obstaja po tvoji desnici.

Očitno je, da je polnost božanstva v tebi,

kaj ti lahko doda ta majhna reka?«

Naš Gospod pravi: »Nič mi ne manjka, razen enega:

povrnitev Adama, ki se je od mene izgubil in ga iščem.

Dovoli mi, da se spustim in poiščem Adama, pravo podobo,⁵

in ko ga najdem, bodo vse moje želje izpolnjene.

V tej obnovitvi bo moje hrepenenje dopolnjeno,

ker potrebujem Adama, da vstopi v svojo dediščino.

Dovoli mi torej, da se spustim in očistim zamegljeno podobo.

Po velikem usmiljenju sem se spustil in postal novorojenec,

po njem sem se spustil, da bi postal krščen.

Maternica krsta ni ožja od trebuha

in voda reke ni temnejša od maternice.«

(191-204; 209-211; 215-219)

»Čeprav sam ne potrebujem peči voda [kūrā d-mayyā], glej, vstopam,

da bi bil človek, ki je izrabljen, prenovljen z mojim pečatom.

Spodbujam jih, da bi prišli k studencu, kot sem jaz,

in bi bili z mojim kovancem duhovno vtisnjeni zaznamovani.

Človeštvo prinašam dol v grob vode [qabrā d-mayyā],

da bi jih v vstajenju napravil nesmrtne.

Pošiljam jih v mokro maternico [karsā rgitā], da bi jih spočela

in jih ponovno rodila brez porodnih bolečin.

Ponovno; spodobi se, da me krstiš, ne obotavljaj se,

pridi, odpri pot, ker svet čaka, da bo po meni prenovljen.« (281-290)

Prevod Jan Dominik Bogataj OFM.

_________________________

Sv. Janez Damaščan (ok. 676 - 749) je zadnji med vzhodnimi cerkvenimi očeti. Živel je že pod islamsko oblastjo in se iz državne službe umaknil v samostan sv. Saba v Jeruzalemu. Tam je zbiral teološko dediščino in jo posredoval v dogmatičnem zborniku Vir spoznanja, od koder je tudi pričujoči odlomek, ki govori o svetih podobah. Smo namreč v času ikonoklazma, ko so ikone uničevali, ker je bizantinski cesar Leon III. leta 730 prepovedal njihovo češčenje. Janez je teološko utemeljil pomen ikon, ki so postale ena temeljnih značilnosti vzhodnega krščanstva.

Kateheza je bila na sporedu 14. decembra 2019 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

Preberi več

Sv. Hieronim (ok. 345 - 419/20), katerega 1600-letnico smrti obhajamo in ki je doma iz še ne odkritih Stridon, ki pa so bile najverjetneje nekje na današnjem slovenskem ozemlju, je veliki prevajalec Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino. Njegov prevod, ki se je uveljavil zaradi kakovosti, so poimenovali Vulgata. Za posamezne knjige je napisal tudi uvode, Uvod za knjige kraljev, ki ga bomo prebirali pri tej katehezi, pa vsebuje tudi nekakšen splošni uvod in posvetilo Pavli in Evstohiji. Prav je, da se zavemo pomembnosti tega našega sodeželana za evropsko kulturo in da smo ponosni nanj.

Kateheza je bila na sporedu 9. novembra 2019 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

~~~

Preberi več

Šele konec 19. stol. so našli doslej edini kolikor toliko celovit rokopis s potopisom romarice iz Hispanije ali Galije, ki je v letih od 381 do 384 potovala po Sveti deželi. Najprej so jo poimenovali Silvija, potem Eterija, zdaj pa je večina strokovnjakov soglasna pri njenem imenu Egerija. Tako jo poimenuje neki dokaj bližnji vir, ki opisuje njen spis. V obsežnem pismu z latinskim naslovom Peregrinatio Egeriae (Egerijino romanje), ki je nastalo verjetno na osnovi sprotnih zapiskov ob koncu poti v Carigradu, se avtorica obrača na "sestre", s katerimi deli ogromno podrobnosti s svojega romanja. Tako zvemo marsikaj o novozgrajenih cerkvah, pa o bogoslužju in o slavnih menihih, ki živijo v tamkajšnjih samostanih. V pričujoči katehezi razloži pojem "enkainia", posvetitev cerkve na Golgoti, ki je bila posvečena na obletnico najdenja križa; potem pa opisuje češčenje križa na veliki petek.

Kateheza je bila na sporedu 14. septembra 2019 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa boste lahko katehezo tudi neposredno poslušali.

Preberi več

Besedila o Jezusovi spremenitvi na gori je razlagal br. Jan Dominik Bogataj.