79. oddaja: Janez Damaščan brani podobe

Janez DamaščanSv. Janez Damaščan (ok. 676 - 749) je zadnji med vzhodnimi cerkvenimi očeti. Živel je že pod islamsko oblastjo in se iz državne službe umaknil v samostan sv. Saba v Jeruzalemu. Tam je zbiral teološko dediščino in jo posredoval v dogmatičnem zborniku Vir spoznanja, od koder je tudi pričujoči odlomek, ki govori o svetih podobah. Smo namreč v času ikonoklazma, ko so ikone uničevali, ker je bizantinski cesar Leon III. leta 730 prepovedal njihovo češčenje. Janez je teološko utemeljil pomen ikon, ki so postale ena temeljnih značilnosti vzhodnega krščanstva.

Kateheza je bila na sporedu 14. decembra 2019 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa boste lahko katehezo tudi neposredno poslušali.

 

~~~

 

Sv. Janez Damaščan

O PODOBAH

Nekateri nas grajajo, ker se klanjamo in častimo podobo našega Odrešenika in naše Gospe in tudi ostalih svetnikov in Kristusovih služabnikov. Zato naj poslušajo, da je na začetku Bog človeka ustvaril po podobi.

Zaradi česa se torej klanjamo drug drugemu, če ne zato, ker smo ustvarjeni po Božji podobi? Kakor pravi božanski govorec in veliki v poznavanju božanskih resničnosti, Bazilij: »Čast, ki se izkaže podobi, prehaja do izvirnika (prototypon)«; izvirnik pa je tisto, na osnovi česar nastane to, kar je proizvedeno.

Zaradi česa se je Mojzesovo ljudstvo priklanjalo šotoru, ki je vseboval podobo in vzorec nebeških resničnosti ali še bolje rečeno podobo in vzorec celotnega stvarstva? Bog Mojzesu pravi: »Poglej, vse boš naredil po podobi, ki ti je bila pokazana na gori« – mar kerubi, ki senčijo prostor sprave, niso dela človeških rok? Kaj pa slavno svetišče v Jeruzalemu? Mar ni narejeno z rokami in človeško veščino? Seveda, Božje pismo obtožuje vse, ki se klanjajo rezljanim podobam, vendar s tem meri na tiste, ki žrtvujejo demonom.

Žrtvovali so Grki, žrtvovali so tudi Judje, vendar so Grki žrtvovali demonom, Judje pa Bogu. In vredno zavrženja in obsodbe je žrtvovanje Grkov – žrtvovanje pravičnih pa je Bogu všeč in ga rad sprejme. Žrtvoval je Noe in za Boga je bil to blagi vonj, saj On sprejema dober namen in blagi vonj naklonjenosti do sebe. V tem smislu so rezljani izdelki Grkov – ker so pač upodobitve demonov – vredni zavrženja in prepovedani.

Poleg tega pa: kdo bi lahko ustvaril posnetek nevidnega, netelesnega, neopisljivega in brezličnega Boga? Znamenje skrajne norosti in brezbožnosti je dajati obliko Božanstvu. Zato v stari zavezi ni bilo običajno uporabljati podobe. Toda Bog je v svojem prisrčnem usmiljenju v resnici postal človek zaradi našega odrešenja, ne kakor se je Abrahamu pokazal v podobi človeka niti kakor se je pokazal prerokom, ampak je po bitnosti resnično postal človek, živel na zemlji, se družil z ljudmi, delal čudeže, trpel, bil križan, vstal in šel v nebo.

Ko se je vse to zgodilo v resnici in se je dal videti ljudem, se je dal tudi opisati, da bi se ga spominjali in se o njem učili – saj takrat nismo bili navzoči, zdaj pa kljub temu da nismo videli, to lahko slišimo in v veri sprejmemo ter smo deležni Gospodovega blagrovanja. Ker pa ne poznajo vsi črk niti nimajo časa za branje, so očetje prišli na zamisel, da bi to naslikali kakor nekakšne junaške podvige v podobah, za strnjeno spominjanje: zato, da bi se tedaj, ko bi videli Kristusovo podobo (mnogokrat namreč nimamo v svojem umu Gospodovega trpljenja), spomnili na odrešilno trpljenje in padli na tla v priklanjanju.

Ne klanjamo pa se snovi, temveč temu, kar je upodobljeno, kakor se ne klanjamo snovi evangelija ali snovi križa, ampak temu, kar je izoblikovano. V čem se namreč razlikuje križ, ki na sebi nima izoblikovanega Gospoda, od tistega, ki ga ima? Podobno velja tudi glede Božje Matere. Čast, ki jo izkazujemo njej, se dviga do Njega, ki je iz nje prejel meso. Podobno velja tudi za junaštva svetih mož, ki nas mazilijo za pogum in vnetost ter posnemanje njihove kreposti in Božje slavljenje. Kakor smo rekli, čast, ki se izkazuje soslužabnikom, v katerih je bilo pravilno mišljenje, izkazuje naklonjenost do skupnega Gospodarja – in čast, izkazana podobi, prehaja do izvirnika.

AbgarJe pa to izročilo nezapisano, kakor tudi tisto, da se moramo klanjati v smeri proti vzhodu, da se moramo klanjati križu in še marsikaj drugega, temu podobnega. Pripovedujejo tudi zgodbo, da je Gospod v času, ko je v mestu Edesa kraljeval Abgar, ki je poslal slikarja, da bi naredil Gospodovo podobo, a tega ni mogel zaradi Gospodovega bleščečega sijaja, sam položil oblačilo na svoje božansko in oživljajoče obličje in v oblačilo vtisnil svojo upodobitev; in da je (oblačilo) poslal Abgarju, ki je po tem hrepenel. O tem pa, da so apostoli izročili marsikaj nezapisanega, piše Pavel, apostol narodov: »Bratje, stojte torej in se držite svojih izročil, v katerih ste bili poučeni, bodisi po besedi, bodisi po našem pismu,« in v Pismu Korinčanom: »Hvalim vas, bratje, da se me spominjate in da se držite izročil, kakor sem jih izročil«.

Poglavje iz Damaščanovega dela O pravi veri prevedel Gorazd Kocijančič.
Vzeto je s spletnega naslova http://kud-logos.si/2006/o-podobah/ .

 

78. oddaja: Hieronim nas uvaja v Sveto pismo

HieronimSv. Hieronim (ok. 345 - 419/20), katerega 1600-letnico smrti obhajamo in ki je doma iz še ne odkritih Stridon, ki pa so bile najverjetneje nekje na današnjem slovenskem ozemlju, je veliki prevajalec Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino. Njegov prevod, ki se je uveljavil zaradi kakovosti, so poimenovali Vulgata. Za posamezne knjige je napisal tudi uvode, Uvod za knjige kraljev, ki ga bomo prebirali pri tej katehezi, pa vsebuje tudi nekakšen splošni uvod in posvetilo Pavli in Evstohiji. Prav je, da se zavemo pomembnosti tega našega sodeželana za evropsko kulturo in da smo ponosni nanj.

Kateheza je bila na sporedu 9. novembra 2019 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

~~~

Preberi več

77. oddaja: Z romarico Egerijo počastimo Križ

Šele konec 19. stol. so našli doslej edini kolikor toliko celovit rokopis s potopisom romarice iz Hispanije ali Galije, ki je v letih od 381 do 384 potovala po Sveti deželi. Najprej so jo poimenovali Silvija, potem Eterija, zdaj pa je večina strokovnjakov soglasna pri njenem imenu Egerija. Tako jo poimenuje neki dokaj bližnji vir, ki opisuje njen spis. V obsežnem pismu z latinskim naslovom Peregrinatio Egeriae (Egerijino romanje), ki je nastalo verjetno na osnovi sprotnih zapiskov ob koncu poti v Carigradu, se avtorica obrača na "sestre", s katerimi deli ogromno podrobnosti s svojega romanja. Tako zvemo marsikaj o novozgrajenih cerkvah, pa o bogoslužju in o slavnih menihih, ki živijo v tamkajšnjih samostanih. V pričujoči katehezi razloži pojem "enkainia", posvetitev cerkve na Golgoti, ki je bila posvečena na obletnico najdenja križa; potem pa opisuje češčenje križa na veliki petek.

Kateheza je bila na sporedu 14. septembra 2019 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa boste lahko katehezo tudi neposredno poslušali.

Preberi več

76. oddaja: Spremenjenje, ki spreminja

Besedila o Jezusovi spremenitvi na gori je razlagal br. Jan Dominik Bogataj.

 

 

75. oddaja: Avguštin kaže pot k edinosti

AvguštinSv. Avguštin (354-430), škof v severnoafriškem Hiponu, je že naš stari znanec pri radijskih katehezah, danes je z nami že sedmič. Ko je stopil v polemiko z donatisti, jih je skušal pripeljati k edinosti Cerkve. Do neke mere mu je to uspelo, v polnosti pa ne, saj je ravno razcepljenost med severnoafriškimi kristjani bila eden od razlogov, da je Cerkev na tistem delu sveta malodane izginila. Donatisti so s svojim pojmovanjem Cerkve kot družbe zgolj svetih povzročili razkol, ki so ga vzdrževali celo z nasiljem, Avguštin pa je temu postavil nasproti ljubezen, ki pa ne popušča resnici. Samo povezava tega dvojega nas lahko tudi danes reši iz nevarnosti pred razklanostjo, ki tudi danes preži na Cerkev.

Odlomek je vzet iz Avguštinove obsežne zbirke bogoslužnih govorov z naslovom Razlaganje psalmov.

Kateheza je bila na sporedu 13. julija 2019 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa boste lahko katehezo tudi neposredno poslušali.

~~~

Preberi več