Sv. Avguštin (354-430), veliki cerkveni oče iz Severne Afrike, je leta 407 v velikonočnem času prekinil razlago Janezovega evangelija, da je predstavil Prvo Janezovo pismo. Tako je nastalo delo Deset govorov o Prvem Janezovem pismu. V kontekstu vnebohoda je razložil zadnje Jezusove besede učencem na zemlji: njegovo naročilo za oznanilo evangelija in skrb za edinost Cerkve. V moči Svetega Duha bo Cerkev to izpolnjevala do konca sveta.

Kateheza, v kateri smo prisluhnili Hvalnici sveči v njenem celotnem besedilu in njeni razlagi, je bila na sporedu 20. aprila 2024 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo pri katehezi prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

 

- ~ - ~ -

 

Sv. Avguštin

Deset govorov o Prvem Janezovem pismu

10,9

 

Zato nam je torej naš Gospod Jezus Kristus, ko je na štirideseti dan šel gor v nebo, priporočil svoje telo, ki ga je pustil na zemlji; videl je namreč, da ga bodo mnogi počastili, ker je šel v nebo, in prav tako je videl, da bo njihovo izkazovanje časti prazno, ker bodo teptali njegove ude na zemlji. In da ne bi nihče zapadel v zmoto, ko bi častil glavo v nebesih in teptal noge, ki so na zemlji, je povedal, kje so njegovi udje. Medtem ko se je dvigal v nebo, je izrekel svoje poslednje besede; po teh besedah ni več govoril na zemlji. Glava, ki je odhajala v nebo, je priporočila svoje ude, ki so ostali na zemlji, in se ločila.

Sedaj ne najdeš več Kristusa, da bi govoril na zemlji. On sicer govori, toda iz nebes. Toda zakaj ravno iz nebes? Ker se teptajo njegovi udje na zemlji. Preganjalcu Savlu je namreč rekel od zgoraj: »Savel, Savel, zakaj me preganjaš?« (Apd 9,4). Odšel sem v nebo, vendar sem še vedno na zemlji; tukaj sedim na Očetovi desnici, tam pa sem še vedno lačen, žejen in popotnik.

Kako je torej pred odhodom v nebo priporočil svoje telo na zemlji? Ko so ga učenci vprašali: »Gospod, ali se boš v tem času pojavil in bo obnovljeno izraelsko kraljestvo?« jim je pred odhodom odgovoril: »Ni vaša stvar, da bi vedeli za čas, ki ga je Oče določil v svoji oblasti. Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče.« Poglejte, kako daleč razširi svoje telo, poglejte, kje noče, da se ga tepta: »In boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,6-8), ›Poglejte, kje sem jaz, ki grem gor. Grem gor namreč, ker sem glava, moje telo pa ostaja.‹ Kje ostaja? Po vsej zemlji. Pazi, da ga ne boš pretepal, ga stiskal in teptal! To so poslednje Kristusove besede pred njegovim odhodom v nebo.

Pomislite na človeka, ki ves slaboten leži v postelji na svojem domu. Bolezen ga je povsem izžela, smrt mu trka na vrata, sope in tako rekoč že zadržuje dušo med zobmi. Recimo, da je v skrbeh še za neko stvar, ki mu je draga in jo zelo ljubi. Spomni se nanjo in skliče svoje dediče in jim reče: ›Prosim vas, da storite to in to!‹ Na neki način še s silo zadržuje dušo, da ne bi odšla, preden bi se tiste besede zanesljivo obdržale. Ko izreče te svoje poslednje besede, izdihne dušo in truplo odnesejo v grob. Kako se dediči spominjajo zadnjih besed pokojnika? Če bi se našel kdo, ki bi jim rekel: ›Ne izpolnite tega,‹ kaj bi mu odgovorili v tem primeru? ›Naj torej ne izpolnim tega, kar mi je oče v zadnjih zdihljajih nazadnje naročil, kar odmeva v mojih ušesih kot zadnje, potem ko je od tod šel moj oče? Katere koli njegove druge besede lahko drugače upoštevam, njegove poslednje besede pa me bolj zavezujejo, saj ga potem nisem več videl, nisem ga več slišal govoriti.‹

Bratje, razmišljajte v krščanskem duhu! Če so besede tistega, ki je na poti v grob, dedičem tako sladke, tako drage, če imajo tolikšno težo, kakšne morajo biti šele poslednje Kristusove besede njegovim dedičem. On namreč ni odhajal v grob, ampak gor v nebo. V prejšnjem primeru smo imeli človeka, ki je živel in umrl: njegovo dušo vzamejo drugi kraji, njegovo telo pa položijo v zemljo: ali se njegove besede izpolnijo ali ne, to ga več ne zadeva. Sedaj že drugo počne oziroma drugo trpi: ali se veseli v Abrahamovem naročju ali pa v večnem ognju hrepeni po kapljici vode (prim. Lk 16,22-24). V grobu pa leži njegovo brezčutno truplo, in vendar se njegove poslednje besede iz trenutka umiranja ohranjajo. Kaj smejo upati oni, ki ne ohranjajo poslednjih besed tistega, ki sedi na nebu in vidi od zgoraj, ali se njegove besede zaničujejo ali ne? Namreč besed tistega, ki je rekel: »Savel, Savel, zakaj me preganjaš,« in spravlja za sodbo vse, kar vidi, da trpijo njegovi udje.

 

Prevedel Miran Sajovic SDB.

Avguštin, Deset Govorov o Janezovem evangeliju, Celje 2012.

Exsultet, hvalnico sveči ali velikonočno naznanilo (praeconium paschale), besedilo, ki ga samo enkrat na leto poslušamo na samem začetku velikonočne vigilije, smo vzeli pod drobnogled za tokratno katehezo. Nastalo naj bi med letoma 400 in 600 in se je vedno malo spreminjalo, nazadnje v prenovi bogoslužja po drugem vatikanskem koncilu.

Na desni sliki vidimo razvit Exsultet-zvitek, kjer so ilustracije obrnjene v drugo smer kot teče besedilo z notami, ker je bralec odvijal zvitek čez ambon in so lahko navzoči ne le slišali, ampak tudi "videli" vsebino hvalnice. Zato smo včasih pospremili petje s projekcijo fotografij na platnu, nekaterih tudi vzetih iz reprodukcij zvitkov.

Kateheza, v kateri smo prisluhnili Hvalnici sveči v njenem celotnem besedilu in njeni razlagi, je bila na sporedu 20. aprila 2024 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi je besedilo Hvalnice sveči (slovensko in vzporedno izvirno latinsko) v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

Preberi več

Sv. Ciril Jeruzalemski (ok. 313 - 386) je bil škof v Eliji Kapitolini, ki ji je prav on pomagal, da je spet postala Jeruzalem, sveto mesto. Na mestih, kjer so se dobrih 300 let prej odvili osrednji dogodki našega odrešenja, je uvajal katehumene v vero in jih pripravljal na krst. Njegove ohranjene krstne in pokrstne (mistagoške) Kateheze nam omogočajo vpogled v življenje kristjanov kmalu po tem, ko je krščanstvo dobilo svobodo. Tudi nam lahko pomagajo, da poglobimo razumevanje svojega krsta. Leta 2023 je pri založbi KUD Logos izšel prevod njegovih Krstnih in mistagoških katehez.

Kateheza, v kateri smo prisluhnili odlomkom iz njegove trinajste krstne kateheze, je bila na sporedu 9. marca 2024 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je p. Benjamin Bevc DJ, prevajalec in pisec spremne besede omenjenega prevoda.

Na tej povezavi je obravnavano besedilo Cirilove kateheze v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

 

~ - ~ - ~

Preberi več

Sv. Gregorij iz Nareka, Armenec iz časa okrog leta 1000, je najslavnejši armenski svetnik in učitelj duhovnega življenja. Ko je njegov oče zgodaj ovdovel, je šel s tremi sinovi v samostan, kjer je bil mali Gregor deležen odlične izobrazbe s strani materinega brata. Postal je učitelj v samostanu Narek blizu jezera Van (danes v JV Turčiji). Njegova Knjiga Žalostink je postala poleg Svetega pisma najpomembnejša knjiga za Armence vse do današnjih dni.
Leta 2015 (ob stoletnici armenskega genocida) ga je papež Frančišek razglasil za cerkvenega učitelja. Goduje 27. februarja.

Kateheza, v kateri smo premolili nekaj njegovih spokornih molitev in se tako uvajali v post, je bila na sporedu 10. februarja 2024 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi so Gregorijeve molitve v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

Preberi več

Anton, imenovan Veliki oziroma pri nas znan kot sv. Anton Puščavnik,  naj bi po izročilu živel več kot sto let, od 250/51 do 356. Rojen je bil v koptski vasi, v krščanski družini. Z osemnajstimi ali dvajsetimi leti je izgubil starše, zato je moral on skrbeti za sestro, vendar je kmalu zaslišal Gospodov klic: prevzet od Jezusovih besed mladeniču »Pojdi, prodaj kar imaš in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj!« (Mt 19,21) je začel živeti vedno bolj odmaknjeno življenje molitve in pokore, najprej v svoji hiši, nato pa je sestro izročil v varstvo vernim devicam (prim. sv. Atanazij, Antonovo življenje 3,1) in se po zgledu nekega starca umaknil v samoto v bližino vasi, nato v zapuščeno, na pol podrto trdnjavo na gori Pispir ob Nilu, kjer je živel do svojega petintridesetega leta.

V abecedni zbirki izrekov svetih puščavnikov je zaradi črke A in zaradi pomembnosti na prvem mestu. Njegovi izreki in anekdote so se kot dragoceni vzgojni biseri predajali iz roda v rod. Tudi v današnjih digitalnih puščavah nam lahko ponudijo bogat pouk, če se jih le lotimo razbirati na ustrezen način.

Kateheza, v kateri smo prebirali Antonove apoftegme, je bila na sporedu 13. januarja 2024 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera. Pripravil jo je br. Miran Špelič OFM.

Na tej povezavi so Antonove apoftegme, še malo več kot v katehezi.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek kateheze v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa katehezo lahko neposredno poslušate.

~ - ~ - ~

Preberi več