86. oddaja: Marijino ime zmaguje

Sv. Bernard iz Clairvauxa (1090-1153), ki je že globoko v srednjem veku pisal in razišljal še kot antični cerkveni očetje, je v eni svojih homilij razmišljal o vlogi Marijinega imena in razlagal njegovo etimologijo kot "morska zvezda".
Praznik Marijinega imena se je iz Španije razširil na vso Cerkev po zmagi Jana Sobieskega v bitki pred Dunajem 12. 9. 1683, ko je porazil otomansko vojsko in zaustavil prodor islama v Evropo po balkanski liniji; zmago so pripisali ravno posredovanju Marijinega imena. Praznik je nedavno za nekaj desetletij po bogoslužni reformi sicer poniknil, sv. Janez Pavel II. pa ga je leta 2002 obnovil kot neobvezni god. Ne brez razloga.
Ogroženost krščanstva ni danes nič manjša kot v 17. stoletju, nevarnost pa še zdaleč ni tako očitna. Pomoč je še kako potrebna in klicanje Materinega imena je še kako na mestu!

Besedilo je prevedla Breda Čop; izšlo je v knjigi Sv. Bernard, Žena obdana s soncem, Stična 1994.

Kateheza je bila na sporedu na god Marijinega imena 12. septembra 2020, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Bitka pri Dunaju 1683

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

- ~ -  ~ -

Sv. Bernard iz Clairvauxa

Devici je bilo ime MARIJA

Vrstica se zaključuje z besedami: In devici je bilo ime Marija (Lk 1,27). Spregovorimo nekaj besed še o tem imenu, ki pomeni, kakor pravijo, morska zvezda in materi devici tako zelo lepo pristaja. Zelo upravičeno jo namreč primerjamo z zvezdo; kajti kakor zvezda izžareva žarek brez škode zase, tako devica rodi Sina brez rane na sebi. Žarek ne zmanjša zvezdi njenega leska in prav tako Sin Devici ne njene nedotaknjenosti. Ona je torej tista plemenita zvezda, ki je vzšla iz Jakoba in njen žarek razsvetljuje vesoljni svet, njen sijaj blesti v nebesih in prodira v pekel; razliva se po zemlji in greje bolj duše kot telesa, goji kreposti in razjeda slabosti. Da, ona je, pravim, prekrasna in čudovita zvezda, ki je morala biti povzdignjena nad to veliko in prostrano morje, žareča v lesketanju svojih zasluženj, v sijaju svojih zgledov.

O ti, kdorkoli že si, ki čutiš, da te povodenj tega sveta bolj premetava med nevihtami in neurji, kakor postavlja na trdna tla, ne odvračaj očesa od bleska te zvezde, če nočeš, da te zagrnejo valovi! Če privršijo vetrovi skušnjav, če zadeneš ob čeri nadlog, ozri se v zvezdo, pokliči Marijo! Če te pretresajo valovi napuha, častihlepja, obrekovanja ali zavisti – ozri se v zvezdo, pokliči Marijo! Če jeza ali lakomnost ali mesena poželjivost butajo ob ladjico tvoje duše, ozri se k Mariji!

Če se vznemirjen zaradi velikanskih pregreh, osramočen zaradi umazane vesti, prestrašen zaradi strašne sodbe začenjaš pogrezati v brezno žalosti, v prepad obupa, pomisli na Marijo! V nevarnostih, v stiskah, v negotovostih pomisli na Marijo, pokliči Marijo! Naj ne odstopi od tvojih ust, naj ne odstopi od tvojega srca, in da dosežeš naklonjenost njene priprošnje, ne nehaj posnemati njenega življenja! Če hodiš za njo, ne zaideš, če prosiš njo, ne obupaš, če misliš nanjo, ne zablodiš. Če te ona drži, ne padeš, če te ona varuje, se ne bojiš, če te ona vodi, se ne utrudiš, če ti je ona naklonjena, prideš do cilja. In tako ti lastna izkušnja pokaže, kako pravilne so besede: In devici je bilo ime Marija!

Nekoliko se moramo zdaj ustaviti, da bi se tudi mi ne zazrli v sijaj tolikšne svetlobe samo mimogrede. Naj povem z apostolovimi besedami: Dobro je, da smo tukaj in v veselje nam je, da se v tišini zaziramo v to, česar ne more izraziti še tako izbrušen govor. Medtem pa bo v pobožnem zrenju bleščeče zvezde dozoreli še bolj goreče razpravljanje o tem, kar sledi.

Prevedla Breda Čop

 

 

 

85. oddaja: Janez Krizostom opeva Abrahamovo gostoljubnost do prišlekov

JKZSv. Janez Krizostom (+ 407) iz Antiohije, ki postal carigrajski nadškof, je s svojo odločno in dragoceno besedo zaslužil priimek Zlatousti. Politični kliki ni ustrezal, saj je zahteval resno življenje po veri. Vernikom je z močjo besede odstiral bogastvo Svetega pisma.

Homilija 41 (PG 53, 378–385) spada v serijo 67 Homilij o Prvi Mojzesovi knjigi (Homiliae in Genesin, CPG 4409), ki jih je Janez Krizostom pripravil najverjetneje za postni čas leta 388, ko je še kot duhovnik deloval v Antiohiji. V njej na zelo živ in psihološko pretanjen način razlaga dogodek, ko so Abrahama obiskali skrivnostni gostje pri Mamrejevih hrastih (1 Mz 18,1-15), pri čemer Krizostom poudarja predvsem vzvišen zgled Abrahamove gostoljubnosti do tujcev.

Katehezo pripravil in odlomek prevedel fr. Jan Dominik Bogataj OFM. Na sporedu je bila 8. avgusta 2020, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

Preberi več

84. oddaja: Benedikt je napisal Pravilo za menihe

BenediktSv. Benedikt (+ 547) je postal oče Evrope in zavetnik naše celine s tem, da je na osnovi izkustva pri vodenju samostanov napisal Pravilo, ki je postalo najpomembnejše za vso latinsko Cerkev. V njem je poudaril vlogo odgovornosti opata, ki mora biti kot oče, in poslušnosti menihov. Srčika Pravila je geslo: Ora et labora! Moli in delaj!
Duha Pravila je mogoče udejanjati v sleherni skupnosti, tako družinski kot delovni ali sosedski. V katehezi bomo na kratko sledili njegovi življenjski poti, potem pa bomo prisluhnili nekaj odlomkov iz Pravila.
Kateheza je bila na sporedu 11. julija 2020, na sam praznik sv. Benedikta, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

~ ~ ~

 

Sv. Benedikt

Pravilo

 

Predgovor

Benedikt izroča Pravilo menihomPoslušaj, sin, pravila učitelja, nagni uho svojega srca, rad sprejmi prigovarjanje svojega dobrega očeta, in ga v dejanju izpolni! Tako se boš s trudom pokorščine vrnil k njemu, od kogar si se oddaljil z lenobo nepokorščine.

Tebi je torej sedaj namenjena moja beseda, kdorkoli si, ki si se odpovedal lastni volji, se želiš bojevati za Gospoda Kristusa, pravega Kralja, in sprejemaš najmočnejše in sijajno orožje pokorščine.

 

2. poglavje

Kakšen mora biti opat

Opat, ki je vreden, da vodi samostan, se mora zmeraj spominjati, kako ga ogovarjajo, ter z dejanji opravičiti ime ‘predstojnik’. Verujemo namreč, da je v samostanu Kristusov namestnik, saj ga imenujemo z njegovim imenom, kakor pravi apostol: »Prejeli ste duha posinovljenja, v katerem kličemo: Abba, Oče!« (Rim 8,15; prim. Gal 4,6).

Zato opat ne sme učiti, določati ali ukazovati ničesar, kar ni v skladu z Gospodovo postavo. Njegovo ukazovanje in poučevanje naj prešinjata srca učencev kot kvas Božje pravičnosti. Opat naj se zmeraj zaveda, da se bo pri strašni Božji sodbi preiskalo oboje: njegov nauk in pokorščina učencev. …

Kdor torej sprejme ime ‘opat’, mora svoje učence voditi z dvojnim naukom: Vse dobro in sveto naj pokaže bolj z dejanji kot z besedami.

 

7. poglavje

O ponižnosti

PRVA stopnja ponižnosti je v tem, da ima človek zmeraj pred očmi strah Božji in se skrbno varuje, da tega ne bi pozabil. Neprenehoma se spominja vsega, kar je Bog zapovedal. V srcu zmeraj premišljuje, kako bodo tisti, ki Boga zaničujejo, zaradi svojih grehov goreli v peklu, tistim, ki se Boga bojijo, pa je pripravljeno večno življenje. Zato se vsak trenutek varuje grehov in napak, da jih ne bi storil v mislih ali z jezikom, z rokami ali nogami, s svojo voljo ali z mesenim poželenjem.

ENAJSTA stopnja ponižnosti je v tem, da menih, ko pripoveduje, govorí mirno in brez glasnega smeha, s ponižno resnobo, z malo in pametnimi besedami ter ne s kričanjem, kakor je pisano: »Modrega spoznaš po tem, da malo govori«.

 

18. poglavje

Vrstni red psalmov

Menihi pojejo psalmeNajprej se izreče vrstica: »O Bog, ozri se name in me poslušaj, Gospod, pridi in mi pomagaj!« nato Slava Očetu in pesem tiste ure.

Potem ob nedeljah pri primi pojejo štiri odlomke stoosemnajstega psalma. Pri drugih molitvenih urah, to je pri terci, seksti in noni, pojejo tri odlomke iz istega stoosemnajstega psalma. Ob ponedeljkih pri primi molijo tri psalme, in sicer prvega, drugega in šestega. Tako pri primi do nedelje vsak dan zmolijo tri psalme po vrsti do devetnajstega, pri čemer devetega in sedemnajstega razpolovijo na dva dela. Tako se nedeljske vigilije zmeraj začnejo z dvajsetim psalmom. …

Tako je urejena molitev psalmov podnevi, vse ostale psalme pa naj enako razdelijo na sedem nočnih vigilij, in sicer tako, da daljše psalme razdelijo in ima vsaka nočna ura po dvanajst psalmov.

Predvsem pa opozarjamo na sledeče: Če ta razvrstitev psalmov komu ne ugaja, naj pripravi drugačno razvrstitev, če meni, da bo tako bolje. Na vsak način pa je treba gledati, da vsak teden zmolijo ves psalterij s stopetdesetimi psalmi in da se zmeraj znova začne pri nedeljskih vigilijah. Menihi, ki v enem tednu ne zmolijo vsega psalterija s pripadajočimi slavospevi, pač zelo zanikrno opravljajo svoje pobožnosti, saj beremo, da so naši sveti očetje prizadevno opravljali v enem dnevu, kar naj bi mi mlačneži opravili vsaj v enem tednu.

 

72. poglavje

O pravi gorečnosti, ki jo morajo imeti menihi

Benedikt z menihiKakor imamo napačno in zagrenjeno gorečnost, ki odvrača od Boga in vodi v pekel, tako imamo pravo gorečnost, ki odvrača od grehov ter vodi k Bogu in v večno življenje. To gorečnost naj torej menihi gojijo z zavzeto ljubeznijo, to se pravi, naj »v spoštovanju drug drugega prekašajo« (Rim 12,10), svoje telesne in značajske slabosti naj med seboj prenašajo z vso potrpežljivostjo ter naj tekmujejo v medsebojni pokorščini. Nihče naj ne išče lastne koristi, ampak rajši to, kar je koristno drugemu. Drug drugemu naj izkazujejo čisto bratsko ljubezen. Naj se bojijo Boga v ljubezni! Svojega opata naj ljubijo z iskreno in ponižno ljubeznijo! Ničesar naj višje ne cenijo od Kristusa, ki naj nas vse skupaj privede v večno življenje!

 

73. poglavje

To Pravilo ne obsega vsega, kar je za popolnost potrebno

To Pravilo smo napisali, da bi z njegovim izpolnjevanjem v samostanih izpričali vsaj neko nravno raven in začetek samostanskega življenja.

Kdor pa hoče hitro priti do popolnosti samostanskega življenja, naj se poglobi v nauke svetih očetov in po njih živi; to ga bo pripeljalo do vrhunca popolnosti. Mar ni vsaka stran in vsaka od Boga navdihnjena beseda Stare in Nove zaveze najboljše vodilo za človeško življenje? Ali katera knjiga svetih katoliških očetov glasno ne govori o tem, kako lahko naravnost pridemo k svojemu Stvarniku? Pa tudi ‘Razprave očetov’, ‘Ustanove cenobijev’ in ‘Življenjepisi očetov’, kakor tudi Pravilo našega svetega očeta Bazilija – kaj drugega so kot pripomočki dobrim in poslušnim menihom za krepostno življenje?

Za nas lene, ki slabo in zanikrno živimo, pa pekoča sramota.

Kdorkoli si, ki hitiš v nebeško domovino, s Kristusovo pomočjo izpolnjuj to skromno Pravilo, ki smo ga napisali za začetnike. Šele potem boš lahko tudi ti pod Božjim varstvom dospel do zgoraj omenjenih višjih vrhov vednosti in čednosti.

Montecassino

Nekaj podatkov o opatiji Montecassino z Wikipedije.

Uradna stran opatije Montecassino.

Prevod Gregorič-Ilc

 

 

83. oddaja: Gavdencij se veseli Kane Galilejske

GavdencijSv. Gavdencij (+ 410) je bil škof v severnoitalijanski Bresci od 387 (istega leta je Ambrozij krstil Avguština in posvetil Gavdencija v škofa) do smrti v letu padca Rima. Izvolili so ga, ko je bil na romanju po Sveti deželi, in močno so se morali potruditi, da so ga dobili domov, ker bi najraje kar ostal tam. Prava pustolovščina je bila misija pomoči Janezu Krizostomu na dvor v Carigrad - žal neuspešna, komaj je preživel. Ko ne bi ustregel mestnemu veljaku Benivolu, kateremu je zaradi bolezni napisal svoje velikonočne govore, bi komaj vedeli zanj, pa še zdaj imamo od njega ohranjenih komaj 21 homilij, ki se odlikujejo po izbornosti izraza. Odlomke iz dveh beremo v tej katehezi.
Kateheza je bila na sporedu 13. junija 2020 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

Preberi več

82. oddaja: Sv. Ciprijan v času epidemije vliva upanje

CiprijanSv. Ciprijan (ok. 200 - 258) iz severnoafriške latinske Kartagine je šele 245 postal kristjan, dve leti zatem pa že škof. Še dve leti in znašel se je sredi epidemije kuge, ki nosi ime po njem, saj jo je opisal in ljudem pomagal, kolikor je le mogel. Iz tega konteksta je njegova kateheza O umiranju, iz katere se napaja tudi pričujoča radijska kateheza. Ljudem v razmerah, ko ni bilo ne zdravil niti ustanov za pomoč, predvsem vliva pogled proti večnosti in upanje na srečno življenje.
Kateheza je bila na sporedu 14. marca 2020 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Ta povezava vam ponuja celotno besedilo razprave sv. Ciprijana O umiranju.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

~~~

 

Sv. Ciprijan

O UMIRANJU odlomki

 

I. Pravi mir bomo dosegli v nebeški domovini. Na svetu pa smo vedno v boju s hudičem, ko se dan na dan bijemo zoper njegove puščice in kopja. Ko se neprenehoma bojujemo z lakomnostjo, z nečistostjo, z jezo, s častihlepnostjo, z mesenimi pregrehami, z vabečimi nasladami sveta. Človekova duša, ki jo hudič oblega in od vseh strani napada, komaj sproti odbija napade in se jim upira. Ko si premagal lakomnost, vstaja nečistost; ko si s prezirom ugnal častihlepnost, te žalosti jeza, napihuje prevzetnost, te vabi pitje; slogo ruši zavist, ljubosumnost trga prijateljstvo. Priganjajo te, da bi klel, četudi Božja postava to prepoveduje; silijo te, da bi prisegal, čeprav tega ne smeš. (3-4)

Toliko preganjanja trpi dan na dan naša duša, toliko nevarnosti stiska naše srce, pa bi se radi še dolgo nastavljali hudičevemu meču. Bolj bi morali želeti in hrepeneti, da bi prav hitro prišla smrt in bi pohiteli h Kristusu, saj nas je sam poučil: 'Resnično, resnično povem vam: 'Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje' (Jn 16,20). … Kristusa videti pomeni torej veseliti se; in ni pravega veselja, če ne vidimo Kristusa. Kakšna zaslepljenost srca in kakšna nespametnost je ljubiti stiske, trpljenje in solze na svetu, in ne hiteti v veselje, ki ga nihče ne more vzeti! (5)

To pa se dogaja, ker ni vere, ker nihče ne veruje, da je res, kar obljublja Bog, ki je resničen in je njegova beseda večno trdna. Če ti resen in ugleden mož kaj obljubi, njegovi besedi seveda verjameš in ne pomisliš, da bi te utegnil prevarati, ker veš, da je zanesljiv. Zdaj pa govori s teboj Bog in ti omahuješ z nevernim srcem? Bog ti obljublja nesmrtnost in večnost, če se ločiš s sveta, in ti dvomiš? To se pravi nič ne poznati Boga; to se pravi Kristusa, našega Gospoda in učitelja žaliti z grehom nevere; to se pravi, biti v cerkvi, ki je hiša vere, pa ne imeti vere. (6)

 

II. Dokler živimo na svetu, imamo kristjani z drugim človeškim rodom enako telo, a ločuje nas duh. Dokler si to, kar je umrljivo, ne bo obleklo neumrljivosti (prim. 1 Kor 15,54) in dokler nas Kristus ne bo privedel k Očetu, so nam vse nadloge telesa s človeškim rodom skupne. Tako lakota ne izbira, kadar zemlja daje le borne pridelke. Vsi, pogani in kristjani, gredo v ujetništvo, če sovražnik napade mesto in ga zasede. Ko ni dežja, vsi enako trpijo sušo. Ko se ladja razbije ob čeri, doleti usoda brodoloma vse potnike. Dokler imamo v tem življenju isto telo kot drugi, vsi zbolimo na očeh, trese nas mrzlica, muči nas bolezen naših udov. (II, 8)

Če kristjan ve, zakaj je sprejel vero, bo tudi spoznal, da mora v tem življenju še več trpeti kakor drugi, ker se mora s hudičevim zalezovanjem huje bojevati. Božje pismo nas uči in opominja: ›Sin, ko stopiš v Božjo službo, stoj v pravičnosti in strahu in pripravi svojo dušo za preizkušnjo.‹ In naprej: ›Sprejmi, potrpi, kadar te doleti ponižanje, zakaj v ognju se preizkuša zlato, tisti, ki so Bogu po volji, pa v peči ponižanja‹ (Sir 2,4-5). (9)

Ni zmage, če prej ni boja; ko pa se v spopadu pridobi zmaga, se da zmagovalcem tudi venec. Krmar se pozna v viharju, v boju pa se preizkusi vojak. Lahko se je hvaliti, ko ni nevarnosti; pogum se pokaže, ko se bije pravi boj s sovražnikom. Globoko ukoreninjenega drevesa ne omajejo viharji; v močno ladjo, ki je trdno zgrajena, valovi butajo, a jo ne preluknjajo. Ko se na gumnu veja žito, se klena in zdrava zrna loči od plev, ki jih odnese veter. (12) …

Kuga

IV. Kako je napačno in kako narobe, če prosimo, naj se zgodi njegova volja, ko pa nas Bog pokliče s tega sveta in povabi, nismo takoj poslušni ukazu njegove volje. Čemu tedaj molimo in prosimo, naj pride nebeško kraljestvo, če nas veseli ujetništvo na zemlji? Čemu s pogostimi molitvami prosimo in želimo, naj skoraj napoči dan kraljestva, če bolj želimo in bolj hrepenimo služiti tukaj hudiču, kakor kraljevati s Kristusom. (18)

Neki naš brat škof, ki je bil izmučen od bolezni in v skrbeh zaradi bližnje smrti, je prosil, da ne bi še umrl. Ko je skoraj že umirajoč molil, je stopil k njemu mladenič, častitljiv po veličastvu, vitke postave in bistrih oči. Takega je mogel videti ob sebi le človek, ki se je že poslavljal s tega sveta. In ta mladenič mu je z nekakšno nejevoljo in kar z osornim glasom dejal: ›Trpeti se bojite? Umreti nočete? Kaj naj počnem z vami?‹

Tako svari in opominja on, ki ga skrbi, kaj prinese preganjanje; ve pa, kam zdaj kliče. Zato ne usliši sedanje želje, marveč gleda v prihodnost. To je slišal naš umirajoči brat škof za nas. Vsem nam bo v korist, ko slišimo, kako je bil grajan škof, ko je prosil zase, da še ne bi umrl. (19)

 

V. Preljubi bratje! Neprestano moramo premišljevati, da smo se odpovedali svetu in da na njem živimo kot tujci in popotniki. Veselimo se dneva, ko bomo prejeli stalno bivališče v nebesih. Takrat nas bo Gospod oprostil zemeljskih spon in postavil nazaj v raj. Kdo ne bi iz daljne tujine hitel v domovino? Kdo si ne bi srčno želel ugodnega vetra, če bi čez morje potoval domov, da bi čim prej objel svoje drage? Domovina so za nas nebesa, očetje so nam zdaj očaki. Zakaj ne hitimo in ne tečemo, da bi mogli videti domovino in pozdraviti svoje prednike. Tam nas pričakuje veliko število naših dragih. Po nas hrepenijo starši, bratje in otroci. Oni so že rešeni, skrbi pa jih naše zveličanje. Kako se bomo skupaj veselili, ko jih bomo zagledali in se objeli! Kakšna radost in veselje bosta v nebeškem kraljestvu, kjer ne bo smrti! Kako neizmerna in neminljiva blaženost je tam, kjer je življenje večno!

Tam je slavni zbor apostolov, veliko število srečnih prerokov, nešteta množica mučencev, ki so nagrajeni za trpljenje in zmago v slavnem boju; tam so tudi zmagoslavne device, ki so z zdržnostjo pogumno ukrotile poželenje mesa in telesa. Tam uživajo plačilo usmiljeni, ki so opravljali pravična dela, ko so ubogim delili hrano in miloščino. Z izpolnjevanjem Gospodove zapovedi, so spreminjali zemeljsko imetje v nebeške zaklade. K njim, preljubi bratje, hitimo z vsem hrepenenjem in srčno želimo, da bi kmalu srečno prišli h Kristusu! To veliko željo našega srca in naše vere naj v nas vidi Gospod Kristus, saj bo dal bogato plačilo tistim, ki bodo po njem bolj goreče hrepeneli. (26)

Svetega Cecilija Ciprijana Izbrani spisi, Traktati, poslovenil F.K. Lukman, Ljubljana 1943, str. 178-196.