93. oddaja: Fortunacijan Oglejski o pravem pojmovanju Kristusa

 

FortunacijanŠele leta 2012 je bilo po petnajstih stoletjih pozabe odkrito delo oglejskega škofa Fortunacijana Razlage evangelijev, nastalo v sredini 4. stoletja, s čemer smo na novo odkrili najstarejšega oglejskega cerkvenega očeta. Predvsem zaradi Hieronimove očrnitve in obsodbe bližine arijanskemu krivoverstvu je bilo besedilo pozabljeno, medtem ko lahko danes, ko imamo na voljo kritično izdajo latinskega besedila (2017) in slovenski prevod (Celjska Mohorjeva družba in Teološka fakulteta UL, 2021), iz besedila razberemo, da je škof Fortunacijan učil sicer značilno latinski, vendar pro-nicejski, »pravoveren« nauk o Kristusu in Trojici.

Oddajo je pripravil br. Jan Dominik Bogataj OFM.

Več o novi izdaji:  www.mohorjeva.org/izdelek/razlage-evangelijev

Vabljeni na spletno predstavitev 20. aprila 2021 ob 19.00 na povezavi:
www.mohorjeva.org/dogodki/fortunacijan-oglejski-razlage-evangelijev

Kateheza je bila na sporedu 10. aprila 2021, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo izbor odlomkov v formatu PDF.

Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

 

~ - ~ - ~

 

Fortunacijan Oglejski

Razlage evangelijev
(odlomki)

 

F»Ne prideš od tam, dokler ne vrneš vse do zadnjega novčiča (Mt 5,25-26). Novčič je najmanjši greh. Pravi, da ne prideš od tam, razen če poravnaš račun za vse grehe, tudi najmanjše. V enem novčiču so namreč tri unče: kaj drugega predstavljajo tri unče, če ne Trojice? Če kdo trdi, da Trojica Očeta, Sina in Svetega Duha ne sestoji resnično iz enega bistva [substantia], je nujno, da ta odgovarja za to. Tako kot je novčič enovit [ex uno constat], tako je tudi Trojica enega bistva.« (Razlage evangelijev M. 21)

»Povedal jim je drugo priliko: Nebeško kraljestvo je podobno kvasu in tako dalje (prim. Mt 13,33). Kvas označuje nebeški nauk, žena prikazuje Cerkev, moko pa razumemo kot ljudstvo. Žena, to je Cerkev, očiščuje ljudstva, ko jih kakor žitna zrna zbira iz vseh ljudstev in melje v mlinu, to je, z oznanjevanjem dveh zavez. Potem ko je oluščila zrna, to je prejšnje življenje, jih po krstni vodi naredi bele in jih vodi k enotnosti vere, s tem ko naredi eno telo celotne Cerkve. Razumemo, da je v to moko ženska skrila kvas, to je, da je Cerkev shranila nebeški nauk v srca ljudstva verujočih. Tri merice prikazujejo Trojico Očeta, Sina in Svetega Duha in v njihovi enakosti [aequalitatem] se brez dvoma razglaša popolna Trojica in ena božanska substanca [una divinitatis substantia], ki jo krivoverci zanikajo. V tem številu in veri katoliška Cerkev zmeraj uči in krščuje, tako kot je Gospod naročil apostolom: Pojdite in učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Tudi Sara, ki je bila podoba Cerkve, je naredila tri kolače, da bi pokazala isto število Trojice. Tudi v postavi je bilo ukazano, naj se za ozdravljenje gobavca darujejo tri desetinke bele moke z oljem, v katerih je ista Trojica razumljena na podoben način. Ko pa je rekel dokler se ni vse prekvasilo da bi se napolnil svet.« (Razlage evangelijev M. 71)

»Tretji dan je bila svatba v Kani Galilejski. Jezusova mati je bila tam in tako dalje (prim. Jn 2,1-7). Ko pa je presveti Janez rekel: Tretji dan je bila svatba v Kani Galilejski, je poskušal že na začetku evangelija prikazati, kdo sta [rationem] dve osebi Očeta in Sina. Še posebej je vztrajal na tem – saj o Očetu nihče ni dvomil –, da bi pokazal Božjega Sina kot Boga, kot je bilo že prej podrobno pokazano. In ker je bilo nujno, da omeni tudi Svetega Duha, pravi, tretji dan je bila svatba. V prejšnjem branju je tako pretanjeno omenil naslednji dan. To je trikrat poudaril z besedami: Naslednji dan je zagledal Jezusa, še enkrat: Naslednji dan je Janez spet stal tam, in: Naslednji dan je hotel oditi. Vse do tedaj je zadržal razlog [rationem] za dve osebi Očeta in Sina. Ko pa pride do poročne vezi [copulam nuptiarum], reče: Tretji dan je bila svatba. Koga naj razumemo pod »tretji«, če ne osebe Svetega Duha? Govoril je že o Očetu in Sinu, zdaj pa je dodal še tretjega. Trojica je zagotovo prikazana [demonstraretur] v Kani Galilejski. Kakor se je ta svatba odvijala izven Judeje, tako je oznanjala bodočo duhovno svatbo, to je, da bo Cerkev po Svetem Duhu zaročena s Kristusom.« (Razlage evangelijev J. 17)

»Bog Oče je brez začetka [sine principio], neporojen [ingenitus], nerojen [innatus], ni zaobjemljiv v noben prostor, ampak on zaobjema vse [nullo contineatur loco, sed potius ipse contineat omnia]; lahko se ga spozna samo toliko, kolikor sam želi dovoliti; je neviden in neprešteven [invisibilis, inaestimabilis]. Iz njega je torej Božji Sin, ki je bil neizrekljivo rojen pred vsem začetkom [inenarrabiliter genitus est ante omne principium]. Priznavamo, da je bil rojen na takšen način, da je vedno lahko rečeno Oče in vedno Sin, saj med njima ni razlike v času [semper pater et semper filius dicatur nulla temporis interposita ratione], kot je rekel: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog (Jn 1,1), Beseda, Božji Sin, Bog pri Bogu Očetu. In Bog je bil Beseda. Ta je bila v začetku pri Bogu: v začetku je pred vsemi veki, ker vedno razumemo Boga Očeta in Boga Sina, Božjo Besedo, brez kakršnegakoli časovnega razločka [sine aliqua temporum interpositione]. In zato vedno Oče, ker je vedno Sin, in zato je Sin, ker je vedno Oče [ideo semper filius, quia semper pater]. V začetku je bila Beseda: Bog, se pravi, Božji Sin, rojen iz Boga.« (Razlage evangelijev J. Predgovor)

»V Božjem Sinu se sklada nešteto besed, ki jih razumemo po kraju, po času, po liku in po krepostnih delih, ki jih je storil. Imenuje se Beseda, Modrost, Moč, Luč, Dlan, Roka, Lev, Jagnje, Tele, Kamen in tako dalje, kot smo rekli, zaradi moči in silovitosti, ki se stekata v njem. Razumemo ga kot vse, to je, Božji Sin, naš Gospod, pravi Bog od pravega Boga, pravi Sin, rojen iz pravega Očeta, luč od luči, rojen iz nerojenega Očeta, ne ustvarjen, tako kot arijansko krivoverstvo skuša zatrjevati, ko pravi, da je bil Bog ustvarjen, ne rojen, podobno kot opazimo, da so bile ustvarjene ostale prvine.« (Razlage evangelijev J. Predgovor)

»Me je ustvaril ne smemo razumeti, kot da je rekel, da je Sin ustvarjenina [quasi creaturam dixerit filium], ampak tako, kot vidimo, da so uradniki postavljeni [creati] za vladanje cesarstva: tako je bil torej Sin postavljen [creatus], da bi vse ustvaril, se pravi, da bi dokončal dela [ad facienda omnia, opera scilicet perficienda creatus intellegitur], ne pa tako, kot da bi bil tedaj rojen ali narejen [natus aut factus].« (Razlage evangelijev J. Predgovor)

»Kdor bo pohujšal in tako dalje (prim. Mt 18,6). Temu se naj obesi mlinski kamen na vrat in se ga potopi: mlinska kamna sta dva, to sta dve zavezi, ki meljeta pšenico, se pravi, da lomita zrnje. Odrešenik je rekel o sebi, da je zrno: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in drugo. Mlinska kamna imata tudi les, ki je Gospodovo trpljenje. Kdor ni pred smrtjo, ne dela oporoke [testamentum]. Dve zavezi [testamenta] sta torej dva mlinska kamna, les je trpljenje, pšenično zrno pa, iz katerega nastane moka, je telo našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je Cerkev. Ona sprejme neobdelane ljudi, to je tiste, ki vztrajajo v starih navadah, jim tako rekoč sleče staro življenje [conversatio] in zlomi vse, če ji je kaj nasprotno. Tako kot se namreč zrna ne morejo sama po sebi držati skupaj, tako se neverujočemu ljudstvu, potem ko preide k veri, zmelje in odstrani zunanje lupine zrnja in postane moka. Nato ga poškropi voda, ki je krst, in postane kruh, to je ljudstvo, ki se preko vere združi in preko krsta postane Cerkev, ki je telo našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (Razlage evangelijev M. 84)

Prevedla Doroteja Novak

 

92. oddaja: Sv. Jožef navdihuje sv. Kromacija Oglejskega

Kromacij med Hieronimom in HeliodorjemSv. Kromacij Oglejski (+407/8) je v svoji pridigarskih Razpravah o Matejevem evangeliju omenil tudi sv. Jožefa in poudaril nekaj njegovih potez, kar lahko nagovori tudi poslušalca v današnjem času. Njegove spise so odkrili šele v 20. stoletju, je pa eden izmed avtorjev oglejskega kroga, ki je vplival tudi na krščanstvo tudi v naših krajih. (Na sliki je med Hieronimom in Heliodorjem.)

Kateheza je bila na sporedu 13. marca 2021, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo izbor odlomkov v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

Preberi več

91. oddaja: Izaija iz Filokalije varuje um

 

IzaijaV Filokaliji, o kateri smo govorili in jo kot celoto predstavili pred dvema mesecema, je takoj za sv. Antonom Puščavnikom predstavljen sv. Izaija Puščavnik. Ime je sicer dobil po starozaveznem preroku, gre pa za egiptovskega meniha iz 4.-5. stol. iz puščave Sketis. Vključuje se v verigo slavnih anahoretov: posreduje nauke svojih učiteljev, njegovi učenci posredujejo njegove nauke. Njegovi apoftegmatični izreki so zelo zgoščeni in zahtevajo pozorno in dolgotrajno branje, iz istega izreka pa lahko bralec/učenec pride do raznovrstnih sklepov. Ena njegovih značilnih tem je »vzpon na križ«, rdeča nit mnogih izrekov pa je povzeta v naslovu O varovanju uma.

Kateheza je bila na sporedu 13. februarja 2021, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.
Tu je na voljo izbor odlomkov v formatu PDF.
Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

Preberi več

90. oddaja: Tertulijan - učitelj molitve

TertulijanTertulijan (ok. 160–ok. 225) nosi oznako prvega latinskega teologa, katerega dela so se ohranila v večjem obsegu. Kot predstavnik severnoafriškega krščanstva – rojen je bil v Kartagini in je bil tam verjetno voditelj krščanske skupnosti – se ukvarja s tematikami, kot so odnos med krščanstvom in rimsko državo, judovstvom in poganstvom, obramba pravega nauka pred krivo vero in moralno vedenje kristjanov. Spričo svojih strogih moralnih nazorov velja za predstavnika t. i. neokonzervativnega gibanja zgodnjega 3. stoletja; v zadnjih letih se je pridružil montanistom, ki za tri pregrehe (odpad od vere, umor in prešuštvo) niso dopuščali ponovne sprave s Cerkvijo niti v smrtni uri ne.

Spis O molitvi (De oratione) je katehetično-pastoralne narave. Najverjetneje je bil mišljen kot nagovor katehumenom v zadnjem tednu pred krstom (traditio orationis). Očenaš, zgled vsake krščanske molitve, je stvar kristjanov in se moli prvič takoj po krstu, ob prihodu iz vode. Tertulijan v delu, ki je nastalo še za časa njegovega pravovernega obdobja, razlaga očenaš, hkrati pa tudi korigira različne molitvene prakse, tudi v kontekstu polemike z judi in montanisti.

Kateheza, ki jo je pripravil br. Jan Dominik Bogataj OFM, je bila na sporedu 9. januarja 2021, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo izbor odlomkov v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

- ~ - ~ -

Tertulijan

O molitvi

1. Očenaš povzema nauk Gospoda in Cerkve

Pater noster1. Božji duh in Božja beseda [Dei sermo] in Božja misel [Dei ratio], Beseda misli in misel Besede – oboje je duh, namreč Jezus Kristus, naš Gospod – je novim učencem nove zaveze določil nov način molitve. Tudi v tem pogledu je bilo namreč treba novo vino vliti v nove mehovei in novo zaplato našiti na novo obleko.ii Sicer pa je bilo vse, karkoli je kdaj prej bilo, ali zamenjano kakor obreza ali dopolnjeno kakor preostala postava ali izpolnjeno kakor prerokba ali dovršeno kakor sama vera.

2. S tem, ko je bil pridan evangelij, ki je odpravil vso prejšnjo starino, je nova Božja milost vse prenovila iz mesenega v duhovno; v evangeliju je bil tudi naš Gospod Jezus Kristus potrjen kot Božji duh in Božja beseda in Božja misel: kot duh s svojo močjo, kot beseda s svojim naukom, kot misel s svojim prihodom. Tako torej (molitev), ki jo je sestavil Kristus, sestoji iz trojega: iz duha, po katerem toliko premore, iz besed, s katerimi se izreka, (iz misli, s katero pomirja).

4. Premislimo torej, blagoslovljeni, njegovo nebeško modrost, najprej glede zapovedi, naj opravljamo molitev na skrivnem. Z njo je od človeka terjal vero, ki zaupa, da je oko in uho vsemogočnega Boga pričujoče tudi na skritem in samotnem kraju, obenem pa je želel tudi skromnost vere, da bi svoje češčenje [religio] daroval samo njemu, za katerega veruje, da povsod vidi in sliši.

5. V skladu z modrostjo v sledeči zapovedi, ki prav tako pripada veri in skromnosti vere, ne mislimo, da je treba stopiti pred Gospoda s ploho besed, saj smo gotovi, da za svoje skrbi sam od sebe.iii

6. Ta kratkost vendar – in to je tretja stopnja modrosti – sloni na globoki in prebogati vsebini: kolikor manj besed, toliko več misli. Obsega namreč ne samo nalogo [officium], ki jo molitev ima, namreč Božje češčenje [veneratio] ali človeška prošnja [petitio], marveč skoraj vso Gospodovo besedo, vso vsebino nauka, tako da je v molitvi zares zaobjet povzetek vsega evangelija [breviarium totius evangelii].

 

8. Ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega

1. Da bi bila tako pripravna molitev popolna, je dodal, naj prosimo ne le odpuščanja grehov, ampak tudi, da grehe od nas sploh odvrne: Ne vpelji nas v skušnjavo,iv to je, ne dopusti, da nas vpelje (v skušnjavo) tisti, ki skuša.

2. Toda proč z mislijo, da Gospod skuša, kakor da bi ali ne poznal vere slehernega človeka ali bi ga hotel pahniti v greh.

3. Hudič zavaja v nestanovitnost in hudobijo. Zakaj (Bog) tudi Abrahamu ni ukazal darovati sina zato, da bi njegovo vero skušal [temptanda], ampak da bi jo pokazal [probanda]; hotel ga je postaviti za zgled, kako je treba spolniti zapoved, ki jo je nameraval kmalu dati,v da nam tudi najbližji sorodniki ne smejo biti dražji od Boga.

4. Ko je bil sam skušan od hudiča, je pokazal, kdo vodi in nastavlja skušnjavo.

5. Kar je tuvi povedal, je s poznejšimi besedami potrdil, ko je dejal: Molite, da ne pridete v skušnjavo!vii Zato so prišli (apostoli) v skušnjavo, ker so Gospoda zapustili, ko so se rajši predali spanju kot molitvi.

6. S tem se ujema konec, ki pojasnjuje, kaj pomeni (prošnja): Ne vpelji nas v skušnjavo. Pomeni namreč: Temveč odpelji nas od hudega.viii

 

9. Očenaš je zbir razodetja in krščanskega ravnanja

1. V kako malo zbranih [compendia] besed se strnejo izreki prerokov, evangelijev in apostolov, Gospodovih govorov, prilik, zgledov in zapovedi! Koliko dolžnosti [officia] se hkrati opravi!

2. Ko rečemo »Oče«, počastimo Boga; ko rečemo »ime«, izpričamo vero; ko rečemo »volja«, ponudimo pokorščino; ko rečemo »kraljestvo«, obudimo upanje; ko rečemo »kruh«, prosimo življenje; ko prosimo odpuščanja, priznamo grehe; ko prosimo varstva, pokažemo skrb zaradi skušnjav.

3. Zakaj bi se čudili? Edino Bog nas je mogel poučiti, kako hoče, da ga prosimo. Bogoslužna molitev [religio orationis], od njega nam dana in oživljena z njegovim duhom, se je že tedaj, ko je prišla iz Božjih ust, po njegovi posebni milosti dvignila v nebo, priporočajoč Očetu, kar je Sin učil.

 

12. Pravilno razpoložen duh

1. Namen molitve mora biti prost ne samo jeze, ampak sleherne neurejenosti duha; (moli­tev) mora prihajati iz takšnega duha, kakršen je Duh, h kateremu se molitev pošilja. Zakaj Sveti Duh ne more prepoznati omadeževanega duha ali veseli (duh) ne otožnega ali svobodni (duh) ne oviranega. Nihče ne sprejema svojega nasprotnika, nihče ne pušča k sebi razen sebi enakega.

 

29. Učinkovitost krščanske molitve

Pater noster1. Kaj bi namreč Bog molitvi, ki prihaja iz duha in resnice, odrekel, ko jo vendar zahteva? Beremo, slišimo in verjamemo v premnoge dokaze njene učinkovitost. V staro­davnosti je molitev rešila ognja,ix zverix in lakote,xi a vendar ji je šele Kristus dal obliko. Koliko več izprosi krščanska molitev [oratio Christiana]! Sicer ne postavi angela z roso sredi ognjenih zubljev, ne zapre levjih žrel, ne prinese lačnim kosila poljedelcev, ne odvrne občutka trpljenja z milobo, ki jo pošlje, pač pa oboroži trpeče in bolečine čuteče s potrpežljivostjo, pomnoži milost s krepostjo, da se vera zave, kaj doseže od Gospoda, in spozna, kaj trpi za Božje ime.

2. V preteklosti je molitev tudi priklicala stiske,xii pognala v beg sovražne vojske,xiii zadržala koristni dež.xiv Sedaj pa pravična molitev odvrne vso Božjo jezo, stoji na straži pred sovražniki, prosi za preganjalce. Je mar čudno, če zna izsiliti nebeške vode, ko je mogla doseči tudi ogenj? Samo molitev je, ki Boga premaga. Kristus je vedel, da (molitev) ne more nič hudega storiti. Vso moč ji je dal (le) za dobro. Zato ne zna nič drugega kot klicati duše rajnih s smrtne poti, dajati slabotnim novih moči, ozdravljati bolne, očiščevati obsedene, odpirati zapahe ječ, razvezovati vezi nedolžnih. Molitev izmiva grehe, odganja skušnjave, gasi preganjanje, tolaži malodušne, razveseljuje velikodušne, spremlja popotnike, kroti divje valove, osuplja razbojnike, hrani reveže, vodi bogate, dviga padle, prestreza padajoče, vzdržuje stoječe.

3. Molitev je zid vere, naše obrambno in napadalno orožje zoper človeka, ki nas povsod zasleduje. Zato nikdar ne hodimo brez orožja! Imejmo v mislih »postajo«xv podnevi in bedenje ponoči! Oboroženi z molitvijo čuvajmo zastavo svojega poveljnika, pričakujmo angelsko trombo!xvi

4. Tudi vsi angeli molijo; moli sleherna stvar. Moli živad in zverjad ter se priklanja; ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu in usta ji niso negibna, marveč jih skuša s svojim dihom gibati. Pa tudi ptice, ko vstanejo (iz gnezd), zletijo proti nebu, namesto rok razprostirajo peruti v obliki križa in nekaj žvrgole, kar se utegne zdeti molitev. Kaj naj torej povem še več o dolžnosti molitve? Molil je tudi Gospod sam, ki mu bodi čast in oblast na veke vekov!

Prevod Franca Ksaverja Lukmana
posodobil in uredil Jan Dominik Bogataj OFM

89. oddaja: Ob Filokaliji se učimo ljubiti lepoto

Filokalija je po mnenju mnogih za Svetim pismom najvplivnejša knjiga krščanskega Vzhoda. Zadnjih sto let jo spoznava tudi krščanski Zahod. V slovenščini smo nedavno od KUD Logos dobili prvi zvezek (od načrtovanih štirih) prevoda tega dela, ki sta ga sestavila Nikodem Svetogorec in Makarij Korintski v 18. stoletju. Gre za izbor del več kot 30 avtorjev, ki so nastajala od 4. do 15. stoletja in so se uveljavila v meniškem okolju pravoslavnih samostanov. Ta veličastni zbornik, ki je izšel leta 1782 v Benetkah, pa se ni širil le po Grčiji (tedaj v sklopu Otomanskega imperija), ampak tudi med vzhodnimi Slovani, ki so kmalu dobili prevod v cerkveno slovanščino; oprav med njimi pa se je razširila tudi zunaj meniškega okolja. Še posebej po oktobrski revoluciji pa so jo begunci zanesli tudi na evropski Zahod.

Kateheza je bila na sporedu 12. decembra 2020, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo izbor odlomkov v formatu PDF.

Tu je povezava do spletne strani knjige z možnostjo nakupa.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

Preberi več