Sv. Izidor Peluzijski (+ ok. 450) je doma iz Aleksandrije in je sorodnik patriarhov Teofila in Cirila. Ko so še njega hoteli narediti za škofa prestolnice ob Nilu, je pobegnil na drugo stran Nilove delte v Peluzij, kjer je živel v meniški odmaknjenosti do smrti. Stil s svetom so mu predstavljala pisma. Iz samostana jih je poslal vsaj 3000 (morda celo 10000), od teh je 2000 ohranjenih. Pisma so kratka in zelo jedrnata; očitno niso namenjena samo prvemu naslovniku, ampak tudi drugim bralcem.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

~ ~ ~

Sv. Izidor Peluzijski

Pisma

1218

duhovniku Zosimu

Treba je, moj dragi, z dejanji prepričati poslušalce, da obstaja nebeško kraljestvo in potem podžgati poslušalce, da zahrepenijo po njem. Poslušalci pa se pustijo prepričati samo, ko vidijo, da njihov učitelj deluje na način, vreden kraljestva. Če o kraljestvu filozofira, kakor to delaš ti, da si s tem zasluži kazen, kako neki bo prepričal poslušalce? Dela kakor tisti, ki bi hotel ljudi prepričati, naj si želijo neke stvari, za katero je ravnokar dokazal, da sploh ne obstaja.

1223

subdiakonu Alfiju

Bolje je, da se ne pustimo zagrabiti pregrehi; če pa nas že zagrabi, je bolje, da se tega zavedamo in da se hitro poberemo kot po pijanosti. Kajti pri tistem, ki ga pregreha zagrabi, a si misli, da ga ni zagrabila, je njegova bolezen neozdravljiva.

1224

sholastiku Amoniju

Tisti, ki v svoje še majhne otroke sejejo na prvem mestu pojem Božje presežnosti in previdnosti, na drugem mestu pa čut za kreposti, tisti bodo, ker niso samo starši, ampak tudi odlični učitelji, prejeli božansko povračilo. Tisti pa, ki bodo vanje vsadili mnogoboštvo in pregreho, bodo, ker so svoje otroke darovali demonom, prejeli tako plačilo, kakršno si zaslužijo.

1347

duhovniku Marcijanu

Ne nastavljaj ušes tistim, ki si izmišljajo zgodbe. Če boš zlahka verjel tožnikom, ti ne bo zmanjkalo takih, ki zavajajo in po krivem tožijo. Nasprotno, raje prisluhni poštenim ljudem. Obtoženi se bo lahko dobro zagovarjal in ti boš proti krivim tožnikom obrnil tisto, kar so oni zaman naklepali proti njemu.

1351

diakonu Serenu

Mnogi poznajo hiter uspeh in zmago, ki pa sta past in odpirata pot v neozdravljive bolezni. Ne iščimo torej takšnih zmag, ampak se zavzemimo samo za to, da se prilagodimo vsemu, kar nas zadene, in to z vedrino in zmernostjo, s primernim vedenjem in čutenjem.

1383

sholastiku Heronu

Ne preziraj, moj prijatelj, kot med prijetnega poslušanja Svetega pisma. Hudič namreč pozna način, kako bi nam onemogočil videti zaklad, samo da ne bi obogateli. Po njegovo ni poslušanje Božjih postav za nič koristno; noče, da bi to poslušanje spremenilo naše ravnanje.

1400

diakonu Paladiju

Kar zadeva tvoje pismo, ti imam nekaj reči, a ti ne morem povedati, če se držim priporočila božanske zapovedi: »Ne dajajte svetega psom.« A če se znebiš pasjega besa in če pokažeš milino človeške plemenitosti, ti bom, četudi me ne boš spraševal, posredoval razlage Svetega pisma, navdušen ne toliko zaradi tvoje zunanje spremembe kot zaradi preobrazbe vedenja.

1416

Nilu

Kvalitete govora so resničnost, zgoščenost, jasnost, ustreznost; slabosti pa so laž, raztegnjenost, temačnost, odmik od teme. Kaj bo koristil govor, če je resničen, a ni jedrnat? Poslušalce dolgočasi! Ali če je zgoščen, pa nejasen? Ali če je jasen, a zgreši predmet? Če pa ima govor vse kakovosti, tedaj bo učinkovit, živahen, duhovit. Osvojil bo poslušalce s svojo resničnostjo in jih prepričal z jedrnatostjo; njegova jasnost bo odločilni moment in njegova ustreznost mu bo zagotovila venec zmage.

1501

duhovniku Pavlu

Z ljudmi, ki jih srečaš, ne govori o nepomembnih in praznih rečeh, ampak o tem, kar je vredno tvoje besede. Ker bodo mislili, da govoriš samo puhlice, te bodo mnogi nehali obiskovati, te bodo radi obtoževali in se hitro pustili prepričati proti tebi.

1549

sholastiku Petru

Dobro vem, da bi, če bi imel denar, tega rad dal tistim, ki bi te prosili. Čudim pa se, da tako težko prenašaš, ko te kdo prosi odpuščanja. In vendar nam ta pomoč, ki ne stane nič, ni nič manj koristna kot tista, ki nas finančno obremeni. Tako v naši dobrodelnost kot v našem odpuščanju tistim, ki so nas prizadeli, je v igri naše odrešenje. »Odpuščajte in odpuščeno vam bo,« kriči Božji izrek.

1579

diakonu Eliju

Učitelj se mora vprašati ne samo, kaj bo rekel, ampak tudi, kaj bo storil, da prepriča svoje učence. Vsak govor, ki nima učinka, ni samo nekaj praznega in puhlega, ampak postane tudi predmet zasmeha. To velja še posebej za tiste, ki razlagajo (Sveto pismo). Bolj ko se trudijo izraziti z izjemno lahkotnostjo, bolj jim ljudje odklanjajo zaupanje in se jim celo posmehujejo. Predvsem je treba najprej delovati, kadar je treba govoriti; in če nočejo delati, jim tudi govoriti ni treba.

1637

Evangelu

Čeprav ni lahko priklicati trenutka, ki je minil – hitro gibanje časa, ki ga odnaša, ne dopušča grešnikom, da bi se vračali nazaj, da bi popravili napake, ki so jih zagrešili – vendar pa ljubezen, ki jo ima do človeka Bog, ker je onkraj zakonov, računov in časov, sprejema tiste, ki se spokorijo. Njihovi dobri volji pridruži svojo dobroto in kratkost časa ublaži s silovitostjo pokore. Tako grešnikom ponuja ozdravljenje.

Prevedel br. Miran Špelič OFM.

Sv. Jakob iz Seruga (ok. 451 - 521) je za Efremom drugi največji poet sirske zgodnjekrščanske literature. Od 763 verznih metričnih homilij (sir. memre) se jih je ohranilo okroli polovica; eno izmed njih je avtor posvetil skrivnosti Gospodovega krsta ob Jordanu. S pomočjo izbranih prevedenih odlomkov lahko vstopimo v značilen sirski teološki način razmišljanja, ki ga zaznamujejo poetičnost, simbolika, metafore, bogate biblične podobe in meditativen stil. Jakob tudi za krst navede številne izvirne podobe, npr. vrata, čoln, duhovni pečat, vojaška oprema, maternica, izmed katerih posebej izstopa dramatičen prikaz umazane in izmučene Cerkve, ki jo Kristus, njen Ženin, v krstu očisti in prerodi ter se z njo zaroči.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

~~~

Preberi več

Sv. Janez Damaščan (ok. 676 - 749) je zadnji med vzhodnimi cerkvenimi očeti. Živel je že pod islamsko oblastjo in se iz državne službe umaknil v samostan sv. Saba v Jeruzalemu. Tam je zbiral teološko dediščino in jo posredoval v dogmatičnem zborniku Vir spoznanja, od koder je tudi pričujoči odlomek, ki govori o svetih podobah. Smo namreč v času ikonoklazma, ko so ikone uničevali, ker je bizantinski cesar Leon III. leta 730 prepovedal njihovo češčenje. Janez je teološko utemeljil pomen ikon, ki so postale ena temeljnih značilnosti vzhodnega krščanstva.

Kateheza je bila na sporedu 14. decembra 2019 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

Preberi več

Sv. Hieronim (ok. 345 - 419/20), katerega 1600-letnico smrti obhajamo in ki je doma iz še ne odkritih Stridon, ki pa so bile najverjetneje nekje na današnjem slovenskem ozemlju, je veliki prevajalec Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino. Njegov prevod, ki se je uveljavil zaradi kakovosti, so poimenovali Vulgata. Za posamezne knjige je napisal tudi uvode, Uvod za knjige kraljev, ki ga bomo prebirali pri tej katehezi, pa vsebuje tudi nekakšen splošni uvod in posvetilo Pavli in Evstohiji. Prav je, da se zavemo pomembnosti tega našega sodeželana za evropsko kulturo in da smo ponosni nanj.

Kateheza je bila na sporedu 9. novembra 2019 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

~~~

Preberi več

Šele konec 19. stol. so našli doslej edini kolikor toliko celovit rokopis s potopisom romarice iz Hispanije ali Galije, ki je v letih od 381 do 384 potovala po Sveti deželi. Najprej so jo poimenovali Silvija, potem Eterija, zdaj pa je večina strokovnjakov soglasna pri njenem imenu Egerija. Tako jo poimenuje neki dokaj bližnji vir, ki opisuje njen spis. V obsežnem pismu z latinskim naslovom Peregrinatio Egeriae (Egerijino romanje), ki je nastalo verjetno na osnovi sprotnih zapiskov ob koncu poti v Carigradu, se avtorica obrača na "sestre", s katerimi deli ogromno podrobnosti s svojega romanja. Tako zvemo marsikaj o novozgrajenih cerkvah, pa o bogoslužju in o slavnih menihih, ki živijo v tamkajšnjih samostanih. V pričujoči katehezi razloži pojem "enkainia", posvetitev cerkve na Golgoti, ki je bila posvečena na obletnico najdenja križa; potem pa opisuje češčenje križa na veliki petek.

Kateheza je bila na sporedu 14. septembra 2019 ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.

Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa boste lahko katehezo tudi neposredno poslušali.

Preberi več