64. oddaja: Minucij Feliks s prijateljema v obrambi krščanstva

Minucij Feliks (ok. 200) je bil pravnik v Rimu in je s prijateljema šel na sprehod ob obali rimskega pristanišča Ostije ... Samodejna kretnja poganskega prijatelja Cecilija ... in iz tega se je razvil pogovor, napad na krščanstvvo in obramba krščanske vere, ki je pripeljala poganskega prijatelja do Kristusa. To je bilo zapisano v obliki dialoga, ki nosi po enem od sogovornikov naslov Oktavij. Marsikaj je še vedno sodobnega in aktualnega v tem besedilu.

Kateheza je bila na sporedu v soboto 14. julija 2018 ob 21:00 v terminu sobotnega duhovnega večera.
Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.
Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate. 

- - - -

 

Minucij Feliks

Oktavij

(odlomki)

 

II. 3. Po enem ali dveh dneh stalnega druženja, ki je potešilo hrepeneče želje, ko sva v medsebojnem poročanju odkrila, česar drug o drugem zaradi odsotnosti nisva vedela, pa se nama je zahotelo oditi v Ostijo, prisrčno mestece, kar bi bilo mojemu telesu prijetno in pravšnje zdravilo, saj bi mu morske kopeli izsušile škodljive sokove. Seveda so me tudi počitnice ob času trgatve razbremenile sodnijskih skrbi. V tem času se je namreč po poletni vročini že javljala jesen v svoji zmernosti. 4. Ko smo se tako zgodaj zjutraj ob obrežju napotili proti morju, kjer je pihljajoča sapa oživljala ude in se je pesek tako voljno vdajal mehkemu koraku, je Cecilij zagledal kip Serapisa in dvignil roko k obrazu ter z ustnicami pritisnil poljub, kakor imajo navado praznoverni ljudje.

 

III. 1. Tedaj je rekel Oktavij: »Mark, brat, res ne pristoji dobremu možu, da zapusti v slepi nevednosti ljudske preproščine človeka, ki doma in v javnosti biva ob njegovi strani; kako mu na tako svetel dan dopustiš tiščati v kamne, resda izklesane v podobe, maziljene in ovenčane, čeprav veš, da bo sramota zaradi te zablode tebe zadela nič manj kot njega.«

 

* * *

 

IV. 3. Tedaj pravi on: »Že nekaj časa me tiščijo in grizejo besede, s katerimi je Oktavij napadel tebe in ti očital nemarnost, da bi pod krinko tem bolj mene obtožil nevednosti. 4. Zato bom to gnal naprej: zdaj je vsa stvar popolnoma med menoj in Oktavijem. Če je za to, da kot zagovornik te smeri razpravljam z njim, bo takoj spoznal, da se je laže pogovarjati s tovariši kakor spopasti se z modrostjo. Kar sédimo na tiste skalnate valobrane, ki so tu, da varujejo kopališče in segajo daleč na odprto morje; tako si bomo lahko odpočili od poti in pa bolj zavzeto razpravljali.« 6. In po njegovih besedah smo sedli, tako da sem bil jaz izmed treh na sredini in sta me pokrivala vsak z ene strani; to pa ni bilo zaradi upoštevanja kakega reda ali časti, saj prijateljstvo vendar vedno sprejema ali stori vse enake, temveč zato, da bi kot razsodnik in vsakemu od njiju najboljši prijatelj prisluhnil in ločeval – sedeč na sredi – razpravljalca.

 

* * *

(Cecilijeva hvalnica poganstva:)

VII. 5. »Ne bom omenjal starih pripovedi, ki jih je mnogo, niti pesmi pesnikov o rojstvih, darovih, nagradah bogov; preskočil bom tudi po orakljih prerokovane usode, da se vama ne bo zdela starodavnost preveč bajeslovna. Ozri se na templje in svetišča bogov, ki varujejo in krasijo rimsko državo: bolj so vzvišeni zaradi svojih božanskih prebivalcev, ki so navzoči in tam stalno naseljeni, kot bogati zaradi častnih znamenj in darov. 6. Zato tam vidci, polni boga in združeni z njim, napovedujejo prihodnje reči, dajejo svarilo pred nevarnostmi, zdravilo boleznim, up nesrečnim, pomoč ubogim, tolažbo v nesrečah, naporom olajšanje. In v spanju vidimo, slišimo, spoznavamo bogove, ki jih čez dan zanikamo, zavračamo in pri njih krivo prisegamo.«

 

* * *

(Cecilijevi očitki zoper krščanstvo:)

X. 5. »Toda kristjani – kolikšne pošastnosti, kakšna čuda si izmišljajo! Da tisti njihov bog, ki ga ne morejo ne pokazati ne videti, marljivo preiskuje značaje vseh ljudi, dejanja vseh, celo besede in skrite misli, da namreč teka naokrog in je povsod navzoč; po njihovem blodi po vseh krajih, nadležen, nemiren, celo nesramno radoveden, ker je pač poleg pri vseh dejanjih; seveda pa se ne more bodisi razpet preko vsega baviti s posamezniki, bodisi zadostiti vesoljnemu svetu, če je zaposlen s posamezniki.

 

XI. 1. In kaj še? Vsej zemlji in samemu vesolju z njegovimi zvezdami grozijo s požarom; ali torej razmišljajo o razrušenju, kakor da bi se lahko spremenil večni red narave, vzpostavljen z božanskimi zakoni, ali se razdrla povezava vseh elementov in razstavila nebeška zgradba, in bi bilo s tem spodkopano tisto mogočno ogrodje, ki jo vsebuje in oklepa.«

 

* * *

(Oktavijeva obramba krščanstva:)

XVI. 1. Oktavij pa je rekel: »Govoril bom torej, kakor bom mogel po svojih najboljših močeh. Ti pa si moraš skupaj z mano prizadevati, da operemo ta pregrenki madež prepirov z reko resničnih besed.« (…)

Povedal bom, kakor čutim. Kdor misli, da pozna velikost Boga, ga zmanjšuje. Kdor ga noče zmanjšati, ga ne pozna. Tudi imena ne išči Bogu. Bog je njegovo ime. Tam so potrebna imenovanja, kjer je treba množico razdeliti po posameznikih s posebnimi značilnimi nazivi. Bogu, ki je edini, pa je Bog celotno poimenovanje. Če bi ga imenoval očeta, bi ti mislil, da je mesen, če kralja, bi sumil, da je zemeljski; če gospodarja, bi menil, da je umrljiv. Odvzemi pridana imena in videl boš njegovo jasnost.

 

* * *

 

XXXII. 1. »Mislite torej, da skrivamo, kar častimo, če nimamo svetišč in oltarjev. Kakšno podobo Boga bom namreč oblikoval, če je človek sam podoba Boga, če prav premisliš. Kakšen tempelj mu bom zgradil, ko ga ves svet, delo njegovih rok, ne more zaobseči? In naj zaprem v eno samo majhno stavbo moč takega veličastva, ko sam kot človek živim bolj prostorno? 2. Ali ni bolje, da je čaščen v našem umu? Da mora biti posvečen v najbolj notranjem delu prsi? Naj mu darujem darove in žrtve, ki jih je on prinesel meni za uporabo, da mu vržem nazaj njegov dar? Nehvaležno bi bilo, kajti pitna daritev je dobra duša, neskaljen um in čista vest. 3. Kdor torej časti nedolžnost, moli Boga, kdor pravičnost, izliva Bogu daritev, kdor se vzdrži prevar, priklicuje naklonjenost Boga, kdor človeka odtegne nevarnosti, zakolje najboljšo žrtev. To so naša žrtvovanja, to so obredi Bogu: tako je za najpobožnejši tisti, ki je pravičnejši.«

 

* * *

(Minucijeva razsodba:)

XXXIX. Ko je Oktavij vse povedal, smo za nekaj časa otrpnili v tišini in strmeli z napetim izrazom; jaz sem se izgubil v globokem občudovanju, ker je z dokazi in primeri in z veljavnimi trditvami iz prebranih spisov ponazoril to, kar je laže občutiti kot reči; in ko je pobil zlonamerneže s prav tistimi puščicami filozofov, s katerimi se sami oborožujejo, je pokazal, da je resnica ne le zlahka sprejemljiva, ampak tudi prijetna.

 

XL. 1. Medtem ko sem to molče pri sebi premleval, je Cecilij planil: »Oktaviju čestitam iz srca, vendar čestitam tudi sebi in ne čakam na odločitev. Tudi tako sva zmagala: mogoče si nepošteno prisvajam zmago. Kakor je on zmagovalec nad menoj, sem jaz zmagovalec nad zmoto.«

3. »Jaz pa,« sem rekel, »se še bolj veselim zaradi nas vseh, ker je tudi zame Oktavij zmagal, ker mi je odvzel zelo mrzko nalogo razsojanja. Prav tako ne morem z besedami prehvaliti njegove zasluge: pričevanje človeka, in to enega, je šibko: izreden Božji dar ima; od Boga navdihnjen je govoril in tudi dobil zmago z njegovo pomočjo.«

 

Prevod Jasna Hrovat.

 

 

63. oddaja: Klemen Aleksandrijski posluša pesem Besede-Logosa

Klemen Aleksandrijski (ok. 150- ok. 215) je našel vero v Kristusa pri svojem filozofskem iskanju. Nastopil je proti lažni gnozi/spoznanju s pravim in pristnim spoznanjem Kristusa kot Božjega Logosa. Kar je za jude Stara zaveza, to je po njegovem mnenju za Grke filozofija. Napisal je trilogijo, kjer v prvem delu (Protreptik) spodbuja pogane, da se oklenejo vere v Kristusa, v drugem delu (Pedagog) predstavi Kristusa kot učitelja življenja, v tretjem delu (Stromata) pa obravnava vrsto različnih tem, povezanih s krščanskim življenjem, tudi o molitvi, o osnosu med teologijo in filozofijo itd. Nocojšnji odlomek je iz Protreptika, kjer Jezusa - Logos predstavi kot pevca, resnično božanskega, veliko bolj od Orfeja.

Cerkev je Klemena nekaj časa sicer častila kot svetnika, potem pa je bil v kritični dobi umaknjen iz martirologija.

Kateheza je bila na sporedu v soboto 9. junija 2018 ob 21:00 v terminu sobotnega duhovnega večera.
Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.
Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

Preberi več

62. oddaja: Origen poje z Marijo Magnificat

OrigenOrigen (ok. 185-253)  iz Aleksandrije v Egiptu je eden prvih velikih krščanskih mislecev, ki se odlikuje zlasti po poglobljenem branju in razlaganju Svetega pisma. Pri tem se je poslužil tedaj znane metode alegorije, s katero je poleg dobesednega videl še globlji duhovni, kristološki pomen. Lukov evangelij je razlagal katehumenom in ostalim vernikom v Palestinski Cezareji v obliki homilij. Ker bo konec tega meseca praznik Marijinega obiskanja pri Elizabeti, bomo v tej katehezi prisluhnili Origenovi razlagi Marijinega speva "Moja duša poveličuje Gospoda", ki ga je takrat zapela Božja Mati.

Resda Origena Cerkev ni nikoli razglasila za svetega, je pa s svojimi delo bolj kot kdorkoli vplival na oblikovanje naše teologije.

Kateheza je bila na sporedu v soboto 12. maja 2018 ob 21:00 v terminu sobotnega duhovnega večera.
Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.
Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

- ~ - ~ - ~ -

Origen

Homilije o Lukovem evangeliju

VIII

 

O besedah: Moja duša poveličuje Gospoda, pa do besed, ko pravi: tistim, ki se ga bojijo.

 

Rožnik1. Že pred Janezom prerokuje Elizabeta, pred rojstvom Gospoda Odrešenika prerokuje Marija. In kakor se je greh začel pri ženski in je potem prišel do moškega, tako je tudi počelo odrešenja imelo začetek pri ženskah, da bi tudi druge ženske odložile šibkost svojega spola in kar najbolj posnemale življenje in ravnanje teh svetnic, ki je tukaj opisano v evangeliju.

Oglejmo si torej deviško prerokovanje. Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu mojem odrešeniku. Dve stvari, duša in duh, opravljata dvojno hvalo. Duša oznanja Gospoda, duh pa Boga, a ne zato, ker bi ena hvala pripadala Gospodu, druga pa Bogu, ampak ker je tisti, ki je Bog, obenem tudi Gospod; in ta, ki je Gospod, je obenem tudi Bog.

2. Sprašujemo se, kako naj duša poveličuje Gospoda. Če je namreč Gospod in zato ne more sprejeti niti večanja niti odvzemanja – kar je, to pač je –, s kakšnim razlogom zdaj Marija govori: Moja duša poveličuje Gospoda? Če pomislim, da je Gospod Odrešenik podoba nevidnega Boga, in vidim, kako je moja duša narejena po podobi Stvarnika, tako da je podoba podobe – ni namreč moja duša izrecno Božja podoba, ampak je narejena po podobnosti s predhodno podobo –, potem bom videl, da po zgledu tistih, ki rišejo slike in vzamejo za vzorec na primer obstoječo upodobitev kralja in potem delajo podobne slike s svojo umetelnostjo, vsakdo od nas oblikuje svojo dušo po podobi Kristusa; včasih naredi boljšo, včasih slabšo, včasih sprano, včasih umazano, včasih pa jasno in svetlo, tako da ustreza podobi na predlogi.

Ko torej naredim veličastno podobo podobe, to je svojo dušo, in jo poveličujem z dejanjem, mišljenjem, govorom, tedaj se Božja podoba poveličuje in sam Gospod, čigar podoba je to, je v naši duši poveličevan. In kakor raste Gospod v naši podobi, tako se ta podoba, če smo grešniki, manjša in krči.

3. Gotovo pa se ne manjša in ne krči Gospod, ampak si mi namesto podobe Odrešenika nadevamo druge podobe. Namesto podobe besede, modrosti, pravičnosti in drugih vrlin si privzemamo lik hudiča, da dobimo ime kače, gadja zalega. Toda tudi vlogo leva si nadenemo in zmaja in lisic, kadar smo polni strupa, krutosti in zvijačnosti; pa tudi kozlov, ko smo nagnjeni k pohoti. Spomnim se, kako sem ob mestu, kjer Peta Mojzesova knjiga govori: Ne delajte nobene podobe ne moškega ne ženske, nobene podobe živali, rekel, da je ta zapoved duhovna. Rekel sem, da eni delajo podobe moških, drugi podobe žensk, da imajo ti podobo ptic in oni podobo laznine in drugih živali. Kako naj to razumemo, bo zvedel, kdor bo tudi tisto prebral.

 

4. Najprej torej Marijina duša poveličuje Gospoda, potem pa se še duh raduje v Bogu. Ko ne bi prej zrasli, postali veliki, se ne bi mogli radovati. Dalje reče: Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Na katero Marijino nizkost se je ozrl Gospod? Kaj je imela na sebi nizkega in ničvrednega mati Odrešenika, ki je v svojem telesu nosila Božjega Sina?

Ko je rekla: ozrl se je na nizkost svoje dekle, je to tako, kot bi rekla: Ozrl se je na pravičnost svoje dekle, ozrl se je na zmernost, ozrl se je na moč in modrost. Spodobi se namreč, da se Bog ozre na kreposti. Pa bo kdo odgovoril in rekel: Razumem, da se Bog ozre na pravičnost in modrost svoje dekle; kako pa naj bi razumel ponižnost, mi ni jasno. Naj tisti, ki tako sprašuje, pomisli, da je prav v Svetem pismu ponižnost predstavljena kot ena od kreposti. 5. Odrešenik namreč pravi: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam.

In če hočeš slišati ime te kreposti, kako jo imenujejo tudi filozofi, prisluhni, da je ponižnost, na katero se Bog ozira, isto, kar oni imenujejo atyphia ali metriotes, torej neprevzetnost ali zmernost. Pa tudi mi jo lahko opišemo kot stanje, ko nekdo ni napuhnjen, ampak se sam ponižuje. Kdor se namreč napihuje, po apostolovih besedah pade v hudičevo obsodbo – saj je tudi ta začel z napuhom in ošabnostjo –; da se ne bi prevzel in zapadel hudičevi obsodbi, kakor pravi.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle. Bog se je ozrl name, ponižno, ki sem se trudila za dosego kreposti miline in majhnosti.

 

6. Glej, odslej me bodo namreč blagrovali vsi rodovi. Če besedi vsi rodovi razumem preprosto, to razložim kot vernike. Če pa preiskujem nekoliko bolj poglobljeno, bom opazil, kako koristno je dodati: ker mi je storil velike reči on, ki je mogočen; kajti vsak, kdor se ponižuje, bo povišan; ozrl pa se je Bog na nizkost blažene Marije, zato ji je storil velike reči on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto.

In njegovo usmiljenje traja v rodove rodov. Božje usmiljenje se ne razteza le v en rod niti v dva niti v tri, pa tudi ne v pet, ampak na veke od rodu do rodu.

Tistim, ki se ga bojijo, je pokazal moč s svojo roko. Čeprav se Gospodu približaš slaboten, čeprav se ga bojiš, boš lahko slišal obljubo, ki ti jo daje Gospod zaradi tvojega strahu. 7. In kakšna je ta obljuba? Pravi: Tistim, ki se ga bojijo, bo pokazal svojo moč. Moč oziroma vladanje pa je kraljevska oblast. Kratos namreč lahko prevajamo tudi kot vladanje, ki se imenuje po vladarju oziroma tistem, ki ima vse pod oblastjo. Če se torej bojiš Gospoda, ti bo dal moč ali oblast, dal ti bo kraljevanje, da boš kot podrejeni kralju kraljev imel v lasti nebeško kraljestvo v Kristusu Jezusu: njemu slava in oblast na veke vekov. Amen.

 

Prevedel br. Miran Špelič OFM

 

 

61. oddaja: Gregorij Veliki o volku, ovcah in Dobrem pastirju

Gregorij VelikiSv. Gregorij Veliki (ok. 540-604)  je kot papež vodil Cerkev v težkih časih po razpadu rimskega cesarstva in v času germanskih vladavin. Kot prej izkušen politik je znal upravljati tudi z družbenimi tokovi, kot dober učenec Dobrega pastirja pa je predvsem pasel Cerkev in jo varoval pred nevarnostjo krivih ver. V Homilijah je nagovarjal vernike in jih spodbujal k življenju po evangeliju. Poznan je tudi po Moralni razlagi Jobove knjige in obsežni zbirki Pisem, pa tudi po Dialogih, kjer predstavlja svetnike iz latinske tradicije. Je eden štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov in drugi papež, ki nosi naziv Veliki.

Kateheza je bila na sporedu v soboto 14. aprila 2018 ob 21:00 v terminu sobotnega duhovnega večera.
Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.
Na tej povezavi bo mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa boste lahko katehezo tudi neposredno poslušali.

Preberi več

60. oddaja: Avguštin o smrti in vstajenju

Sv. Avguštin (354-430), škof v severnoafriškem Hiponu, je svojim vernikom razlagal Janezov evangelij, in to v 124 govorih (Govori o Janezovem evangeliju). Jezusov nočni pogovor z Nikodemom, ko mu je sebe primerjal s kačo, ki jo je Mojzes povzdignil v puščavi na drog, je ta veliki pridigar razložil tako, kot si lahko preberemo in poslušamo spodaj.

Kateheza (že šestdeseta patristična!) je bila na sporedu v soboto 10. marca 2018 ob 21:00 v terminu sobotnega duhovnega večera.
Tu je na voljo besedilo prebranega odlomka v formatu PDF.
Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tu pa lahko katehezo tudi neposredno poslušate.

Preberi več