94. oddaja: Meliton Sardski praznuje veliko noč

MelitonMeliton Sardski (2. stol.) je bil škof v Sardah v Mali Aziji, kamor je naslovljeno eno od pisem v knjigi Razodetja. Šele v 20. stoletju je prišlo na dan njegovo delo "Peri pasha", O veliki noči. Gre za nekakšen govor, verjetno bogoslužni, v katerem razlaga pomen osrednjega krščanskega praznika, in to na presenetljivo vedno sodoben način.

Kateheza je bila na sporedu 8. maja 2021, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo izbor odlomkov v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

~~~~~ ------ ~~~~~

Meliton Sardski

Homilija o pashi

(odlomki)

Melitonov rokopis1. Prebrano je bilo Pismo o izhodu Hebrejcev (iz Egipta) in razjasnile so se besede skrivnosti: kako se daruje jagnje in kako je ljudstvo deležno odrešenja. 2. O ljubi, doumite vendar: tako nova in stara, večna in časna, propadljiva in nepropadljiva, smrtna in nesmrtna je skrivnost Pashe. 3. Stara je glede na Postavo, nova glede na Besedo, začasna zaradi predpodobe, večna zaradi milosti, propadljiva zaradi zakola jagnjeta, nepropadljiva zaradi Gospodovega življenja, smrtna zaradi pokopa v zemljo, nesmrtna zaradi vstajenja od mrtvih. 4. Stara je Postava, nova Beseda, začasna je predpodoba, večna je milost, propadljivo je jagnje, nepropadljiv pa Gospod, ki je bil zaklan kot jagnje, a je vstal kot Bog.

Bil je namreč kakor ovca peljan v zakol, a ni bil jagnje. Bil je brez glasu kot jagnje, a ni bil jagnje, kajti prvo je bilo predpodoba, drugo pa se je izkazalo kot resnica. 5. Namesto jagnjeta je nastopil Bog in namesto ovce človek, v človeku pa Kristus, v katerem je obseženo vse. 6. Zakol jagnjeta in obred pashe ter Pismo postave so zaobjeti v Jezusu Kristusu, prek katerega je vse nastalo v starejši Postavi, še bolj pa v novi Besedi. 7. Postava je namreč postala Beseda in stara je postala nova, ko sta prišli skupaj s Siona in iz Jeruzalema. Zapoved je postala milost, predpodoba resnica, jagnje sin, ovca človek in človek Bog. 8. Kot Sin je bil rojen, kot jagnje odpeljan, kot jagnje zaklan, kot človek pokopan, od mrtvih pa je vstal kot Bog – On, ki je po naravi Bog in človek. 9. On je vse. …

30. Takšna nesreča je doletela Egipt, nenadoma mu je (Bog) vzel otroke. Izrael pa je bil obvarovan zaradi zakola jagnjeta in hkrati ozarjen s prelito krvjo. Jagnjetova smrt je bila obzidje za ljudstvo. 31. O nova in nedopovedljiva skrivnost! Klanje jagnjeta je bilo odrešenje za Izrael. Jagnjetova smrt je postala življenje za ljudstvo in kri je odvrnila angela.

… Prisluhnite, o moči skrivnosti! 35. Nič od tega, ljubi, kar se izreka in dogaja, ni brez prilike in osnutka. Vse, kar se dogaja in izreka, je deležno prilike: to, kar se izgovarja, je deležno prilike, to, kar nastaja, pa vnaprejšnje upodobitve … Zato nastane osnutek prihodnjega iz voska, blata ali lesa, da bi bilo v majhnem in propadljivem osnutku videti, kako bo prihodnje nastalo višje po velikosti, močnejše po moči, lepo v liku in bogato po svoji ustrojenosti. 37. Ko pa nastane tisto, česar predpodoba je, se to, kar je nekoč nosilo podobo prihodnjega, razkroji, saj postane nekoristno, … 40. Ljudstvo je torej postalo predpodoba v osnutku in Postava zapis prilike, blagovest je pripoved Postave in (njena) polnost, Cerkev pa sprejemališče resnice. … Tako je bila dopolnjena tudi Postava, ko je zasvetil evangelij. …

46. Slišali ste torej pripoved o predpodobi in povračilu. Poslušajte še o ustroju skrivnosti. Kaj je Pasha? Ime ima po tem, kar se je zgodilo: po pretrpetju trpljenja. Poučite se o tem, kdo trpi in kdo sočustvuje 47. in zakaj je Gospod navzoč na zemlji, da bi trpečega objel in ugrabil v nebeške višave. »Bog je na začetku ustvaril nebo in zemljo« in vse, kar je na njiju. S svojo Besedo je iz zemlje izoblikoval človeka in vdihnil sapo (tej) obliki. Človeka je postavil v raj na vzhodu, v Eden, da bi ta tam srečno živel. Dal pa mu je naslednjo zapoved: »Od vsakega drevesa v raju jejta, od drevesa spoznanja dobrega in zla pa ne jejta, kajti tisti dan, ko bosta jedla, bosta zagotovo umrla.«

Gimnazija v Sardah48. Človek pa, ki je po naravi dovzeten za dobro in zlo kakor gruda zemlje za semena, ki so vanjo vržena z obeh strani, je sprejel sovražnega in poželjivega svetovalca. Dotaknil se je drevesa in prestopil zapoved ter bil Bogu neposlušen. Zato je bil vržen v ta svet in v ječo obsojenih.

49. Ko je torej človek postal šibek in star, ker je okusil drevo, in ko je odšel v zemljo, je bila njegova dediščina zapuščena njegovim otrokom. Otrokom je namreč zapustil dediščino, ne čistosti, ampak nečistost, ne nepropadljivosti, ampak propadljivost, ne časti, ampak nečast, ne svobode, am­pak sužnost, ne kraljestva, ampak tiranijo, ne življenja, ampak smrt, ne odrešenja, ampak pogubo.

50. Nova in strašna je bila poguba ljudi na zemlji. …. 53. … Mnogo drugih, čudnih, še strašnejših in razuzdanejših dejanj se je pojavilo med ljudmi. Oče je legel v posteljo hčere, sin k materi, brat k sestri, moški k moškemu. Vsakdo rezgeta po ženi svojega bližnjega. 54. Nad vsem tem se je veselil greh. On, ki je sodelavec smrti, ji je utiral pot v človeške duše in ji za hrano pripravljal telesa umrlih. …

56. Človeka je razdelila smrt. Nova nesreča in ujetništvo sta ga zgrabila. Kot ujetnik je bil odvlečen v sence smrti. Očetova podoba je obležala opustošena. Zaradi tega razloga je skrivnost Pashe izpolnjena v Gospodovem telesu. 57. Prej pa je Gospod svoje trpljenje naznanjal po očakih, prerokih in vsem ljudstvu ter ga zapečatil s Postavo in preroki. …

… Zapustil si Gospoda in On te ni našel. Poteptal si Gospoda, poteptan si bil ob tla. In ti ležiš mrtev, 100. On pa je vstal od mrtvih ter se dvignil v nebeške višave. Gospod, ki je oblekel človeka, trpel zaradi trpečega, bil zvezan zaradi ujetega, obsojen zaradi obsojenca in pokopan zaradi pokopanega, 101. je vstal od mrtvih in zaklical takole: »Kdo se bo tožil z menoj? Naj nastopi zoper mene! Jaz sem odvezal obsojenca. Jaz sem oživil mrtvega. Jaz dajem vstajenje pokopanemu. 102. Kdo govori zoper mene? Jaz, Kristus,« pravi On, »jaz sem razkrojil smrt, premagal sovražnika, poteptal podzemlje, zvezal močnega in ugrabil človeka v nebeške višave. Jaz,« govori Kristus. 103. »Pridite torej sem, vse človeške družine, omadeževane z grehi, in prejmite odpuščanje grehov. Jaz sem namreč vaše odpuščanje, jaz Pasha odrešenja, jaz jagnje, ki je bilo zaklano za vas, jaz sem vaša odkupnina, jaz vaše življenje, jaz vaše vstajenje, jaz vaša luč, jaz vaše odrešenje, jaz vaš kralj. Jaz vas bom odpeljal v nebeške višave, jaz vam bom pokazal večnega Očeta. Jaz vam bom dal vstajenje s svojo desnico.«

104. On je ustvaril nebo in zemljo ter na začetku oblikoval človeka – On, ki se oznanja po postavi in prerokih, ki je bil učlovečen v Devici, ki je bil obešen na les, ki je bil pokopan v zemljo, ki je vstal od mrtvih in šel gor v nebeške višave, ki sedi na Očetovi desnici, ki ima oblast, da sodi in reši vse, On, prek katerega je Oče ustvaril vse od začetka na vekomaj. 105. On je Alfa in Omega. On je začetek in konec, neizrekljivo Počelo in nedoumljivi Konec. On je Kristus. On je Kralj, On je Jezus, On je Poveljnik, On je Gospod, On je vstali od mrtvih, On sedi na Očetovi desnici, nosi Očeta in je nošen od Očeta. Njemu veličastvo in moč na veke. Amen.

Mir njemu, ki je napisal, in njemu, ki bere, ter vsem, ki ljubijo Gospoda v preprostosti srca.

 

Prevedel Gorazd Kocijančič

Zgodnjekrščanski spisi, Celje 2015, 1135-1146

 

93. oddaja: Fortunacijan Oglejski o pravem pojmovanju Kristusa

 

FortunacijanŠele leta 2012 je bilo po petnajstih stoletjih pozabe odkrito delo oglejskega škofa Fortunacijana Razlage evangelijev, nastalo v sredini 4. stoletja, s čemer smo na novo odkrili najstarejšega oglejskega cerkvenega očeta. Predvsem zaradi Hieronimove očrnitve in obsodbe bližine arijanskemu krivoverstvu je bilo besedilo pozabljeno, medtem ko lahko danes, ko imamo na voljo kritično izdajo latinskega besedila (2017) in slovenski prevod (Celjska Mohorjeva družba in Teološka fakulteta UL, 2021), iz besedila razberemo, da je škof Fortunacijan učil sicer značilno latinski, vendar pro-nicejski, »pravoveren« nauk o Kristusu in Trojici.

Oddajo je pripravil br. Jan Dominik Bogataj OFM.

Več o novi izdaji:  www.mohorjeva.org/izdelek/razlage-evangelijev

Oglejte si spletno predstavitev, ki je bila 20. aprila 2021 ob 19.00, na tej povezavi.

Kateheza je bila na sporedu 10. aprila 2021, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo izbor odlomkov v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

~ - ~ - ~

Preberi več

92. oddaja: Sv. Jožef navdihuje sv. Kromacija Oglejskega

Kromacij med Hieronimom in HeliodorjemSv. Kromacij Oglejski (+407/8) je v svoji pridigarskih Razpravah o Matejevem evangeliju omenil tudi sv. Jožefa in poudaril nekaj njegovih potez, kar lahko nagovori tudi poslušalca v današnjem času. Njegove spise so odkrili šele v 20. stoletju, je pa eden izmed avtorjev oglejskega kroga, ki je vplival tudi na krščanstvo tudi v naših krajih. (Na sliki je med Hieronimom in Heliodorjem.)

Kateheza je bila na sporedu 13. marca 2021, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo izbor odlomkov v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

Preberi več

91. oddaja: Izaija iz Filokalije varuje um

 

IzaijaV Filokaliji, o kateri smo govorili in jo kot celoto predstavili pred dvema mesecema, je takoj za sv. Antonom Puščavnikom predstavljen sv. Izaija Puščavnik. Ime je sicer dobil po starozaveznem preroku, gre pa za egiptovskega meniha iz 4.-5. stol. iz puščave Sketis. Vključuje se v verigo slavnih anahoretov: posreduje nauke svojih učiteljev, njegovi učenci posredujejo njegove nauke. Njegovi apoftegmatični izreki so zelo zgoščeni in zahtevajo pozorno in dolgotrajno branje, iz istega izreka pa lahko bralec/učenec pride do raznovrstnih sklepov. Ena njegovih značilnih tem je »vzpon na križ«, rdeča nit mnogih izrekov pa je povzeta v naslovu O varovanju uma.

Kateheza je bila na sporedu 13. februarja 2021, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.
Tu je na voljo izbor odlomkov v formatu PDF.
Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

Preberi več

90. oddaja: Tertulijan - učitelj molitve

TertulijanTertulijan (ok. 160–ok. 225) nosi oznako prvega latinskega teologa, katerega dela so se ohranila v večjem obsegu. Kot predstavnik severnoafriškega krščanstva – rojen je bil v Kartagini in je bil tam verjetno voditelj krščanske skupnosti – se ukvarja s tematikami, kot so odnos med krščanstvom in rimsko državo, judovstvom in poganstvom, obramba pravega nauka pred krivo vero in moralno vedenje kristjanov. Spričo svojih strogih moralnih nazorov velja za predstavnika t. i. neokonzervativnega gibanja zgodnjega 3. stoletja; v zadnjih letih se je pridružil montanistom, ki za tri pregrehe (odpad od vere, umor in prešuštvo) niso dopuščali ponovne sprave s Cerkvijo niti v smrtni uri ne.

Spis O molitvi (De oratione) je katehetično-pastoralne narave. Najverjetneje je bil mišljen kot nagovor katehumenom v zadnjem tednu pred krstom (traditio orationis). Očenaš, zgled vsake krščanske molitve, je stvar kristjanov in se moli prvič takoj po krstu, ob prihodu iz vode. Tertulijan v delu, ki je nastalo še za časa njegovega pravovernega obdobja, razlaga očenaš, hkrati pa tudi korigira različne molitvene prakse, tudi v kontekstu polemike z judi in montanisti.

Kateheza, ki jo je pripravil br. Jan Dominik Bogataj OFM, je bila na sporedu 9. januarja 2021, ob 21h v sklopu sobotnega duhovnega večera.

Tu je na voljo izbor odlomkov v formatu PDF.

Na tej povezavi je mogoče prenesti zvočni posnetek v formatu MP3 (desni klik, shrani kot).

Tukaj pa lahko katehezo neposredno poslušate.

- ~ - ~ -

Tertulijan

O molitvi

1. Očenaš povzema nauk Gospoda in Cerkve

Pater noster1. Božji duh in Božja beseda [Dei sermo] in Božja misel [Dei ratio], Beseda misli in misel Besede – oboje je duh, namreč Jezus Kristus, naš Gospod – je novim učencem nove zaveze določil nov način molitve. Tudi v tem pogledu je bilo namreč treba novo vino vliti v nove mehovei in novo zaplato našiti na novo obleko.ii Sicer pa je bilo vse, karkoli je kdaj prej bilo, ali zamenjano kakor obreza ali dopolnjeno kakor preostala postava ali izpolnjeno kakor prerokba ali dovršeno kakor sama vera.

2. S tem, ko je bil pridan evangelij, ki je odpravil vso prejšnjo starino, je nova Božja milost vse prenovila iz mesenega v duhovno; v evangeliju je bil tudi naš Gospod Jezus Kristus potrjen kot Božji duh in Božja beseda in Božja misel: kot duh s svojo močjo, kot beseda s svojim naukom, kot misel s svojim prihodom. Tako torej (molitev), ki jo je sestavil Kristus, sestoji iz trojega: iz duha, po katerem toliko premore, iz besed, s katerimi se izreka, (iz misli, s katero pomirja).

4. Premislimo torej, blagoslovljeni, njegovo nebeško modrost, najprej glede zapovedi, naj opravljamo molitev na skrivnem. Z njo je od človeka terjal vero, ki zaupa, da je oko in uho vsemogočnega Boga pričujoče tudi na skritem in samotnem kraju, obenem pa je želel tudi skromnost vere, da bi svoje češčenje [religio] daroval samo njemu, za katerega veruje, da povsod vidi in sliši.

5. V skladu z modrostjo v sledeči zapovedi, ki prav tako pripada veri in skromnosti vere, ne mislimo, da je treba stopiti pred Gospoda s ploho besed, saj smo gotovi, da za svoje skrbi sam od sebe.iii

6. Ta kratkost vendar – in to je tretja stopnja modrosti – sloni na globoki in prebogati vsebini: kolikor manj besed, toliko več misli. Obsega namreč ne samo nalogo [officium], ki jo molitev ima, namreč Božje češčenje [veneratio] ali človeška prošnja [petitio], marveč skoraj vso Gospodovo besedo, vso vsebino nauka, tako da je v molitvi zares zaobjet povzetek vsega evangelija [breviarium totius evangelii].

 

8. Ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega

1. Da bi bila tako pripravna molitev popolna, je dodal, naj prosimo ne le odpuščanja grehov, ampak tudi, da grehe od nas sploh odvrne: Ne vpelji nas v skušnjavo,iv to je, ne dopusti, da nas vpelje (v skušnjavo) tisti, ki skuša.

2. Toda proč z mislijo, da Gospod skuša, kakor da bi ali ne poznal vere slehernega človeka ali bi ga hotel pahniti v greh.

3. Hudič zavaja v nestanovitnost in hudobijo. Zakaj (Bog) tudi Abrahamu ni ukazal darovati sina zato, da bi njegovo vero skušal [temptanda], ampak da bi jo pokazal [probanda]; hotel ga je postaviti za zgled, kako je treba spolniti zapoved, ki jo je nameraval kmalu dati,v da nam tudi najbližji sorodniki ne smejo biti dražji od Boga.

4. Ko je bil sam skušan od hudiča, je pokazal, kdo vodi in nastavlja skušnjavo.

5. Kar je tuvi povedal, je s poznejšimi besedami potrdil, ko je dejal: Molite, da ne pridete v skušnjavo!vii Zato so prišli (apostoli) v skušnjavo, ker so Gospoda zapustili, ko so se rajši predali spanju kot molitvi.

6. S tem se ujema konec, ki pojasnjuje, kaj pomeni (prošnja): Ne vpelji nas v skušnjavo. Pomeni namreč: Temveč odpelji nas od hudega.viii

 

9. Očenaš je zbir razodetja in krščanskega ravnanja

1. V kako malo zbranih [compendia] besed se strnejo izreki prerokov, evangelijev in apostolov, Gospodovih govorov, prilik, zgledov in zapovedi! Koliko dolžnosti [officia] se hkrati opravi!

2. Ko rečemo »Oče«, počastimo Boga; ko rečemo »ime«, izpričamo vero; ko rečemo »volja«, ponudimo pokorščino; ko rečemo »kraljestvo«, obudimo upanje; ko rečemo »kruh«, prosimo življenje; ko prosimo odpuščanja, priznamo grehe; ko prosimo varstva, pokažemo skrb zaradi skušnjav.

3. Zakaj bi se čudili? Edino Bog nas je mogel poučiti, kako hoče, da ga prosimo. Bogoslužna molitev [religio orationis], od njega nam dana in oživljena z njegovim duhom, se je že tedaj, ko je prišla iz Božjih ust, po njegovi posebni milosti dvignila v nebo, priporočajoč Očetu, kar je Sin učil.

 

12. Pravilno razpoložen duh

1. Namen molitve mora biti prost ne samo jeze, ampak sleherne neurejenosti duha; (moli­tev) mora prihajati iz takšnega duha, kakršen je Duh, h kateremu se molitev pošilja. Zakaj Sveti Duh ne more prepoznati omadeževanega duha ali veseli (duh) ne otožnega ali svobodni (duh) ne oviranega. Nihče ne sprejema svojega nasprotnika, nihče ne pušča k sebi razen sebi enakega.

 

29. Učinkovitost krščanske molitve

Pater noster1. Kaj bi namreč Bog molitvi, ki prihaja iz duha in resnice, odrekel, ko jo vendar zahteva? Beremo, slišimo in verjamemo v premnoge dokaze njene učinkovitost. V staro­davnosti je molitev rešila ognja,ix zverix in lakote,xi a vendar ji je šele Kristus dal obliko. Koliko več izprosi krščanska molitev [oratio Christiana]! Sicer ne postavi angela z roso sredi ognjenih zubljev, ne zapre levjih žrel, ne prinese lačnim kosila poljedelcev, ne odvrne občutka trpljenja z milobo, ki jo pošlje, pač pa oboroži trpeče in bolečine čuteče s potrpežljivostjo, pomnoži milost s krepostjo, da se vera zave, kaj doseže od Gospoda, in spozna, kaj trpi za Božje ime.

2. V preteklosti je molitev tudi priklicala stiske,xii pognala v beg sovražne vojske,xiii zadržala koristni dež.xiv Sedaj pa pravična molitev odvrne vso Božjo jezo, stoji na straži pred sovražniki, prosi za preganjalce. Je mar čudno, če zna izsiliti nebeške vode, ko je mogla doseči tudi ogenj? Samo molitev je, ki Boga premaga. Kristus je vedel, da (molitev) ne more nič hudega storiti. Vso moč ji je dal (le) za dobro. Zato ne zna nič drugega kot klicati duše rajnih s smrtne poti, dajati slabotnim novih moči, ozdravljati bolne, očiščevati obsedene, odpirati zapahe ječ, razvezovati vezi nedolžnih. Molitev izmiva grehe, odganja skušnjave, gasi preganjanje, tolaži malodušne, razveseljuje velikodušne, spremlja popotnike, kroti divje valove, osuplja razbojnike, hrani reveže, vodi bogate, dviga padle, prestreza padajoče, vzdržuje stoječe.

3. Molitev je zid vere, naše obrambno in napadalno orožje zoper človeka, ki nas povsod zasleduje. Zato nikdar ne hodimo brez orožja! Imejmo v mislih »postajo«xv podnevi in bedenje ponoči! Oboroženi z molitvijo čuvajmo zastavo svojega poveljnika, pričakujmo angelsko trombo!xvi

4. Tudi vsi angeli molijo; moli sleherna stvar. Moli živad in zverjad ter se priklanja; ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu in usta ji niso negibna, marveč jih skuša s svojim dihom gibati. Pa tudi ptice, ko vstanejo (iz gnezd), zletijo proti nebu, namesto rok razprostirajo peruti v obliki križa in nekaj žvrgole, kar se utegne zdeti molitev. Kaj naj torej povem še več o dolžnosti molitve? Molil je tudi Gospod sam, ki mu bodi čast in oblast na veke vekov!

Prevod Franca Ksaverja Lukmana
posodobil in uredil Jan Dominik Bogataj OFM