Oktobrsko Nočno sonce smo posvetili moči molitve. Z nami sta bila Hana in Grega Strajnar, ki sta prav ta večer praznovala peto obletnico poroke, zato je prišla Hana na radio z vrtnico v rokah in nasmehom na obrazu. Nasmeh je zaščitni znak obeh in zato ni čudno, da se je njuna mala Evelin, kljub napovedi, da se to ne bo nikoli zgodilo, očku vendarle čisto nepričakovano nasmehnila. Kdo je Evelin, zakaj nepričakovano, saj se otroci vendarle ves čas smejejo, se najbrž sprašujete?

„Nosečnost je potekala normalno, ves čas sem delala, dobro sem se počutila, tudi na pregledih ni bilo videti nič posebnega. Šele ob koncu osmega meseca so ugotovili, da se je rast ustavila, zato so sprožili porod,“ pripoveduje o svoji prvi nosečnost Hana in dodaja: „Sreča v nesreča je bila ta, da je bila moja osebna ginekologinja odsotna. Vsakokrat me je pregledala druga in bila sem bolj površno obravnavana. Zdaj vem, da je bilo to dobro, ker bi se sicer že prej bolj psihično obremenjevala.“

Ko se je Evelin rodila, so ugotovili, da ima redko obliko bolezni imenovane agenezija korpusa kalosuma. Zaradi manjkajočega kromosoma ne delujejo povezave med levo in desno polovico njenih možganov, zato se težko nauči celo najbolj osnovnih gibov.

„Prav nenavaden občutek je, ko se sedaj spominjam teh trenutkov, ki so bili prežeti z žalostjo, bolečino, šokom, po drugi strani pa sem čutila, da sem nenormalno močna, da imamo podporo, to težko opišem z besedami. Vedela sem, da bom zmogla, takrat nama je pomagala molitvena podpora družine, prijateljev, molitvene skupine,“ pripoveduje Hana.

Na vprašanje, ali moškega vsaj navzven oziroma na videz manj zlomi, je Grega pritrdil: „Moški imamo to vlogo. Drugi dan so Hani povedali povedali diagnozo, ki je niti ni poznala. Ko me je klicala, sem takoj priletel k njej, čutil sem njen strah in bolečino, prišel sem, da se je lahko naslonila name. To je bila moja najpomembnejša vloga takrat.“

V težkih preizkušnjah človek Boga tudi povpraša, zakaj ta križ namenja prav njemu, njegovemu otroku. „Ko mi je zdravnica povedala diagnozo, mi je padla tema na oči in sploh nisem več poslušala. Ukvarjala sem se z vprašanjem zakaj – zakaj se to meni dogaja. Res je bil kar šok. Nič mi ni bilo jasno,“ se težke preizkušnje spominja Hana.

„Vsak v življenju dobi neko preizkušnjo in očitno je bilo to najina preizkušnja, ki jo morava nositi. Sama težko verjamem, ampak midva sva to res hitro sprejela in zame je to res neka božja milost,“ pravi Hana, Gregor pa jo dopolni: „Mogoče je šlo bolj za občutek krivde, kaj smo sedaj narobe naredili, da se nam je to zgodilo. Hana se je obremenjevala, ker je v času nosečnosti večkrat obiskala svojo na smrt bolno babico, ki je imela kemoterapije in je razmišljala, če je to škodovalo Evelnin. A zdravniki so nama povedali, da je to igra narave in da je do napake prišlo že na samem začetku, že pri spočetju.“ Na začetku nosečnosti je Hana močno krvavela in že sta imela močno molitveno podporo, zato je Hana prepričana: „Očitno smo izmolili tega otroka.“

Evelin je deklica, ki počasi, a čudežno napreduje – z močjo molitve in veliko ljubeznijo staršev, Hane in Grega, bratca Izaka, širše družine in prijateljev.