17. 5. 2015, Janez Anžlovar - preživeli iz Teharskega taborišča
By mojazgodba on Avg 12, 2015 | In totalitarizmi | Pošlji odziv »
Janez Anžlovar je bil rojen aprila 1930 v Šentvidu pri Stični. V družini je bilo pet otrok. Štirje so še živi, najstarejšega brata pa so partizani umorili leta 1945 na Hrastniškem hribu. Družina je živela na srednje veliki kmetiji. Ob okupaciji so ta del Slovenije zasedli Italijani. Najstarejši brat Anton je bil ob kapitulaciji Italije star 16 let, takrat so ga mobilizirali partizani. Od njih je nato zbežal in se nekaj mesecev skrival doma. Nato so ga zajeli Nemci. Pot ga je vodila preko Trsta, Tolmina do Senožeč, od tam pa je pobegnil domov. V neposredni bližini njihovega doma je bila domobranska postojanka, zato se je javil domobrancem. Pridružil se je 72. četi stiškega bataljona.
Domobransko postojanko so napadli partizani. Ker je bila njihova hiša zelo blizu, so jo zavzeli in jo uporabili za kritje, od koder so streljali na domobrance. Ob napadu so preiskali tudi hišo in našli sliko brata Antona v domobranski uniformi. Prepričani so bili, da je na sliki Janez, zato so ga hoteli ubiti. Komaj jih je prepričal, da fant na fotografiji ni on. Od tega dne dalje je Janez podnevi pomagal očetu na kmetiji, ponoči pa je hodil spat v postojanko, ker se je bal, da ga bodo prišli iskat partizani.
Ob koncu vojne, maja 1945, je Janez kot civilist odšel na Koroško in se z ostalimi begunci nastanil v taborišču Vetrinje. Najprej je bil pri civilistih, ker pa je bila hrana zelo slaba, se je pridružil vojakom, ki so jim dodatno hrano priskrbeli Angleži. Konec maja so začeli vračati domobrance v Jugoslavijo.
Vse skupine domobrancev so bile že vrnjene, ostal je samo stiški bataljon. Od dr. Janeža so izvedeli, da jih vračajo v roke partizanov, a so se kljub temu odločili, da gredo tja, kamor so šli ostali. Naložili so jih na vagone. Janez o tem pravi: »Največji udarec je bil, ko smo zagledali rdeče zvezde, ko so prišli partizani, nas obkolili in nam vse pobrali.«
Transport domobrancev so z vlakom vrnili preko Pliberka, mimo Maribora v Celje, kjer so jih pripeljali v taborišče Teharje. Tu se je za Janeza začel pravi pekel. Bil je priča ubojem, pestila ga je lakota, enkrat je skoraj podlegel hudi bolezni. Pretresljivo pripoveduje o tem, kako so partizanke zapornicam vzele dojenčke in jih naložile na voz, kjer so od lakote in vročine umrli na soncu.
Janez je bil dodeljen skupini, ki se je lahko vrnila domov, zato so odšli skupaj na vlak proti domu. A kalvarija se zanj s tem še ni končala. Takoj, ko je zapustil Teharje, so ga na poti proti domu zaprli v Litiji, češ, da je pobegnil. Od tam so ga peljali v zapore, v Škofove zavode v Ljubljano. Po nekaj dneh so mu rekli, da je prost in je dobil odpustnico. Šele od tam mu je uspelo po sreči in previdnosti priti do doma.
Oddajo sta pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:
Zaenkrat ni odzivov
Napiši komentar
« 24. 5. 2015, Justin Stanovnik ob 70 letnici napovedi povojnih pomorov | 10. 5. 2015, Majda in Alojz Starman » |