tudi moja tašča - pred leti je povedala, da so nekaj dni poslušali streljanje in vpitje, veliko različnih ljudi je bilo - imeli so vinograd preko Krke in z griča strahoma poslušali kar se je odvijalo

Dokler ne bomo dosegli sprave med Slovenci, bo naša ljuba država ostala talec politike, ki ima edina korist od slovenskega razkola in zato nima interesa, da bi ga presegli. Tako hude zgodbe so del naše zgodovine in identitete in kljub njim, bomo morali sobivati na tem prečudovitem delu sveta, levi in desni. Da bi bili vsi eno, je zapisano, in to želim tudi jaz našemu narodu. A pot bo dolga in trnova, zato upam da ne bomo omagali na pol poti.

Po pokopu žrtev v breznu žiglovca, je kmalu je sledil pokop Alojza Arka, ki je v Žiglovici izgubil očeta in brata, potem odšel v domobrance in preživel Teharje. Pokojni Arko je bil eden prvih prićevalcev na RTV. Arko je zelo verjetno prvi in edini domobranec, ki je za pričevanje dobil občinsko priznanje. Na njegovem pogrebu pa o vsem tem ni nihče spregovoril ene besede.

Pozdravljeni!
Malo pozno sem prišel do tega pričevanja, ko sem brskal po internetu. Tudi moj stari oče,Ivan Vovk iz Goč, mobiliziran 1915 leta, se je boril v Galiciji in tam istega leta tudi padel. Po njem je ostala le fotografija njega v uniformi,v kateri je odšel na "bojno pole".Poslal jo je sestri v Trst iz mesta Voitsberg. Ko sem slišal za to delo,sem iskal možnost, kako bi prišel do knjige Doživlaji iz svetovne vojne.
Rad bi jo kupil pa ne vem kje?
Če mi lahko pomagate, Vam bom hvaležen.

lp
Jožef Vovk

V sobi našega podstrešnega stanovanja je bila velika stara omara. Spodaj v tej omari je bila cela vrsta knjig. Predvsem Mohorjanke in knjige Slovenčeve knjižnice. In v tej omari se je pretakala moja fantazija preko ilustracij Jožeta Beraneka. Polnil sem svoja iskanja lepega že takrat, ko še nisem znal brati. Slike so govorile, slike so nosile mojo domišljijo v svet pohorskih gozdov, planinski svet... Nepozabne ilustracije z drobnarijami dobrega opazovalca: gobicami pod stoletnimi hrasti, pa veverico na drevesu, ptičkom nad gradom…

Ostal mi je Beranek saj mi je prvi odprl vrata v svet lepega , v svet likovne umetnosti- takšne razumljive. In se mi je občasno prebujal skozi moje življenje. Tiste knjige iz mojega otroštva sem namreč prenesel v moj dom, ki sem si ga ustvaril. In jih imam pri sebi. Niso več v stari omari. Na posebni polici so. In kadar mi pridejo v roke, sem spet tisti mali zvedavi otrok, ki se mu začenja življenje. Takrat še nepokvarjeno, svetlo in prijazno.

Ob prebiranju knjig Bogdana Novaka »Lipa zelenela je«, pa me je udarilo. Zasledil sem v knjigah opis njegovih zadnjih ur življenja.

Od takrat me občasno prime in začnem spet in spet razmišljati o Beraneku in si želim zvedeti resnico.

Včasih imam prav čuden občutek očitajočega umetnika, da bi vendarle moral dati kaj več njemu, ki mi je toliko dal.

In so spregovorili:
zamolčani, zavezani, zasuti,
zabetonirani, zakopani, zasmeteni.
Spregovorili so,
kar tako iznenada
skozi usta ljudi,
ki so jih po skrivnostnih silah zaslutili
in vedeli, da morajo spregovoriti
v njihovem imenu.

Upam, da mi bo uspelo odkriti še kakšno skrivnost o tej mračni in težki dobi slovenskega naroda in ljudi, ki jih je zmlelo kolesje vojne. In o usodi ilustratorja mojega otroštva.

Življenje je kot pot. Ima začetek in konec. Na začetku je prostor, kjer v solzah pozdravimo življenje. In na koncu je prostor, kjer se ob solzah poslovimo od svojih. In prostor, ki se mu pravi grob in kamor hodimo iskat spomine: lepe in žalostne.
Beranek ima začetek, nima pa konca. Nima prostora in solze so bile potočene z zamikom.
Spoštovani umetnik! Hvala za vse kar ste pred mnogimi leti prinesli v slovenski prostor, hvala za to, da ste s svojo risbo ustvarjali prve korake stripa na slovenskem.
Knjige na moji polici, pa bodo šle k mojim vnukom, na njihove police. In tole spominjanje ni zaradi iskanja krivcev ali poskusa maščevanja. Narejeno je iz spoštovanja do prvega slovenskega risarja stripov in opravičilo njemu, da so bile tako kruto prekinjene njegove črte na risarskem papirju.

Še bom iskal njegove zadnje trenutke. Morda pa le najdem prostor, kjer počiva. Da bi vendarle na koncu dosegel pravico do svojega groba, ki si ga po vseh človeških normah zasluži. In bi našel svoj mir. In bi bil vrnjen kot pošten, pokončen mož in umetnik, v slovenski prostor.

Peter Bergant

Gospda Gustelna sem dobro poznal. Večkrat sem v živo poslušal njegove zgodbe. Zanimivo pri njem je to, da se je po vojni razumel z vsem , tudi UGLEDNIMI sosedi, ki so bili med vojno praktično na nasprotmen bregu. To dokazuje, da je bil pravi kristjan . Znal je odpuščati. Škoda, da se je že poslovil s tega sveta. Naj počiva v miru.

janez homan je bil moj stric anton je pisal o njem imam druge datume

janez homan je bil moj stric... anton je pisal od njega. vem se druge datume

My mother was Ivana Gnidovec. She came to the United States with her brother Albin
I would appreciate any pictures or information o her family. Thank you

Moja zgodba se me vedno z vso globoko vsebino močno dotakne. Tudi ta, v nedeljo zvečer. Križev pot slovenstva je presunljivo resničen, današnji. Hvala gospodu Bartolju, in vsem sodelujočim, za to in vse druge oddaje, ki jih pripravljate.

Spostovani,
Opravicujem se za pozen odziv vendar sem bil opozorjen na to oddajo sele vceraj. Na sestanku ki ga omenja Boris Pleskovic nisem bil prisoten niti ne vem da je sploh bil. Vsi razgovori okoli lastninjenja Iskre Holdinga so potekali z ustreznimi vlednimi resorji in ne svetovalci predsednika vlade. Predvsem sta bila to g. Mencinger in g. Kranjc, Iskra Holding je bil lastninjen v skladu s takrat veljavno zakonodajo. Pleskovic je pripeljal G. Sachs-a da bi vodil lastninjenje v Sloveniji vendar je bil ta zaradi neustreznih resitev odslovljen. Morda se zdi moj odziv na dogodke izpred 25 let nepotreben in nepomemben vendar je prejsnji teden prislo do zlorabe vasega zapisa in zato vam posiljam moj popravek.
Lep pozdrav Janez Vipotnik

Poštovani Dr. Černej žalim da nemam Vašega naslova niti kontakta sa Vama. Naš zadnji susret bio je u Ljubljani 2007 kada sam Vam tom prilikom poklonio moju novu knjigu i tada se na žalost gubimo. Želim Vam još mnogo uspjeha i dobro zdravlje da nastavimo dok smo još mladi. Pozdrav Želimir Kužatko

Spoštovani gospod Dr.Milko Mikola. Čepra sva gimnazijska sošolca, se spodobi, da te tako spoštljivo nagovorim. Čeprav si bil ne ne le v gimnaziji, pač pa predvsem kot javni uslužbenec v prosveti in v zgodovinskem arhivu močno šikaniran, si opravil ogromno delo na znanstvenem področu. Poskrbel si, da je prišla na svetlo najbolj temačna stran slovenske povojne zgodovine in da ne bo odrinjena v pozabo. Ker te ne morem drugače pozdraviti in ti izraziti vsaj svojo hvaležnost, to storim pač preko te spletne strani, ki sem jo pač šele danes opazil.

Moja domovina - ali država Revolucije, kjer je svoboda z bratstvom povezana v enakosti, predstavlja ne le fantovsko moč, ampak tudi materinstvo in Boga, seveda v cankarjanskem smislu demokracije in slovenske socialnosti. Definicije, kaj je domovina, ki je povrhu še "moja", so pesemsko spevne, tudi z refrenom "Zdrava bodi, moja domovina!" kot pozdrav lastnemu narodu in rodu.

To pesem smo peli leta ccka 1950/55 ko smo bili v kolonoji v UKvah, blizu TRbiza (Tarvisio) kolonojo je vodil g. Joze Preseren, bil je kaplan v cerkvi Novega Svetega Antona v Trstu. Bil sem mlad in zgodb o domobrancih in partizanih v tem casu nisem se poznal. Pesem pa mi je neglede na svojo zgodovino zelo ugajala.