V oddaji Moja zgodba nam je Peter Bergant predstavil usodo ilustratorja Jožeta Beraneka, ki je bil po drugi svetovni vojni popolnoma zamolčan, zaradi njegovega dela v propagandnem oddelku Slovenskega domobranstva. V drugem delu oddaje pa lahko prisluhnete „Beranekovemu pismu", literariziranemu besedilu Petra Berganta, ki skozi usta umrlega ilustratorja govori svojemu sinu. Prebral ga je dramski igralec Pavle Ravnohrib.

Jože Beranek, roj. 22.6. 1913, ubit: (2.?) junij 1945

Rojen je bil materi Vilemini, roj. Teplicky sicer na Češkem v kraju Piskova Lhota. Oče Jan je bil avstroogrski vojak in glasbenik. S tremi otroki je prišla družina najprej v Zagreb. Takrat je bil Jože star 9 let. Po enem letu zagrebškega življenja, so se leta 1922 preselili v Ljubljano, kjer so dobili malo hiško na Galjevici in jo postopoma odplačevali.
Sin Jože je leta 1930 končal meščansko šolo. Pet let kasneje pa je diplomiral na oddelku za gradbeništvo in arhitekturo tehnične srednje šole v Ljubljani. Imel pa je očitno velik risarski talent. Zaprosil je za šolanje v Pragi, na likovni akademiji. Žal ni mogel dokončati študija, ker je umrla mama.
Zatem se je zaposlil v Saturnusu, kjer je slikal na embalažo. Tam so namreč izdelovali kovinsko embalažo. Vmes je odslužil vojaški rok in se vrnil s činom podporočnika. Leta 1940 se je poročil z Marijo Lupinc, s katero sta leta 1943 dobila sina Marka.

Prijavil se je na natečaj Slovenca, kjer so iskali ilustratorja. Bil je sprejet. Opremljal je knjižne ovitke, pri številnih knjigah pa je dodal veliko vrednost- svoje ilustracije. Nepozabni so njegovi motivi planinskega življenja. Istočasno so v nadaljevanjih izhajale v Slovencu zgodbe in povesti Joža Tomažiča, ki jih je ilustriral v stripovski maniri. Ilustriral je večino njegovih Pohorskih pravljic in Pohorskih bajk. V letu 1943 je izšel roman v slikah »Quo vadis« Znani roman Henrika Sienkiewicza je priredil Edvard Traven. Akademski slikar Marijan Tršar je te ilustracije ocenil za vrh njegovega ustvarjanja. Ker je družina potrebovala denar, je veliko risal tudi sicer. Znani so njegovi plakati za turizem.

Jeseni 1944 je vstopil v propagandni oddelek Slovenskega domobranstva. Tu je skrbel za ilustracije in opremo revije Slovensko domobranstvo. Zasnoval je tudi vrsto plakatov, ki so vabili v domobranske vrste.
Ko je bilo konec vojne, ni odšel v Avstrijo. Trdil je, da se nima česa bati, saj ni sodeloval v vojaških operacijah. Tako je maja 1945 ostal v Ljubljani. Knoj in Ozna sta skupaj „čistila" Ljubljano „sovražnih elementov". Vršilec dolžnosti komandanta generalštaba slovenske NOV Dušan Kveder in politkomisar Viktor Avbelj sta 12. maja izdala razglas, da se morajo vsi pripadniki nekdanje nemške vojske in pripadniki enot v službi okupatorja najkasneje v tednu dni javiti komandam mest ali drugim vojaškim organom, sicer jih bodo kaznovala vojaška sodišča. Zajete ljudi so zapirali v mestne zapore na Poljanski cesti pa tudi v taborišče Šentvid. Ob razglasu se je Beránek javil komandi mesta Ljubljana. Žena mu je branila, ampak on se je šel javit ... Obdržali so ga v zaporu. Od obljub, da bo pomiloščen, ni bilo nič. Nekega junijskega dne je prišel po tednu dni zapora domov. Povedal je, da se je vrnil le toliko, da pozdravi ženo in sina, preden jih odpeljejo na Krim „sekat drva". Odšel je in nikoli več se ni vrnil.
Govorilo se je, da so jih odpeljali nekam proti Igu. Domači niso nikoli izvedeli, kje je končal. Bojda so mu pred smrtjo odsekali roki v zapestju, »da ne bo mogel več malati domobranskih plakatov«.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj: