16. 12. 2018, Cilka Žagar – življenjska zgodba
By mojazgodba on Dec 18, 2018 | In totalitarizmi, posebno | Pošlji odziv »
Cilka Žagar je učiteljica, pisateljica, pesnica, predvsem pa dobra poznavalka avstralskih aborigenov, ki so jo sprejeli za svojo. Rodila se je v kmečki družini 26. avgusta 1939 na Dobravi pri Podbočju.
Vojna vihra je zarezala tudi v njihovo družino. Dva brata, še najstnika, sta bila vrnjena iz Vetrinja in umorjena; tudi za tretjim, ki se je pridružil partizanom, je izginila vsaka sled. Leta 1948 se je nepričakovano vrnil iz Sovjetske zveze kot zgrajen komunist, a družina je bila že zaznamovana kot izdajalska. Cilko je ta pečat spremljal skozi osnovno šolo, nekoliko manj pa, ko je z dvanajstimi leti odšla v Ljubljano in tam nadaljevala šolanje. Po gimnaziji je končala še učiteljišče v Celju.
Poročila se je z Jožetom Žagarjem, podjetnikom, ki je prišel v nemilost pri oblasteh ...
Najprej so ga skušali onemogočiti z davki, zatem z obtožbami, ga zaprli in proti varščini izpustili.
S Cilko sta se na hitro odločila za pobeg v Avstrijo, osemnajstmesečni sin Marko pa je ostal pri sestri. Po posredovanju Jožetovega brata so ga pozneje skušali ilegalno pripeljati v Avstrijo. Vodnika iz Logarske doline, ki ga je skušal prenesti prek hribov, so ujeli na meji, zaprli in kot so pozneje zvedeli, je v zaporu umrl. Zaprli so tudi brata, ki je organiziral pobeg, otroka pa so za mesec dni zadržali in pozneje izročili starim staršem, z grožnjo, da jih bodo zaprli, če otrok izgine. Pozneje ga je pod sedežem avtomobila pretihotapil nek avstrijski trgovski potnik in po nekaj mesecih je bila družina spet skupaj. V begunskem taborišču so čakali na prvo priložnost za odhod v Kanado, na Švedsko ali v Avstralijo. Sprejeli so prvo ponudbo in leta 1963 z letalom odpotovali v Avstralijo. Tudi tam jih je čakalo begunsko taborišče Bonegila, a Jože je kmalu dobil delo na plantažah sladkornega trsa v Kraljičini deželi. Tam so ostali le pol leta, saj so težko prenašali suho vročino. Prek Canberre so odšli v Snežne gore, kjer so takrat gradili hidroelektrarne s sistemom pretočnih jezer. Tudi tem so ostali krajši čas, se zatem vrnili v Canberro in si uredili dom, Cilka pa je začela poučevati v katoliški šoli.
Na predlog znanca so šli za božič leta 1968 v notranjost odmaknjeno mestece Lightning Ridge, znan po nahajališčih črnih opalov. Po prvem opalu, ki ga je našel Jože, so se odločili, da tam ostanejo par mesecev, ki so se podaljšali v pol stoletja in še trajajo. Življenje v osrčju Avstralije je po pripovedovanju Cilke zelo zanimivo, polno doživetji, upanja ... Tam se so se zbirali mladi iz različnih koncev sveta, ki so verjeli, da se jim bo nasmehnila sreča. Cilka se je zaposlila kot učiteljica, a ne za dolgo. Kasneje je dobila službo v sedemdeset kilometrov oddaljenem Walgettu, kjer so redovnice takrat odprle šolo z rednim poukom za otroke aborigenov in tam ostala šestindvajset let.
Nastopilo je povsem novo obdobje Cilkiniga življenja, saj so jo otroci aborigenov in tudi njihovi starši sprejeli za svojo. Začela je zbirati njihove zgodbe in jih zapisovati, sestavljati slovar njihovih izrazov, priročnik za poučevanje ... Škofija je poskrbela, da je vse to izšlo v tiskani obliki. Pozneje je učence spodbudila, da so ji svoja občutja, spoznanja, težave in vse drugo zaupali v pismih, na katera je odgovarjala med potjo v šolo in nazaj. Ta pisma so postala osnova za njeno prvo knjigo o aborigenih z naslovom Growing up Walgett - Odraščanje v Walgettu. Na podoben način je pozneje zbrala nekaj deset zgodb njihovih staršev, ki so izšle v knjigi Goodbye Riverbank - Zbogom rečno obrežje. To je svojevrstna tragična zgodovina staroselcev, ki so morali zapustiti svoj način življenja, pravila obnašanja in vstopiti v sodoben svet, v katerem ne veš več kaj je prav, kaj narobe. Povedala je misel starejšega domorodca: »V začetku so nas farmarji spoštovali, ker so nas potrebovali in nas imeli radi; zato so nas spoštovali tudi otroci. Ko pa je za naše otroke začela skrbeti država, nas nihče več ni maral, nam ni zaupal, nam ni dal dela in nas ni cenil.« Tako danes živi del aborigenov na obrobju. Medtem pa se je del aborigenov, predvsem ukradena generacija, uveljavil in je danes del širše družbe, tudi na pomembnih položajih ... Cilka pripoveduje, da tako imenovana ukradena generacija ne razmišlja povsem tako, kot jo prikazujejo. Nikakor ne gre za krivico, ki so jim jo storili s tem, da so jih zbrali v državnih ustanovah, ampak v mnogih primerih za rešitev, saj bi sicer zaradi težkih razmer mnogi propadli. Marsikomu se je odprla pot v svetlejšo prihodnost.
Cilka je spregovorila tudi o svojem literarnem ustvarjanju, od prvih pesmi, ki so nastale, ko je pasla krave ob Krki, do pesniške zbirke » Od tu do tja, nikjer doma«, ki je izšla sredi leta 2018. Bližja ji je proza, a piše večinoma v angleščini. V slovenščini sta izšla njena romana Barbara in Magdalena med črnimi opali. Rada se vrača v domovino, čeprav ima zdaj svoj dom v Avstraliji.
Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Tone Gorjup:
Zaenkrat ni odzivov
Napiši komentar
« 23. 12. 2018, Anton Tomažič - V objemu slovenske pomladi | 9. 12. 2018, Ivan Rudolf ob 120 letnici rojstva » |