13. 12. 2020, Pričevanje - Tončka Marolt
By mojazgodba on Jan 5, 2021 | In totalitarizmi | Pošlji odziv »
V oddaji Moja zgodba ste tokrat lahko prisluhnili 1. delu pričevanja Tončke Marolt, rojene Prošnik iz Horjula, ki se spominja krutega vojnega in povojnega časa, ki je prinesel horjulski dolini veliko strahu in groze.
Rojena je bila leta 1926 v Horjulu, kot najmlajša od petih otrok v družini. Ko je bila stara 9 let ji je umrl oče, tako je mama ostala sama z otroki. Preživljali so se s kmetijstvom in s tem kar so pridelali doma. Ob začetku druge svetovne vojne je bila Tončka stara 16 let. Italijanov ni marala, ker so hodili po hišah, kradli, streljali nedolžne fante kot talce, jih pošiljali v internacijo in požigali hiše.
Tončkin brat je bil decembra 1942 ubit kot žrtev revolucionarnega nasilja. Najprej je bil 14 dni pri partizanih, ko pa je videl, kaj počnejo, je od njih zbežal in se pridružil vaškim stražarjem. Njegova smrt jih je zelo prizadela, saj je kot mizar skrbel za preživljanje družine. Najstarejši brat je šel k domobrancem, leta 1945 bežal na Koroško, od koder so ga Britanci vrnili v Slovenijo. Prepeljan je bil na Teharje, od tam pa se je za njim izgubila vsaka sled. Tudi Tončkini dve sestri sta zaradi velikega strahu zapustili domovino in šli po svetu. Z mamo sta ostali sami.
Tončka Marolt, foto: osebni arhiv
Maja 1945, ko je Tončka delala na njivi, sta do nje prišla dva Oznovca. Z njima je morala na Vrhniko in od tam peš v Logatec, kjer je bila skupaj z okoli tridesetimi ženskami nastanjena v gradu. Oznovci so jih zasliševali in pretepali, 7. junija 1945 so jih natrpali v tovornjake in odpeljali v taborišče Šentvid nad Ljubljano. Tončka je bila še s petimi drugimi ženskami in več moškimi obsojena na smrt. V kletnih prostorih je čakala, kdaj jo bodo odpeljali, ko pa je avgusta istega leta prišlo do amnestije, je bila smrtne kazni oproščena in odpeljana v taborišče v Kočevje (Verdrenk). Tam je morala opravljati težka kmečka dela, nameščeni so bili v barakah, včasih pa so prespali kar na polju, ker so delali od petih zjutraj do osmih zvečer. Hrana je bila zelo slaba, tako da je Tončka vidno hirala. Februarja 1946 so taboriščnike iz Kočevja razvozili po različnih krajih, Tončko so odpeljali na Teharje. Maja 1946 je bila premeščena v Begunje na Gorenjskem, kjer je delala v šivalnici. Ženske so bile razdeljene v skupine, delati so morale na normo. Delale so moške delovne obleke. Šivale so na nemških šivalnih strojih 'singercah'. Domov ni mogla pisati, redko je dobivala pakete. V zaporu so imele ženske tudi politična predavanja. Politične zapornice so bile zaprte skupaj z ostalimi obsojenkami in kriminalkami. Tončka je prišla domov iz zapora leta 1948.
Takrat v roke ni dobila nobene obtožnice ali kakšnega drugega papirja, šele po slovenski osamosvojitvi sta s prijateljico Kristo Mrak odšli v Arhiv RS, kjer sta dobili obtožnico, v kateri so bile navedene same laži. Očitali so ji, da je domobrancem nosila pošto in izdajala partizane.
Po prihodu domov (1948) se je Tončka držala zase, skrbela za dom, hodila v cerkev in ni več hodila v družbo. Tončkin mož, Bernard Marolt s Korene je bil prav tako obsojen na smrt in kasneje zaprt skoraj šest let. Nazadnje je bil zaprt v Mariboru. Domov je prišel leta 1951. Po vrnitvi iz zapora sta se kmalu poročila. Rodil se jima je sin, Tončka pravi, da je bil to čudež, saj so ženske po zaporih z vsem mogočim zastrupljali in so kasneje težko zanosile.
Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:
Zaenkrat ni odzivov
Napiši komentar
« 20. 12. 2020, Jože Možina - Slovenski razkol - Šentjošt | 6. 12. 2020, Jože Možina - Slovenski razkol II. del » |