Prisluhnete lahko pričevanju Vere Rupar, rojene Eržen, hčerke Jožeta in Slavice (rojene Brodar) Eržen iz Huj pri Kranju. Predstavila je zgodbo prehodov državne meje med nekdanjo Jugoslavijo in Avstrijo svojega strica Marjana Brodarja (roj. 1927). Ta se je še kot mladoleten priključil domobrancem, bil vrnjen s Koroške in nato kot mladoletnik izpuščen iz Škofovih zavodov v Ljubljani.
Vrnil se je na svoj dom, kjer pa ga je takoj aretirala policija. Po drugi aretaciji je pobegnil v Avstrijo in se od tam trikrat vrnil v domovino. Pri tretjem prehodu je bil izdan. Milica ga je v Šenčurju pri Kranju obkolila. Da komunističnim oblastem ne bi padel v roke, si je sodil sam 2. maja 1948.
Oblast je naredila veliko čistko in zaprla vse pri katerih se je Marjan Brodar oglasil. Štiri ljudi so obsodili celo na smrt...

Več o tem v oddaji v pričevanju Vere Rupar.

Oddajo je pripravil Jože Dežman.

V oddaji Moja zgodba smo v okviru mednarodnega projekta z naslovom Vroče sledi hladne vojne gostili Ivan Korošca, njegovo hčerko Pavlinko in vnukinjo Marjano Kocmur.

Ivan Korošec, rojen leta 1924 v Bizoviku, je eden velikih pričevalcev travmatične slovenske zgodovine. Kot 17 letni gimnazijec se je po razočaranju nad revolucijo pridružil prvi nacionalni ilegali in domobrancem. Ob koncu vojne se je s soborci umaknil na Koroško in bil od tam vrnjen v Slovenijo. Kot po čudežu je preživel Teharje in se uspel prebiti najprej do doma in nato čez mejo v Avstrijo. Od tam je kasneje emigriral v Argentino. Čutil je, da ga je Bog rešil z nalogo, da priča o slovenskih domobrancih, ki so bili s prevaro vrnjeni in so nato umirali v breznih, jamah in rudniških jaških. O tem je napisal tudi več knjig. Leta 1991 se je vrnil v domovino.

Ivan Korošec

Prisluhnite oddaji v kateri je najprej Ivan Korošec predstavil svojo zgodbo začetka revolucije v Bizoviku njegovem rojstnem kraju in nato kako se je pridružil nacionalni ilegali in domobrancem. Osrednji del je pričevanje o pobegu iz Teharij. Hči Pavlinka bo predstavila življenje v Argentini in kako je prišlo do vrnitve v Slovenijo, vnukinja Marjana pa družinsko zgodbo.

Marjana Kocmur

V oddaji Moja zgodba smo v okviru mednarodnega projekta z naslovom Vroče sledi hladne vojne gostili duhovnika Janeza Zdešarja.

Dr. Janez Zdešar se je rodil 19. maja 1926 v Ljubljani. Po osnovni šoli v Marijanišču (1933-1938) je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, a jo je moral zaradi vojne opustiti v šestem letniku. Jeseni leta 1943 je vstopil med domobrance, po vojni pa doživel vrnitev s Koroškega in teharsko taborišče, iz katerega je 21. junija 1945 pobegnil (izmed enajstih domobrancev, ki so izvedli izpad, je bilo sedem med pobegom ubitih, rešili so se le štirje). Po nekajmesečnem skrivanju v Ljubljani je oktobra 1945 znova pobegnil v Avstrijo, kjer je v taborišču Lienz leta 1946 z maturo končal begunsko klasično gimnazijo. Jeseni je odšel v Briksen, kjer je bilo ljubljansko bogoslovje, od tam pa novembra v Rim, kjer je postal gojenec zavoda Germanik in študent na univerzi Gregoriana. V duhovnika je bil posvečen 10. oktobra 1952, študij v Rimu pa je sklenil tri leta pozneje z doktoratom. V letih 1956-1958 je bil kaplan v Wolfsbergu na Koroškem, leta 1958 pa je na željo škofa dr. Gregorija Rožmana odšel v Nemčijo kot prvi duhovnik za slovenske delavce. Začel je v Essnu in Oberhausnu v Porurju, leta 1961 pa odšel v München. Dve leti pozneje je postal delegat slovenskih izseljenskih duhovnikov. Kot večkratni predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov je bil odgovoren tudi za slovensko pastoracijo po Evropi. Leta 1993 se je upokojil.

Prisluhnite oddaji v kateri je predstavil svojo zgodbo prehodov državne meje med nekdanjo Jugoslavijo in Avstrijo.

Oddajo je pripravil Jože Dežman

V oddaji Moja zgodba smo gostili v.d. direktorja Arhiva RS Jožeta Dežmana, ki je predstavil razstavo in dokumentarni film z naslovom Vroče sledi hladne vojne.

Gre za mednarodni projekt pri katerem sodelujejo Gorenjski muzej, Arhiv Republike Slovenije in Mohorjeva založba Celovec.  Razstava predstavlja predvsem posledice prehodov Slovencev čez železno zaveso med Slovenijo in Avstrijo ter dolgo soočanje z njenimi posledicami oz. preseganjem le-teh.

Ob tem je nastal tudi dokumentarni film z enakim naslovom. V prihodnjih tednih boste lahko slišali pričevanja oseb, ki so sodelovale v njem, prirejena za radijski medij.

Vabljeni k poslušanju:

Oddajo je pripravil Jože Dežman

Alojz Tekavec je bil ob koncu vojne star 15 let, zaradi revolucije in povojnih izvensodnih pobojev pa je utrpel tragično izgubo očeta, sestre in dveh bratov.

Njegovega očeta, ki je bil kmet in vidovski župan in je zaradi skrbi za prebivalstvo užival velik ugled, so Daki in njegovi sodelavci ubili na njegovem domu, 23.4.1942. Proti koncu vojne, 5. maja 1945, se je družina Tekavec zatekla v sosednjo Avstrijo, v Vetrinj. Vrnjeni so bili v Teharje 30.5.1945. V Teharjah so zadnjič videli sestro Zofko, staro 21 let, ki je bila odgnana s skupino 80 žensk ter brata Jožefa, starega 23 let in Viktorja starega 19 let.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Majda Pučnik Rudl:

Dokument, ki priča, da so tudi partizani imeli talce...