• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

15. 9. 2019, Branko Rebozov – Spomini in misli

14. marca 2019 je bila na Študijskem centru za narodno spravo predstavljena zanimiva, vsebinsko in pričevanjsko bogata knjiga z naslovom Spomini in misli Branka Rebozova, ki je izšla pri založbi Mladika v Trstu, v zbirki Zapisi iz zdomstva.


Naslovnica knjige Spomini in misli

Branko Rebozov se je rodil leta 1926 v Sevnici in je otroška in mladostna leta preživljal v težkih socialnih razmerah. Odraščal je večinoma v salezijanskih zavodih. Po italijanski kapitulaciji, septembra 1943, je bil prisilno mobiliziran k partizanom, od katerih je po dveh mesecih pobegnil in se pridružil domobrancem. Z njimi je šel po koncu vojne kot begunec na avstrijsko Koroško, od koder pa ni bil vrnjen v Jugoslavijo, ampak se je kasneje umaknil v Argentino. Neizmerna ljubezen do Slovenije ga je spremljala vsa leta njegovega bivanja v tujini. V Argentini in Sloveniji je objavljal poezijo in prozo v revijalnem tisku, prevajal mlade slovenske pesnike, ki ustvarjajo v španščini in leta 2012 izdal pesniško zbirko Črn plamen.

V knjigi Spomini in misli, ki je izšla že po avtorjevi smrti, umrl je namreč leta 2013 v Buenos Airesu, se Branko Rebozov spominja svojih doživetij iz vojnega časa in prvih povojnih let. Kritično razmišlja o revoluciji, partizanstvu, domobranstvu, pa tudi o britanski prevari ob vračanju domobrancev in civilistov v Jugoslavijo ter nemoči slovenskih voditeljev, da bi to preprečili.

O knjigi so na predstavitvi na Študijskem centru za narodno spravo spregovorili urednik zbirke in tržaški publicist Ivo Jevnikar, njegov mladostni prijatelj Božidar Trefalt in bibliotekarka ter zgodovinarka dr. Rozina Švent.


Ivo Jevnikar, Rozina Švent, Božidar Trefalt

Prisluhnite oddaji, ki so jo pripravili Mart Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

 

8. 9. 2019, Jože Dežman - aktualni pogovor

V oddaji Moja zgodba smo gostili predsednika Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, dr. Jožeta Dežmana s katerim smo govorili o nekaterih aktualnih temah. Najprej je beseda nanesla na odmebvni intervju Jožeta Možine z Jožetom Dežmanom, ki je bil na nacionalni televiziji pred letom dni. Kakšni so po tem času odmevi v javnosti, ali je uspel kdo demantirati trditve, ki so bile takrat izrečene?

Zatem smo se ustavili pri izkopih posmrtnih ostankov domobrancev pri Macesnovi Gorici v Kočevskem Rogu in Romov pri Kanižarici. Namreč Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je v program dela za leto 2019 uvrstila tudi odstranitev minirane kamnine s posmrtnih ostankov umorjenih v breznu pod Macesnovo gorico. Po podatkih sicer nepopolnih popisov je bilo v Kočevskem Rogu umorjenih več kot 1.500 Slovencev. Macesnovo gorico kot morišče Slovencev omenja tudi stran storilcev, omenimo dr. Zdenka Roterja. Dr. Andrej Mihevc je ocenil obseg miniranja. Verjetno je bilo odstreljenih več sto kubičnih metrov kamnine - zadnje miniranje je bilo domnevno v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

V oddaji smo se dotaknili tudi pobude za ustanovitev Zavoda za vojna grobišča, ter snemanja partizanskega filma o preboju pri Menini planini.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

1. 9. 2019, Ljudmila Belcijan - Dekle iz ozadja zgodovine

Gorenjski muzej Kranj je v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem pripravil razstavo z naslovom Dekle iz ozadja zgodovine - Ljudmila Belcijan in njena pot v Afriko z družino kneza Pavla Karađorđevića. Še do sredine septembra 2019 je na ogled v Stebriščni dvorani Mestne hiše v Kranju, Glavni trg 4. Soavtorja razstave sta Alenka Pipan in dr. Marko Frelih.


Dr. Marko Frelih in Alenka Pipan

Kdo je bila Ljudmila Belcijan?

Ljudmila (Milka) Belcijan se je rodila 16. septembra 1924 v Vinjah (Dol pri Ljubljani) mami Mariji (rojeni Virt) in očetu Janezu. V družini so bili štirje otroci, poleg Ljudmile še Mimi, Jože in Franc. Družina Belcijan se je v Predoslje preselila v najeto hišo. Tam je Ljudmila končala šest razredov osnovne šole. V Ljubljani je obiskovala šiviljski tečaj, saj je želela postati učiteljica ročnih del. Kot 15-letno dekle se je izpopolnjevala v kranjski šiviljski delavnici Macarol.

Bližina gradu Brdo je vplivala na prebivalce Predoselj, še posebej po letu 1935, ko je postal poletna rezidenca družine kneza Pavla Karađorđevića, regenta Kraljevine Jugoslavije. Ljudmila Belcijan je bila najprej zaposlena na gradu Brdo, nato še na Belem dvoru v Beogradu. Opravljala je različna dela kot sobarica, perica, likarica, šivilja in varuška Pavlove hčere, princese Elizabete.


Ljudmila Belcijan

Kraljevina Jugoslavija je pod knezom Pavlom pristopila k trojnemu paktu, da bi se izognila vojaškemu spopadu s Hitlerjevo Nemčijo in z Mussolinijevo Italijo. 27. marca 1941 je vojska izvedla državni udar, strmoglavila vlado, ukinila regentstvo ter razglasila mladoletnega kralja Petra II. za polnoletnega. Kneza Pavla z družino so prisilili k umiku v Kenijo do jezera Naivasha (severno od Nairobija), kjer so bili internirani pod britanskim nadzorom. Z njimi je odšla tudi Ljudmila Belcijan. Britanske oblasti so marca 1943 knezu Pavlu zaradi slabega zdravstvenega stanja odobrile preselitev v Johannesburg v Južni Afriki. Tam se je Ljudmila decembra 1945 prvič poročila in si ustvarila novo življenje. Knez Pavle je oktobra 1948 z družino odpotoval v Švico, leta 1952 so se preselili v Pariz, kjer je leta 1976 knez umrl. Pavlova žena, kneginja Olga, si je do konca življenja dopisovala z Ljudmilo, se je zelo zanimala za njeno družino v Afriki in v vsakem pismu vprašala, kako je z njenimi domačimi v Sloveniji, ki jih je Ljudmila obiskovala na sedem ali osem let.

Kako je sploh prišlo do razstave o njej in kakšno gradivo je na ogled?

Ljudmila Belcijan, v drugem zakonu poročena de Lange, je svoje spominsko gradivo iz Afrike zapustila svoji nečakinji Zvonki Podboršek. Ta je večino gradiva v letih 2018 in 2019 predala Gorenjskemu muzeju. Ljudmilino življenjsko pot so zaznamovale večkratne selitve, povezane z njeno zaposlitvijo pri kraljevem namestniku Pavlu Karađorđeviću. Gradivo je obetalo vtise o življenju v Afriki, a Ljudmila je imela hudo domotožje. To je razvidno predvsem iz njenih dnevnikov, ki jih je začela pisati na Belem dvoru leta 1941. V njih zelo pogosto omenja svojo družino in vaško življenje s prijatelji. Misli najpogosteje zaključi s spomini na dom, z močno željo po vrnitvi in molitvijo. Njena zapuščina je pomemben vir za raziskovanje zgodovine vsakdanjega življenja v Predosljah z okolico, hkrati pa ponuja edinstven vpogled v življenje mladega dekleta, ki je na pragu druge svetovne vojne nepričakovano in v naglici za vedno zapustilo domovino.

Pridobljeno gradivo med drugim obsega tri dnevnike iz let 1941 in 1943, dve spominski knjigi, zvočni posnetek na diktafonu, album z znamkami, preko 140 pisem, 50 razglednic, 250 fotografij, 20 različnih dokumentov in nekaj osebnih predmetov (broška, verižice, uhani). Med gradivom sta še dve knjigi o knezu Pavlu, ki jih je Ljudmilina nečakinja Zvonka dobila v dar od princese Elizabete ob obisku v Beogradu maja 2014.

Zakaj sodelovanje Gorenjskega in etnografskega muzeja?

Ob preučevanju zapuščine Ljudmile Belcijan se je Gorenjski muzej povezal s Slovenskim etnografskim muzejem, ki načrtno dokumentira slovenske stike z Afriko, in z Zgodovinskim arhivom Ljubljana, Enoto za Gorenjsko Kranj. Pričujoča razstava je predstavitev pridobljenega gradiva, ki odpira številne možnosti za raziskovanje, predvsem med sorodniki in znanci Ljudmile Belcijan. Že med pripravo razstave je muzej obiskala njena vnukinja, v stikih pa so tudi s sorodniki v Južni Afriki in potomci zaposlenih na gradu Brdo pred drugo svetovno vojno. Nedavno so pridobili 40 fotografij in 6 pisem, evidentirali pa 23 fotografij in 4 razglednice. Dokumentacijo si želijo še naprej dopolnjevati, da bi bila zgodba o Ljudmili Belcijan, dekletu iz ozadja zgodovine, čim bolj popolna.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

25. 8. 2019, Temna stran meseca II: Drago Jančar, Alenka Puhar

Na posvetu Temna stran meseca II, ki je potekal novembra 2018 v prostorih Državnega sveta RS so avtorji podali razmislek o tem, kako je s »temno stranjo« slovenske polpretekle zgodovine danes. S svojima prispevkoma sta na posvetu sodelovala tudi Drago Jančar, pobudnik polemičnega ugovora na stalno razstavo Slovenci v 20. stoletju, in Alenka Puhar, prav tako ena glavnih snovalk razstave Temna stran meseca pred 20. leti. Najprej lahko poslušate razmišljanje pisatelja Draga Jančarja, ki pravi, da so njegovi spomini na ustvarjanje temne razstave sicer svetli, a je dvajset let pozneje videti, da je bil njihov takratni pogled na kulturno, razumevajočo, sočutno in tolerantno prihodnost nekoliko preveč optimističen. Njegov prispevek je zaradi bolezni prebrala dr. Andreja Valič Zver.

Temna stran meseca 20 let pozneje, publika, foto: p. Ivan Rampre

V drugem delu oddaje pa lahko prisluhnete anglistki, književnici, publicistki, prevajalki in urednici Alenki Puhar. Njen tokratni članek je nosil naslov In Hilde Hahn pristane v desničarskem gnezdu, v njej pa je predstavila mlado Avstrijko z židovskimi predniki, ki je bila v v t.i. dachavskem procesu obsojena na smrt. Od vseh so edino njo „pomilostili" na dolgo zaporno kazen.

Alenka Puhar

S tema prispevkoma smo zaključili z mednarodno konferenco Temna stran meseca II, ki jo je novembra 2018 organiziral Študijski center za narodno spravo, v sodelovanju s sorodnimi inštitucijami iz Slovenije in tujine.

Tudi tokratno oddajo sta za predvajanje pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

18. 8. 2019, Temna stran meseca II: Ivo Jevnikar, Janez Suhadolc

Tokrat lahko prisluhnete sedmi oddaji v nizu, kjer predstavljamo referate s posveta Temna stran meseca II, ki je potekal novembra 2018 v Ljubljani. Nocoj bomo prisluhnili Ivu Jevnikarju in Janezu Suhadolcu.

Ivo Jevnikar

Ivo Jevnikar je slovenski časnikar in javni delavec iz Trsta. Bil je zaposlen v slovenskem uredništvu javne radiotelevizijske družbe RAI v Trstu, nazadnje kot glavni urednik. Članke in razprave o narodnostnih in političnih vprašanjih ter o krajevni polpretekli zgodovini objavlja v tržaški reviji Mladika in drugih revijah in zbornikih v zamejstvu in matični Sloveniji, tokrat pa je spregovoril o težavnem odkrivanju zamejske temne strani meseca. Kot ugotavlja avtor, Temna stran meseca med rojaki v zamejstvu v Italiji pred 20. leti ni imela velikega odmeva. Po 20 letih pa se miselnost in ustaljeni vzorci med Slovenci v Italiji spreminjajo zelo počasi, čeprav so glede spoznavanja temne polpreteklosti dočakali kar nekaj raziskovalnih dosežkov.

Janez Suhadolc

V drugem delu oddaje lahko prisluhnete arhitektu, pisatelju in dramatiku Janezu Suhadolcu, ki je v svojem razmišljanju spregovoril o svetli in temni usodi slovenskih umetnikov v času pred, med in po drugi svetovni vojni. Mnogi umetniki so se ob pravem času prilagodili »novi stvarnosti«, nekatere je povojni čas porinil na obrobje družbe, nekateri so se izselili, posamezniki pa so bili celo ob življenje. Janez Suhadolc je bil pred 20. leti oblikovalec razstave Temna stran meseca.

Oddajo sta za predvajanje pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.