• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

28. 5. 2017, Teharski spomenik včeraj in danes

V času 72. letnice začetka naselitve koncentracijskega taborišča Teharje z domobranci iz Vetrinja, smo pripravili oddajo v keteri smo skušali predstaviti stanje spominskega parka in spomenika v Bukovžlaku. Stanje pa je sramotno do ljudi, ki so bili žrtve nasilja in nato zločinsko pobiti v Teharjah in bližnjih moriščih.

Beseda je tekla o veličastnem a nedokončanem spomeniku, ki naj bi bil dokaz narodne veličine v etičnem in katarzičnem pogledu, kraj vzgoje za mir in sožitje naroda v smisku, naj se nikoli več ne zgodi kaj takega. Pa je temu res tako? Ali na kraju spomenika sploh najdemo ustrezne označbe in opis, za kakšen spomenik gre?

V oddaji so sodelovali: v imenu Civilne pobude Teharje muzej genocida in katarze Franc Zabukošek, takratni predsednik Teharske komisije občine Celje Janez Lampret, žena očividca domačina s Teharij Fanika Vodopivec in predsednik Nove slovenske zaveze Peter Sušnik. V oddaji pa smo prebrali tudi spodnje besedilo teharskega župnika Mihe Hermana:

Že osem let sem župnik na Teharjah in se v mislih večkrat vrtim okoli Teharskih dogodkov in spomenika v Bukovžlaku. Še posebej takrat, ko pripravljamo obletno sveto mašo, ob molitvah vsako prvo soboto v mesecu ali kadar pride kaka skupina in me prosi, če grem z njimi k spomeniku.

Vedno me boli in jezi odnos tudi naše sedanje domovine do teh dogodkov in do ljudi, ki pridejo na ta kraj, ki je bil poln trpljenja in bolečine, za mnoge pa tudi kraj smrti. Res je, da tam stoji monumentalni spomenik, ki pa tak, kot je sedaj, nič ne pove: ne komu je namenjen, ne zakaj je postavljen, ne česa nas spominja… imam vtis, da je postavljen samo zato, da nič ne pove.

Pri vhodu piše samo: Spominski park Teharje; Spoštuj tišino umrlih; Tukaj umrlim in s tega kraja v smrt odpeljanim. In še kdaj je odprto. Samo to izveš na spomeniku državnega pomena, ki je posvečen tolikemu trpljenju in zločinu. Nič o tem, kdo je tukaj umrl ali bil kam in kdaj odpeljan, niti letnic…

Prav tako ni moč nikjer dobiti kake zloženke, informacije, literature, kjer bi lahko kaj izvedel. Le nekaj smerokazov (mislim, da trije) je postavljenih na da prideš do tja. Ko greš v samo območje spomenika je moč prebrati nekaj lepih, večinoma svetopisemskih tekstov, ki pa so tako zapisani v kamen, da jih težko opaziš ali razbereš, če te kdo na njih ne opozori. Tako zopet pogrešam zapis o spomeniku, o ideji, o avtorju…..

Žal je spomenik le polovično narejen, kot sem uspel razbrati z nekega intervjuja z arhitektom dr. Markom Mušičem. Kot celota bi mi seveda veliko povedal, kot tak pa človeka pusti v nevednosti in hladnosti.

Sam spominski park za ograjo, je večinoma lepo vzdrževan. Moti pa to, da so drevesa ob poti k spomeniku tako zrasla, da skoraj popolnoma zakrijejo pogled na spomenik v času vegetacije. Okolica pred ograjo, pa je zelo neurejena. Tudi sama izvedba del je bila pomanjkljiva, saj jo je bilo po nekdaj letih že treba popravljati, a tudi zdaj ni urejena, v sami stavbi zateka in sta oba mala prostora, ki bi bila primerna za pripravo bogoslužja ali kaj odložit, sta popolnoma neprimerna, vlažna, mokra, ne delujejo inštalacije….

To vsekakor meče slabo luč na državo, na muzej, občino, saj se po desetih letih odkar spomenik stoji, še ni nič premaknilo na bolje Ljudje, ki pridejo na ta kraj, se pohujšujejo nad tem, predvsem pa težko razumejo, da ni nikogar, ki bi jim o tem kaj povedal ali jim ponudil osnovne informacije. Kadar se obrnejo na župnijo, jim ponudimo vsaj nekaj informacij in našo skromno župnijsko zloženko z nekaj stavki o spomeniku, ker običajno o tem ne vedo skoraj nič, vsaj večina ljudi, ki se ustavi tukaj.

Miha Herman

Sodelujoči bi tako radi spodbudili spoštljivo ureditev, dokončanje Spominskega parka Teharje, da bi le ta dobil svojo pravo funkcijo. Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

21. 5. 2017, Aleš Nose: Domobranci zdravo - Bog daj

Predstavljali smo 2. prenovljeno in dopolnjeno izdajo knjige Domobranci zdravo - Bog daj zbiralca Aleša Noseta.

O zgodovini druge svetovne vojne na Slovenskem so največ pisali udeleženci, tako na partizanski kot tudi na njej nasprotni strani, vendar so predvsem polemizirali. Ta knjiga je drugačna, napisal je ni udeleženec vojne niti profesionalni zgodovinar, avtorja je zanimalo predvsem dogajanje v t. i. protirevolucionarnem oziroma protikomunističnem taboru. V knjigi sistematično predstavlja formacije, poveljniški kader in enote, ki so se v taki ali drugačni obliki uvrščale v protipartizanski tabor.
Številni dokumenti, nekateri so objavljeni v celoti, ne ponazarjajo le notranje strukturiranosti, temveč tudi vsakdanje življenje legionarjev, vaških stražarjev, četnikov in domobrancev. Predvsem pa nam osebne zgodbe, ki so pogosto edino pričevanje o dogodkih, pomagajo podoživeti vojni čas v vsej krutosti.
Pred nami se zvrstijo resnični ljudje, njihove usode v boju (Turjak, Javorovica), njihove parade in pogrebi ter pretresljivo fotografsko dokumentiran umik čez Karavanke v Vetrinj.

Avtor, dolgoletni zbiralec vojaških ostalin in soustanovitelj ter predsednik Društva za zaščito in ohranjanje vojaške zapuščine na Slovenskem, je v knjigo vključil gradivo iz javnih arhivov in muzejev ter mnogih zasebnih zbirk, ki je bilo širši slovenski javnosti večinoma neznano. Objavljenih je več kot 1000 fotografij, pečatov, opis tipov in modelov uniform, kap, čelad, odlikovanj, opreme in oborožitve; avtorjev originalni prispevek so raznovrstna identitetna obeležja oziroma znaki teh vojska.

Za drugo, prenovljeno in dopolnjeno izdajo je avtor identificiral še več kot dvesto oseb na objavljenih fotografijah. Na novo je napisal poglavje o Javorovici in dodal skoraj popolno organizacijsko shemo enot slovenskega domobranstva s seznamom domobranskih častnikov.

Prisluhnite pogovoru, ki sta ga z avtorjem Alešom Nosetom pripravila dr Jože Dežman in Jože Bartolj:

 

14. 5. 2017, Antion Mauri - spomini na Galicijo

Tokrat predstavljamo zgodbo vojaka 97. pehotnega polka, ene od avtro-ogrskih enot iz slovenskih nabornih območij, ki je poleti 1917 (torej pred 100 leti) odšel na vzhodno fronto v Galicijo.

Zgodba vojaka, podčastnika Antona Maurija je ohranjena v spominskem zapisu z nalovom Moj križev pot. Podatki o njegovem življenju so skromni. Njegova družina se je iz Gorice pred vojno umaknila v Črnomelj. Original njegovega tipkopisa "memoare iz vojaškega življenja" skupaj z redkimi dokumenti hrani rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Tja so ga pridobili preko bolšjega trga, kjer se tu in tam najde kakšno tovrstno besedilo ali drug dokument, ki je pomemben tudi v nacionalnem smislu.

Oddajo je pripravil in Maurijevo besedilo tudi prebral, kustos muzeja Noveše zgodovine Slovenije mag. Marko Štepec:

7. 5. 2017, Dr. Breda Mulec - Ponižani in razžaljeni funkcionarji, uradniki in javni uslužbenci

V oddaji Moja zgodba je nastopila predavateljica na Fakulteti za državne in evropske študije v Kranju dr. Breda Mulec, avtorica knjige Ponižani in razžaljeni funkcionarji, uradniki in javni uslužbenci, ki je nedavno izšla pri založbi Demokracija.

Gre za zanimive zgodbe iz časa Kraljevine Jugoslavije, ki kaže pregovorno slovensko razcepljenost v tem času. Avtorica je v Zgodovinskem arhivu Celje našla sodne spise o disciplinskih prestopkih javnih uslužbencev iz obdobja med obema vojnama. Tako je našla sodni spis, ki se nanaša na disciplinski postopek, zoper direktorja zdravilišča Rogaška, ki ga je sprožil podžupan. Direktor zdravilišča naj bi bil napisal in objavil v časopisu, da ima podžupan toliko barv, da jih ni mogoče izprati niti z zlatorogovim milom. Članek je nato nalepil na lepenko in ga obesil na drevo, da so se ljudje lahko seznanili z njegovo vsebino. Upravno sodišče, ki je bilo tiste čase pristojno tudi za disciplinske prestopke, pa o zadevi ni hotelo odločati, ker naj bi bilo razžaljenemu podžupanu prisodilo odškodnino za razžaljeno čast že tiskovno sodišče ...

Avtorica ugotavlja, da so še posebej zanimivi so tisti spisi, ki se nanašajo na razžalitve funkcionarjev, državnih uradnikov in drugih javnih uslužbencev, ki so bile izrečene v tisku. Tako je odkrila doslej še neobjavljeno pravdo Josipa Vidmarja zoper časopis Domoljub in pričanje Otona Župančiča ali zanimivo zgodbo žužemberškega kaplana Gnidovca, ki ga je ob napadu lokalne oblasti vzel v bran škof dr. Gregorij Rožman. Knjiga je nujno branje za upravno, pravno in novinarsko stroko, hkrati pa zaradi mnogih doslej zamolčanih sodnih in časnikarskih zgodb zanimiva tudi za širšo javnost.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman:

30. 4. 2017, Tone Brne, pričevanje Slovenca iz Avstralije

V »Moji zgodbi« smo slišali zgodbo Toneta Brneta, rojenega 4. avgusta 1921, doma iz Podgraj pri Ilirski Bistrici, ki že sedmo desetletje živi v Avstraliji. Med drugo svetovno vojno je bil mobiliziran v italijansko vojsko. Iz Milana so ga poslali na grške otoke. Po kapitulaciji Italije je postal nemški vojni ujetnik. Preostali čas vojne je preživel v različnih taboriščih od holandske meje do Poljske. V Berlinu je dočakal prihod Rdeče armade in se od tam odpravil peš domov. Povojna oblast ga je skušala pridobiti za tajnega sodelavca, a je sodelovanje odklonil in z dekletom Marijo pobegnil v Trst.

Marija in Tone Brne

Prvi meseci v Trstu so bili precej napeti, saj so za njim poslali sodelavca udbe, da bi ga pripeljal nazaj. Tone Brne in nekaj tednov mlajša Marija, prav tako iz Podgraj, sta se pred koncem leta 1945 poročila in si ustvarila družino. Sledila so leta v begunskih taboriščih v Italiji. Nazadnje so bili v Aversu pri Nepalju, od koder so 1949 odpluli v Avstralijo. Tone je tudi tam za krajši čas izkusil begunsko taborišče in zatem dobil prvo službo skoraj tisoč kilometrov stran od žene in hčerke, ki so ju premestili v drugo taborišče. Zaposlitev je dobil v gradbeništvu in v tej stroki ostal do upokojitve.

V zadnjem delu Moje zgodbe je Tone Brne spregovoril o povezovanju Slovencev Melbournu, o začetkih slovenskega misijona in slovenskih klubov. Sam se je dejavno vključil v »slovensko župnijo«, ki je pod vodstvom p. Bazilija Valentina zaživela v predelu Kew. Zgradili so cerkev sv. Cirila in Metoda, dvorano, dom ostarelih ...

Ob koncu je spregovoril tudi o prihodnosti slovenske skupnosti v Avstraliji, o razmerah doma v Sloveniji in o nujnosti sprave v našem narodu.

Pogovor je marca 2013 v slovenskem misijonu v Melbournu posnel Tone Gorjup.