• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

12. 1. 2019, Ernest Jazbec - Zamolčani domoljub

Goriška Mohorjeva družba, Študijski center za narodno spravo, ter krožka za družbena vprašanja Anton Gregorčič iz Gorice in Virgil Šček iz Trsta, so pripravili 25. oktobra 2019 v Trgovskem domu v Gorici študijsko srečanju o Ernestu Jazbecu (1913 – 1945).

Ernest in Milenca Jazbec, avgusta 1936

 

Zanj že več desetletij trdijo, da je v Trstu 10. marca 1944 v ulici Rosseti umoril dr. Stanka Vuka, njegovo ženo Danico Tomažič in gosta dr. Draga Zajca, ki so se odpravljali v partizane. Za to kleveto imajo »zasluge« komunisti, predvsem pa njihov povojni publicist Jože Vidic, ki je leta 1975 v knjigi Po sledovih črne roke temu umoru in krivcih zanj namenil celo poglavje.

 

V razpravi, ki jo je moderirala Erika Jazbar, je sodelovalo sedem predavateljev: Majda Jazbec Maček, Renato Podbersič, Peter Černic, Jože Možina, Miroslava Cencič, Martin Brecelj in Ivo Jevnika.

 

Majda Jazbec Maček, foto: Andrej Jazbec

Najprej je Jazbečevo življenje orisal Martin Brecelj, potem pa lahko prisluhnete osebnim spominom na strica Ernesta, ki jih je obudila nečakinja Majda Jazbec Maček:

5. 1. 2020, Po sili vojak II – Vojna pošta

V prvi oddaji Moja zgodba v letu 2020, smo spet odšli na razstavo o mobiliziranih Gorenjcih in Korošcih v nemško vojsko, ki je še do 8. marca na ogled v Gorenjskem muzeju v Kranju. Soavtorica razstave dr. Monika Kokalj Kočevar je tokrat predstavila zbrana pisma s fronte, ki so jih pisali mobiliziranci svojim družinam.

 

 

France Erce, Vojna pošta

Slavko Hribar, 30.6. 1943

Samo čisto premalo mi pišeta. Prosim vaju, da mi večkrat pišeta čez vse, saj ne gre čez cenzuro. Včeraj so v bližini Marcona pristali trije angleški aeroplani, odložili so vohune in municijo. Ravno tisto noč je bila vržena v zrak proga na Marsei. Tako da se tudi tu nahajajo gmajnarji in so sem ter tja rabuke. Pozdravi vse kriške fante in dekleta pa tudi druge prijatelje in prijateljice.

Slavko Hribar, oktober 1944

Name je pozabilo vse, nobeden nič mi ne piše. Zelo se čudim, da ne dobim že en teden pošte ali nič ne pišeta ali pa jaz nič ne dobim. Sem zelo žalosten, da mi nič ne pišeta.

Slavko Hribar, 15. 11. 1943, Grenoble

»Vedno imam v mislih svoj domači kraj. Vedno imam v glavi, kaj delajo Križani in moje prijateljice. Kako bi bil rad doma, pa ne morem pri tem prekletem nasilju tujcev. Mi se bomo borili za svoje domove, ne pa za tujčeve. Mi smo drug narod in biti hočemo zase. To je naša želja in se mora izpolniti.«

 

France Erce, Vojna pošta

 

Oddajo je pripravila Monika Kokalj Kočevar:

29. 12. 2019, Joža Mihelič – Vprašaj goro

Gost oddaje Moja zgodba je bil pedagog, alpinist, turni smučar in gorski fotograf Joža Mihelič, ki je pred kratkim izdal knjigo Vprašaj goro. V predstavitvi piše, da je v knjigi zapisana žlahtna pripoved o skromnih in poštenih ljudeh, ki so živeli predani svojemu rodu, domu in zemlji. Je spomin na otroštvo v Bohinju, na prijateljske vezi, ki so nastale v dobi zorenja, na plezalne začetke in najbolj polna leta njegovega alpinizma ter na turno smučanje, ki mu Joža Mihelič ostaja zvest vse življenje.


Joža Mihelič, foto: Jože Bartolj

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman:

22. 12. 2019, Rupnikov udarni bataljon

V oddaji Moja zgodba smo predstavili knjigo z naslovom II. udarni ali Rupnikov bataljon avtorja Aleša Noseta. Knjiga, ki jo je založila ustanova Memores, obsega 640 strani velikega formata in 600 ohranjenih fotografij, kar predstavlja najpopolnejšo sliko te protikomunistične vojaške enote.

Aleš Nose s knjigo o Rupnikovem bataljonu, foto: Jože Bartolj

Pričujoča knjiga je nastajala celo desetletje. Temelji na različnih virih in je skupek arhivskega materiala iz arhiva republike Slovenije, vse mogočih pisnih že objavljenih publikacij člankov, pričevanj in spominov v literaturi povojne slovenske emigracije kot sta recimo Tabor in Vestnik ter člankov objavljeni v reviji Zaveza. V knjigi so tudi različni neobjavljeni rokopisi, tipkopisi spominov pripadnikov Rupnikovega bataljona ter dnevniških zapisi in pisma udeležencev obravnavanega zgodovinskega trenutka. To so: Vuk Rupnik, Ivan Korošec, Tine Velikonja, Vinko Udovč, Janez Zdešar, Ivan Korošec iz Dobca, Marko Dobrovoljc, Ivan Kralj, Nikolaj in Ivan Žužek, Ludvik Hren, Mirko Suhadolnik, Tone Švigelj, Janez Kraševec, Anton Koščak, Franci Golob in drugi.

Knjiga je pisana dialoško in kronološko saj v osnovi temelji na poročilih II. udarnega bataljona in njegovih čet. Prav tako so vzporedno objavljena partizanska poročila in opisi dogodkov iz povojne partizanske literature ter novejše literature nastale po demokratizaciji Slovenije leta 1991.

Pričujoča knjiga je odlična rekonstrukcija Rupnikovega bataljona v vseh njegovih obdobjih, od nastanka posameznih čet, formiranja bataljona na Rakeku, njegovih bojih z revolucionarnimi silami, njegove usode na Koroškem in usode ob zavezniški vrnitvi v Jugoslavijo, ko je večina moštva končala v taborišču smrti Teharje in rovu Sv. Barbare.

Oddajo je uredil Jože Bartolj:

15. 12. 2019, Tone Jákše – Okus po pelinu

Upokojeni novinar, pisatelj, publicist in urednik Tone Jákše je bil gost oddaje Moja zgodba. Že njegova življenjska zgodba bi bila lahko tema oddaje.

Oče mu je umrl med drugo svetovno vojno, ko je bil star dva meseca. Mati pa je ostala sama s tremi otroki. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, kjer je že kot srednješolec urejal gimnazijsko glasilo Stezice. Nato je na Pedagoški akademiji v Ljubljani študiral knjižničarstvo in slovenščino ter l. 1974 diplomiral. Kot absolvent je leta 1966 odšel za dva meseca na Švedsko. Dva meseca sta se raztegnila skoraj na petnajst let. Tam je najprej delal v industriji, po osvojitvi švedskega jezika pa nadaljeval pedagoško delo med otroki priseljencev. Bil je tudi tajnik slovenskega društva v Stockholmu, producent slovenskih oddaj na švedskem radiu in televiziji, prvi učitelj slovenskega dopolnilnega pouka v Stockholmu ter prvi urednik revije slovenskih društev na Švedskem Naš glas (1973 - 1980).

Tone Jákše v studiu Radia Ognjišče, foto: Jože Bartolj

Leta 1980 se je vrnil v domovino ter se zaposlil kot novinar, urednik kulturnih strani pri Dolenjskem listu, kjer je imel različne zaposlitve, vseskozi pa je v Prilogi Dolenjskega lista skrbel za rubriko Obrazi. V njej je objavljal pogovore s starejšimi ljudmi iz južne Slovenije. Od leta 1997 je v pokoju in živi v Škrjančah ter v Metliki.

Bera iz izseljenskega časa in dela v domovini je osem knjig. Ob knjigi Okus po pelinu (2016) - novinarstvo z dolenjsko dušo, smo ga povabili na pogovor.

Morda je najbolj zanimivo za oddajo Moja zgodba poglavje Skrivačem na pot, ki prinaša štiri zgodbe Dolenjcev, ki so se po koncu vojne skrivali pred novo oblastjo in si s tem rešili življenje.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je pripravil Jože Bartolj: