• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

27. 10. 2019, Andrej Lažeta - Prekmurje 1918 - 1919

Naš gost je bil kaplan iz Beltincev Andrej Lažéta, ki je avtor knjige Povsod pokažimo, da smo Slovenci. Knjiga je izšla ob 100 letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. V njej avtor natančno opisuje, kaj se je v Prekmurju godilo leta 1918 do poletja 1919. K raziskavi omenjenih dogodkov je pristopil zato, ker je hotel verno prikazati vlogo katoliških duhovnikov pri prebujanju nacionalne zavesti v Prekmurju.


Dr. Jože Dežman in mag. Andrej Lažeta

Lažeta pravi, da ga je k pisanju knjige spodbudila vrsta netočnosti, ki so se v letu, ko slavimo 100 letnico pojavile v javnosti. Ob tem izpostavlja letos izdano knjigo dr. Uroša Lipuščka "Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919 - Vloga ZDA in kartografa Douglasa W. Johnsona pri določanju slovenskih (prekmurskih) mej. Andrej Lažeta ugotavlja, da Lipušček zamolči delo slovenske diplomacije, da ne upošteva kaj se je v tem času dogajalo v Prekmurju, da prekmurske narodne buditelje, katoliške duhovnike, prikazuje kot politično pasivne in neorganizirane ... Tako denimo vlogo dr. Frana Kovačiča in dr. Matije Slaviča na pariški mirovni konferenci omeni le v dveh opombah, spregleda vlogo Jožefa Klekla, Ivana Jeriča in Jožefa Godine.

Po drugi strani pa Lipušček ne pozabi omeniti prvega prekmurskega komunista, kasneje večkrat politične barve spreminjajočega se Vilmoša Tkalca in njegove rdeče Prekmurske republike. Prav tako povsem zgrešeno ugotavlja, da je na velike sile na Pariški mirovni konferenci vplivala razglasitev omenjene republike. Ta je bila namreč razglašena 29. maja 1919, kar je nekaj dni po določitvi meje v Prekmurju ...

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

20. 10. 2019, Matija Kavčič – pričevanje 3. del

Pred nami je še tretji del pripovedi Matije Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom. Tokrat nas je s spomini popeljal v čas po koncu 2. svetovne vojne, ko je bil Šentjošt, zaradi medvojnega upora proti komunizmu, določen za izbris z zemljevida Slovenije. Predvsem so si povojne oblasti prizadevale, da bi Šentjošt izgubil vlogo središča tega dela hribovja, s tem da bi prestavili sedež šole, kulturnega življenja, športa in predvsem, da bi bile družbene dejavnosti ločene od cerkvenega življenja. V ta čas sovpada tudi zahteva po preimenovanju kraja v Zali vrh, kar pa oblastnikom, zaradi upora šentjoških žena, ni uspelo.


Šentjošt na razglednici

Le počasi se je v vas vračalo življenje. Novih rojstev je bilo zelo malo, saj zaradi povojnih pobojev ni bilo mož in fantov, le počasi pa so odraščali otroci, ki so bili rojeni tik pred vojno in med njo. Trdno so bili odločeni, da ostanejo v vasi in da poskrbijo za razvoj in napredek kraja.

V Šentjoštu je v prvih povojnih letih pomembno vlogo odigral tudi takratni župnik Janko Oblak, ki je bil eden glavnih pobudnikov za marsikatero novost. Domačine je podpiral v vseh njihovih prizadevanjih za razvoj župnije. Krajani so začeli z izgradnjo vodovoda, zgradili so gasilski in kulturni dom, šolo, v povojnih letih so obdržali miklavževanje, razvili športne dejavnosti, skratka poskrbeli so za to, da so se domačini lahko udejstvovali na številnih področjih. Za svoje domove niso mogli poskrbeti, saj jim je zmanjkalo časa. Pri vsakem poskusu oživitve kraja pa so naleteli na hudo nasprotovanje in odpor tedanje oblasti. Pri gradnji nove šole so šli po podporo celo do predsednika takratne slovenske vlade Staneta Kavčiča, katerega rod je izhajal iz Šentjošta.

V tistih časih je bila edina možna opcija političnega delovanja preko Socialistične zveze delovnega ljudstva, t. i. SZDL. Vanjo so se načrtno vpisali tudi vsi Šentjoščani, z župnikom vred, da so lahko potem delovali pri izgradnji infrastrukture v kraju.

Oddajo sta pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

13. 10. 2019, Matija Kavčič – pričevanje 2. del

Nadaljujemo s pričevanjem Matije Kavčiča iz Šentjošta nad Horjulom.

Matija Kavčič

Po italijanski kapitulaciji so se v Šentjoštu organizirali domobranci, ki so prav tako, kot prej vaški stražarji, skrbeli za varovanje ljudi in domov. Kot zanimivost Matija pove, da so domobranci v času vojne skrbeli tudi za družabnost, med katerimi omenja izvedbo smučarske tekme. Kljub prisotnosti domobrancev, pa je bil strah, da boš srečal partizane, še vedno prisoten.

V nadaljevanju pogovora nas Matija Kavčič popelje v čas tik pred koncem vojne, ko je domobrancem postalo jasno, da se bodo morali, zaradi prihoda jugoslovanske in ruske vojske umakniti. Ob umiku domobrancev in civilistov je bil Šentjošt vsak dan poln vozil, kolon beguncev, mnogi so prespali tudi pri Snopku, kjer je bil Matija doma. Z njihove hiše je odšlo šest Matijevih bratov, od katerih se je po vojni rešil samo eden. Med zadnjimi je odšel brat Stanko, to je bilo ravno 7. maja 1945, ko je praznoval svoj godovni dan. Po odhodu beguncev proti Koroški je bila vas popolnoma prazna, nikjer ni bilo nikogar več. Ostalo je le nekaj starejših mož, otrok in žena.

Kmalu nato so se v vasi pojavili partizani, o katerih ima Matija kar nekaj spominov na razna srečanja z njimi.

Jeseni 1945 se je med ljudmi že vedelo, da so povojni oblastniki obračunali z vrnjenimi domobranci, težko pa je bilo verjeti, da so pomorili skoraj vse. Za praznik vseh svetih so mame in žene na domačem pokopališču v Šentjoštu postavile križ, kjer so prižgale svečke vsem umorjenim. Kljub vsemu je v njih tlelo upanje, da so mnogi preživeli in da so ušli partizanskemu terorju. Matija je imel še dolga leta občutek, da se bo kateri od njegovih petih bratov vrnil. A se to ni zgodilo.

Oddajo sta za predvajanje pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

6. 10. 2019, Matija Kavčič – pričevanje 1. del

Matija Kavčič je bil rojen pri Snopku, v Šentjoštu nad Horjulom, v družini s štirinajstimi otroki. Matija je bil deseti brat.

Matija Kavčič

Doma so imeli gostilno, trgovino in pošto. Ata Jože je služil kot vojak v prvi svetovni vojni, bil je zelo dober tekač in je za opravljene naloge in hrabrost dobil več odlikovanj. O tem je večkrat pripovedoval otrokom. Otroci so v mladih letih služili za pastirje, kasneje pa so šli v različne šole. Začetek vojne jim je onemogočil nadaljnje šolanje. Matija se spominja prihoda italijanskega okupatorja in namestitve Italijanov po nekaterih hišah v Šentjoštu. Uvedli so policijsko uro, vendar z domačini ni bilo sporov in so od njih včasih dobili tudi hrano.
Prvi terenci na tem območju so se začeli zbirati v gostilni, v bližnjem zaselku Ljubljanica. Kasneje so domačine prisilno zbirali na posameznih mestih in jih skušali pridobiti za sodelovanje.
V vas so že prihajale vesti o prvih revolucionarnih pobojih v Ljubljani, med njimi o umoru profesorja Lamberta Ehrlicha in o partizanskem nasilju v bližnjih vaseh. Najbolj je odmeval umor horjulskega župana Bastiča in njegove žene. Matija Kavčič zelo živo spominja prvega oboroženega spopada med partizani in vaškimi stražarji, v Šentjoštu julija 1942, ki ga je spremljal kot 5 letni deček. Boj se je končal z zmago stražarjev, ki so bili številčno mnogo šibkejši, prav tako niso imeli primernega orožja, kljub vsemu pa so vas obranili.

Oddajo sta za predvajanje pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

29. 9. 2019, Radovan Pulko o ruskih emigrantih

Naš gost je bil zgodovinar in geograf mag. Radovan Pulko, ki se ukvarja zlasti z raziskovanjem ruske emigracije, ki se je po oktobrski revoluciji in ruski državljanski vojni preselila na slovensko ozemlje.
Rezultate svojega raziskovanja je objavil v delu Ruski emigranti na Slovenskem 1921-1941, ki velja za prvo monografijo s področja ruske emigracije na naših tleh in v delu Rusko zamejstvo v slovenskih deželah. Mag. Radovan Pulko je eden od ustanoviteljev Zgodovinskega društva Kidričevo, ki mu od leta 2013 tudi predseduje. tam lahko tudi naročite omenjene publikacije.


Mag. Radovan Pulko, foto: Jože Bartolj

V pogovoru nam je zaupal kako se je oblikoval njegov interes za temo. Njegova babica je namreč Rusinja, ki je kot begunka v nacistični Nemčiji spoznala Pulkovega starega očeta in nato sta drugi svetovni vojni zaživela v takratni Jugoslaviji. Tako se je že v mladosti spoznal s številnimi Rusi, ki so živeli pri nas. Teh naj bi bilo po opravljenih analizah v stari Jugoslaviji več kot 40 tisoč.
Mag. Pulko je glede na izredno obsežno viroslovno bazo predstavili nastajanje dela. To je trajalo skoraj petnajst let in prineslo številna nova spoznanja o prihodu „belih" (se pravi neboljševističnih) Rusov v Jugoslavijo. Predstavil je tudi nabor ruskih osebnosti, ki so pomembno vplivale tudi na takratno znanost, medicino, kulturo, vojsko ... v takratni Jugoslaviji, spregovoril pa je tudi o ruskih potomcih v Sloveniji danes.

Prisluhnite oddaji, ki je je pripravil dr. Jože Dežman: