• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

29. 4. 2018, Begunske zgodbe – Frido Beznik in Alenka Jenko

V oddaji Moja zgodba predstavljamo zgodbe slovenskih beguncev po letu 1945. Povzemamo jih po razstavi z naslovom Rojstvo novih domovin - Bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji.

Najprej smo predstavili življenjsko usodo Frida Beznika, ki so ga na razstavi poimenovali „Mož s tremi priimki". Rodil se je leta 1941 v Beljaku očetu Josephu in materi Jerici Mörth, ki je bila po rodu iz Jesenic. Oče mu je umrl, ko mu je bilo eno leto, mama pa je ostala sama s štirimi otroki in petim na poti. Mama je bila zaradi težkih razmer primorana dva otroka dati v rejo sorodnikom. Tako se je Frido skupaj z bratom Julijem znašel pri Beznikih na Jesenicah. Tam se je zanju zelo zavzela teta Cilka. Bezniki so se maja 1945 umaknili na Koroško in od tam po različnih preizkušnjah v Argentino. Ker se je teta Cilka bala, da bi otroka, ki sta bila brez staršev vrnili v Jugoslavijo, je prosila družino Godec, naj ju kot svoja vzame s seboj. To se je tudi zgodilo in tako je imel Frido vse življenje v uradnih dokumentih priimek Godec, čeprav se je vedno podpisoval Beznik.


Frido s teto Cilko Beznik in bratom Julijem

Zelo tragična je mamina usoda, za katero so izvedeli šele kasneje. Ta se je po svoja otroka odpravila na Koroško. Najmlajšo sestrico Rosemari, ki je bila za pot še premajhna, je v varstvo zaupala neki avstrijski družini. Na poti čez mejo so jo ujeli partizani in jo za leto dni zaprli. Kmalu zatem je umrla in svojih otrok ni nikoli več videla.

Najmlajšo sestrico so kasneje s pomočjo brata Metoda, ki je sprva z mamo ostal v Sloveniji, kasneje pa emigriral v Nemčijo, sicer našli, vendar pa je bila pri avstrijski družini, ki jo je vzela v varstvo, vzgajana v protislovenskem duhu.

 


Druga je zgodba Alenke Jenko, ki je v begunstvo odšla leta 1954. Njen oče se je priključil domobrancem, a po koncu vojne ni odšel na Koroško, pač pa se je skrival v okolici rojstnega kraja Radeče. Novembra 1945 mu je uspelo pobegniti v Italijo in od tam v Argentino. Alenki so povedali, da je oče umrl. Za pakete, ki so začeli prihajati iz Amerike, so ji rekli, da jih pošilja nek daljni sorodnik. Kot otrok domobranca ni smela prejemati malice v šoli, sicer pa se drugih težav ne spominja. Vse do odhoda v Argentino ni vedela, da je oče še živ.

Po prihodu, ji je bilo sprva zelo dolgčas, ni se hotela učiti španščine, skratka bila je prava uporniška najstnica. Ko je bila družina kak teden skupaj v Argentini, jo je oče pri mizi vprašal, če ve, kdo je on. Alenka mu je odgovorila: „Izdajalec." Šele kasneje je razumela, kako ga je s tem odgovorom, ki se ga je naučila doma v Sloveniji, takrat prizadela.


Alenkina slika za dokumente ob odhodu iz Jugoslavije leta 1954

Več pa lahko slišite v v oddaji, ki jo je pripravila dr. Helena Jaklitsch:

22. 4. 2018, Poboj družine Hudnik – 2. del pričevanja

23. marca 2015 je arheološka ekipa pod vodstvom mag. Draška Josipoviča odkrivala posmrtne ostanke sedmih umorjenih članov družine Hudnik v skriti globači, ki se zajeda v severozahodno stran hriba Jazbina oziroma pod zaselkom Zibel pri Babni Gori v Polhograjskih dolomitih. Navzoči domačini so pričali, da so se kosti umorjenih še v petdesetih letih valjala po gozdu in da so jih oni zbirali in pokopavali na mestu pokopa. Posebej pretresljiva je pripoved o rdečih ženskih laseh, ki jih je oče enega od pričevalcev našel na prostem in jih je zagrebel. To so bili verjetno lasje noseče Ivane, o kateri so pripovedovali, kako težko je umrla.

Zaradi takih razmer ni čudno, da so raziskovalci odkrili le tri delno ohranjene skelete, verjetno ženske in nekaj tulcev od krogel. Ena lobanja je imela prestreljeno zatilje.

Izkop družine Hudnik

Deset članov družine Hudnik je bilo žrtev revolucionarnega terorja.

Frančiška (1875)

Alojz Hudnik (1900), oče Alojza (1938) in Marije Veronike (1937)

Marija-Manca (1904), roj. Ramovš, Alojzova žena

Polde (1913), Matija (1914) in Ivan (1908)

Francka (1896) in Ivana (1911)

Albina (1915), Ivanova žena

Miha (1904) je bil aretiran in umorjen po vojni.

Partizani so 24. novembra prišli aretirat partizana Toneta Jakšeta, ki se je skrival v Hudnikovi hiši v Hruševem 21. V spopadu je padel partizan Tonček Češnovar. Ubita je bila tudi Tonetova mama Ana.

Najprej so zjutraj odpeljejo sestri Francko in Ivano, ki je bila visoko noseča s Tonetom Jakšetom, ter Janezovo ženo Albino. Zvečer so odpeljali brate Alojza, Poldeta, Matijo in Janeza.

Marija-Manca umre ali je bila umorjena na domačiji 24. novembra.

V naslednjih dneh so odvedli še Alojzovo mamo Frančiško (kasneje so jo našli domobranci in pokopali).

Po vojni so aretirali in umorili še Alojzovega brata Miha.

V Hudnikovi hiši se je naselilo partizansko vodstvo.

Hiša je bila požgana 21.marca 1943 v italijanski ofenzivi.

Alojzov sin Alojz (1938) poslan k stricu Francu Hudniku na Ježico, hčerka Vera (Marija Veronika 1937) poslana v stricu Janezu Ramovšu v Dravlje.

8.marca 1992 je bila spominska slovesnost in blagoslov znamenja na morišču in grobišču sedmih članov družine Hudnik.

O tem zakaj je moral umreti družina Hudnik in kaj se je dogajalo z edinima preživelima, otrokoma Alojzom (1938) in Marijo Veroniko (1937), lahko prisluhnete v pričevanjski oddaji, v kateri poleg omenjenih sodelujeta še Alojzova žena Olga Hudnik in Peter Hribar, nečak zakoncev Rada in Ksenje Hribar.

Del dokumenta, ki kaže, da je bila partizanska "sodba" razveljavljena.

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman:

15. 4. 2018, Poboj družine Hudnik – 1. del pričevanja

22. novembra 1942 so partizani pobili vsaj sedem članov Hudnikove družine iz zaselka Selo v vasi Hruševo pri Dobrovi: 42-letnega gospodarja Alojzija, njegovi sestri 46-letno Frančiško in 31-letno Ivano, njegove brate Janeza, 40-letnega Matijo in 29-letnega Leopolda, njegovo svakinjo Albino. Ženo Manico naj bi po enem pričevanju tudi ubili, po drugem pa naj bi umrla od groze.

Alojzij in Manca Hudnik (foto: Črne bukve)

Janez (Ivan) in Albina Hudnik

Francka in Ivana (ki je bila visoko noseča) Hudnik

26. novembra pa so ubili še deveto žrtev iz te družine: 67-letno gospodarjevo mati Frančiško, po vojni pa je bil aretiran in umorjen še Alojzov brat Miha.

O tem zakaj je moral umreti družina Hudnik in kaj se je dogajalo z edinima preživelima, otrokoma Alojzom (1938) in Marijo Veroniko (1937), lahko prisluhnete v pričevanjski oddaji, v kateri poleg omenjenih sodeluje še Alojzova žena Olga Hudnik.

Alojz Hudnik, Marija Vera Filip, dr. Jože Dežman, Olga Hudnik, Peter Hribar, foto: Jože Bartolj

Rudolf Hribernik v knjigi Dolomiti v NOB piše: »Kot opravičilo za nepravilnosti, ki so jih zagrešili nekateri partizani, je odredni štab poudaril dejstvo, da so med partizani tudi nekateri ljudje, ki so se pred Italijani le umaknili, niso pa pripravljeni boriti se, in da teh ljudi v nekaj tednih ni mogoče zgraditi v zavedne borce. Tak je bil primer s prejšnjim komandirjem 1. čete iz Dravelj, ki je prišel v partizane iz avanturističnih razlogov, se predajal pijači ter na skrivaj in na svojo roko po vaseh okoli Dobrove in Hruševega izsiljeval od prebivalcev pijačo, denar in hrano ter vse nosil k svoji ljubici, ki jo je imel pri Martinovcu na Selu. Za vse njegove postopke je vedela tudi ljubica in vsa Martinovčeva družina.

Ko so se začele širiti govorice, češ da partizani nasilno ropajo po vaseh, kar je močno prizadelo vse partizane in politične delavce na terenu, je poveljstvo odreda takoj energično ukrepalo. Določili so skupino najsposobnejših vosovcev, da ugotovi, kdo se za tem skriva, in ji dali vsa pooblastila. Krivca naj aretirajo, če bi se upiral, naj ga onesposobijo, in če ne bo druge možnosti, likvidirajo. Obveščevalcem je kmalu uspelo najti in razkriti krivca. Vse te prekrške je že nekaj časa delal komandir Tone. Nagrabljeno hrano, pijačo in drugo so uporabljali vsi člani Martinovčeve družine. Vosovci so obkolili Martinovčevo hišo in jo temeljito preiskali. Toda Toneta ni bilo nikjer in tudi njegove ljubice niso mogli najti. Vsi domači so lagali, da ne vedo, kje sta. Ko pa je nekdo pogledal še v peč, je zaslišal glas: 'Ne streljajte, vdam se.' Takoj za tem pa je iz peči počil strel. Partizan, v katerega je Tone streljal, je še utegnil preteči vežo, ko pa je prišel pred hišo, se je mrtev zgrudil. Tone je takoj za tem vrgel v kuhinjo bombo, nato pa skočil iz peči in skušal zbežati. Ko je Tone vrgel bombo, so prisebni preiskovalci bliskovito popadali na tla za štedilnik, zato jih bomba ni ranila. Vrgli so se na Toneta in ga šele po daljšem boju obvladali.

Ko so na kraj dogodka poklicali oškodovane kmete iz okoliških vasi, pri katerih je Tone izsiljeval, so vsi po vrsti prepoznali izsiljevalca in se prepričali, da za vse njegovo početje partizani niso vedeli, dokler stvar ni bila odkrita. Podrobno so preiskali tudi krivdo Martinovčeve družine. Ljudsko sodišče je zaradi okoriščanja, zaradi sramotenja partizanske vojske in prikrivanja neposrednega krivca obsodilo na smrt celo družino, starše, hčer in brate.« (Dolomiti v NOB, str. 304 - 306)

Tako piše v partizanski literaturi v knjigi avtorja, generala in prvoborca Rudolfa Hribernika - Svaruna, ki je bila pisana leta 1974. Tudi če bi vse navedeno res držalo, (čeprav ne!) se človek sprašuje, zakaj so bili na smrt obsojeni prav vsi člani družine? So mar vsi zagrešili kaj takega, kar bi zaslužilo smrt? Ali je šlo preprosto za dejstvo, da je bilo na omenjeno območje, kjer je nato delovala partizanska komanda, potrebno naseliti strah ...?

Kaj vse je omenjeni pokol povzročil preživelima otrokoma, pa lahko prisluhnete v posnetku.

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman:

8. 4. 2018, Herman Vidmar slovenski častnik Avstro-Ogrske vojske

Predstavljamo zgodbo slovenskega častnika 27. domobranskega pehotnega polka Hermana Vidmarja.

Rodil se je v Lokvah nad Gorico (v Trnovskem gozdu) 30. marca 1875, v družini s trinajstimi otroki. O svoji materi je napisal: »Mati je bila celo svoje življenje revica - 13 otrok, ki jih je rodila, so ji povzročili mnogo truda, napora, žalosti, skrbi in žalibog le bolj malo veselja. Njena srčna želja, da bi vsaj eden od njenih fantov bil »gospod« t. j. duhovnik, se ji je spolnila. Najstarejši sin Janko, je 8. septembra 1886 pel prvo sveto mašo. ... Ko je v 87. letu umrla (l. 1924) je Herman ob tem zapisal, »Bodi ti rahla zemlja slovenska in domača, ki jo sicer tlači tujec, ki pa se bo še v doglednem času otresla tujega jarma ter zopet postala naša t.j. slovenska.« Mišljena je bila seveda rapalska meja, ki je odrezala dober del, tretjino slovenskega ozemlja.

Svoje spomine je Herman Vidmar začel pisati septembra 1926 in ob tem uvodoma zapisal: »Spopolnil sem že 51. leto, ko sem se odločil, da popišem svoje življenje. Doživel sem mnogo, mnogo pa tudi že pozabil. Napisal bom torej le to, kar je važnejšega in česar se spominjam.« Pri tem je posebej zapisal in poudaril: »Pišem pa to v prvi vrsti za svoja dva otroka, Hermana in Marjana. Posamezne epizode nimajo namena komu kaj očitati, ga žaliti itd, napišem jih le radi popolnosti in resničnosti.

O vojaški enoti v kateri je služil, in med prvo svetovno vojno z njo odšel, avgusta 1914 v Galicijo, smo v oddaji Moja zgodba že govorili. Gre za Cesarsko-kraljevi domobranski pehotni polk št. 27 z nabornim okoljem na Kranjskem in Goriškem in matično vojašnico in sedež polka je imel v Ljubljani.

In tu smo zdaj pri zgodbi, ki jo je v svojem spominskem, neobjavljenem rokopisu napisal slovenski častnik Herman Vidmar in jo je ohranila njegova družina. Original hrani Mojca Vidmar, ki je omogočila preslikavo ohranjenega gradiva. Njej in sorodniku Petru Gspanu, ki je spominsko besedilo prinesel v Muzej in pomagal pri izbiranju podatkov se ob tej priložnosti iskreno zahvaljujemo.

Odlomek iz dnevnika:

»Brat Janko je rad svoje sosedne tovariše obiskoval. Vedno sem ga spremljal. Manj mi je bilo za sosede več pa za salamo, pršut, kruh, vino, sadje idr., kar sem upal pri sosedu dobiti. Obiskala sva tudi pesnika Simona Gregorčiča, ki je bil z Jankom sploh dober prijatelj. Zmeraj se je Gregorčič mnogo razgovarjal, me peljal na vrt, dal grozdja, razkazoval razgled in me vedno za roko vodil. Ko je pozneje prišlo še več duhovnikov na obisk, so bili vsi prav veseli in so lepo peli. Jaz sem moral cel čas zraven Gregorčiča sedeti. Tudi v Gorico me je Janko peljal. Izšla je ravno »Soča« (slovenski goriški časopis). Kupil je kar 2 iztisa in sva po ulici brala. Kmalu se je začulo za nama nekako zabavljanje in zagledala sva za nama tolpo, ki je v meni nerazumljivem jeziku kričala. Janko me prime za roko in šla sva urnih nog naprej ter se zatekla v škofijo. Nabiti so naju hoteli, ker sva Sočo brala mi reče Janko. To je name zelo vplivalo! Soča je pa stala zame list vseh listov, začutil sem nekak ponos, da sem Slovenec. Ta epizoda je bila začetek mojega narodnostnega mišljenja. Pripomnim naj še to prigodo v Gorici 9 let pozneje. Deloma na počitnicah, deloma po časopisih na Dunaju sem zasledoval narodnostno gibanje na Goriškem. Soča, ki se je držala gesla »svoji k svojim« nas je obveščala o novih slovenskih obrtnikih v Gorici. Zvedeli smo celo, številke slovenskih izvoščkov v Gorici. Ko sem se vrnil po končani kadetni šoli bilo mi je prvo delo, da sem si kupil na kolodvoru v Gorici »Sočo« in jo visoko nosil in ko sem prišel pred kolodvor sem iskal slovenskega izvoščka. Laškim sem rekel, da jih ne maram. Zbral sem si res slovenskega in se Sočo beroč, peljal v mesto. Nikdo me ni več atakiral.«

Oddajo je pripravil mag. Marko Štepec:

1. 4. 2018, Begunske zgodbe – Stane Grebenc

V oddaji Moja zgodba predstavljamo zgodbe slovenskih beguncev po letu 1945. Na razstavi z naslovom Rojstvo novih domovin - Bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji, je osebne zgodbe beguncev predstavila dr. Helena Jaklitsch.

Tokrat spoznavamo Staneta Grebenca, rojenega leta 1930 v Rašici pri Velikih Laščah, ki je večino svojega življenja preživel v Mendozi v Argentini.

Stane je od desetega leta živel pri stricu v Malih Laščah, ker stric ni imel otrok, Grebenčevih pa je bilo osem. Stricu, ki je bil krojač, je pomagal v delavnici in pri dvanajstih letih je mlajšemu bratu iz vojaškega plašča izdelal svoje prve hlače.

Maja 1942 so Italijani zaradi povračilnih ukrepov na umor treh dekle, ki so ga izvedli partizani, iz Rašč odpeljali vse moške stare od osemnajst do petinpetdeset let, med njimi tudi Stanetovega brata Francija. Star komaj dvanajst let je Stane ostal najstarejši fant v vasi, zato je moral poprijeti za vsako delo, ne le doma ampak tudi pri sosedih.

Brata Jožeta so Nemci že ob začetku vojne kot vojaka kraljeve vojske aretirali in odpeljali na prisilno delo v Nemčijo. Dolgo so mislili, da je mrtev, tudi pokopali so ga, vendar se jim je kasneje javil, da je še živ. Domov se je vrnil ob koncu vojne, kot begunec.

Ob italijanski kapitulaciji se je iz taborišča Gonars vrnil brat Franci. Le nekaj dni po prihodu domov so ga mobilizirali partizani, vendar je od tam pobegnil in se priključil domobrancem. Decembra 1943 so partizani napadli Velike Lašče in brat Franci je bil v napadu ranjen. Njega in še tri ranjence so partizani ustrelili kar v hiši, kamor so se zatekli. Staneta in še nekatere domačine so potem nagnali, da so mrtve po napadu, bilo jih je šestinpetdeset (56), pokopali. Niso jih dovolili pokopati na pokopališču, pač pa so morali skopati dvajsetmetrsko jamo za pokopališkim zidom. Ko so vanjo polagali ustreljene, je trinajstletni Stane mislil le na to, da si mora zapomniti, kam je položil svojega brata. Partizani so sprva skupno grobnico zastražili in tako so domačini lahko šele februarja 1944 umrle prekopali v domače grobove.

Maja 1945 je šel Stane s sedemnajstletnim bratom Janezom in dvema sestrama čez Ljubelj na Koroško. Starši, ki so doma ostali z najmlajšimi otroki, so jim svetovali, da bo tako najbolj varno. To je bilo zadnje slovo, kajti nikoli več se niso videli. Janez je bil iz Koroške kasneje z domobranci vrnjen v domovino. Kot mladoleten je bil sicer ob amnestiji avgusta 1945 pomiloščen in izpuščen, vendar pa do Velikih Lašč nikoli ni prišel. Njegov prikriti grob je nekje na poti do doma ...

Stane je bil iz Vetrinja poslan v taborišče Špital, kjer je obiskoval obrtno šolo. Sestra Alenka se je po letu in pol vrnila domov, saj je do beguncev prišla novica, da je mama zbolela. Sestra Micka, ki se je v taborišču poročila in on, pa sta kasneje odločila za odhod v Argentino.

Kako je začel svoja begunska leta, si lahko preberete tukaj:

Stane se je v Slovenijo spet vrnil leta 1991 prav v času vojne za ohranitev samostojnosti. Ironija usode je hotela, da se je pred napadi v Avstrijo spet umikal preko Ljubelja. Zdelo se mu je, da se zgodba izpred 45 let spet ponavlja.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila dr. Helena Jaklistch: