• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

30. 9. 2018, Mihajla Habjan Bitežnik - pričevanje

Pred nami je zgodba Mihajle Habjan Bitežnik, hčerke znanega primorskega pravnika in politika Josipa Bitežnika, rojenega v Solkanu. Njena bogata zgodba nas vodi od otroških in mladih let, spomina na Ehrlichov umor na Streliški ulici v Ljubljani, selitev iz kraja v kraj do življenja v številnih begunskih taboriščih. Po koncu druge svetovne vojne je svobodo začutila šele v novi domovini Kanadi.

Mihajla je bila rojena leta 1922 v Gorici. Njen oče Josip Bitežnik se je v tridesetih letih, ko je fašizem onemogočil sleherno slovensko dejavnost, umaknil na Dunaj, kjer je več let sodeloval pri reševanju manjšinskih narodnostnih vprašanj. Družina je medtem živela v Mariboru, tam je Mihajla hodila v ljudsko šolo. Maturirala je na klasični gimnaziji v Ljubljani in se nato vpisala na študij prava, ki pa ga zaradi vojne ni mogla zaključiti. Ko so maja 1942 v Ljubljani ustrelili dr. Ehrlicha je pritekla na Streliško ulico in ga videla krvaveti. Bila je prijateljica študenta Frančka Župca, poznala pa je tudi Jaroslava Kiklja, ki sta bila oba žrtve revolucionarnega nasilja že marca 1942. Po prekinjenem študiju je Mihajla za krajši čas dobila službo. Oče se zaradi strahu pred Italijani ni upal vrniti iz Beograda, zato je ostala mama sama z otroki. 6. maja 1945 se je z njimi umaknila iz Ljubljane na Koroško. Do Kranja so šli z vlakom, naprej pa peš. Ko so prišli čez mejo, so jih na avstrijski strani zajeli partizani in jih zaprli. Potem so se morali partizani s Koroške umakniti. Pod okrilje so jih vzeli Angleži in jih odpeljali v Celovec, od tam pa v Italijo, kjer so se selili iz taborišča v taborišče.

Nato sledimo času, ko se je Mihajla z mamo vrnila v Gorico in si poiskala delo, da je lahko preživljala družino, ki je bila še vedno brez očeta. Delo je dobila pri Rdečem križu. Življenje v coni A je bilo zanjo lepo, saj je bila srečna, da živi v svobodi. Uredili so si lepo stanovanje in se končno po več letih (leta 1947) srečali z očetom.

Moža Franca je Mihajla spoznala v Gorici in sta se kmalu poročila. Mihajla je bila krajši čas zaposlena pri Rdečem križu v Trstu, potem pa jo je dr. Falež povabil, da začne delati pri mednarodni organizaciji za begunce t. i. IRO - International Refugee Organization. Mihajla je bila že drugič noseča, zato se je odločila, da se z družino preseli v Kanado. Nikdar ji ni bilo žal, da so se preselili tja. Šele v Kanadi je Mihajla v polnosti začutila svobodo, tam je bila srečna in zadovoljna.

Pričevanje sta novembra 2016 v Kanadi (v Torontu) posnela sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Renato Podbersič in publicist Ivo Jevnikar, za predvajanje pa sva ga pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

23. 9. 2018, Marija Tomažič Lavrisha - pričevanje

Tokrat lahko prisluhnete zgodbi Marije Tomažič Lavrisha, rojene v Ljubljani, leta 1920. Po vojni jo je begunska pot vodila v taborišče Vetrinj, od tam pa v različna taborišča po Avstriji in nato v Severno Ameriko, kjer si je ustvarila nov dom.

Marijini spomini se najprej ustavijo ob njenih otroških in dekliških letih, ko je bila dejavno vključena v farno življenje v Mostah. Bila je članica Katoliške akcije, misijonskega krožka in pevskega zbora. Obiskovala je šolo pri uršulinkah, potem pa je bila dijakinja poljanske gimnazije. Po končani šoli se je zaposlila v pisarni Konzumnega društva, ki ga je vodil razgledan in pošten ravnatelj. Njo in sodelavce je vestno opozarjal na nevarnosti revolucionarnega nasilja, ki se je začelo pojavljati že kmalu po italijanski zasedbi Ljubljane. Veliko se je govorilo o umoru duhovnika Ehrlicha ter bana Natlačna in te dogodke je budno spremljala tudi Marija. Večkrat je javno izrazila svoje nasprotovanje takšnemu početju. Po nasvetu očeta se je maja 1945 zaradi nevarnosti in strahu pred partizani umaknila iz Ljubljane. Ko je zapustila rodni dom, je na pot vzela le malo obleke, kos kruha in jabolko. Z dekleti so se nato kot begunke odpravile proti Gorenjski in nato avstrijski Koroški.

Pri prehodu skozi predor je njej in dekletom, s katerimi je bila, pomagal bratranec, da so predor prečkale na vozovih in jim ni bilo treba hoditi po vodi. V Vetrinj so prispele na praznik vnebohoda. Spale so na praproti in jedle iz skupnih kotlov, bile pa so srečne, da so se rešile partizanske nevarnosti. Spet je nastopila velika žalost, ko so izvedeli, da vozijo domobrance in civiliste nazaj v Jugoslavijo. Cerkev je bila ves čas nabito polna, ljudje so prosili in molili za vrnjene in umorjene domobrance. Marija je bila nato premeščena v taborišče Lienz, od tam pa v Spittal. Končno je dobila begunski status, ki ji je omogočil, da je z garantnim pismom odšla proti Ameriki.

Iz Nemčije je šla v Halifax v Kanado, od tam v New York in nato do Chicaga. Na enem od romanj je v Lemontu spoznala moža Slovenca in se z njim kmalu poročila. Odšla sta živet v Cleveland.

Pričevanje gospe Marije je novembra 2016 v Clevelandu posnel sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Renato Podbersič, za oddajo pa sva ga pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

Vse, ki bi nam radi zaupali svojo zgodbo iz vojnih ali povojnih časov, lepo vabimo, da nas pokličete po telefonu 01 230 67 05 in se bomo dogovorili za kraj in čas snemanja. Veseli bomo vašega sodelovanja.

16. 9. 2018, France Cukjati – Slovenske podobe zla

Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič sta v sodelovanju s Celjsko Mohorjevo družbo sredi junija pripravila srečanje s teologom, zdravnikom in politikom ter nekdanjim predsednikom Državnega zbora Republike Slovenije dr. Francetom Cukjatijem, ki je tudi avtor knjige Slovenske podobe zla(Celjska Mohorjeva družba).

Z gostom se je pogovarjala ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe dr. Tanja Ozvatič.

Knjiga Slovenske podobe zla z različnih vidikov razjasnjuje izvor zla, njegove značilnosti in posledice ter nakazuje pot osvoboditve človeka in družbe izpod ujetosti v zlo. Dvajseto stoletje je bilo zaradi fašističnega, nacionalsocialističnega in komunističnega nasilja stoletje trpljenja, ki mu ni primere v vsej človeški zgodovini. Slovenija je krvavo občutila vse tri totalitarizme. Če je okupacija trajala le nekaj let, pa je komunistično nasilje trajalo petdeset let in je v narodovem spominu še zelo prisotno. Zato je to lahko tudi odlično izhodišče za razpravo o zlu.

France Cukjati je bil rojen med drugo svetovno vojno v Šentgotardu pri Trojanah. Komaj leto dni star je izgubil očeta, ki je padel 1944. v čudnih okoliščinah pri partizanih. To je bilo zelo težko za njegovo mamo, ki je bila učiteljica in je morala sama skrbeti za štiri otroke. Poleg tega je hodila v cerkev, zato so jo preganjali in ji grozili, da bo zgubila službo in da bodo ostali brez dohodkov.


Dr. France Cukjati foto: ARO

Spomin na mamino in družinsko trpljenje ga še vedno spremlja. Zato je spregovoril tudi o razliki med zlom in trpljenjem.

Po prvi stopnji gradbene fakultete v Ljubljani je vstopil v jezuitski red, končal filozofijo v Zagrebu in teologijo v Frankfurtu. Po izstopu iz jezuitskega reda in po končanem študiju medicine v Ljubljani je dolga leta deloval kot splošni zdravnik, najprej v Ljubljani in nato na Vrhniki.

Leta 2000 je stopil v politiko. Najprej je bil državni sekretar na Ministrstvu za zdravje, nato pa tri mandate poslanec, 2005-2008 pa tudi predsednik Državnega zbora Republike Slovenije.

Prisluhnite oddaji:

9. 9. 2018, Karel Bonutti - življenjska zgodba

Prisluhnete lahko posnetku pričevanja znanstvenika, diplomata in kulturnega delavca, letšnjega 90 letnika dr. Karla Bonuttija. Ob slovenskem kulturnem prazniku (2018) so mu v Gorici v Kulturnem centru Lojze Bratuž podelili nagrado Kazimir Humar. Nagrado podeljujejo Kulturni center Lojze Bratuž, Združenje cerkvenih pevskih zborov in Zveza slovenske katoliške prosvete, društvom, organizacijam ali posameznikom, ki so s svojim delom prispevali k razvoju kulturnih dejavnosti, za izjemne dosežke pri organizacijskem delu, za publicistično delo in za vse, kar je v dobro goriški skupnosti.

Dr. Karel Bonutti se je rodil v Bukovici pri Gorici, šolal se je v Vidmu, na Reki in v Švici. Nato je odšel v ZDA, kjer je doktoriral in nato predaval ekonomijo in sociologijo na univerzi v Clevelandu. Bil je tudi slovenski veleposlanik pri svetem sedežu. Je avtor knjige spominov Med izbiro in zgodovino, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi.

Naslovnica knjige, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi.

Pogovor z Karlom Bonuttijem je vodil dr. Renato Podbersič.

V pogovoru z dr. Podbersičem se je dr. Bonutti med drugim pomudil tudi pri dolgem obdobju, ki ga je preživel v ZDA, v Clevelandu. Takoj je navezal stike s tam živečimi Slovenci. V začetku je bilo težko. Družino, v kateri se je rodilo šest otrok, je vzdrževal kot delavec v znani tovarni svedrov. Ponoči je delal, podnevi pa študiral, da je dosegel magisterij. Žena Hermina mu je bila v veliko pomoč. Ko je šel poučevat, je v začetku imel manj plače kot v tovarni!

 

V Clevelandu je spoznal škofa Rožmana, ki so ga člani nekdanje Katoliške akcije iz Ljubljane sprejeli medse. “Katoliškega doma ne bi bilo”, je v pogovoru naglasil dr. Podbersič, “če ne bi bilo Vas in škofa Rožmana, o katerem so govorili, da je izdajalec slovenskega naroda, klerofašist, kolaborant itd”. Škof Rožman je res imel veliko zaslug pri zbiranju sredstev za dom goriških Slovencev, je potrdil dr. Bonutti. Živel je v Clevelandu in njegova velika skrb je bila zbirati denar za bogoslovje v Argentini, kjer se je izšolalo kakih 60 slovenskih semeniščnikov. Gradnjo goriškega Katoliškega doma je podprl tudi zato, ker je bilo zanj pomembno, da pomaga katoliškim Slovencem, ne glede na to, od kod so, le da bi se lahko razvijali v svojem okolju. Tudi po zaslugi dr. Bonuttija je leta 1959 umrli škof Rožman, sprva pokopan v Lemontu, aprila 2013 končno le dobil poslednje počivališče v ljubljanski stolnici.

2. 9. 2018, Marijeta Kozlovič – spomini na vojno 1991

V oddaji Moja zgodba tokrat objavljamo pričevanje Marijete Kozlovič iz Kopra o času vojne za obranitev slovenske osamosvojitve leta 1991. Njen vstop v našo oddajo je bil zanimiv, saj nas je poklicala sama in nam pripovedovala zgodbo o tem, kako je bil njen nečak Tone Kompara v času vojne 1991 v JLA na Vrhniki. Domači niso vedeli ali je sploh živ, saj se ni mogel javiti. Zato se je najprej sama odpravila iz Kopra k bratu v Lokavec pri Ajdovščini, nato pa sta skupaj nadaljevala pot proti Vrhniki. Avtocesta je bila sicer čisto prazna, a lokalne ceste so bile blokirane.

Kljub barikadam sta uspela priti do Vrhnike. Teritorialci in domačini so jim zagotavljali, da ju vojaki JLA v kasarno sploh ne bodo spustili. A vendar je Marijeta Kozlovič dosegla ne samo, da so jo pri vratih sprejeli, ampak tudi, da je nečaka v kasarni srečala in mu izročila listek s podatki, kam naj se obrne, da bi lahko iz JLA dezertiral in se pridružil Teritorialni obrambi.


Marijeta Kozlovič Foto: Marko Zupan

Opisala je tudi najdaljše minute okoli polnoči, ko sta z bratom čakala, da bo Tone nastopil stražo, odkoder bo potem pobegnil k teritorialni obrambi.

Prisluhnite oddaji: