V oddaji Moja zgodba je bil naš gost zgodovinar, klasični filolog, teolog, publicist in profesor dr. Aleš Maver, eden od zgodovinarjev, ki proučujejo življenja slovenskih mučencev žrtev totalitarizmov XX. stoletja. Prisluhnili ste lahko splošnemu prikazu razmer v Laventinski škofiji, ki so se močno razlikovale od tistih v Ljubljanski pokrajini. Prav tako ste lahko slišali nekaj več o škofu Ivanu Jožefu Tomažiču, ki je vodil maribrsko škofijo med drugo svetovno vojno.

Dr. Aleš Maver, foto: Jože Bartolj

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

V oddaji Moja zgodba smo tokrat predstavili knjigo z naslovom Ljubezen na daljavo - Moževa pisma ženi aleksandrinki v Egipt. Pisma je štiri leta vsaj tedensko pisal mož Ivan Vetrih po odhodu svoje žene Angele v Egipt. Sam je ostal na družinski domačiji z enoletno hčerko Ireno. Gosta sta bila urednica akademikinja ddr. Marija Stanonik in pa vnuk Ivana Vetriha, zdaj duhovnik, Franček Bertolini. Doslej je bilo vprašanje aleksandrinstva obdelano le z ženske strani, tokrat pa smo govorili o tem fenomenu z moške strani.

Ddr. Marija Stanonik in duhovnik Franček Bertolini, foto: Jože Bartolj

Aleksandrínka je naziv za zdomske Slovenke (večinoma Primorke, po novejših raziskavah tudi nekatere Ziljanke), ki so od druge polovice 19. stoletja (v obdobju po izgradnji Sueškega prekopa) do druge svetovne vojne odhajale v Egipt, zlasti v Aleksandrijo. Tam so opravljale predvsem delo varušk, sobaric, kuharic, guvernant, hišnih pomočnic in dojilj pri bogatih arabskih in tujih družinah. Ob začetku druge svetovne vojne je bilo v Egiptu še okoli 7000 aleksandrink.

Oddajo je pripravil Jože Bartolj:

11. januarja je minilo dvajset let od prezgodnje smrti dr. Jožeta Pučnika, ki je pomembno zaznamoval novejšo slovensko zgodovino, bivši predsednik države Borut Pahor ga je opredelil za najpomembnejšega slovenskega politika, očeta slovenske države. Ob tej obletnici je Muzej slovenske osamosvojitve že lansko jesen, 3. in 4. oktobra, v dvorani Slovenske matice v Ljubljani z pripravil posvet z naslovom Jože Pučnik v spominu sodobnikov in zgodovinskem spominu. V oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete nekaterim odlomkom.

Najprej uvodnim besedam direktorja Muzeja slovenske osamosvojitve dr. Željka Oseta in zatem takratnega predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Publicistka Alenka Puhar, ki je vodila spominski panel z naslovom Jože Pučnik v spominu sodobnikov in zgodovinskem spominu,  je spomnila, da je Udba daleč najbolj zasledovala oz. »spremljala« Jožeta Pučnika, sin Gorazd Pučnik pa je v nadaljevanju spomnil, da je njegov oče živel kot je mislil in pisal.

Za konec oddaje lahko prisluhnete še spominom predsednika osamosvojitvene vlade Lojzeta Peterleta, ki se je spominjal Pučnikove premočrtnosti in njem govoril izrazito pozitivno, kot o osrednji osebi slovenske demokratizacije in osamosvojitve.

Oddajo je posnel Boštjan Smole, za poslušanje pa jo je uredil Jože Bartolj.

Slovenska Udba je konec leta 1947 ali v začetku leta 1948 iz srbščine v slovenščino prevedla gradivo za usposabljanje svojih agentov in operativcev Udbovski učbenik in o tem smo tokrat govorili v oddaji Moja zgodba! Naš gost je bil zgodovinar, predavatelj na Univerzi v Novi Gorici, direktor Muzeja slovenske osamosvojitve dr. Željko Oset, ki je izdal komentirano verzijo omenjene publikacije.

Datum nastanka učbenika je vsekakor pred izbruhom Resolucije Informbiroja ... (1948). Knjiga prinaša prepis besedila na mikrofilmu, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije in obsega 125 strani formata A4, od katerih jih je na mikrofilmu slabo berljivih 38, od tega 13 zelo slabo. Osetu je uspelo prepisati približno 95 odstotkov besedila. V uvodu piše, da je dokaj natančno moč ugotovili komu je učbenik pripadal, iz besedila samega pa tudi, da so verjetno učbenik pripravili vsaj trije različni prevajalci besedila iz srbščine z veliko ruskimi besedami.

Dr. Željko Oset, foto: Jože Bartolj

Številni ne razumejo, zakaj naj bi bilo delo za Udbo slabo. Sploh v zadnjih časih, ko se relativizira vse kar je povezano s prejšnji sistemom slišimo , da kdo reče: pa kaj! Ampak ali ni bila to zločinska organizacija v službi vrha Komunistične Partije, ki je delovala na zveznem in republiških nivojih in je na podlagi nedokazanih obtožb, insinuacij, govoric ipd. ljudi mučila, jih zapirala in jim uničevala življenja. V imenu Udbe so bili ljudje tarče izsiljevanj, ugrabitev in umorov. Tudi o tem je razmišljal naš gost dr. Željko Oset.

Udba je prebivalcem Jugoslavije konstantno kršila človekove pravice, delovala pa je tudi v tujini in po načinu dela je bila praktično identična vzhodnonemški službi Stasi ali NKVD v Sovjetski zvezi. Še dandanes marsikdo ne ve, da Udba ni preganjala samo tistih, ki se niso strinjali s komunističnim režimom (Cerkev, kmetje, meščanstvo, inteligenca), ampak je izvrševala nadzor tudi med lastnimi vrstami, torej med komunisti, zvestimi pripadniki (primer denimo akademika Josipa Vidmarja).

Knjiga Udbovski učbenik razloži posamezne besede in pojmovanja, tako da lahko dobimo predstavo o početju vse od organizacije agenturno-operativnega dela Udbe, do slovarčka težje razumljivih besed (vrbovanje, agentura, preverka ...). Zanimivo je, da v nasprotju z prevladujočim mnenjem v javnosti, da je bila Cerkev in duhovščina največji nasprotnik nekdanjega sistema in seveda UDBE, v priročniku najdemo drugačno opredelitev. Da je največji nasprotnik »kolebljiva in neodločna intiligencija« ...

Udba (kasneje SDV) je bila uradno razpuščena leta 1990 z razpadom Jugoslavije. Dr. Oset je povedal tudi, kaj se je zgodilo z njo in njeno mrežo. Več uglednih slovenskih osebnosti, medijsko znanih in cenjenih, ki so še danes na vidnih položajih, je v preteklosti sodelovalo s to zločinsko organizacijo.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

23. septembra 2022 je bil v Trstu znanstveni posvet z naslovom »Ob 75 letnici Pariške mirovne pogodbe - posledice za primorski prostor«. S sklepom mirovne pogodbe, ki je stopil v veljavo 15. septembra 1947 so tedaj zavezniške in pridružene sile sklenile mirovno pogodbo z Italijo, ki je bila pogodbenica trojnega pakta z Nemčijo in Japonsko, in je začela napadalno vojno ter s tem povzročila vojno stanje z vsemi zavezniškimi in pridruženimi silami, in tako nosila svoj del odgovornosti za drugo svetovno vojno.

Erika Jazbar, foto ŠCNS

Zahodni zavezniki iz druge svetovne vojne ob tem niso prezrli dejstva, da je bil po zmagah zavezniških sil in s pomočjo italijanskih demokratičnih sil, 25. julija 1943 zrušen fašistični režim in da je Italija, potem, ko je septembra 1943 brezpogojno kapitulirala, istega leta podpisala pogoje premirja. Po omenjenem premirju so italijanske oborožene sile, tako vladne kot sile odporniškega gibanja, dejavno sodelovale v vojni proti Nemčiji. Italija je 13. oktobra 1943 napovedala vojno Nemčiji in s tem postala sovojskujoča sila. Ena izmed prioritet med temi pogajanji je bila tudi nova razmejitev med Italijo in Jugoslavijo. Izoblikovali so se štirje predlogi velikih sil (SZ, ZDA, VB, Francija) glede bodoče razmejitve. Na koncu se je uveljavil francoski predlog, ki je „puščal" približno enako število Italijanov v Jugoslaviji, kot „Jugoslovanov" v Italiji.

Tako se je vsaj deloma popravilo uničujoče posledice pogodbe iz Rapalla med tedanjo Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS, ki je to ozemlje novembra 1920 mednarodnopravno prisodila Kraljevini Italiji. Takrat je pod Italijo ostala več kot četrtina slovenskega življa.

Matic Batič, foto: ŠCNS

V današnji oddaji lahko prisluhnete Eriki Jazbar, ki je predstavila referat z naslovom »Samostojno politično nastopanje Slovencev na Tržaškem, Goriškem in Videmskem v novih okvirih narodne manjšine« in dr. Maticu Batiču, ki je spregovoril o novi govorici prostora in spremembah v kulturni krajini na Primorskem v letih 1943-1954.

Oddajo sta pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.