• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

1. 8. 2021, Simpozij 80 let začetka 2. svetovne vojne - 3. Kladnik, Čoh Kladnik

Nadaljujemo s predstavitvijo referatov znanstvenega simpozija, ob 80. obletnici začetka II. svetovne vojne v Sloveniji, ki je potekal v Parku vojaške zgodovine v Pivki, 3. junija 2021. Simpozij z naslovom Tragedija 1941 sta organizirala Študijski center za narodno spravo in Park vojaške zgodovine Pivka. Na simpoziju je sodelovalo 13 domačih in tujih predavateljev. Prisluhnete lahko prispevku dr. Mateje Čoh Kladnik, sodelavke Študijskega centra za narodno spravo in polkovnika Slovenske vojske dr. Tomaža Kladnika.

Dr. Tomaž Kladnik, foto: ŠCNR

Naslov njunega prispevka je Vojaške operacije jugoslovanske ter nemške vojske in njenih zaveznic med aprilsko vojno v Jugoslaviji.
Druga svetovna vojna na Slovenskem je potekala najprej kot kratkotrajna vojaška operacija, potem kot okupacija z aneksijami slovenskega ozemlja s strani okupatorskih držav, ves čas pa je potekal tudi politični in oborožen odpor gverilskega tipa, spopad med narodnoosvobodilnim gibanjem in njemu nasprotujočimi domačimi formacijami ter občasne večje vojaške operacije okupatorjev in osvobodilnega gibanja. Civilno prebivalstvo, tudi tisto, ki sploh ni sodelovalo v odporniških strukturah ali proti partizanskih organizacijah, je bilo žrtev množičnih in raznovrstnih oblik nasilja.
Politične kalkulacije kraljevega namestnika kneza Pavla Karadžordževića in kraljeve vlade v Beogradu so vplivali na nekonsistentno izvajanje obrambnih načrtov države. Po več odlaganjih je bil 18. februarja 1941 izdan ukaz o mobilizaciji oziroma pozivu na vojaške vaje med 10. in 12. marcem. Splošna mobilizacija je bila ukazana šele 7. aprila 1941. Tako je napad sil osi jugoslovansko vojsko presenetil prav na začetku mobilizacije.
Nemška stran je na politične spremembe v Jugoslaviji odgovorila zelo hitro. Že 27. marca je bil v Berlinu posvet o situaciji v Jugoslaviji, ki ga je vodil Adolf Hitler. Opisal je razmere po državnem udaru v Jugoslaviji ter ugotovil, da je bila Jugoslavija, v zvezi z načrtovanimi vojaškimi operacijami Marita in Barbarosa, nevaren element. Po njegovem mnenju je bila država, zaradi nacionalnih sporov nestabilna.
Jugoslovansko vojaško vodstvo je lahko z gotovostjo pričakovalo nemško oboroženo posredovanje, o čemer je pričala tudi vse večja koncentracija nemških sil predvsem v Bolgariji. Prav tako je bilo iz nemških vojaških operacij letih 1939 in 1940 jasno, da so nemške vojaške operacije temeljile na hitrem in usklajenem sodelovanju letalstva in oklepnih sil. Zato je bila jugoslovanska zamisel o popolni zaustavitvi takšne vojaške sile, ki je bila v taki premoči, tako v živi vojaški sili, kot v opremi, vse prej kot preprosta. Vendar bi, v kolikor bi zgostili obrambne položaje, lahko pridobili prepotreben čas, da bi jim lahko zavezniške sile priskočile na pomoč, a je aprila 1941, v jugoslovanskem političnem in vojaškem vodstvu vladala zmeda in neodločnost. In ti dve, zmeda in neodločnost jugoslovanskih vojaških poveljnikov, sta privedla do bliskovitega poraza in kapitulacije kraljeve jugoslovanske vojske v aprilski vojni leta 1941.

Prispevek za simpozij je pripravila tudi dr. Monika Kokalj Kočevar, sodelavka Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki pa se simpozija ni mogla udeležilti. V oddaji predstavljamo tudi povzetek njenega referata z naslovom Priprave na prisilno mobilizacijo v nemško vojsko na Gorenjskem.

Oddajo sta pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

25. 7. 2021, Simpozij 80 let začetka 2. svetovne vojne - 2. Možina, Piškurić

V začetku junija letos (2021) je v Parku vojaške zgodovine v Pivki potekal simpozij ob 80. letnici začetka druge svetovne vojne. Simpozij sta organizirala Študijski center za narodno spravo in Park vojaške zgodovine, na njem pa je sodelovalo 13 tujih in domačih referentov. Druga oddaja prinaša prispevka dr. Jožeta Možine in dr. Jelke Piškurić.

Dr. Jože Možina, foto: ŠCNR

Tokrat lahko v prvem delu oddaje prisluhnete dr. Jožetu Možini, novinarju RTV Slovenija, ki je predstavil članek z naslovom Slovenske politične sile ob napadu na Jugoslavijo.
V njem avtor navaja, da je od anšlusa v letu 1938, zlasti pa od okupacije Poljske med slovensko elito naraščalo prepričanje, da je vojna neizogibna tudi za Jugoslavijo. Vse politične grupacije so vojno dojemale kot veliko zlo, komunisti pa so v njej videli tudi priložnost za uresničitev svojih revolucionarnih namenov. Govorili so o vojni, ki naj bi oslabila svetovni imperializem in pospešila svetovno revolucijo.
Tako večinski katoliški kot liberalni tabor, je bil orientiran demokratično in prozahodno, medtem ko so bili komunisti podvrženi ideji sovjetske republike po stalinističnem vzoru. Po paktu Hitler-Stalin so v mesecih pred napadom na Jugoslavijo, komunisti sledili navodilom Kominterne ter ost propagande usmerili tudi proti zahodnim zaveznikom.
Izbruh vojne je pomenil velik šok za tradicionalne voditelje, ki so bili soočeni z dejstvom, da so okupatorji razkosali ozemlje Dravske banovine. Kmalu po okupaciji se je ta tabor ilegalno vojaško organiziral in ustanovil Slovensko ter Sokolsko legijo, ki sta, v povezavi z jugoslovansko begunsko vlado v Londonu, vršili vohunsko dejavnost za zahodne zaveznike in priprave na oborožen odpor, do katerega naj bi prišlo ob »ugodnem trenutku«, ko bi se fronte približale slovenskemu ozemlju. Komunistična partija je bila v tem času glede oboroženega upora pasivna. Vse pa se je spremenilo po nacističnem napadu na Sovjetsko zvezo. Komunisti so še istega dne, po direktivi Kominterne, razglasili oborožen upor proti okupatorju in z domoljubnimi parolami pritegnili velik del mladine, tudi liberalne in katoliške.
Že jeseni 1941 se je izkazalo, da so poglavitne tarče oborožene komunistične gverile slovenski ljudje, potencialni politični rivali, in le v manjši meri okupator. Slednji se je v Ljubljanski pokrajini, kjer se je slovenski razkol najprej razplamtel, v začetku držal ob strani, z vtisom, da mu medsebojno slovensko obračunavanje ustreza, kasneje pa partizanske gverile ni bil več sposoben uničiti. V poskusih le-tega je izvajal okruten teror nad civilnim prebivalstvom.

Dr. Jelka Piskurić, foto ŠCNR

V drugem delu lahko poslušate prispevek dr. Jelke Piškurić, sodelavke Študijskega centra za narodno spravo z naslovom »Ljubljana, prestolnica Slovenije, bo v kratkem zasedena«: Začetek druge svetovne vojne skozi prizmo časopisja.
Nov svetovni vojni spopad, ki je bil tlakovan s hitrim in agresivnim vzponom fašistične in nacistične ideologije, je ob koncu tridesetih let 20. stoletja postal neizbežen. Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941 je zajel tudi Kraljevino Jugoslavijo, ki so jo sile osi napadle brez vojne napovedi. Čeprav se je druga svetovna vojna v Evropi začela 1. septembra 1939 z napadom na Poljsko ter v letu 1940 zajela dobršen del Evrope, je napad Jugoslavijo zalotil dokaj nepripravljeno. Nemci in njihovi zavezniki so jo napadli z vseh strani ter brez večjega truda premagali slabo oboroženo jugoslovansko vojsko in zasedli vsa večja mesta. Kralj in vlada sta se 15. aprila umaknila v tujino, 17. aprila je bila podpisana brezpogojna kapitulacija. Ozemlje tedanje Dravske banovine, ki je obsegala večji del današnje Slovenije, so si razdelili nemški, italijanski in madžarski okupator, manjši del je dobila tudi Neodvisna država Hrvaška. V cilju uničenja slovenske narodne in kulturne identitete so v najkrajšem času začeli izvajati raznarodovalno politiko.
Avtorica v prispevku analizira časopisje, ki je sooblikovalo javno mnenje. Predstavljeno je obdobje od napada na Poljsko do napada na Kraljevino Jugoslavijo in prvih dni okupacije. Avtorica v prispevku pokaže, kako sta o dogodkih, ki so vodili v drugo svetovno vojno na Slovenskem, poročala zlasti vodilna časopisa tistega časa, liberalno Jutro in katoliški Slovenec. Skozi analizo virov prikaže, kako se je časopisje odzivalo na začetek in razvoj vojne v Evropi, na napad Jugoslavije in na zasedbo ozemlja s strani okupacijskih sil ter kako je poročalo v času neposredno po okupaciji. Prav tako skuša predstaviti dileme, pred katere so bili postavljeni Slovenci, ter splošen oris časa in notranjepolitičnih razmer. Za razliko od primorskih in koroških Slovencev, ki so se v vojni znašli že prej, se je večji del Slovencev z vrtincem druge svetovne vojne soočil šele z aprilsko vojno. Morda tudi zato tako politika kot posamezniki niso zmogli v popolnosti razumeti značaja te vojne in načrtov o uničenju posameznih narodov.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

18. 7. 2021, Simpozij 80 let začetka 2. sv. vojne - 1. Tamara Griesser Pečar

V Parku vojaške zgodovine v Pivki je 3. junija 2021 potekal simpozij ob 80. obletnici začetka II. svetovne vojne v Sloveniji z naslovom Tragedija 1941. Simpozij sta organizirala Študijski center za narodno spravo in Park vojaške zgodovine Pivka. Na njem je sodelovalo 13 domačih in tujih predavateljev. V uvodni oddaji je simpozij predstavil dr. Renato Podbersič, slišite lahko tudi pozdrav direktorja Parka vojaške zgodovine Pivka mag. Janka Boštjančiča in direktor Študijskega center za narodno spravo dr. Tomaža Ivešića.

 

V drugem delu oddaje lahko poslušate prispevek dr. Tamare Griesser Pečar, sodelavke Študijskega centra za narodno spravo, z naslovom Preseljevanje duhovnikov in redovnikov po okupaciji leta 1941.

Dr. Tamara Griesser Pečar, foto: ŠNCR

Dr. Griesser Pečarjeva pove, da se je na ozemlju, ki so ga aprila 1941 zasedli Nemci kmalu začelo preseljevanje nosilcev slovenstva, med njimi v prvi vrsti duhovnikov. Na ozemlju Štajerske so smeli ostati samo tisti, ki so imeli leta 1914 tam že domovinsko pravico, ostale so Nemci zaprli in jih potem izselili, predvsem na Hrvaško, pa tudi v Srbijo, nekaj pa so jih poslali v nemška taborišča. Tako so iz lavantinske škofije izselili 366 škofijskih in redovnih duhovnikov. Ker so Nemci najprej zasedli Prekmurje, so tudi od tam izselili duhovnike, vendar so jih potem, ko so Madžari prevzeli to ozemlje repatriirani. Tudi na ozemlju ljubljanske škofije, ki so ga zasedli, so Nemci izseljevali duhovnike in redovnike. Od tam je bilo pregnanih 205 od 260 duhovnikov. Večina redovnih hiš in samostanov je bila zaprtih.
Že pred deportacijo je iz zasedenega dela ljubljanske škofije pribežalo v Ljubljansko pokrajino 40 ljubljanskih duhovnikov in 13 lavantinskih, s Hrvaške pa pozneje 108 duhovnikov ljubljanske in 51 lavantinske škofije. Na Hrvaškem je ostalo 19 ljubljanskih in 220 lavantinskih duhovnikov, v Srbiji pa pet ljubljanskih in 15 lavantinskih duhovnikov, v Italiji 14 ljubljanskih duhovnikov in dva lavantinska, v Nemčiji sedem ljubljanskih in šest lavantinskih duhovnikov. Slovenski duhovniki na Hrvaškem niso bili na varnem. Do neke mere so bili na varnem le tisti, ki jih je po svojih močeh podpiral nadškof Alojzij Stepinac v Zagrebu, v Đakovu pa so imeli velike težave. Jeseni 1942 je bilo šest duhovnikov aretiranih in odpeljanih v taborišče Jasenovac, kjer so jih pet umorili.
Že 5. maja 1941 je škof Rožman ustanovil »Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom«. Za predsednika je imenoval kanonika Antona Vovka. Skrbel je za duhovnike, izgnane na Hrvaško in v Srbijo, ter za duhovnike begunce, ki so našli zatočišče v Ljubljanski pokrajini.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

11. 7. 2021, Jože Gorše - pričevanje

V oddaji Moja zgodba ste lahko poslušali pričevanje nekdanjega župana občine Loška dolina Jožeta Goršeta, ki je bil med drugim aktiven udeleženec v boju za slovensko osamosvojitev kot član teritorialne obrambe v krajevni skupnosti Loška dolina. Njegova pripoved o osamosvojitvi Slovenije nas je popeljala v napete čase prevzemanja orožja s strani TO in v čas osamosvojitvene vojne, ko se je bilo treba odločati hitro, odločno in pogumno.

Jože Gorše, foto: ŠCNR

Jožef Gorše se je rodil januarja 1942 v Nadlesku v občini Loška dolina. Že nekaj mesecev po njegovem rojstvu, 5. junija 1942, so Italijani odpeljali moške iz vasi Nadlesk, Dane in Podcerkev v internacijo. Med njimi tudi njegovega očeta in strica. Odpeljana sta bila na Ustico, otoček blizu Sicilije. Junija 1943 so taboriščnike od tam preselili v Padovo. Po kapitulaciji Italije septembra 1943, so Nemci zasedli ta del Italije in taboriščnike odpeljali v Belgijsko kasarno v Ljubljano. Tam so določili, da gre oče v Nemčijo, stric pa bi se lahko vrnil domov, a ker je bil oče določen za Nemčijo, se mu je stric po lastni želji pridružil. Tako sta bila oba poslana v Dachau. Po vojni sta prišla domov, stric je kmalu dobil zaposlitev, oče pa šele čez pet let, ker ni hotel postati član zadruge.

Janez in Jože Gorše v internaciji, foto: družinski arhiv Jožeta Goršeta

Jožef je osnovno šolo in nižjo gimnazijo obiskoval v Starem trgu pri Ložu. Zaposlen je bil v podjetju Kovinoplastika Lož. Od 1969 do leta 1996 je izmenično opravljal funkcijo poveljnika in predsednika Prostovoljnega industrijskega gasilskega društva Kovinoplastika Lož ter bil aktivno vključen v Gasilsko zvezo Cerknica kot sektorski poveljnik. Sodeloval je pri številnih prostovoljnih delih v Loški dolini in bil tudi župan občine Loška dolina v letih 1999 do 2000. Za svoje delo v občini Loška dolina je prejel številna priznanja in odlikovanja.
Jožef Gorše se je aktivno vključil v proces osamosvajanja Slovenije nekaj mesecev pred začetkom vojne. Oktobra 1990 je sodeloval pri prevozu orožja iz Kočevske Reke na lokacijo krajevnega štaba Loška dolina. V času desetdnevne vojne je bil član štaba TO na krajevni skupnosti v Loški dolini. Vseskozi je opozarjal tiste, ki so hodili na bojne položaje, da se izogibajo uporabi orožja, saj kot je rekel, ko se enkrat konflikt začne, se ga ne ustavi tako hitro. Pri osamosvojitveni vojni ga je najbolj presenetilo to, da so bili na krajevnem štabu ljudje različnih političnih prepričanj, a so vsi skupaj delovali složno. Vsak izmed njih si je prizadeval, da bi prebivalce Loške doline kar najbolje zaščitili.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič:

4. 7. 2021, Mag. Igor Omerza - Ciril Žebot velikan osamosvojitve

V oddaji Moja zgodba je bil z nami publicist in razsikovalec arhivov Igor Omerza. Predstavil je prvo knjigo iz serije Velikani slovenske osamosvojitve in Udba, ki je posvečena dr. Cirilu Žebotu.

V začetku oddaje smo govorili o ohranjenosti arhivskega gradiva.  Nekateri naši zgodovinarji se zgražajo nad dejstvom, da dokumente nekdanje tajne politične policije razkriva nekdo, ki ni zgodovinar. Zasledili smo celo izjave, da ni primerno, da so dokumenti tajne politične policije  dostopni javnosti. Postavilo se nam je vprašanje zakaj ni s strani zgodovinarjev večje želje po raziskavi tega gradiva?

Nadaljevali smo s Cirilom Žebotom. Knjiga se začne na Streliški ulici v Ljubljani, kjer sta dva vosovca Franc Stadler - Pepe in Kamil Kratochwill - Mile umorila prof. Lamberta Ehrlicha in njegovega spremljevalca študenta Viktorja Rojica. Rojic je bil naključna žrtev, saj sta morilca predvidevala, da bo ob prof. Ehrlichu hodil Ciril Žebot. Omerza Erlichov umor imenuje največji politični umor v naši zgodovini.

Oddajo smo začeli na Streliški ulici v Ljubljani, kjer sta dva vosovca leta 1942 umorila prof. Lamberta Ehrlicha in njegovega spremljevalca študenta Viktorja Rojica. Rojic je bil naključna žrtev, saj sta morilca predvidevala, da bo ob prof. Ehrlichu hodil Ciril Žebot.

V oddaji lahko izveste tudi, zakaj je Ciril Žebot osamosvojitelj, čeprav je na oni strtani Atlantika umrl leta 1989.


Mag. Igor Omerza, foto: Jože Bartolj

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj: