• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

21. 4. 2019, Anton Cestnik - Dnevnik iz 1. svetovne vojne

Tokrat smo predstavili življenjsko zgodbo vojaka Antona Cestnika, oziroma izbrane drobce iz njegovih dnevnikov iz prve svetovne vojne, za katere smo pravzaprav le posodili svoj glas. Večino dela je namreč opravila njegova družina. Ne le, da je skrbno ohranila rokopise, ampak je opravila tudi najtežje delo, transkripcijo rokopisa. Davor Zadnek je poleti 2002 besedilo pretipkal in ga vnesel v računalnik, njegova mama Sonja Cestnik, Antonova vnukinja, pa ga je lektorirala.

Zgodba je bila poslana prav uredništvu oddaje Moja zgodba z namenom, da jo predstavimo javnosti in s tem vsi skupaj izpolnjujemo poslanstvo oddaje, ki ga prepoznavamo v ohranjanju dediščine in predstavljanju različnih življenjskih izkušenj, zgodb in usod.

Anton Cestnik, foto: družinska last

Kdo je bil pravzaprav Anton Cestnik je zapisala njegova vnukinja Vida Slakan. Rodil se je leta 1884 na Tomažovčevi domačiji v Lokah. To je savinjska stran zasavskega hribovja. Na Črnem Vrhu pri Becejevih si je našel ženo Lucijo roj. Lukman, ki se je primožila na Tomažovčev dom. Ko je Anton odšel na fronto, sta ob njej doma ostala dva mala otroka. Nekaj let po srečni vrnitvi iz vojne in spletu več okoliščin, je Anton rodno Tomažovčevo domačijo prodal in skupaj z družino zagospodaril na ženini domačiji na Črnem Vrhu. Tam je poleg domačije v zahvalo za srečno vrnitev iz prve svetovne vojne pozidal kapelico, v katero je postavi kip Srca Jezusovega. Z ženo Lucijo sta življenje podarila devetim otrokom.

Anton Cestnik kot vojak v 1. sv. vojni, foto: družinska last

V prvi svetovni vojni je trpel na fronti in ujetništvu. V drugi svetovni vojni je trepetal za življenje treh svojih sinov. Eden od njih se ni vrnil domov. Med vojno je nesrečno izgubil tudi ženo Lucijo. Vse od leta 1943 je bil vdovec. Umrl je leta 1971 v 88. letu življenja.

Vnuki (24) se ga spominjajo predvsem po njegovi umirjenosti in globoki veri. Pogosto je hodil peš v 7 km oddaljeno župnijsko cerkev v Taboru k sv. Maši.

Dnevnik Antona Cestnika

Anton Cestnik je bil eden od številnih slovenskih vojakov, ki so med prvo svetovno vojno odšli v Galicijo in potem doživeli ujetništvo v prostrani Rusiji. Še vedno nimamo povsem natančnih podatkov koliko slovenskih vojakov je prišlo v rusko ujetništvo, vse bolje pa poznamo njihove življenjske zgodbe. Skupna številka ujetih avstro-ogrskih vojakov na vzhodnem bojišču je bila prek 2,1 milijona ujetih vojakov.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Marko Štepec:

14. 4. 2019, Bogomir Bizjak - pričevanje

Bogomir Bizjak iz Skrilj v Vipavski dolini je bil rojen leta 1922 na Predmeji v družini štirinajstih otrok. Januarja 1942 je bil vpoklican v italijansko vojsko in bil po prihodu v Milano kmalu poslan na otok Samos v Grčiji.

Največjo negotovost je doživel ob kapitulaciji Italije, ko je moral na nemški ukaz uničiti orožje in se predati Nemcem. Odveden je bil v nemško ujetništvo v Gornjo Sabanto v Srbiji, od koder mu je oktobra 1944 z nekaj sojetniki uspelo pobegniti. Pridružil se je 24. srbski udarni brigadi, ki je delovala v sklopu 2. armade NOVJ in se bojeval v sklepnih bojih na tleh Bosne in Hrvaške. Konec 2. svetovne vojne je doživel v Zagrebu.


Bogomir Bizjak, foto: Irena Uršič

Vojno so preživeli vsi člani velike družine, razen brata, ki je kot italijanski vojak izgubil življenje na vzhodni fronti. Bil je večkrat odlikovan, statusa borca pa, tako kot številni primorski borci, ni prejel nikoli.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Irena Uršič:

31. 3. 2019, Dr. Robert Brus - Dnevnik starega očeta iz 1. svetovne vojne

Gost oddaje je bil izredni profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Robert Brus, ki je sicer avtor več knjig o drevesnih in grmovnih vrstah in predava več predmetov povezanih z raziskovanjem gozdov. A se z njim nismo pogovarjali o raziskavah drevesnih vrst in gozdnih genskih virih, ampak o dnevniku njegovega deda Matije Petkovške, ki jih uredil in ob stoletnici konca prve svetovne vojne izdal v samozaložbi. Knjigo in odlomke iz nje je umestil zgodovinar dr. Marko Štepec.

Dr. Robert Brus in dr. Marko Štepec, foto: Jože Bartolj

Dr. Brus je predstavil, kdaj se je prvič srečal z zgodbo svojega deda in kako se je odločil za izdajo njegovega dnevnika. Kot zanimivost naj navedemo, da je pred tem tudi natančno raziskal in tudi obiskal vse kraje na vzhodnem bojišču, v Galiciji in kasneje na Tirolskem, kjer se je Matija Petkovšek bojeval in jih prehodil s svojim polkom v vojnih letih. Izvedeli smo, kako se je dnevnik ohranil, kako zahtevna je bila njegova transkripcija in rekonstrukcija poti po vzhodnem bojišču?

Zgodovino 97. pehotnega polka je predstavil dr. Marko Štepec, ki je spregovoril o značilnostih polka njegovi zgodovini in tudi, kako polkovno zgodovino dopolnjuje dnevnik Matije Petkovška. Dr. Štepec je v osrednjem delu citiral odlomke iz dnevnika.

Naslovnica dnevnika Matije Petkovška

Ob koncu smo izvedeli še, kakšna je bila dedova življenjska pot po vojni, kako je njegova zgodba živela v družinskem spominu in kako je družina sploh sprejela izid njegovega dnevnika. Prav tako nam je dr. Robert Brus odgovoril na vprašanje, ali je zdaj lik njegovega starega očeta kaj bolj prisoten v družinski zgodovini? Žal o življenju svojih prednikov ne vemo prav veliko. Spominjamo se očeta in mame, starih staršev že manj, morda so nam o njih pripovedovali starši, potem pa je zavedanja o prednikih konec. Morda nas na njih spominjajo le še vpisane letnice na pokopališču ... Tudi o tem nam je spregovoril dr. Robert Brus.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Marko Štepec:

24. 3. 2019, Matevž in Slavka Košir – pričevanje

V današnji oddaji nadaljujemo z zgodbo in spomini Matevža Koširja iz Suhega dola, iz župnije Šentjošt nad Horjulom, s pripovedjo pa se mu bo pridružila žena Slavka rojena Oblak, ki je bila rojena leta 1935 v kraju Brebovnica, župnija Lučine.


Slavka in Matevž Košir

Matevž začenja svojo pripoved s spomini na Italijane in Nemce, o medvojnem življenju na nemško italijanski meji, prav tam je namreč stala njihova domačija. Partizani so v času vojne k njim domov prišli samo enkrat. Takrat so jim Koširjevi dali hrano. Po vojni pa ni nastopil mir, ampak je bilo še hujše, kot med njo. Partizani so prihajali dan za dnem, jim vse pobrali, pred njimi so se morali domači večkrat skriti. Še huje je bilo na domu žene Slavke, kjer so bili zaradi lege domačije še bolj na udaru.

Slavkin oče je bil domobranec in je bil po vojni ubit v Škofji Loki. Družina je ostala brez očeta, otroci so bili skoraj vsi mladoletni in so morali trdo poprijeti za delo, če so želeli pri življenju ohraniti sebe in domačijo, na kateri so živeli. Mama jih je vzgajala v poštenju in spoštovanju, znali so poprijeti prav za vsako delo.

Matevž in Slavka Košir sta kljub povojnim obveznim oddajam in rekvizicijam obdržala kmetijo pri življenju. V težkih pogojih sta jo ne samo ohranila, ampak tudi obnovila in modernizirala, tako da je danes zgled ohranjenega podeželja in kulturno obdelane kmetijske pokrajine. Ponosna sta na svoj rod, ki dela in živi naprej.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

17. 3. 2019, Matevž Košir - pričevanje

Matevž Košir je bil rojen leta 1931 na Dolgih njivah pri Lučinah, v občini Gorenja vas. Družina je bila številčna, saj se je v njej rodilo 15 otrok, od katerih so štirje umrli že majhni. Ata je bil kolar in je kmetom delal vozove, zato doma ni bilo revščine. Ker pa sta ata in mama želela, da se vsi otroci navadijo delati, so vse, razen ene hčerke in sina, poslali služit. Ko je bil otrok star osem ali devet let, je šel za pastirja na domačijo k staremu atu. Vmes je redno hodil v šolo v Lučine. Pastir je bil pet let, imel je dovolj hrane in obleke, zato je bil zadovoljen in ni imel posebnega domotožja. Imel je namen, da se bo šel učit, potem pa mu je stari ata rekel, da bo ostal pri njih in delal.


Matevž Košir

Njihova domačija je stala na meji med nemškim in italijanskim okupacijskim območjem in je bila v času vojne na prepihu med obema okupatorjema. Starega ata je novembra 1942 ubila mina na nemško italijanski meji. Ob koncu vojne, leta 1945 so iz hiše, kjer je služil, od doma odšli trije fantje kot domobranci, vrnil se ni nihče ... Za delo pri hiši je ostal samo še Matevž. Leta 1949 jim je pogorel hlev, za vso obnovo je bil odgovoren Matevž. Leta 1951 je bil poklican v vojsko. Ob odhodu mu je stara mama obljubila, da bo dobil v last kmetijo, ko se bo vrnil.

Ko se je vrnil z vojske, je moral spet trdo poprijeti za delo na kmetiji. Njihova družina je bila pri povojnih oblastnikih slabo zapisana, zato je bila tudi kmetija stalno na udaru obveznih oddaj. Pobrali so jim živino, žito, meso, maslo, krompir, skratka vse, kar so dobili. Grozili so jim z zaplembo premoženja in z zaporom, če ne bodo dali obvezne oddaje. Poslali so jim celo preiskovalce, ki so preverili, če kje kaj skrivajo. To je trajalo od leta 1946 do 1949.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: