• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

30. 7. 2017, Martin Muc (1894 -1959) - Slovenski Odisej

Martin Muc se je rodil l. 1894 v Metliki. Skupaj s številnimi mobiliziranimi vojaki svojega letnika se je avgusta 1914, s 27. domobranskim pehotnim polkom odpeljal z ljubljanske železniške postaje proti vzhodnemu bojišču v Galicijo. Če najprej spregovorimo o vojaški enoti s katero je odšel v vojno proti Rusiji: gre za legendarno enoto pehotni polk cesarsko kraljevega domobranstva (Landwehr), avstrijske polovice - dualistično organizirane države: Avstro-Ogrske monarhije. Njegova polkovna zgodovina in pot po bojiščih, ki so jih prehodili, je tudi po zaslugi številnih spominskih in dnevniških zapisov - med njimi tudi izpod peresa Ivana Matičiča - med bolje raziskanimi zgodovinami avstro-ogrskih enot iz slovenskih nabornih območij. V 27. domobranskem pehotnem polku so služili večinoma Slovenci iz takratne dežela Kranjske. Po splošni mobilizaciji konec julija 1914 so se obvezniki 27 LIR zbrali v Ljubljani, in se nastanili po različnih javnih poslopjih. Vojakom so razdelili osebno opremo in orožja, po kratkih vajah na kasarniških dvoriščih in bližnji okolici, pa so jih začeli pošiljati na proti vzhodnemu bojišču.

15. avgusta 1914 so se odpeljali iz Ljubljane v okolico Stryja v Galiciji. Kot del 44. strelske brigade 22. domobranske divizije III. korpusa so na dolgotrajnih pohodih obloženi s težko prek 25 kilogramov odšli proti ruski meji. Od dnevnih in nočnih maršev izčrpani vojaki so 26. avgusta prekoračili reko Zloto lipo in na položajih na grebenu Krasne so se brez zaklonov znašli v peklenskem ognju ofenzive ruskega topništva in pehote, ki jim povzročil hude izgube in jih prisilil v umik. Tam so se prvič srečali z vso grozo vojne. Številni vojaki so prišli v dolgoletno rusko ujetništvo.

Kot kje bilo že večkrat v oddaji Moja zgodba poudarjeno, je vsak vojak imel svojo osebno inposebno zgodbo in tudi zgodba Martina Muca je precej samosvoja, hitro se je ločila od omenjene polkovne zgodovine, ki se začne na vzhodnem bojišču in nadaljuje na širnih planjavah Sibirije.
21. avgusta 1914 je njegov bataljon prispel v Stryj, od tam pa nadaljeval na dolgotrajen pohod proti ruski meji. 26. avgusta je pri Przemyslanih doživel ognjeni krst: »Tedaj se je začela groza. Kakor toča so se vsule ruske krogle od treh strani, nad nami so zažvižgali šrapneli in zaječale so granate, kakor bi zdivjala nad nami strašna nevihta z orkanom.«

Kot ranjenec je bil prepeljan v Lvov in nato na Dunaj. Prvič se je vrnil v Ljubljano 11. septembra 1914, a vojna zanj ni bila končana. Po okrevanju je bil 26. oktobra 1914 ponovno poslan na fronto. Z mladimi vojaki nadomestnih bataljonov, ki so s prepevanjem in vriskanjem izražali navdušenje, se je tokrat molče odpeljal prek Budimpešte proti Karpatom. Njegova enota je izstopila na postaji blizu utrjenega mesta Przemysl in odšla na bojišče pri Jasli ob reki Visloki. Tam je bil Martin Muc 22. decembra zajet in je odšel v dolgotrajno rusko ujetništvo. Pot ga je vodila v mesto Lvov, ki ga je po avstro-ogrskem umiku zasedla ruska vojska, nato je bil prepeljan v ujetniška taborišča v Kijevu, Samari in Taškentu. Ob koncu leta 1917, v času revolucije, je iz ujetniška taborišča pobegnil in odšel proti Sibiriji. Začela se je njegova dolgotrajna pot domov, ki je vodila z vlakom od Kazalinska in Samare do Čeljabinska, Omska, Tomska in Tajge, kjer je bil do konca leta 1918. Z iznajdljivostjo in veliko sreče je spoznal in preživel tragedijo ruskega državljanskega spopada. Zaradi zaostrenih razmer je odšel v Mandžurijo v mesto Harbin in avgusta 1919 v Blagoveščensk. Od tam se je odpeljal v Vladivostok, kjer pa se mu med množico povratnikov ni uspelo vkrcati na ladjo. Zaradi pomanjkanja denarja, slabih prehranskih razmer in nezmožnosti pridobitve dela se je vrnil v Blagoveščensk, kjer je imel znance in zaposlitev. Šele proti koncu leta 1922 se mu je posrečilo odposlati več pisem v rojstni kraj. Iz Blagoveščenska se je potem odločil za pustolovsko pot do »zlatih polj« ob rekah daljne Kamčatke. Želja po vrnitvi v domovino ga je znova popeljala proti zahodu do Odese, kjer pa ga oblasti niso pustile prek meje, zato se vnovič vrnil v Blagoveščensk. Pobegnil je v Šanghaj, tam se mu je končno uspelo vkrcati na ladjo in prek Hongkonga, Saigona, Singapurja, Colomba, Sueškega prekopa in Port Saida se je vrnil v Evropo. Na ladji je zbolel za gripo. »Edino, kar mi je še ostalo, je bila stara oguljena obleka in nekaj perila.« V Marseillu je trajalo šest dni, da si je prek konzulatov SHS in Italije uredil osebne dokumente, vizume in potne listine za pot prek Italije. S s staro oguljeno obleko in skromnim kovčkom se je 25. februarja 1927 prek Trsta vrnil v Ljubljano in nato v rojstno Metliko. Tam ga ni nihče več pričakoval, saj je bil razglašen za mrtvega, njegova žena pa je umrla že 21. oktobra 1922.

»V Metliki me gleda vse z nekako pritajeno grozo v očeh, kakor da sem se v resnici dvignil iz groba in sem še ves poln mrtvaškega duha. Že pred davnimi leti so me proglasili za mrtvega in me črtali iz svojih spominov. Bled in nemiren sem povpraševal, ali izvedel sem toliko zame strašnih novic, da sem se še tiste trenutke neštetokrat pokesal, da sem se vrnil, in si dejal, da bi bilo zame stokrat bolje, ako bi bil poginil daleč v sibirskih samotah in bi se ne bil nikoli povrnil.«

Martin Muc je odšel v Ljubljano in si tam uredil znano krojaško delavnico - damsko krojaško in šiviljsko delavnico Muc.

Svoje dogodke je po dolgotrajnem povratku domov - vrnil se je namreč šele leta 1927 - popisal v spominih, ki se berejo kot pravi potopis. Izšli so pod naslovom Skozi Sibirijo, in podnaslovom Zgode in nezgode slovenskega vojaka v svetovni vojni, l. 1933 in l. 1934 v dveh delih pod okriljem Vodnikove družbe v Ljubljani. Oba dela skupaj obsegata 286 strani drobno tiskanega besedila.

Umrl je l. 1959 v Ljubljani.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil kustos Muzeja novejše zgodovine Slovenije mag. Marko Štepec:

23. 7. 2017, Posvet o človekovih pravicah - 3. del

Prisluhnete lahko tretjemu delu prispevkov, ki so bili predstavljeni na mednarodnem znanstvenem posvetu z naslovom Človekove pravice in temeljne svoboščine: ZA VSE ČASE! Posvet je potekal decembra 2016 v Škofji Loki in so ga pripravili Študijski center za narodno spravo, Narodna in univerzitetna knjižnica, Loški muzej Škofja Loka, Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka in Muzejsko društvo Škofja Loka.


Dr. Vida Dežalek Barič, foto: ŠCNS

V prvem delu oddaje je spregovorila sodelavka Inštituta za novejšo zgodovino dr. Vida Deželak Barič, ki je predstavila razlike med deklarativnim in dejanskim spoštovanjem človekovih pravic v okviru Osvobodilne fronte.


Dr. Tamara Griesser Pečar, Foto: ŠCNS

Sledi predavanje predavateljice na oddelku za zgodovino na Mariborski Filozofski fakulteti in Fakulteti za uporabne družbene študije Univerze na Primorskem, ter sodelavke Študijskega centra za narodno spravo dr. Tamare Griesser Pečar z naslovom Operativni načrt tajne policije proti Cerkvi v letih 1947 in 1948.

Oddajo je pripravila Marta Keršič iz Študijskega centera za narodno spravo:

16. 7. 2017, Gradnja Bohinjskega predora 1900 - 1906

V Bohinjski Bistrici so 19. maja 2017 slovesno odprli razstavo na vagonu avtovlaka s podobo inžinirja Maksa Klodiča. Ta je bil eden od pomembnih graditeljev Bohinjskega predora, ki je s svojimi 6.327,3 metrov najdaljši slovenski železniški predor. To je bilo izhodišče pogovora, ki smo ga pripravili v sodelovanju z Gorenjskim muzejem Kranj in njegovo direktorico Marjano Žibert, ter avtorjem knjige Skrivnosti Bohinjskega predora železničarjem Ervinom Sorčem.

Direktorica Gorenjskega muzeja Marjana Žibert in avtor Ervin Sorč, foto: Gorenjski muzej

V zanimivem pogovoru smo spoznali zgodbo gradnje Bohinjskega predora ter tudi ljudi, ki so med letoma 1900 in 1906 pripomogli k njegovi izgradnji. Na prvem mestu je tukaj ime grofa Giacoma Ceconija, ki je s to gradnjo končal svojo bogato gradbeno kariero. Ob njegovem imenu je treba zapisati še to, da so tunel gradili ročno, predorsko cev so prebili 8 mescev pred rokom, skupno so ga gradili 53 mesecev in da v končnem računu ni bilo nikakršnih aneksov. Cena je bila taka, kot jo je leta 1901 potrdil dunajski parlament.

Bohinjski predor 1906

Ervin Sorč zatem predstavil še nekatere druge ljudi, ki so imeli pomembno vlogo pri gradnji Bohinjskega predora, denimo v začetku omenjenega Maksa Klodiča, ki je bil gradbeni nadzornik in in geodet pri gradnji tunela. Omeniti je potrebno še inženirja Carla Wurmba, ki je projektiral traso železnice in nadinžinerja Franza Vitala Lusserja, ki je vodil izkop tunela iz smeri Podbrda. Kot zadnjega lahko omenimo še takratnega bohinjskega duhovnika Janeza Pibra, ki je imel veliko posredniško vlogo med Bohinjci in gradbeniki, predvsem kar se tiče odkupa zemljišč za traso železnice.

Več pa lahko slišite v pogovoru, ki ga je z Marjano Žibert in Ervinom Sorčem vodil Jože Bartolj:

9. 7. 2017, Posvet o človekovih pravicah - 2. del

Decembra 2016 je v Škofji Loki potekal dvodnevni mednarodni znanstveni posvet z naslovom Človekove pravice in temeljne svoboščine: ZA VSE ČASE!

K sodelovanju so bili povabljeni zgodovinarji, arhivisti, pravniki, sociologi in drugi raziskovalci s področja družboslovja in humanistike, ki so v svojih prispevkih predstavili ter opozorili na kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenskem in hrvaškem prostoru v 20. stoletju. Posebej so bili k sodelovanju avtorji, ki so v svojih prispevkih spregovorili o lokalni tematiki in o primerih kršenja človekovih pravic nad posamezniki ali skupinami na območju Škofje Loke in okolice.


Mag Jože Štukl, foto: ŠCNS

Tokrat lahko prisluhnete mag. Jožetu Štuklju, sodelavcu Loškega muzeja Škofja Loka, ki bo predstavil Loški grad v 20. stoletju in usodo njenih lastnic.


Helena Janežič. foto: ŠCNS

V drugem delu oddaje pa lahko prisluhnete sodelavki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani Heleni Janežič, ki je vodja zbirke tiskov zunaj Republike Slovenije, nekdanjega prepovedanega D - fonda. Spregovorila je o cenzurirani literaturi v času povojne komunistične vladavine v slovenskem prostoru.

Oddajo je pripravila Marta Keršič:

2. 7. 2017, Avstro-Ogrski vojak Franc Kočevar (1881 – 1966)

Tokrat lahko prisluhnete zgodbi Franca Kočevarja slovenskega vojaka 87. pehotnega polka in njegove vojne dnevnike. Gre sicer čitljiv, še neobjavljen, rokopis, ki ga hrani družina, ki pa je pisan brez upoštevanja uveljavljenih pravopisnih pravil, ločil z mnogimi tujkami, ki so jih vojaki uporabljali v vsakdanji komunikaciji in številnimi jezikovnimi posebnostmi. Njegov opis je morda na trenutke nejasen a zato prinaša, v preproste besede ujeta čustvovanja, doživljanja in občutja, ki jih v zgodovinopisju le redko v polni mero upoštevamo in raziskujemo, čeprav so pomemben del resničnosti.


87. pehotni polk v katerem je Franc Kočevar služil je bil ustanovljen l. 1883. Poveljstvo polka in trije njegovi bataljoni so bili v Pulju, poveljstvo in enote 1. bataljona pa v Celju. Razen enega bataljona, ki je odšel na balkansko bojišče je polk svoj vojni krst doživel v Galiciji in katastrofalni umik na Karpate. Ta del polkovne zgodovine je odlično opisan v dnevnikih Franca Kočevarja na podlagi osebnega doživetja. Vojaki 87. pešpolka so pozneje sodelovali na avstro-ogrsko - italijanskem bojišču v bojih na Doberdobski planoti, na Tirolskem in ob reki Piavi - posebej pa so njegovi vojaki zasloveli po najtršjih možnih bojih pri obrambi položajev na Sv. Gabrijelu, ki ga danes poznamo pod imenom Škabrijel. Franc Kočevar je bil takrat že v dolgotrjanme ruskem ujetništvu, ki ga je prav tako skrbno popisal.


87. pehotni polk je bil po narodnosti sestavljen iz 94 % Slovencev in 6 % Nemcev. Saj je njegovo naborno območje obsegalo širše ozemlje spodnje štajersko in sicer: celjski okraj z okolico, Ptuj, Ormož, Slovenske Konjice, Pohorje, Tuhinjsko dolino in Brežice. Tu se polkovna zgodba poveže z vpoklicanim vojakom Francem Kočevarjem.

Franc Kočevar se je rodil l. 1881 družini iz Stranj. V šolo je hodil k Sv. Antonu v Gorenjem Leskovcu. L. 1902 je bil potrjen za triletno vojno službo v 87. pešpolk. 31. julija 1914 pa je bil v spološni mobilizaciji vpoklican in 15. avgusta je odšel na vzhodno bojišče v Galicijo. Doma je ostala njegova žena z eno letom starim otrokom - sinom Jožkom.


V svojih rokopisih je zabeležil je o svojem odhodu v vojno 28. julija zapisal:

»Prispel sem v Celje in še tisti dan smo odšli na Teharje, kjer je bil I. bataljon pešpolka št. 87. Tam smo čakali na odhod. Med tem časom smo imeli v okolici različne orožne vaje. V petek popoldan 14. avgusta smo odšli v mesto Celje z mnogimi raznovrstnimi barvnimi, velikimi in malimi zastavami neznansko okinčani in od velike množice Celjskih prebivalcev pozdravljeni. Ob sončnem zahodu smo se odpeljali proti Budimpešti.«

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil mag. Marko Štepec: