• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

27. 3. 2016, Peter Bergant o usodi Jožeta Beraneka

V oddaji Moja zgodba nam je Peter Bergant predstavil usodo ilustratorja Jožeta Beraneka, ki je bil po drugi svetovni vojni popolnoma zamolčan, zaradi njegovega dela v propagandnem oddelku Slovenskega domobranstva. V drugem delu oddaje pa lahko prisluhnete „Beranekovemu pismu", literariziranemu besedilu Petra Berganta, ki skozi usta umrlega ilustratorja govori svojemu sinu. Prebral ga je dramski igralec Pavle Ravnohrib.

 

Jože Beranek, roj. 22.6. 1913, ubit: (2.?) junij 1945

Rojen je bil materi Vilemini, roj. Teplicky sicer na Češkem v kraju Piskova Lhota. Oče Jan je bil avstroogrski vojak in glasbenik. S tremi otroki je prišla družina najprej v Zagreb. Takrat je bil Jože star 9 let. Po enem letu zagrebškega življenja, so se leta 1922 preselili v Ljubljano, kjer so dobili malo hiško na Galjevici in jo postopoma odplačevali.
Sin Jože je leta 1930 končal meščansko šolo. Pet let kasneje pa je diplomiral na oddelku za gradbeništvo in arhitekturo tehnične srednje šole v Ljubljani. Imel pa je očitno velik risarski talent. Zaprosil je za šolanje v Pragi, na likovni akademiji. Žal ni mogel dokončati študija, ker je umrla mama.
Zatem se je zaposlil v Saturnusu, kjer je slikal na embalažo. Tam so namreč izdelovali kovinsko embalažo. Vmes je odslužil vojaški rok in se vrnil s činom podporočnika. Leta 1940 se je poročil z Marijo Lupinc, s katero sta leta 1943 dobila sina Marka.

Prijavil se je na natečaj Slovenca, kjer so iskali ilustratorja. Bil je sprejet. Opremljal je knjižne ovitke, pri številnih knjigah pa je dodal veliko vrednost- svoje ilustracije. Nepozabni so njegovi motivi planinskega življenja. Istočasno so v nadaljevanjih izhajale v Slovencu zgodbe in povesti Joža Tomažiča, ki jih je ilustriral v stripovski maniri. Ilustriral je večino njegovih Pohorskih pravljic in Pohorskih bajk. V letu 1943 je izšel roman v slikah »Quo vadis« Znani roman Henrika Sienkiewicza je priredil Edvard Traven. Akademski slikar Marijan Tršar je te ilustracije ocenil za vrh njegovega ustvarjanja. Ker je družina potrebovala denar, je veliko risal tudi sicer. Znani so njegovi plakati za turizem.

Jeseni 1944 je vstopil v propagandni oddelek Slovenskega domobranstva. Tu je skrbel za ilustracije in opremo revije Slovensko domobranstvo. Zasnoval je tudi vrsto plakatov, ki so vabili v domobranske vrste.
Ko je bilo konec vojne, ni odšel v Avstrijo. Trdil je, da se nima česa bati, saj ni sodeloval v vojaških operacijah. Tako je maja 1945 ostal v Ljubljani. Knoj in Ozna sta skupaj „čistila" Ljubljano „sovražnih elementov". Vršilec dolžnosti komandanta generalštaba slovenske NOV Dušan Kveder in politkomisar Viktor Avbelj sta 12. maja izdala razglas, da se morajo vsi pripadniki nekdanje nemške vojske in pripadniki enot v službi okupatorja najkasneje v tednu dni javiti komandam mest ali drugim vojaškim organom, sicer jih bodo kaznovala vojaška sodišča. Zajete ljudi so zapirali v mestne zapore na Poljanski cesti pa tudi v taborišče Šentvid. Ob razglasu se je Beránek javil komandi mesta Ljubljana. Žena mu je branila, ampak on se je šel javit ... Obdržali so ga v zaporu. Od obljub, da bo pomiloščen, ni bilo nič. Nekega junijskega dne je prišel po tednu dni zapora domov. Povedal je, da se je vrnil le toliko, da pozdravi ženo in sina, preden jih odpeljejo na Krim „sekat drva". Odšel je in nikoli več se ni vrnil.
Govorilo se je, da so jih odpeljali nekam proti Igu. Domači niso nikoli izvedeli, kje je končal. Bojda so mu pred smrtjo odsekali roki v zapestju, »da ne bo mogel več malati domobranskih plakatov«.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

20. 3. 2016, Zdešarjev simpozij - mag. Blaž Otrin

Prisluhnete lahko še zadnjemu predavanju iz Zdešarjevga simpozija v Celju novembra 2015, ki je potekal pod naslovom "V življenje in ne v Barbarin rov".

Mag. Blaž Otrin je spregovoril na temo "Zdešar kot ohranjevalec zgodovinskega spomina". Njegovo predavanje se je posvečalo Zdešarjevemu ukvarjanju z zgodovino Slovencev, kot tudi širše, ter njegovemu odnosu do aktualnega družbenega trenutka, ki ga je zaznaval.

 

Prisluhnite oddaji:

13. 3. 2016, Zdešarjev simpozij

Zaradi Radijskega misijona je bila oddaja Moja zgodba dolga le slabih trideset minut. V njej pa smo objavili še dve pričevanji iz Zdešarjevega simpozija, ki je v Celju potekal v mesecu novembru 2015. Slišali smo lahko odgovor izseljenskega duhovnika msg. Janeza Puclja na vprašanje o udbovskih špicljih, ki so nadzorovali delovanje duhovnikov med našimi zdomci.

Minorit p. Jože Lampret, ki je dolga leta deloval med Slovenci v Gradcu pa je obudil spomin na pokojnega Janeza Zdešarja in srečanja izseljenskih duhovnikov.

Dr. Janez Zdešar (1926-2013)

Prisluhnite posnetku:

6. 3. 2016, Okrogla miza 25 let Slovenije - Ptuj

V oddaji "Moja zgodba" smo predvajali prvi del okrogle mize, ki jo je Radio Ognjišče ob 25-letnici slovenske samostojnosti pripravil v refektoriju minoritskega samostana na Ptuju. Na njej so sodelovali kar štirje ministri, ki so delovali v tako imenovani osamosvojitveni vladi. Spomnili so na ključne dogodke osamosvajanja, komentirali, zakaj je prišlo do razpada Demosa ter spomnili na tisto, kar nam ni uspelo.

Zbrane je najprej nagovoril dr. Peter Vencelj, ki je vodenje resorja prevzel star 51 let. Je doktor s področja mehanike, rojen v Stražišču pri Kranju. Preden je postal minister je bil predsednik Republiškega odbora za usmerjeno izobraževanje pri Izobraževalni skupnosti Slovenije. Bil je tisti minister, ki je bil s slovenskimi športniki, ko so ti prvič nastopili s slovensko zastavo na zimskih olimpijskih igrah v Albertvilu.

Drugi je zbrane nagovoril dr. Janez Dular iz Vavte vasi. Funkcijo, kakršne prej nismo poznali je prevzel s 47. leti in je jezikoslovec in doktorand slavistike. Glavno nalogo - spodbuditi Slovence zunaj Slovenije k množični podpori državne osamosvojitve - je opravil z odliko, piše dr. Rosvita Pesek. Z imenovanjem v osamosvojitveno vlado je pridobil tri uslužbence, tri sobe in nič finančne samostojnosti.

Predzadnji je zbrane nagovoril dr. Jože Osterc, ki je z 48. sicer doktor agronomskih znanosti, doma iz Prlekije, postal minister za kmetijstvo. Ko je nastala maja 1988 Slovenska kmečka zveza, je bil s študenti tam, postal je njen član, leta 1990 pa tudi edini minister iz te stranke v Peterletovi vladi. Njegova temeljna naloga v osamosvojitveni vladi je bila, da novonastali državi zagotovi ustrezno stopnjo samooskrbe s hrano, ker je ta za nacionalni obstoj še kako pomembna.

Zadnjemu pa so slušatelji na Ptuju prisluhnili Izidorju Rejcu, ki je v vladi začel delati z 54. leti. Je ekonomist, rojen v Dolah pri Idriji. Pred nastopom službe ministra je bil direktor Alpine iz Žirov in direktor Mercatorja. V času slovenske pomladi je bil med ustanovitelji slovenskega krščansko-socialnega gibanja oziroma Slovenskih krščanskih demokratov.


Prisluhnite posnetku okrogle mize, ki jo je vodil Alen Salihović:

28. 2. 2016, Anton Vidmar - mobiliziran v italijansko vojsko

Anton Vidmar se je rodil 1. februarja 1921 na Otlici nad Vipavsko dolino. Danes, v 95 letu starosti je eden redkih v Sloveniji, pa tudi širše, ki je izkusil eno najhujših bojišč med 2. svetovno vojno - bojišče v severni Afriki.

V Libijo je bil poslan marca 1942, v času uspehov nemško-italijanskih sil. Fronte sredi razbeljene puščave v nepojmljivih okoliščinah se je rešil, ko se je v prvi bitki pri El Alameinu predal Britancem.

Njegovi starši so 26. avgusta 1942 z vojnega ministrstva v Rimu prejeli obvestilo, da je njihov sin, Anton Vidmar, od 16. julija 1942 pogrešan v spopadih v coni El Alamein. Sreča je bila na njegovi strani in kot vojni ujetnik je bil odpeljan v Zonderwater v Južni Afriki, koder je bilo med 2. svetovno vojno največje ujetniško taborišče na svetu za zajete italijanske vojake. Na prošnjo je odšel iz taborišča, naprej na delo v gozd, nato k prijazni angleški družini v okolici Johannesburga.

Domov se je lahko vrnil šele januarja 1947, a je bil pred prihodom domov zaslišan in je noč moral preživeti v zaporu. Končno se je vrnil v rojstno Otlico, ki zanj ni bila več taka kot pred vojno, in med ljudi, ki jih je vojna različno in tragično zaznamovala.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Irena Uršič: