• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

3. 1. 2016 – Franc Krašna in Filip Terčelj – 70 let po umoru

Ob 70. obletnici mučeniške smrti prof. Filipa Terčelja in Franca Krašne, župnika v Sorici in Davči bodo 7. januarja 2016 ob 11.uri blagoslovili nov spomenik mučencema prof. Filipu Terčelju in župniku Francu Krašni v Štulčevi grapi, na mestu, kjer sta bila zverinsko umorjena.

O umoru sta v oddaji Moja zgodba spregovorila Franc Peternelj in Matevž Čemažar.

Franc Peternelj je bil takrat star šest let in je umorjena duhovnika še videl na praznik Svetih treh kraljev, ko sta prišla maševat v Davčo in bila na kosilu pri vaškem organistu, Francetovemu očetu. Za vse življenje ga je zaznamoval križ, ki mu ga je ob odhodu na čelo podelil Filip Terčelj. Zato si je vse živlejnje prizadeval, da bi prava zgodba o umoru obeh duhovnikov prišla v javnost. Zato si prizadeva tudi drugi sogovornik Matevž Čemažar.

V oddaji lahko prisluhnete rekonstrukciji zadnjih ur življenja ubitih duhovnikov in tudi njunega skrivnega prekopa ter pokopa na pokopališče v Davči leta 1947.

Oddajo je pripravil Jože Bartolj:

27. 12. 2015, Zdešarjev simpozij – Jurij Pavel Emeršič in škof Stanislav Lipovšek

14. in 15. novembra 2015 je v Domu sv. Jožefa v Celju potekal simpozij o človeku, velikem Slovencu, duhovniku in teharskem beguncu dr. Janezu Zdešarju (1926- 2013).
V tokratni oddaji lahko prisluhnete predavanju dr. Jurija Pavla Emeršiča z naslovom Zdešar v očeh jugoslovanske UDBE in pa pridigi celjskega škofa Stanislava Lipovška, ki jo je imel pri sveti maši za Janeza Zdešarja v cerkvi sv. Ane v Teharjah.

Zgodovinar Jurij Pavel Emeršič se je v svojem predavanju posebej ustavil ob težavah, ki jih je imel Zdešar v povezavi z jugoslovanskimi tajnimi službami. „Zdešar je tudi sam dejal, da so bila prav sedemdeseta leta, leta najhujšega pritiska, ker so ga izvajali na raznih nivojih. Od matice, konzulata, klubov, šole, Ciril-Metodijskega društva..."


Udeleženci simpozija so se zbrali tudi pri maši pri sv. Ani na Teharjah, v neposredni bližini taborišča in morišča. Somaševanje je vodil celjski škof Stanislav Lipovšek, ki je dejal, da mu je pokojni Janez Zdešar večkrat povedal, kako sta bila pogled na to cerkev in zvon, ki je zvonil pogosto edino upanje in tolažba. „Bog daj, da bi tudi v Cerkvi na Slovenskem uresničevali izziv, ki nam kar nekako ne gre od rok, to je vabilo k spravi in odpuščanju Pokojni Janez Zdešar je svetilnik in luč na tej poti, skupaj z mnogimi sojetniki vemo, da so umirali z rožnim vencem v roki in molitvijo na ustnicah in odpuščanjem v srcu. Zato nas Cerkev v naši domovini vabi, da stopimo tudi mi na to pot. Sprava se ne začne pri krivcu, ampak se začne pri žrtvi."

Prisluhnite oddaji:

13. 12. 2015, Zgodba Jožice Pečnik in problematika izgnanih Slovencev

Jožica Pečnik je bila kot otrok izgnana skupaj s širšo družino s Podkuma v Nemčijo. Na poti je zbolela, v delovnem taborišču v Nemčiji je zaradi joka in bolečin motila ostale, ki niso mogli delati. Starši so želeli dobiti zdravnika zato so jo odpeljali v bolnico. Bolezen je iz običajnega prehlada prešla na celotno telo.

Staršem so zdravniki dejali, da Jožici ne morejo pomagati. Nato so jo obdržali v zdravilišču. Ob koncu vojne so starši prišli domov brez Jožice. Rdeči križ jo je iskal, po dveh letih so starši dobili informacije in so jo našli v zdravilišču v Schwarzwaldu. Spominja se, da je bila v sobi z več posteljami, ležala je v mavčnem koritu, ki je bil narejen po telesu. Bila je privezana na posteljo.

Šele l. 1948 so jo poslali domov. Z veliko volje in odločnosti, saj se je morala zaradi bolezni za vsak korak veliko bolj naprezati kot ostali otroci, je doma začela šolanje in se po gimnaziji že triintridesetletna vpisala na fakulteto.


Do upokojitve je nato delala kot logopedinja.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Monika Kokalj Kočevar:

6. 12. 2015, Zdešarjev simpozij - Tamara Griesser Pečar

14. in 15. novembra 2015 je v Domu sv. Jožefa v Celju potekal simpozij o človeku, velikem Slovencu, duhovniku in teharskem beguncu dr. Janezu Zdešarju (1926- 2013).

Bil je eden redkih, ki mu je uspelo pobegniti dobesedno izpred Barbarinega rova, kamor bi ga verjetno poslali, če se ne bi odločil za pobeg iz teharskega taborišča in Slovenije. Kljub temu, da je na Teharjah za las ušel smrti in da ga je ves jugoslovanski čas sledila UDBA, je bil eden prvih, ki se je po osamosvojitvi z vsem navdušenjem začel vračati v Slovenijo, jo sooblikovati in se je povsem vrnil vanjo na starost, prav v neposredno bližino Teharij, k Sv. Jožefu nad Celjem. Sodelovali so predavatelji, ki so dr. Janeza Zdešarja tudi osebno poznali, z njim delali ali se z njim srečevali. Tako so ob dogodku zbrali vsebino, ki je zaznamovala njegovo življenje in čas, ter jo ohranili za prihodnost in morda tudi za kasnejša, še bolj poglobljena razmišljanja.


Prva je o Zdešarju in njegovi življenjski poti predavala dr. Tamara Griesser Pečar:

29. 11. 2015, Vinko Dobršek in problematika mobilizirancev v nemško vojsko

Vinko Dobršek z Sestrž pri Majšperku je bil prisilno vpoklican v nemško vojsko. V družini je bilo osem otrok, šest sester in dva brata. Starejši brat je bil vpoklican že prej in je večkrat pisal s fronte. Bil je zajet in je dve leti preživel v ujetništvu.

Vinko je tako že vedel kaj se zgodilo. Avgusta 1944 so ga vpoklicali v RAD, nemško državno službo. Odšel je z vlakom iz Maribora, v skupini pa so bili tudi njegovi trije sovaščani. V Avstriji je ostal tri mesece. Spominja se predpostavljenih, ki so vpili na njih: Windische Hund, sprich Deutsch!«


V RAD so ga učili streljati, učili preživetja, naučili dobro plaziti po tleh, veliko so tudi telovadili. Disciplina je bila zelo huda. Pa tudi zelo so bili pozorni na čistočo. Predpostavljeni so vsakokrat pregledovali nohte na rokah. Poleg učenja so tudi veliko delali. Pokrivali so strehe, namreč, z lopatami so rezali zemljo ter s prstjo in travo pokrivali strehe. Bil je v skupini kjer so bili pretežno Slovenci. Zadnji mesec bi moral na dopust vendar ga Slovenci niso dobili.

Potem so jih poslali v München, v Adolf Hitler Kasarno. Določen je bil k grenadirjem in postal pomočnik mitraljezca. Takrat so München že bombardirali. Nekoč so bili kar tri dni zakopani. Zaradi alarmov so bili nekaj časa v gozdu v barakah. Nato pa so jih poslali na rusko fronto.

Mladi šestnajstletni fantje so bili preplašeni. Spominja se, da so veliko bežali, reševali pa so jih pripadniki enot SS. Večinoma so se umikali. Mladi fantje so bili neizkušeni, a so jim starejši vojaki prigovarjali, da naj med neposrednimi spopadi držijo glave »dol«. Na fronti je bil ranjen v desno roko, zato so ga poslali v bolnišnicov zaledje.

Od tam je po petih dneh je večja skupina Slovencev skupaj pobegnila. Najprej jih je bilo 12. Odpravili so se proti Sloveniji. Tri tedne so bili na poti, čeprav so bili prepričani, da bodo pot zmogli v krajšem času. Po Avstriji so večkrat spraševali za pot. Orožje so že zelo hitro pustili v gozdu, saj so vedeli, da bi bili tako bolj ogroženi. V skupini je bil tudi domačin iz Pragerskegain s Prlekije. S seboj so imeli kar nekaj opreme, ki so jo zamenjevali za hrano. Vinko je oficirske škornje je zamenjal za civilno obleko, ki si jo je nadel kar čez nemško uniformo. Noči so bile še vedno hladne in kar prav mu je prišlo, da je imel na sebi dve obleki oz. uniformo. Prišli so do Dravograda in nato naprej do Bistrice. 20. maja 1945 so bili doma.

Nato se je moral javiti partizanom in oditi pred komisijo, ki ga je pregledala. Povedal je, da je zaradi še ne dobro zaceljenih ran, vojaško nesposoben. Začasno so ga odpustili. Ko je šel proti domu so ga prestregli partizani in ga želeli kot dezerterja ustreliti. Rešil ga je višji oficir iz njihove vasi, ki ga je preprosila njegova mati. Doma je nato mati uniformo prebarvala in prekrojila.

Pozneje je moral tudi na t.i. dosluženje. Priznali so mu 10 mesecev nemške vojske. Najbolj si je zapomnil, da so morali nekdanji nemški vojaki, ki so bili sedaj v JA in so bili izurjeni vojaki, učiti svoje predpostavljene, npr. kako se razstavi in sestavi mitraljez in ostalo, saj so imeli le ti za seboj že dobro nemško »ausbildungo«.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Monika Kokalj Kočevar in v kateri je podrobneje spregovorila tudi o problemu mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko.