• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

25. 10. 2015, Jožejka Debeljak Žakelj – pričevanje o družini dr. Tineta Debeljaka 1. del

Prisluhnete lahko prvemu delu pričevanja Jožejke Debeljak Žakelj, najmlajše od treh otrok pokojnega slovenskega literarnega kritika, prevajalca, urednika in pesnika, dr. Tineta Debeljaka.

Jožejkin oče dr. Tine Debeljak je bil rojen leta 1903 v Škofji Loki. Po končani osnovni šoli je obiskoval Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano in študij nadaljeval na ljubljanski univerzi, kjer je študiral slavistiko in primerjalno književnost. Že v času študija je pisal pesmi in jih objavljal v revijah.

Kot profesor je budno spremljal kulturno-politično dogajanje in objavljal v slovenskih časopisih in revijah. Kasneje je prevzel mesto urednika pri tedaj največjem slovenskem katoliškem dnevniku Slovenec, kar mu je omogočilo stik s kulturniki različnih nazorov tako doma kot po svetu. Zanimali so ga vsi slovanski jeziki, kar je botrovalo temu, da se je odpravil na študij v Varšavo. Leta 1939 je doktoriral na Univerzi v Ljubljani.

Po koncu druge svetovne vojne se je umaknil na Koroško. Preko številnih taborišč je leta 1948 emigriral v Argentino. V Buenos Airesu je najprej delal v farmacevtski tovarni, nato kot vratar v tovarni cementa v kraju Loma Negra, zatem kot skladiščni uradnik. Njegova družina - žena in trije otroci - so prišli za njim v Argentino, po posredovanju Rdečega križa, leta 1954. Ta leta ločitve so močno vplivala na njegovo literarno delo.


Leta 1949 je izdal prvo leposlovno delo emigrantov v Argentini z naslovom Črna maša za Slovence, ki so bili pomorjeni med in po vojni. V delu so prikazane grozote vojne in revolucije. Kritiki so jo ocenili kot njegovo najboljše delo. Literarnozgodovinsko, uredniško in kritično delo dr. Tineta Debeljaka obsega čez 50 knjižnih izdaj. Njegovo delo je torej izredno obsežno.

Gospa Jožejka je spregovorila o povojni begunski poti svojega očeta, o tem, kako so njeno mamo in tri otroke izgnali iz hiše v Ljubljani, in kako jih je v povojnih časih nadzorovala Udba. Stike z očetom so vzdrževali samo preko pisem, v katerih pa so se podpisovali s psevdonimom in ne s pravimi imeni. Po devetih letih so se mama in trije otroci spet srečali z očetom v Argentini in tam zaživeli novo življenje.


Oddajo je pripravila Marta Keršič:

11. 10. 2015, Moja zgodba 10 let

Oddaja Moja zgodba obeležuje 10 letnico delovanja. V tem času je postala največji arhiv ustne zgodovine pri nas, ki je za poslušanje vedno dostopen preko spletne strani. Ob tem dogodku smo v četrtek 8. oktobra pripravili novinarsko konferenco na kateri so sodelovali glavni in odgovorni urednik Radia Ognjišče msgr. Franci Trstenjak, direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver, kustos Gorenjskega muzeja Kranj, dr. Jože Dežman in kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije mag. Monika Kokalj Kočevar.

Trstenjak je na novinarski konferenci dejal, da je oddaja Moja zgodba v desetletju svojega obstoja ustvarila velik korpus posnetkov pričevanj preprostih ljudi, ki so jih na različne načine prizadeli totalitarizmi 20. stoletja. Oddaja je poskrbela tudi za obsežen nabor posnetkov strokovnih simpozijev in znanstvenih srečanj o tej temi.
„Gre za korpus pričevanj preprostih ljudi, ki so nam bili pripravljeni zaupati svojo, pogosto težko in tragično življenjsko pričevanje.
Gre za posnetke simpozijev, znanstvenih srečanj, okroglih miz, kjer so svoje poglede soočili strokovnjaki različnih področij in jih ni mogoče slišati nikjer drugje.
Gre za skrbno izbrane dokumente, ki pričajo o nekem času, ki je hvala Bogu za nami.
487 radijski oddaj je veliko bogastvo, ki priča o trdoživosti našega naroda, pa tudi o upanju in veri, ki ju niso dotolkli režimi. Zato se iskreno zahvaljujem vsem pričevalcem, ki so zmogli pogum in so javno povedali svojo zgodbo."
"Izgovorjena beseda o trpljenju je ena od poti k spravi," je o pomenu osebnih pričevanj dejala direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič Zver. V pomanjkanju dokumentarnih virov je po njenih besedah pomen pričevanj za delo centra toliko večji - doslej jih je zbral več kot 350. Dodala je, da oddajo Moja zgodba vidi kot "slovensko komisijo za resnico".
Zdajšnji kustos Gorenjskega muzeja Kranj Jože Dežman je leta 2005 začel z oddajo Moč pričevanja, ki se je naslednje leto preimenovala v Mojo zgodbo. Oddaja po njegovih besedah ponuja tisto, kar slovenski prostor najbolj potrebuje, to je priložnost za dialog. Oddaja tudi dokazuje, da je zakladnica spomina, nadgrajena z raziskovalnimi dejanji, nujno potrebna, je dodal.
Pri pripravi oddaje poleg Radia Ognjišče sodelujejo Študijski center za narodno spravo, Muzej novejše zgodovine Slovenije in komisija vlade za izvajanje zakona o popravi krivic. Kustosinja muzeja Monika Kokalj Kočevar je poudarila, da se prav osebna pričevanja, ki jih vključujejo v muzejske razstave, obiskovalcev še posebej dotaknejo.

Jože Dežman, Andreja Valič Zver, Franci Trstenjak in Monika Kokalj Kočevar

Za vsebino oddaj skrbijo: muzejski svetnik Gorenjskega muzeja dr. Jože Dežman, kustosinji Muzeja novejše zgodovine Slovenije mag. Monika Kokalj Kočevar in Irena Uršič, predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic Majda Pučnik Rudl, in pa kustosinji Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič. Oddajo od vsega začetka urejata voditelj Jože Bartolj in tehnik Boštjan Smole (no, nekaj več kot pol leta pa je zanjo skrbel tudi Alen Salihović). Za vnos podatkov na spletno stran oddaje pa je v dobršni meri poskrbel Gregor Lotrič.
Trstenjak je ob koncu napovedal še, da bo oddaja Moja zgodba še naprej stalnica programa Radia Ognjišče in bo tako še naprej prinašala pričevanja o naši polpretekli zgodovini, prihodnje leto še posebej v luči 25 letnice samostojne Slovenije.
Prisluhnite posnetku:

4. 10. 2015, Virgilij Tavčar – spomini mobiliziranca v italijansko vojsko

»Med hojo sem tudi spal. Nisi se smel ustaviti. Opazil sem kakšnega vojaka, ki se je samo za trenutek usedel, da bi se spočil, pa ni več vstal. Ostal je tam. Trd. Ali pa se je samo za trenutek ustavil in se zvrnil kot steber. Tam so umirali pokonci. Zmrznjeni.«

Virgilij Tavčar se je rodil leta 1919 v Trstu. Odraščal je v Vogljah in Poklonu pri Repentabru in v Povirju na Krasu, ko je bila Primorska del fašistične Italije. Leta 1937 se je vpisal v vojaško šolo alpinizma Duca degli Abruzzi v Aosti, jo uspešno zaključil, postal inštruktor rekrutov in učil plezati princeso Mario di Piemonte.

Junija 1940 je sodeloval v italijanskem napadu na Francijo, toda njegova slovenska narodnost je za fašiste kmalu postala moteča, zato je bil razrešen čina podčastnika in obsojen na dve leti in dva meseca pogojne zaporne kazni.

Oktobra 1941 so ga vključili v smučarski bataljon Monte Cervino in ga januarja 1942 odpeljali v Ukrajino, na vzhodno fronto, koder je življenje izgubilo največ Primorcev v italijanski vojski med drugo svetovno vojno. Na območjih Jasinovataje, Rikova, Jagodna in Rosoša je doživljal vso surovost ruskega bojišča, ki se je januarja 1943 z umikom italijanske armade ob napredovanju Rdeče armade sprevrglo v pravo katastrofo. Virgilijev umik je trajal 23 dni in bil dolg 300 kilometrov. Smrti v neskončni mrzli in sneženi stepi ga je reševal sladkor. Virgilij se je umikal večinoma popolnoma sam, ker se je tako čutil bolj varnega pred letalskimi napadi in ker je sam lažje dobil prenočišče, čeprav je bila samota psihično huda.
Preživetje in prihod v Harkov 8. 2. 1943 je občutil kot ponovno rojstvo. Toda pot domov je bila še nevarna. Vlak, s katerim je odšel v Kijev, je povozil mino in iztiril tako, da je bil Virgilij ukleščen v vagonu brez možnosti rešitve. Zatem je iz nasprotne smeri pripeljal vlak, ki je zadel njihovo lokomotivo, ležečo na sosednjih tirih. Virgilij se je znašel na snegu nezavesten in s krvjo zalitim očesom. Iztisnil je še toliko moči, da je v Kijev prišel peš, od tam pa z vlakom v Italijo.


Marca 1943 je domov prispel v spremstvu štirih oboroženih spremljevalcev. Postanek doma je bil kratek, a čustveno nepojmljivo razsežen. Drugi prihod domov je bil po Virgilijevi operaciji na oltarju v cerkvi v Grenoblu malo pred kapitulacijo Italije septembra 1943, zadnji pa ob koncu 2. svetovne vojne, ko se je domov vrnil kot namestnik komandanta bataljona Vojske državne varnosti. Prihod domov z vzhodne fronte je v času spora z informbirojem leta 1948 »plačal« s službeno premestitvijo.

Oddajo je pripravila Irena Uršič:

27. 9. 2015, Marija Gasser – Vasi pod Ratitovcem skozi čas

Prisluhnete lahko pogovoru z učiteljico Marijo Gasser, ki je najprej raziskala in zatem napisala zgodovino zaselkov Spodnje Danje, Zgornje Danje, Trojar, Zabrdo, Torki in Ravne. Tukaj so Loški gospodje v 13. stoletju naselili Tirolce, ki so se v surovih naravnih razmerah na nadmorski višini okoli 1000 metrov, kjer zima traja dolgo časa, odlično znašli. Kultivirali in poselili so sicer prazno pokrajino. Bili so odlični drvarji, cenjeni daleč naokoli. Do druge svetovne vojne se je ohranil tudi njihov jezik, ki je bil nekaj posebnega. Potem so ga prepovedali.

Gasserjeva, ki je sicer doma iz Železnikov, se je raziskave lotila iz dveh vzrokov, ker je pred leti na smetišču našla šolsko kroniko iz Zabrda in ker je od tam doma njen mož.

Del knjige je namenila veliki krivici, ki se je tedaj zgodila v teh krajih. Če so domačini čas druge svetovne vojne preživeli skoraj brez žrtev, pa je po vojni izginilo 24 mož, v glavnem gospodarjev, povprečno starih 35 let, ki so zapustili družine s petimi, šestimi otroki. Svojci še danes ne vedo za njihove grobove. Poleg tega so na Koroško izgnali 90 ljudi, od tega 62 otrok. Njihova Kalvarija v tujini je trajala tudi do šest let. Ko so se po množici prošenj novi oblasti, le lahko vrnili na svoje domove, so jih zapostavljali in jim na vse načine dopovedovali da so drugorazredni. Največja bolečina pa je, da še danes ne vedo, kaj se je zgodilo z njihovimi možmi.

5. septembra so jim postavili spominsko ploščo na kateri so zapisana imena dvaindvajsetih pogrešanih, kajti dveh zaradi nasprotovanja svojcev niso smeli napisati...

Prisluhnite pogovoru, ki ga je pripravil Jože Bartolj:

20. 9. 2015, Jože Kranjc in Tone Logonder – Crngrob pričevanje

Prisluhnete lahko pripovedi iz Crngroba pri Škofji Loki, v kateri bosta nekdanji predsednik komisije za ugotavljanje in urejanje grobišč za območje občine Škofje Loke Jože Kranjc in Tone Logonder, domačin iz Crngroba, spregovorila o strašnem pokolu, ki ga je izvedla povojna oblast v tej mali vasici na Gorenjskem. Med žrtvami pokola naj bi bilo največ hrvaških državljanov.


Dosedanje raziskave in odkrivanja grobišč v Crngrobu se v glavnem nanašajo na ustna pričevanja, saj pisnih dokumentov praktično ni. Po teh podatkih naj bi večina Hrvatov, ki je bežala proti Avstriji, pripotovala s kompozicijo vlaka do mostu pri Globokem. Zaradi porušenega mostu niso mogli naprej, tu pa so jih zajele enote VDV (vojske državne varnosti). To naj bi se dogajalo v prvi polovici maja 1945. Prebežniki naj bi kakšen teden bivali kar v vagonih, nato pa so jih premestili v barake pri Kamnitniku, to je v neposredni bližini Škofje Loke. Tu so bili do 22. maja, potem pa so ženske prepeljali v župnišče v Crngrob, kjer so jih zasliševali in od tu, posamično ali po tri skupaj, peljali na morišče.

Moške so prepeljali 23. in 24. maja, postopek je bil enak, le da so jih na morišče vodili v večjih skupinah. Del te skupine (okoli 20) so predhodno oddvojili in jih odpeljali v Zagreb. V njej so bili predstavniki hrvaške vlade, ki so bili kasneje obsojeni in usmrčeni.

Največja neznanka je usoda otrok, ki so jih pred usmrtitvijo mater ločili od njih, in jih zaprli v bližnji objekt. Nazadnje so bili videni v bližini Crngroba, pri t. i. Rdečem znamenju.

Likvidacije se s skupino Hrvatov niso zaključile. Naslednja skupina so bili po pričevanjih verjetno slavonski Madžari, kmetje in veleposestniki. Njihova vlakovna kompozicija je stala na slepem tiru v vasi Žabnica, na takratni železniški postaji. Na tovornih vagonih so imeli tudi govedo, predvsem konje in tudi nekaj mehanizacije. Njihovo število se je gibalo med 60 in 80 oseb, vsekakor pa so bile med njimi tudi matere z otroki.

Tretja skupina so bili domobranci, ki so bili zajeti na Gorenjskem. Število teh ni znano. Sledili so jim posamezniki in manjše skupine, ki so bili prepeljali iz loškega gradu. Med njimi je bilo kar nekaj Slovencev. Skupno število umorjenih naj bi bilo nad 600, po nekaterih podatkih celo do 1000 mož, žena in otrok.

Do sedaj sta bila poskusni izkop in sondaža izvedena na dveh od petih morišč. Kraški teren onemogoča, da bi postopke sondacij in izkopa lažje izvedli. Območje grobišč je bilo že večkrat nasuto z dodatnim materialom peska. Del grobišč se verjetno nahaja pod gozdno potjo, tako da bi morali ob odkrivanju in izkopavanju trupel prekopati cesto.


Prisluhnete lahko tudi pričevanju Toneta Logonderja. Tone je bil leta 1945 star 16 let. Po direktivi storilcev hudega pokola, je moral maja 1945 pobirati ožgana trupla umorjenih oseb v okolici mežnarije pri cerkvi v Crngrobu. Trupla je naložil na lojtrski voz in jih pokopal približno 200m stran od župnišča, v kraško jamo. S strahom se je vrnil domov. Večkrat mu je bilo rečeno, da mora strogo molčati o vsem, kar je videl. Resnica je le počasi prihajala na dan. Leta 2008 je bil izveden poskusni odkop, ki ga je vodil dr. Mitja Ferenc in je potrdil dve grobišči. Na vseh grobiščih so danes postavljeni križi. Vsako leto se ob obletnici pokola, v drugi polovici maja, na tem mestu opravi spominska maša s kulturnim programom, ki ga oblikuje tudi skupnost svojcev s Hrvaške. Letos je bila že 15 slovesnost po vrsti.

Prisluhnite pričevanju, ki sta ga pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: