• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

15. 5. 2016, Tih spomin vsem žrtvam boja - ddr. Marija Stanonik

Monografija z naslovom Tih spomin vsem žrtvam boja in podnaslovom Diferenciacija in interference v slovenskem pesnjenju med drugo svetovno vojno 1941-1945, obravnava pesnjenje v okviru različnih skupin, ki se niso strinjale z Osvobodilno fronto in so delovale mimo nje ali proti njej.

Njena avtorica je akademikinja ddr. Marija Stanonik, največja strokovnjakinja za pesnjenje, ki ga je spodbudila stiska druge svetovne vojne. Do zdaj je namreč uredila pet knjig pesmi, ki se ukvarjajo s pesnenjem naših prednikov med drugo svetovno vojno na različnih vojaških in političnih straneh.V okviru pogovora na radiu Ognjišče je gostja med drugim odgovorila na vprašanja kot so:

  • Kakšen je bil namen izida te knjige 70 let po koncu druge sv. vojne?
  • Odkod gradivo?
  • Ker je to že njena peta knjiga na temo, kakšne so ugotovitve?
  • Kaj jo je kot avtorico presenetilo, česa ni pričakovala ob urejanju te literature?
  • Katere avtorje je izbrala kot arhetipske?


Morda je največja kakovost te knjige v tem, da z njenimi ugotovitvami (politično) verjetno nihče ni povsem zadovoljen (ne revolucionarna in ne domobranska stran ...), kar pomeni, da medvojnih dogodkov nikakor ne moremo interpretirati brez konteksta časa in prostora.
Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je pripravil Jože Bartolj.

8. 5. 2016, Okrogla miza 25 let Slovenije – Novo mesto

25 let že živimo v svoji državi. Dejstvo je, da se včasih premalo zavedamo, kako veliko srečo imamo in kako za las je šlo. Če bi na volitvah zmagala komunistična struja ali če koalicija DEMOS pri odločitvi, da izpelje ta proces do konca, ne bi bila tako enotna, kot je bila, osamosvojitve ne bi bilo. Pot do nje smo nekoliko osvetlili na okrogli mizi 22. aprila 2016 v Novem mestu. Gostje so bili predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle, takratni minister za raziskovalno dejavnost in tehnologijo dr. Peter Tancig, minister za družbeno planiranje Igor Umek, poslanec Zbora občin Marjan Dvornik in urednik katoliškega tednika Družina v času osamosvajanja Janez Gril.


Lojze Peterle : »Osamosvajanje se za mojo vlado ni začelo z dnem plebiscita, pač pa se je začelo 16. maja, ko smo bili izvoljeni. ... V vladi ni bilo ljudi, ki bi mislili na drugo pot, kot pa je bila osamosvojitev, je pa bil kdo, ki je imel drugačno mnenje o načinu, kako naj to izvedemo. ... Če Demosova vlada ne bi vzela stvari zares, če se ne bi pripravila, če ne bi delovala enotno, osamosvojitev ne bi uspela. Zame je ključen dokaz za našo resnost, delavnost, zavezanost projektu dejstvo, da smo izpeljali osamosvojitev do konca, da smo zmagali vojno za Slovenijo, da smo dobili svoj denar, da smo dosegli mednarodno priznanje, da smo izvedli številne reforme. ... Zahteven del našega dela pa se je nanašal na notranjo politiko. Kadar smo se v Demosu lotili privilegijev in monopolov, ki so bili pridobljeni v nedemokratičnem času z revolucionarnimi sredstvi, je Demos začel rahlo pokati po šivih, se je čutilo, da obstaja bolj levi in bolj desni del. Začelo se je z zakonom o zadrugah, nadaljevalo pri zakonu o denacionalizaciji, najbolj pa pri zakonu o privatizaciji, pri čemer je DEMOS razpadel.«

Dr. Igor Umek: »Borili smo se za vsako delovno mesto. Prek tisoč podjetij je poslovalo z izgubo, ko smo prišli. Kar nekaj, ki so bila orientirana na južne trge, jih je propadlo in zaradi tega so bile stiske delavcev enormne. Stavke so bile in bi bilo čudno, če jih ne bi bilo. Ampak se jih je politično izkoriščalo, ta moment je pomemben. ... Dejansko vsi ukrepi v ekonomiji pridejo z zamikom, zato lahko rečemo, da je dejansko Demosova vlada postavila temelje za delo druge Drnovškove vlade, prva Drnovškova vlada praktično ni počela ničesar, sedela je do volitev. Stopnje rasti so se nato dvigovale, kar je rezultat vseh okvirov in temeljev Demosove vlade.«

Dr. Peter Tancig: »Mi smo dejansko uspeli voditi resor kot ministrstvo za razvoj. Podedovali smo minimalistično ustanovo, ki se ji je reklo republiški sekretariat, to je bilo nekaj zanemarjenega, majhnega, a smo to uspeli dovolj hitro pretvoriti v sodoben resor, ki je presegal naš začetni mandat. Uspeli smo pri postavljanju Slovenije na zemljevid. Tuje države niso hotele formalno slišati, da se hočemo osamosvojiti. Mi pa smo prišli nekako »potuhnjeno« in povedali, da se ne želimo pogovarjati o formalnih zadevah s področja osamosvajanja, ampak si želimo ohraniti sporazume in povezave, ki jih je Slovenija imela s številnimi visoko razvitimi državami, kot sta Nemčija in Japonska. Prav tako smo na resorju zelo hitro prešli z »osnovnih« raziskav v tehnološke in razvojne. Pomagali smo tudi na področju individualnega raziskovalnega fonda.«

Marjan Dvornik: »V Zboru občin smo dejansko Demosovci imeli dobro večino. V zboru občin smo izglasovali, kar je DEMOS predlagal, v zboru združenega dela tega niso izglasovali, potem smo šli na plenarno sejo, kjer je imel DEMOS rahlo večino in, dokler smo bili enotni v DEMOSU, so se stvari premikale. Treba je povedati, da smo pri čisto vsaki spremembi, ki smo jo želeli, doživeli silovite odpore, silovite napade poslancev iz takoimenovanih levih opcij. Spomnim se razprav, ko smo govorili o tem, ali naj bo na zastavi zvezda ali ne. To je bilo grozljivo. Za tako preprosto zadevo smo porabili še in še ur za debate. Stvari so se dogajale tudi tako, da dokler nismo začutili med pomembnimi politiki SDZ-ja skepse ali odpora, je stvar funkcionirala.«

Dr. Janez Gril: »Slovenska samostojnost ni padla z neba, ampak je sad dolgotrajnega dela in prizadevanja mnogih, je tudi sad molitve in žrtve mnogih, ki imajo domovino radi. Pomembno vlogo je imela tudi Katoliška cerkev, vendar na svoj način, ne v političnem smislu, pač pa kot pomembna družbena in duhovna ustanova: škofje, duhovniki, verniki, Komisija pravičnost in mir, Medškofijski odbor za študente, Medškofijski odbor za izobražence, Pot Vinka Kobala, Taize in vsa gibanja, cerkveni verski tisk, študentski večeri, teološka predavanja po vsej Sloveniji, tudi naši izseljenci, zamejci, zdomci so veliko doprinesli. ... Velik del novih politikov v DEMOSU in okrog njega so bili ljudje, ki so prej sodelovali v študentskih skupinah v MOŠ-u ali izobražencih. Tam se je kovalo duhovno in družbeno angažirano jedro, ki je potem izpeljalo zadeve. Cerkev torej ni stopila direktno na polje politike, opozarjali pa smo, da je treba tudi o teh vprašanjih aktivno razmišljati, pri njih sodelovati in se vključevati.«

Oddajo je vodila Tanja Dominko:

1. 5. 2016, Znanstveni simpozij Brezpravje v imenu ljudstva – 2. del

Študijski center za narodno spravo je decembra 2015 organiziral znanstveni posvet z naslovom Brezpravje »v imenu ljudstva«, ki je potekal v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani.


Najprej lahko prisluhnete razpravi dr. Mateje Čoh Kladnik z naslovom Kazensko sodstvo poleti 1945. Poleti 1945 so v Sloveniji kazensko sodstvo izvajala vojaška sodišča, ki so sodila tudi civilnim osebam, in Sodišče slovenske narodne časti. Vojaška sodišča so začela pospešeno delati junija in so sodila na podlagi Uredbe o vojaških sodiščih iz leta 1944. Direktivo za ustanovitev Sodišča slovenske narodne časti je dal centralni komite KPS. Procesi pred vojaškimi sodišči in Sodiščem slovenske narodne časti so bili pripravljeni zelo hitro. Pomembno vlogo v teh procesih je imela Ozna, ki je zbirala le obremenilno gradivo. Za oblast je bilo delovanje teh sodišč pomembno tudi zaradi kazni, ki so jih izrekala, predvsem zaradi odvzema državljanskih in političnih pravic, ki je pomenila tudi izgubo volilne pravice, in zaplembe premoženja.

Sledi prispevek dr. Tamare Griesser Pečar, ki mu je dala naslov Božični proces. Ta je potekal od 19. do 23. decembra 1945 na Okrožnem sodišču v Ljubljani pod predsedstvom sodnika Jožeta Baričeviča. Obtožbo je zastopal javni tožilec major dr. Jernej Stante. Sojeno je bilo 34 osebam, vplivnim političnim nasprotnikom komunizma. Obtoženi so bili zaradi sodelovanja v Slovenski, Sokolski in Narodni legiji, Tajni obveščevalni službi (TOS), Državni obveščevalni službi (DOS), Slovenskemu domobranstvu (DMB), Katoliški akciji (KA), pa zaradi sodelovanja z okupatorjem. Na zatožni klopi je bilo tudi pet duhovnikov. Proces se je končal z 18. obsodbami na smrt, trije na odvzem prostosti za dobo 20 let s prisilnim delom, eden za dobo 18 let, šest na 15 let, dva za dobo 12 let in trije za dobo 10 let. Eden je bil oproščen. Šest smrtnih obsodb je bilo izvršenih.

V zadnjem delu pa sledi še pričevanje prof. dr. Janeza Juhanta, ki je povedal osebno zgodbo, kako je kot mlad študent ostal brez potnega lista in kakšne so bile njegove izkušnje z Udbo.

Oddajo je pripravila Marta Keršič

24. 4. 2016, Viktor Murnik – nepovedana zgodba Sokolov

V oddaji Moja zgodba tik pred praznikom 27. aprila Dnevom upora, bomo objavili pogovor o telovadcu, trenerju, pravniku in publicistu Viktorju Murniku.

Skušali bomo ugotoviti, zakaj je bilo telovadno društvo Sokol po drugi svetovni vojni ukinjeno, kljub temu, da so bili ustanovni člani Osvobodilne fronte "levi sokoli". Teza, ki je na dlani je, da Protimperialistične fronte 26. aprila 1941 niso soustanavljali člani sokolske organizacije, pač pa odpadli sokol Josip Rus, ki svojega voditelja Viktorja Murnika o tem sploh ni obvestil. Ta se zaradi svoje izrazite apolitičnosti OF ne bi pridružil. Gre torej za še en zgodovinski ponaredek v nizu, ki spremlja slovenski državni praznik 27. april.


Borut Trekman, Jože Dežman in Ivan Čuk na Radiu Ognjišče

O tem so spregovorili prof. dr. Ivan Čuk iz Fakultete za šport (kjer so odprli tudi spominsko sobo posvečeno Viktorju Murniku), upokojeni diplomat Borut Trekman (tudi dedič zapuščine Viktorja Murnika) in pa muzejski svetnik dr. Jože Dežman.

Skupinska fotografija s predsednikom republike Borutom Pahorjem Foto arhiv Fakultete za šport, fotograf Bogdan Martinčič.

Oddajo je pripravil Jože Dežman

17. 4. 2016, Rupel, Šter in Štuhec o mednarodni poti Slovenije po 25. letih

Gostje oddaje Moja zgodba so bili prvi slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, nekdanji notranji minister in zdajšnji vodja Konzularnega sektorja na MZZ Andrej Šter ter član Komisije pravičnost in mir Ivan Štuhec. Spregovorili so o tem, kako je Slovenija v času osamosvajanja gradila svojo diplomatsko mrežo, kako je tekla njena mednarodna pot, kakšen je bil tu prispevek Cerkve, vloga izseljencev in ostalih držav.

Brez zunanjih zadev, diplomacije in mednarodnega priznanja Slovenije ne bi bilo, je prepričan Dimitrij Rupel, ki je bil naš prvi zunanji minister. „Brez dogovora na Brionih in tega, da smo uspeli svoje stališče predstaviti na haaški konferenci septembra 1991 in tega, da smo napredovali kar zadeva mednarodno priznanje v zadnjih mesecih leta 1991 in prvih leta 1992, te države ne bi bilo. To je treba večkrat poudariti. Slovenska država je stara 25 let, začela se je v senci jugoslovanske krize v spopadu z Jugoslovansko armado, tudi v spopadu z jugoslovansko diplomacijo in v konfrontaciji z mnenjem mednarodne skupnosti, ki ni bilo naklonjeno slovenski samostojnosti," se prvih korakov, ki so se začeli že pred Deklaracijo o samostojnosti spominja Rupel.

Andrej Šter je bil v tedanjem času poslanec v trodomni republiški skupščini. „Veliko znanja in entuziazma je bilo vključenega v ta projekt osamosvajanja, in to je tisto, kar človek v današnji situaciji resnično pogreša." V povezavi s kadrovsko politiko tistega časa se Šter spominja geste ministra Rupla, ki mu ni bila najbolj pri srcu, in sicer njegov predlog, da za svojega namestnika angažira evidentno drugi politični opciji pripadajočega Zorana Thalerja. „Ta gesta kaže na odprtost in na to, da je diplomacija tisto, kar spada v vrtiček, znotraj katerega se sile v državi strinjako, da se tam ne taca. Če bi to modrost znali obdržati, bi imeli danes mnogo manj težav."

Štuhec: Vloga Cerkve pri osamosvajanju ni dovolj cenjena
Pomembno vlogo v času osamosvajanja je imela tudi Cerkev. Dr. Ivan Štuhec se je v takratnem času po petletnem študiju v Rimu vrnil v Maribor, kjer je bil študentski duhovnik. Prihod v Slovenijo je zanj pomenil vračanje v še komunistično državo, ki je na koncu svojih izdihljajev. »Meni je bilo to takrat jasno, večini Slovencev pa ne, ker so bili prikrajšani za ogromno informacij, ki sem jih jaz v Italiji preko TV lahko spremljal. S tega zornega kota sem ob vrnitvi videl, da Maribor leži globoko v socializmu in da je treba tu začeti delati.« Vključen je bil v pripravo takratnih teoloških tečajev, ki so se pozneje preimenovali v Nikodemove večere. »Teološki tečaj je bil pomembna javna tribuna, ki je v mesecu novembru privabljal veliko poslušalcev in bil je zelo pomemben doprinos pri rahljanju celotne situacije.« Pomembno je bilo tudi srečanje katoliških izobražencev Draga, kjer se je odpiral socialistično kontaminiran prostor v demokracijo. Ko so se začele ustanavljati stranke, je nastopil logistični problem, kje sploh najti prostor za sestanke in župnijske učilnice so večkrat odprle vrata. Štuhec je spomnil, da je škofijska avla gostila prvi javni dogodek mariborskega Demosa, v tamkajšnji stolnici pa so po vzoru frančiškanov iz Ljubljane sprožili molitve za domovino. Cerkev je bila aktivna na različnih ravneh. »Če kdo, potem smo ravno kristjani pričakovali, da družbene spremembe lahko tudi za nas, ki smo bili drugorazredni državljani v prejšnjem sistemu, prinesejo pomemben preobrat, zato smo z vsemi močmi in vsemi razpoložljivimi sredstvi podpirali ustanavljanje novih političnih strank, ker smo se zavedali, da samo pluralizem v političnem smislu prinaša tudi demokracijo.«

Cerkev je v času osamosvajanja aktivno sodelovala. Ob dogodkih, ki so povezani z osamosvojitvijo, se je predvsem zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Štuhec je spregovoril tudi o vlogi samih kristjanov in miselnosti le-teh. »Ker je bila vsa propaganda Kučanu v prid, so bili ljudje na njegovi strani, ne da bi se spraševali o njegovi preteklosti o njegovi preteklosti in o tem, koliko je oviral ali pospeševal osamosvojitev Slovenije. Tisti, ki smo vemo, da ni bilo nobene enotnosti in da so stare politične sile v parlamentu naredile ve, da so stvari ovirale, zavirale ali preprečile,« je v med drugim oddaji povedal Ivan Štuhec, ki je prepričan, da niti vloga Cerkve niti vseh ključnih akterjev, ki so izpostavili svoje življenje v času osamosvajanja, ni dovolj ovrednoteno.
Prisluhnite posnetki oddaje, ki jo je vodila Urška Hrast: