• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

25. 3. 2018, Križev pot slovenstva

O naši deželi je Ivan Cankar zapisal: "Božja setev je pognala kal in je rodila - vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi" (Kurent 1909).

Generacije naših prednikov so vse od 6. stoletja skrbno negovale ta raj pod Triglavom in uspešno kljubovale tujim oblastnikom, plenilskim pohodom in raznarodovalnim pritiskom. V zvestobi slovenskemu jeziku, krščanski veri in kulturni samoniklosti je eden najmanjših slovanskih narodov leta 1991 z dovolj moči in duha dosegel svojo državnost in se z vsemi lastnostmi moderne nacije ponosno postavil ob velike.

Pa vendar se "na sončni strani Alp" ne veselimo na polno naše lepe, mlade domovine, ampak hiramo v senci, ki jo na naš rod meče križ nepredelane totalitarne preteklosti. Duše je pohabil srhljiv teror fizičnega in psihičnega lomljenja in usodna zapoved molka.

Kristus je pribit na križ v stotisočih slovenskih žrtvah. Žeblji so nasilje, brezčutnost, bratomor. Ne more stopiti s križa, če mu jih ne odvzamemo. Šele ko bomo pretreseni ubesedili zamolčano gorje, ko bomo za anonimnimi številkami ganjeni uzrli imena, obraze in življenjske zgodbe žrtev zla, ko se bodo vsi vpleteni okopali v našem usmiljenju, takrat bomo izdrli tiste žeblje. Postali bomo narod, ki se spominja in polno živi kljub vsemu hudemu.

Petnajst varuhov spomina znotraj pobude Vseposvojitev je ob postajah križevega pota premišljevalo o nezaceljenih ranah slovenstva.

1. postaja: Pilat obsodi Jezusa na smrt LOJZE GROJZDEK

2. postaja: Jezus vzame križ na svoje rame JANEZ JUHANT

3. postaja: Jezus pade prvič pod križem HELENA JANEŽIČ

4. postaja: Jezus sreča svojo žalostno mater JOŽI JERMAN CVELBAR

5. postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ MATIJA CENCELJ

6. postaja: Veronika obriše Jezusu potni obraz JANEZ TURINEK

7. postaja: Jezus pade drugič pod križem STANISLAVA KNEZ

8. postaja: Jezus tolaži jeruzalemske žene BOGDANA POČIVAVŠEK

9. postaja: Jezus pade tretjič pod križem DAMJAN ŠTIH

10. postaja: Jezusa slečejo in mu dajo piti kis, pomešan z žolčem HELENA JAKLITSCH

11. postaja: Jezusa pribijejo na križ MARIJAN PEKLAJ

12. postaja: Jezus umre na križu MARKO FINK

13. postaja: Jezusa snamejo s križa in položijo Mariji v naročje FRANCI NAHTIGAL

14. postaja: Jezusa položijo v grob ANA KOS PLESTENJAK

15. postaja: Jezus premaga smrt ‒ ljubezen je močnejša od smrti MELITA ČUŠIN

Pri založbi Salve pa je izšla tudi knjižica Križev pot slovenstva z ilustracijami akademskega slikarja Lucijana Bratuša.

Prisluhnite Križevemu potu:

11. 3. 2018, Justina Jurečič - Poboji v Krakovskem gozdu

Jože Krašna iz Šentjerneja nas je opozoril na Justino Jurečič, eno zadnjih živih pričevalk, ki se spominja povojnih pobojev hrvaških beguncev v Krakovskem gozdu. Gre vsaj za dve grobišči (naj bi jih bilo še več), ki se nahajata v Krakovskem gozdu.

Prvo je v gozdu približno 250 metrov severovzhodno od domačije Ponikvar v naselju Sajevce pri Kostanjevici. Grobišče sestavlja okoli 10 večjih gomil, severno od njih stoji lesen križ.

Grobišče Krakovski gozd 2 pa leži okoli 800 m severovzhodno od severnega mostu čez Krko v Kostanjevici na Krki, približno 200 metrov od mostu čez potok Sajevec. Grobišče označuje večja gomila ob kateri stoji križ.


Justina Jurečič, foto Jože Bartolj

Justina Jurečič je bila v tem času stara 14 let in je živela v vasi Sajevce. Na vrhu njihove vasi je bilo nekakšno taborišče za begunce, ki so jih partizani zajeli. Ko se je nekoč z materjo vračala je videla velik kup obutve. Tam so bili tudi ženski in otroški čevlji. Spominja se, da je begunsko taborišče kmalu izginilo, pravzaprav je bilo prazno „čez noč", Krakovski gozd pa so še dolgo stražili oboroženi partizani in tudi lastnikom gozda preprečevali prihod vanj.


Začetek Krakovskega gozda ob vasi Sajevce, foto: Jože Bartolj

Je pa takratna oblast kmalu angažirala nekaj okoliških kmetov, ki so morali v gozdu pokopavati mrliče. O tem kaj so tam videli, sta jim ob kmečkem delu v vinogradu, pripovedovala dva soseda leta 1949. Z zemljo so morali pokrivati gomile trupel otrok, mater, žensk in starcev. In te gomile so še danes vidne na moriščih v Krakovskem gozdu.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je posnel Jože Bartolj:

4. 3. 2018, Dr. Jože Dežman devet let od vstopa v Hudo jamo

Ob deveti obletnici vstopa k žrtvam v rovu svete Barbare v Hudi jami pri Laškem smo v oddaji Moja zgodba pripravili pogovor s predsednikom Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jožetom Dežmanom.

Vstop raziskovalcev v rov svete Barbare 3. marca 2009 je bil odmeven dogodek. Vsako leto smo ob različnih dogodkih in spominskih prireditvah, ki jih je pripravljal predvsem Študijski center za narodno spravo, skušali ovrednotiti trenutno stanje v družbi. Zgodovinsko gre nedvomno za tako pomemben dogodek v slovenski zgodovini, da lahko govorimo o času pred in po odkritju Hude jame.

Dr. Jože Dežman je najprej predstavil tisto, kar smo Slovenci na tem področju dosegli in na kar smo lahko ponosni, zatem je predstavil delovanje Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč ter njihove načrte za leto 2018, na koncu pa se je dotaknil še neurejenosti partizanskih vojaških grobišč, ki kažejo precejšnjo stihijo. Odkritje in pokop posmrtnih ostankov iz Hude jame nas je naredil občutljivejše za vprašanje vseh vojnih grobov. Pri partizanskih pa se večinoma napisi na ploščah ne ujemajo z dejanskim stanjem pokopanih. Ne ve se namreč natančno ali gre bolj za ideološke pomnike ali grobišča.

Vabljeni k poslušanju.

25. 2. 2018, Begunske zgodbe – Božidar Fink

V oddaji Moja zgodba nadaljujemo s predstavljanjem zgodb slovenskih beguncev po letu 1945. Razstava z naslovom Rojstvo novih domovin - Bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji, je pred nas prinesla tudi osebne zgodbe beguncev, ki nam jih predstavlja dr. Helena Jaklitsch.

Tokrat nam je predstavila begunsko zgodbo Božidarja Finka, rojenega 30. aprila 1920 v Litiji.


Božidar Fink

Ko je bil star štiri leta se je družina preselila v Ljubljano. Obiskoval je klasično gimnazijo, kjer se je od enajstega leta učil latinščino. Takrat si niti v sanjah ni predstavljal, da bo latinščino že čez nekaj let učil na slovenski begunski gimnaziji v Italiji.

Diplomiral je na pravni fakulteti v Ljubljani, pripravljal je že doktorat, vendar ga zaradi okupacije in zaprtja fakultete ni mogel dokončati. Ob začetku vojne se je iz domoljubnih razlogov prostovoljno javil v kraljevo vojsko in v Zagrebu doživel njen razpad. V času italijanske okupacije je bil interniran v Gonarsu, nato pa se je pridružil vaškim stražarjem in kasneje domobrancem, kjer je kot pravnik delal v sodnem oddelku organizacijskega štaba v Ljubljani.

8. maja je skupaj z ostalimi zapustil Ljubljano in čez Ljubelj odšel v Vetrinj. Zaradi hude bolezni, ki ga je doletela prav v taborišču ga soborci niso vzeli s seboj na vlak, ki je bil vrnjen v Jugoslavijo, pač pa je ostal v Vetrinju in si tako rešil življenje.

Njegovi domači in njegova zaročenka so bili medtem v begunskem taborišču v Monigu v Italiji. Tako se je odločil in še z dvema tovarišema odšel peš čez dolomite v Italijo. Pot je bila težka in nevarna, dolga štiristo kilometrov, a so jo z Božjo pomočjo zmogli in se v Italiji pridružili slovenskim beguncem. Tam je bil Fink najprej profesor na begunski gimnaziji, član taboriščnega razsodišča in nekaj časa tudi predsednik emigrantskega pevskega zbora Slovenija. V taborišču se je tudi poročil in dobil prvega sina Andreja, ki se mu je kasneje v Argentini pridružilo še pet bratov in sester.

V Argentini je bil eden vodilnih članov organizacij skupnosti v Buenos Airesu, v krovni organizaciji Zedinjena Slovenija, Slovenski kulturni akciji in drugih.

Pisal je strokovne razprave, načelne članke, kritike in poročila iz perspektive Slovenca v tujini. V Sloveniji sta izšli njegovi knjigi Na tujem v domovini (1999) in Za notranjo osvoboditev Slovenije (2006).

Takoj po razglasitvi samostojne Slovenije je bil dobra tri leta upravnik diplomatskih in konzularnih poslov v Buenos Airesu, kot pooblaščen predstavnik ministrstva za zunanje zadeve RS; tudi po njegovi zaslugi je bila Argentina ena prvih držav v Južni Ameriki, ki je priznala Slovenijo za samostojno. Leta 1997 je bil odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije »za zasluge v dobro Republike Slovenije v njenem mednarodnem priznanju in uveljavljanju«.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Helena Jaklistch:

 

18. 2. 2018, Milena Miklavčič - Ogenj, rit in kače niso za igrače 2. del

Milena Miklavčič je avtorica knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Zdaj je pred nami že drugi del omenjene knjige, posvečene babicam, hčeram in vnukinjam. V knjigi so zbrane resnične zgodbe žensk in moških. Tokrat ne govori več samo samo o oddaljenih časih in kmečkem življenju, ampak vključuje tudi sodobnost. Poleg pripovedi babic in hčera, so tu tudi zgodbe današnjih časov, najmlajša vnukinja je letnik 1997.

Miklavčičeva je v slovenski literarni prostor vstopila tako na mala kot velika vrata, saj je po eni strani avtorica knjig za otroke, po drugi pa opravlja resne raziskovalne naloge, ki se dotikajo težav in stranpoti medsebojnih odnosov v zadnjih sto letih.

Milena Miklavčič in Jože Dežman v studiu Radia Ognjišče

Predvsem pa je mama štirih otrok in ženska ki ji življenje ni prizanašalo. V pogovoru z dr. Jožetom Dežmanom je razkrila marsikatero podrobnost iz intimnega življenja ljudi na teh krajih. Kot so zapisali ob izidu knjige, ki je sicer izšla v samozaložbi, so v „njej zbrani, med drugim, tudi »vzorci«, ki nam otežujejo življenje in ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Knjigo si zato lahko predstavljate tudi kot »priročnik«, da se iz zapisanih zgodb bralec nauči življenjskih modrosti."

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman: