• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

11. 2. 2018, Vinko Lipovec - ob 103. rojstnem dnevu

V oddaji Moja zgodba tokrat predstavljamo Vinka Lipovca, ki je 22. januarja 2018 praznoval 103. rojstni dan.


Vinko Lipovec, foto: Tone Gorjup

Zgodovinar, časnikar in urednik Vinko Lipovec se je rodil 22. januarja 1915 v Spodnjih Jaršah pri Domžalah. Kot je povedal v pričevanju, očeta ni spoznal, ko se je ta vrnil domov po koncu prve svetovne vojne. Pri šestih ali sedmih letih je pomagal nositi opeko, ko so lazaristi gradili misijonsko središče v Grobljah. Po osnovni šoli je odšel v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo ter študij zgodovine in zemljepisa. Sledila je vojaščina in zatem še šola za rezervne oficirje v Goraždu.

Vojno je dočakal kot profesor zgodovine na realni gimnaziji in urednik posebnega koledarja pri Slovencu. Pripovedoval je, kako so intelektualci sprejeli začetek vojne, kako so pričakovali, da bo mogoče doseči Zedinjeno Slovenijo, a se je razplamtela državljanska vojna. Vinko Lipovec je sodeloval pri tajni protiokupatorski organizaciji, a so ga izsledili, zaprli, več mesecev zasliševali in nazadnje poslali v koncentracijsko taborišče Dachau.

Le po čudežu je preživel, saj je dobil pegavi tifus, ki je pomenil skoraj gotovo smrt. Pripovedoval je o več tisoč Slovencih, ki so preživeli Dachau in močni organizaciji OF - arjev, ki je preverjala njihovo politično pripadnost ...


Vinko Lipovec, foto: Tone Gorjup

Vinko Lipovec se je s skupino prijateljev odločil, da ne bo šel v domovino, saj so vedeli, kaj jih čaka kot nasprotnike revolucije. Tako so sprva ostali so v Nemčiji. Vinko Lipovec je sodeloval pri ustanavljanju slovenske župnije v  Münchnu ter urejal časopis Jugoslavija in Slovenija.

Po petih leti se odloči za odhod v Ameriko, kjer je že bil njegov oče. Prišel je v Cleveland in ugotovil, da so tudi tam Slovenci razdeljeni v dva tabora.  Sprejeli so ga v uredništvu Ameriške domovine, ki jo je kasneje urejal trideset let ...

V življenju se je držal dveh načel: »Nikoli ne speš obupati!« in »Bodi zmeren v vsem!«


Vinko Lipovec  s tamkajšnjim župnikom, foto: Tone Gorjup

Pogovor z Vinkom Lipovcem, ki so ga ob njegovem častitljivem jubileju pripravili v župniji Jarše, je posnel Tone Gorjup, ki je oddajo tudi pripravil:

4. 2. 2018, Milanka Dragar - Dediščina molka

V oddaji Moja zgodba je nastopila slovenska pesnica in pisateljica, ki piše tako v slovenskem kot srbskem jeziku, Milanka Dragar. Predstavila je svoje novo knjižno delo Dediščina molka, ki je izšla pri založbi Dragar.


Naslovnica knjige

To je raziskovalno delo o množičnih pobojih Slovencev in Hrvatov na škofjeloškem leta 1945. O njih so avtorici govorili številni pričevalci iz teh krajev, knjiga pa sloni tudi na drugih virih in dokumentih, ki zadevajo to obdobje. Spremno besedo knjigi so napisal kardinal Vinko Puljić, zgodovinarka Tamara Griesser Pečar in pa prof. Miljenko Dorić, hrvaški član Parlamentarne skupščine sveta Evrope.

Posebna vrednost knjige je, da v njej spregovorijo svojci žrtev, ljudje, ki se spomnijo pobojev, tudi z nekaterimi, ki so pri tem sodelovali in so želeli odložiti svoje breme. Gre torej za zapise njihovih pričevanj, zapisanih z imenom in priimkom ter datumom pričevanja. Svojci žrtev ne iščejo maščevanja, iščejo le resnico, za krvnike svojih bližnjih pa molijo in jim želijo odpustiti.

Milanka Dragar je sicer tudi avtorica knjige o blaženem Lojzetu Grozdetu in je v partizanskih arhivih našla dokumente o njegovem umoru.


Milanka Dragar

K pisanju o boleči temi, kot so povojni poboji, jo je pripravila vojna na Balkanu, zlasti so jo prizadeli poboji v Srebrenici. Kaj se je dogajalo na območju Škofje Loke po drugi svetovni vojni leta 1945, pa je izvedela, ko se je srečala s starološkim župnikom dr. Alojzom Snojem, ki jo je povabil k bogoslužju za pobite Hrvate v Crngrobu.

Milanka Dragar poudarja, da ti dogodki še vedno niso povsem odkriti, zato je treba o tem govoriti, iskati resnico, predvsem tudi zaradi prihodnjih generacij. Tako naj bi bili denimo v Matjaževi jami v Pevnem pobiti in zakopani hrvaški otroci. To so Milanki Dragar potrdili številni pričevalci. Državna komisija, ki raziskuje ta grobišča, pa dokazov o tem ni našla.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

28. 1. 2018, Anton Drobnič - V spomin

V Ljubljani je 18. januarja 2018, v 90. letu starosti, umrl pravnik Anton Drobnič, prvi generalni državni tožilec v samostojni Sloveniji.

Med drugim je bil dolgoletni predsednik Nove slovenske zaveze, praktični kristjan in zaslužen za razveljavitev nekaterih montiranih stalinističnih sodnih procesov po drugi svetovni vojni, denimo proti škofu Rožmanu!

V oddaji je o njem spregovoril podpredsednik društva Nova slovenska zaveza dr. Matija Ogrin, ki je bil tudi eden od govornikov na pogrebni slovesnosti. V oddaji, ki smo jo pokojnemu Antonu Drobniču pripravili v spomin, pa je mogoče slišati tudi njegov glas. Iz oddaje Naš gost, ki smo jo posneli v letu 1999 je Drobnič obudil spomin na to, kako se je kot 17-letnik pridružil domobrancem, kaj je skusil v taborišču Šentvid in kako so ga po amnestiji avgusta 1945 izpustili, povedal je, kaj je dobil od socializma in kako se je lotil obnovitve stalinističnih sodnih postopkov po nastopu službe državnega tožilca.

Oddajo je pripravil Jože Bartolj:

21. 1. 2018, Prevarani sokoli

Tokrat je beseda tekla o knjižnem delu Prevarani sokoli, avtorjev dr. Ivana Čuka in dr. Aleksa Lea Vesta, ki je leta 2017 izšlo pri Študijskem centeru za narodno spravo. V knjigi sta avtorja natančno razgalila še en veliki mit, ki so ga komunisti 75 let skrbno gojili in sicer o pripadnikih telovadnega društva Sokol v Osvobodilni fronti.


Naslovnica knjige: Prevarani sokoli, Študijski center za narodno spravo, 2017

Zastavila sta si temeljno vprašanje, kaj je bilo s sokoli, da so stopili v OF. Njun odgovor je presenetljiv. V OF niso vstopili sokoli, ampak nekaj posameznikov (Zoran Polič, France Lubej, Josip Rus), od katerih sta bila prva dva izključena iz Sokola, tretji pa ni imel položaja, ki bi mu dovoljeval zastopati sokole. Zato ugotovita, da poimenovanje teh ljudi z „levim krilom", „demokratičnimi", „naprednimi" ni ustrezno, točno je, če jih poimenujemo komunistično krilo Sokola.

Partija je Sokole vzela za svoje in jih med vojno obilno indoktrinirala, zato ni čudno, da so bili najbolj krvoločni likvidatorji VOS (Varnostno obveščevalne službe) člani Sokola iz Zgornje Šiške (Brajnik, Runko, Stadler).


Dr. Aleks Leo Vest in dr. Ivan Čuk, foto: J:Bartolj

Po koncu vojne in revolucionarnem prevzemu oblasti je Komunistična partija v nasprotju z zatrjevanji med vojno, da bo Sokol ostal narodna telesnovzgojna organizacija, organizirala »samoukinitev« Sokola. Dobili smo »športno društvo Partizan«.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

14. 1. 2018, Begunske zgodbe – Ivan Žnidar

Začenjamo s predstavljanjem zgodb slovenskih beguncev po letu 1945. Razstava z naslovom Rojstvo novih domovin - Bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji, je pred nas prinesla tudi osebne zgodbe beguncev.

Avtorji razstave, ki je bila na ogled v Narodni in univerzitetni knjižnici, ob tem pa je izšla tudi knjiga, so Lenart Rihar, Helena Janežič in Helena Jaklitsch. Slednja je na temo begunskih taborišč napisala tudi doktorsko nalogo. Poleg uvodnega dela s predstavitvijo projekta in nasploh slovenske begunske problematike po drugi svetovni vojni, pa smo spoznali tudi življenjsko zgodbo Ivana Žnidarja, rojenega leta 1920 v Suhadolah pri Komendi.


Ivan Žnidar

V družini je bilo sedem otrok. Ker je bila skleda za toliko lačnih ust premajhna, so ga kot šest letnega poslali k stricu v Mengeš. Tam je hodil v osnovno šolo, vendar pa šolanja zaradi pomanjkanja denarja ni mogel nadaljevati. Tako se je izučil za brivca.

Druga svetovna vojna tudi njemu ni prizanesla. Bil je mobiliziran v nemško vojsko in poslan v Nemčijo. Zaradi slabega vida ni šel na fronto ampak na delo v pekarno. Prav tako se je srečno izognil ruski fronti pa tudi partizanski „mobilizaciji" v času, ko je bil na dopustu v domačem kraju.

Vojna se je zanj končala v Grčiji, kjer je s skupino mobilizirancev pobegnil h grškim partizanom. Ker se kasneje ni želel priključiti jugoslovanskim partizanom, so ga kot nemškega ujetnika izročili Angležem. Bil je v več taboriščih v Italiji, končno leta 1946 že kot civilist. Leta 1948 je z ladjo Santa Cruz odpotoval v Argentino.


Ivan Žnidar v Rimu 1947

Takole sam obuja spomine na prva leta v Argentini:

V Argentino sem prispel sam, kot begunec zadnje svetovne vojne pri mojih 28. letih. Bil sem prisilno mobiliziran v nemško vojsko in zaradi tega ni bilo varno, da bi se vrnil v Slovenijo, kjer je ostala vsa moja družina. Nazadnje sem bil v begunjskem taborišču v Trani-Italija. Ob prihodu na novo zemljo sem se počutil kot izgubljeni sin. Prve osebe, ki sem jih srečal, so bili trije prijatelji iz taborišča, ki so prišli v Buenos Aires dva meseca preje. Potem sem se srečal z rojaki iz domače fare, ki so prišli v Argentino leta 1930, v času svetovne krize zaradi pomanjkanja dela. Takrat je ta kriza tudi v neki meri prizadela Argentino, a je kljub temu radodarno sprejemala migrante, ki so dobili zaposlitev v notranjosti države, ker domačinom ni dišalo delati na polju."

Več pa v oddaji, ki jo je pripravila dr. Helena Jaklitsch: