• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

22. 7. 2018, Cirila Kermavner, rojena Traven - pričevanje

Svojo zgodbo je predstavila Cirila Kermavner, rojena Traven, ki se je leta 1931 rodila v Ljubljani. Nekaj časa je tam živela, nato z mamo na Gorenjskem, potem pa v Šentgotardu pri Trojanah, kjer je bil njen oče župan. Ko se je začela druga svetovna vojna, je bila stara 10 let. Čeprav je bila še otrok, je razumela, kaj se dogaja, saj se je v glavnem družila s starejšimi. Čutila je sočutje do vseh žrtev, ne glede na to, na kateri strani so bile. Doma so imeli eno najmodernejših kmetij v Sloveniji, zato so k njim prihajali številni obiskovalci. Po njenih besedah naj bi jih obiskal tudi eden najožjih Hitlerjevih sodelavcev in nemški propagandni minister Joseph Goebbels.

Po vojni pa so morali zaradi obiska Tita in Hruščova podreti kapelico na njihovi kmetiji. Cirile takrat že ni bilo več doma, saj se je pridružila skupini beguncev, ki so šli maja 1945 na Koroško. Z mamo in s sorodniki se je umaknila na Koroško, v taborišče Vetrinj in od tam v druga taborišča, dokler se ni leta 1949 odselila v ZDA, kjer živi še danes.

 

Pričevanje Cirile Kermavner je novembra 2016 v Clevelandu posnel sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Renato Podbersič, za oddajo pa sta ga pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

15. 7. 2018, Dr. Aleksandra Gačič o Bogumilu Vošnjaku, politiku in diplomatu

Tema oddaje Moja zgodba je bila življenje in delo dr. Bogumila Vošnjaka, pravnika, politika ter diplomata, rojenega v Celju. Z gostjo dr. Aleksandro Gačić, ki je doktorirala prav s politično biografijo o dr. Vošnjaku, smo predstavili vsestransko delovanje enega izmed vidnejših politikov prve polovice 20. stoletja. Oddajo je nastala v luči prihajajoče 100 letnice ustanovitve države SHS!

Dr. Aleksandra Gačić

Najprej je avtorica predstavila Vošnjakov rod. Ob tem ne smemo pozabiti na njegovega očeta Mihaela in strica Josipa, ki sta pustila svoj pečat v slovenski novejši zgodovini. Vošnjak je trdil, da njegov priimek izhaja iz Bosne in pravzaprav pomeni Bošnjak, vendar pa se to ne da dokazati. Prav tako sta v družini obstajali dve struji, slovenska in nemška, ki sta se usodno razšli ...

Dr. Gačić je predstavila njegov odnos do jugoslovanske ideje, habsburške monarhije in zbliževanje z Jugoslovanskim odborom. Kot član le tega se Vošnjak poleti 1915 preseli v London in kot edini Slovenec dve leti kasneje podpiše Krfsko deklaracijo, ki pred natanko sto leti, podobno kot Majniška deklaracija, pomaga tlakovati pot k povojni jugoslovanski državi.

Vošnjak je bil v medvojnem obdobju deležen številnih kritik, da naj bi si od ‚naklonjenosti' srbski politiki obetal osebne koristi. Kot primer je avtorica navedla imenovanje za veleposlanika v Pragi leta 1921, kjer pa je ostal le dobri dve leti. Politična klima v Jugoslaviji je po Vošnjakovi vrnitvi povzročila, da njegova zvezda, kljub velikim sposobnostim, ni več uspela zasijati v svoji polni moči in ni uspel doseči vidnejših kariernih uspehov. Slave mu ni prineslo niti mesto poslanca v Narodni skupščini, za katerega je bil izvoljen leta 1931.

Med II. svetovno vojno je Vošnjak ostal zvest kralju in se pridružil gibanju Draže Mihailovića, kar ga je po komunističnem prevzemu oblasti ob koncu vojne prisililo v beg iz domovine. Avtorica predstavi njegovo epopejo in soočanje s težavami vsakdana, ko je moral graditi novo eksistenco. Sprva se je Vošnjak znašel v Italiji, kjer se je zatekel v ‚večno mesto' Rim in se povezal s slovensko opozicijo v boju proti Titovi komunistični Jugoslaviji. V zadnjem delu monografije predstavi selitev Vošnjaka leta 1947 v ZDA, kjer je postal dejaven član slovenske skupnosti in se boril za upor proti komunističnemu režimu. Svoje ljubljene domovine ni nikoli več obiskal. Leta 1959 je kot zadnji živeči član Jugoslovanskega odbora in podpisnik Krfske deklaracije umrl v Washingtonu.

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman:

8. 7. 2018, O koncu 1. sv. vojne dr. Andrej Gosar (1887 -1970)

Oddaja Moja zgodba je bila tokrat malce drugačna, kot so bile običajno predstavljene zgodbe iz prve svetovne vojne. Do sedaj so bili predstavljeni neobjavljeni in manj znani objavljeni dnevniški in spominski zapisi, širši javnosti bolj ali manj neznanih vojakov, podčastnikov in častnikov. Tokrat pa smo predstavili droben dogodek zelo znane osebe, ki je bila sicer na žalost dolga leta odrinjena na obrobje kolektivnega spomina, kjer jo je kljub aktualnosti njegove misli, do nedavnega prekrival prah pozabe.

Predstavljamo drobec vojne izkušnje dr. Andreja Gosarja na podlagi njegove arhivske zapuščine. Hrani jo knjižnica v Logatcu, ki zelo pozorno skrbi za njegovo dediščino in popularizira njegov pomen za slovensko pravno, filozofsko, socialno misel in dediščino. V ohranjeni zapuščini Andreja Gosarja so tudi zanimivi knjižni drobci vezani na prvo svetovno vojno, žrtve vojne, invalide in spomin, ki dokazujejo, da ga vojna ni zanimala le kot bivšega vojaka, vojnega veterana, ampak tudi zaradi pomena ki ga je imela na oblikovanje 20. stoletja.

Andrej Gosar se je rodil 30. novembra 1887 v Dolenjem Logatcu. Klasično gimnazijo je končal v Ljubljani in se vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze. 15. januarja 1915 je bil vpoklican k vojakom v 97. tržaški pehotni polk, kot črnovojnik in je po opravljenem častniškem tečaju, postal rezervni poročnik. V tem času je tudi doktoriral. V vojski je bil s presledki od 15. januarja 1915 do 26. decembra 1918. Pri tem je bil od 16. avgusta 1916 na vzhodnem bojišču. 97. pehotni polk, v katerega je bil vpoklican, je bil v oddaji Moja zgodba, že predstavljen, Gre za t.i. tržaški polk, ki je imel mobilizacijsko območje v Trstu, Istri, Tolminskem in Postojnskem. Po narodni sestavi moštva je bil narodno mešan, tretjinsko slovenski, hrvaški in italijanski.

Zapis Andreja Gosarja, ki je osnova današnje Moje zgodbe, ni nastal kot nekakšen običajen oseben dnevniški ali spominski zapis ampak je bil sestavljen 7. maja 1919 v sodni zadevi , v kateri je bil dr. Andrej Gosar pozvan, da nastopi kot priča. Skrbno je pripravil v več enačicah izjavo v kateri je predstavil svoje videnje dogodkov o zaključnem obdobju Avstro-Ogrske v času, ko so vojaki čakali, da končno zapuste Ukrajino in se vrnejo domov.

Oddajo je pripravil mag. Marko Štepec:

1. 7. 2018, Alenka Prijatelj – begunske zgodbe

Alenka Prijatelj je hči Ivana Prijatelja, pred vojno cenjenega ravnatelja mariborskega in ljubljanskega učiteljišča, ki je po odhodu iz domovine maja 1945, vodil tudi slovensko begunsko gimnazijo v Italiji. Njegovo življenjsko pot, ki je predstavljena tudi v knjigi Rojstvo novih domovin, lahko slišite v pripovedi hčerke Alenke, ki sicer živi v Argentini, vendar prihaja redno na obiske v domovino.

 

Alenka Prijatelj na Radiu Ognjišče

Profesor Ivan Prijatelj je bil eden najbolj zaslužnih za to, da je slovenska begunska gimnazija v Italiji delovala in ohranila visok nivo znanja. Alenka Prijatelj rojena leta 1941, nam je predstavila življenje očeta in njihove družine pred in med drugo svetovno vojno. Ker so njihovi družini, ki je bila katoliško usmerjena, že med vojno grozili, so se maja 1945 odločili za odhod. Slišali smo kakšna je bila njihova begunska pot ter spomine na očeta in druge v taborišču. Alenka, ki je bila takrat stara manj kot 10 let, se dobro spomni begunskega življenja.

 

Ravnatelj Ivan Prijatelj

 

Oče je moral iz taborišča bežati, ker so hotele jugoslovanske oblasti od zaveznikov, da ga vrnejo v domovino. Zato je odšel pod drugim imenom posebej v Argentino, mama z vsemi otroki pa se mu je pridružila kasneje.

 

Monigo julij 1945, ravnatelj Ivan Prijatelj z maturanti

Izvedeli smo kako so se oče in družina znašli v novi domovini. Alenka se je tam šolala, poročila, imela tri otroke. Njen sin je duhovnik Andrej Poznič.

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je posnel Jože Bartolj:

24. 6. 2018, Revija SLO - časi, kraji, ljudje

Predstavili smo zgodovinsko revijo SLO, ki jo izdaja založba Družina. V prvem delu sta jo predstavila urednik dr. Jože Dežman in član uredništva Luka Vidmar. Drugi del oddaje, v katerem smo gostili mag. Marka Štepca, pa smo namenili posebni tematski številki, ki je tokrat ob 100 letnici posvečena 1. svetovni vojni.

Posebno številko so naslovili 1914-1918 med vojno in spominom, prinaša pa vpogled v pretresljivo obdobje prve svetovne vojne, katere stoletnico konca zaznamujemo letos. Predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa dr. Petra Svoljšak je v uvodniku revije zapisala: »Ko je poleti 1914 izbruhnila vojna, so jo sodobniki najprej opredelili kot vojno 1914/1915, kot evropsko vojno, kmalu tudi kot svetovno in šele pozneje je bila na kolektivni ravni opredeljena kot prva svetovna vojna. »Velika« vojna (Great War) je bil priljubljen britanski izraz, s častno izjemo Winstona Churchilla, ki je vojno 1914-1918 opredelil kot svetovno krizo (The World Crisis, 1927): sčasoma so izraz prevzeli drugi narodi, bolj previdno tudi Slovenci. Obenem so se geografskim in časovnim opredelitvam pridružile mnoge lastnostne oznake, npr. imperialistična, globalna, celo absolutna, totalna vojna. Predvsem pa je bila to vojna, v kateri so si bili tehnika, tehnologija, človek in narava največji zavezniki in najhujši nasprotniki obenem.«

Urednik Jože Dežman je povedal, da jih je vodila ideja, kako dela slovenskih raziskovalcev s področja zgodovine, antropologije, arheologije, muzealistike in povezanih ved predstaviti na poljuden način - na tak, kot jih podajajo nekatere tuje zgodovinske revije. Po štirih letih izhajanja, vsako leto izidejo štiri številke, je bil čas, da v prvi posebni izdaji predstavijo slovensko izkušnjo velike vojne.

Posebno številko je uredil mag. Marko Štepec, kustos Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Kot urednik te posebne številke, je zbral tudi zanimive fotografije spomenikov, postavljenih v spomin na žrtve prve svetovne vojne, ki jih lahko najdemo po številnih krajih po Sloveniji. Naštel jih je več kot 250.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj: