Po uspešno izvedenem znanstvenem posvetu »Svoje slovenstvo so izpričali v širnem svetu«, ki sta ga Študijski center za narodno spravo iz Ljubljane in Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta izpeljala oktobra leta 2021 na Opčinah pri Trstu, sta se obe instituciji odločili, da v letu, ko se spominjamo 75. obletnice podpisa Pariške mirovne pogodbe, ponovno združita moči obeh ustanov in s predavatelji iz matice in zamejstva osvetlita nekatera zgodovinska vprašanja, ki zadevajo slovensko zahodno mejo.

Dr. Jernej Vidmar, foto: ŠCNS

V petek, 23. septembra 2022 sta v Trstu organizirali znanstveni posvet z naslovom »Ob 75 letnici Pariške mirovne pogodbe - posledice za primorski prostor«, na katerem so sodelujoči predavatelji osvetlili sklep pariške mirovne konference, ki je bil sprejet 10. februarja 1947 in je stopil v veljavo 15. septembra 1947. V Parizu so tedaj zavezniške in pridružene sile (SZ, Velika Britanija, ZDA, Kitajska, Francija, Avstralija, Belgija, FLR Jugoslavija, Kanada, Sovjetska socialistična republika Belorusija, Brazilija, Češkoslovaška, Etiopija, Grčija, Indija, Nizozemska, Nova Zelandija, Poljska, Sovjetska socialistična republika Ukrajina) sklenile mirovno pogodbo z Italijo, ki je bila pogodbenica trojnega pakta z Nemčijo in Japonsko, ki je začela napadalno vojno in s tem povzročila vojno stanje z vsemi zavezniškimi in pridruženimi silami, ter tako nosila svoj del odgovornosti za drugo svetovno vojno. Zahodni zavezniki so se do Italije vedli zelo blagohotno, saj so upoštevali njeno geopolitično vrednost na prvi črti hladne vojne. Iz javne razprave so nekako izginile razprave o italijanskih zločinih med vojno, predvsem v Afriki in na Balkanu.

Dr. Renato Podbersič, foto: ŠCNS

V prvi oddaji lahko prisluhnete dr. Jerneju Vidmarju, ki je predstavil referat z naslovom »Represija komunističnega režima ob zahodni meji med letoma 1945-1954« in dr. Renatu Podbersiču, ki je v svojem prispevku predstavil delovanje in prizadevanje slovenskih duhovnikov na Primorskem za priključitev Primorske k matici.

Oddajo sta pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

S citatom iz časnika Goriška straža »Tudi to grenkost moramo izpiti« iz leta 1922, se spominjamo stote obletnice (1922) prvih vpoklicev primorskih Slovencev v italijanske oborožene sile.

Anton Cizara, leta 2011, foto: Irena Uršič

Tokratno oddajo posvečamo izkušnji Antona Cizare (1915-2013) iz Vipave, ki se je soočil z vojno in revolucijo v Španiji in z vojno in revolucijo v Sloveniji. V šoli se je izkazal za natančnega risarja, pasel je živino na Nanosu, šival čevlje z dreto in se z užitkom posvečal popravilu ur.

Aprila 1936 je bil vpoklican v Piso na redno služenje italijanskega vojaškega roka. V času španske državljanske vojne je bil mobiliziran in umeščen v italijansko-špansko divizijo Flechas Negras (Črne sulice), kjer je bil tudi odlikovan. Vojskoval se je širom Španije, tudi na območju Guernice v Baskiji.

Po vrnitvi domov leta 1939 je odklonil vpis v fašistično stranko, zaradi česar je bil kmalu spet vpoklican v italijansko vojsko in sicer v enote, ki so aprila 1941 okupirale slovensko ozemlje v Kraljevini Jugoslaviji. Vse do kapitulacije Italije je deloval v Novem mestu kot tolmač. Po njej se je pridružil partizanom, bil zajet in odveden na prisilno delo v Nemčijo, od koder se je vrnil po koncu druge svetovne vojne.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Irena Uršič:

Z mesecem novembrom prihaja v oddajo Moja zgodba serija oddaj o mučencih, žrtvah totalitarizmov 20. stoletja, kandidatih v postopku za beatifikacijo. V uvodni oddaji je bil gost nadškof Stanislav Zore, ki je spregovorili o pomenu svetništva, pomenu mučeništva, aktualnosti te tematike v Sloveniji in zakaj sploh potekajo omenjeni postopki.

Nadškof Stanislav Zore, foto Jože Bartolj

Zakaj sploh govoriti o slovenskih mučencih 20. stoletja?

Zato, ker so tudi na slovenskem, kot tudi drugje v Cerkvi, vedno bili ljudje, ki so želeli biti dosledni kristjani, ki niso nikoli prenehali "prisluškovati" Gospodovi besedi in so jo želeli uresničevati. To so svetniki, ki so božjo besedo vzeli zares in so po njej živeli. Najdemo jih v vseh mogočih okoliščinah, stanovih in poklicih. Ti ljudje dokazujejo, da nobeno družbeno okolje, noben režim, nobena osebna okoliščina ne more preprečiti, da ne bi človek veroval, da ne bi v sebi nosil upanja v neminljivo večnost, da ne bi bil dober, pravičen, pošten.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

Pri Breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem Rogu je bila slovesnost s položitvijo venca ob izkopu posmrtnih ostankov umorjenih domobrancev po drugi svetovni vonji. V navzočnosti častne čete slovenske vojske, kvarteta trobil policije in poslanca Janeza Žaklja se je slovenska država simbolno poklonila žrtvam povojnih pobojev, ki jih je zagrešila komunistična oblast. Žakelj je ob tem ocenil, da gre za tragičen čas slovenske zgodovine in da bi bilo ne glede na medsebojne razlike prav, da se žrtev spomnimo, kar vidi tudi kot korak k spravi. Arheološka dela na največjem morišču pobitih Slovencev po koncu druge svetovne vojne pri nas, so bila zaključena sredi oktobra. Našli so ostanke preko 3200 žrtev. Te bodo trenutno shranili v depoju v Kočevju.

Jože Dežman in Luka Rozman pred breznom, foto: Jože Bartolj

Izkopavanja v več etapah so potekala tri leta. Skupno so odvozili okoli 2800 kubičnih metrov materiala, ki je nastal ob večkratnih miniranjih. Ta so se vrstila še sredi petdesetih let, se pravi več kot 10 let po koncu druge svetovne vojne, saj so nekdanje komunistične oblasti hotele kraj prikriti za vsako ceno. Kraj je ostal prikrit tudi ob prvih spravnih slovesnostih v začetku 90-let, čeprav so bili takrat nekateri storilci še živi in bi o kraju lahko povedali. Da gre za slovenske žrtve pričajo številni odkriti kržci in svetinjice Marije pomagaj z Brezij.

Jože Dežman, Mitja Ferenc in Janez Žakelj © Jože Bartolj

Arheologe je med delom oviralo uhajanje radona iz jame, prav tako pa tudi številna neeksplodirana ubojna sredstva, ki so jih storilci zmetali v jamo. Žrtve so po besedah arheologa Luka Rozmana, ki je vodil izkopavanja pri Macesnovi gorici, pripeljali na rob brezna, od koder so jih nato med streljanjem pahnili v brezno 16 metrov globoko. Okoli 40 žrtev je streljanje in padec preživelo, a nato niso našle izhoda iz jame. Nekaterim pa je to uspelo in so o dogajanju napisali pričevanja.

Novinarji pred breznom pod Macesnovo gorico © Jože Bartolj

Zgodovinar dr. Mitja Ferenc je povedal da naj bo "grobišče pod Macesnovo gorico spomin in opomin, da se kaj takega, kar se je dogajalo po drugi svetovni vojni, med Slovenci več ne bo ponovilo, ne glede na to, v kakšnih težkih preizkušnjah se bomo kot narod znašli." Po skoraj 80 letih je po njegovih besedah čas, da premagamo medsebojne različne poglede in žrtvam omogočimo dostojen pokop. Za raziskovanja grobišč skrbi Komisija Vlade Republike Slovenije za vprašanja prikritih grobišč, ki po besedah dr. Ferenca od leta 2015 lahko znova dela in za raziskave dobi tudi nekaj denarja. Si pa skupaj z vodjo komisije dr. Jožetom Dežmanom želita, da bi za vse najdene žrtve v Sloveniji našli skupno mesto pokopa. Sorodniki žrtev si po njegovih besedah želijo, da bi bilo to na ljubljanskih Žalah, kjer pa se mestne oblasti izgovarjajo, da ni prostora. V resnici pa še vedno vztrajajo pri ideološki delitvi mrtvih, kot je že večkrat poudaril župan Zoran Janković, ki je povedal, da dokler bo v Ljubljani on župan, tam ne bo domobranskih grobov.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil in posnel Jože Bartolj, v njej pa so nastopili: zgodovinarja dr. Jože Dežman in dr. Mitja Ferenc, arheolog Luka Rozman ter poslanec Janez Žakelj.

S citatom iz časnika Goriška straža »Tudi to grenkost moramo izpiti« iz leta 1922 se spominjamo letošnje stote obletnice prvih vpoklicev primorskih Slovencev v italijanske oborožene sile.

Tokratna oddaja je posvečena pripovedi Franca Smrdelja (1919-2013) iz Ilirske Bistrice. Ker je bila vojaška dolžnost žal neizbežna, je javnost odhajajoče fante spodbujala, naj tujo, italijansko vojsko, poskušajo izkoristiti za pridobitev novih znanj in naj se v slovensko domovino vrnejo kot možje, ki bodo znali braniti njeno čast. Tem spodbudam je sledil tudi Franc Smrdelj. Izučen za avtomehanika in poznavajoč italijanske avtomobile je bil kot vojaški obveznik v mornarici iz Pulja poslan v La Spezio v avtošolo, kjer se je izkazal za enega najboljših voznikov in postal osebni voznik italijanskega admirala na diplomatski misiji v Španiji vse do vstopa Italije v drugo svetovno vojno. Nato je bil kot voznik dvakrat odveden na bojišče v Libijo, kjer je preživel prometno nesrečo. Po kapitulaciji Italije se je doma pridružil partizanom. Po vojni je bil krajši čas zadolžen za prevažanje prvoborca in sodelavca OZNE Franca Čopija - Borotina.

Franc Smerdelj 2011, foto: Irena Uršič.

Po ustanovitvi Triglav filma leta 1946 je postal voznik ekipe. Sodeloval je pri snemanju hrvaškega filma z naslovom Ta narod bo živel, nato pa pri snemanju prvega slovenskega zvočnega celovečernega filma Na svoji zemlji. Delo pri Triglav filmu je sklenil s trimesečno vožnjo po Jugoslaviji, kjer so snemali propagandne posnetke o industrializaciji. Zaradi poroke se je vrnil v domačo Ilirsko Bistrico. Ustvaril si je družino in do upokojitve deloval v znanem avtoprevozniškem podjetju Transport Ilirska Bistrica.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Irena Uršič: