• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

12. 3. 2013, Ivan Ban, mobiliziranec v nemško vojsko

Ivan Ban, nekdanji prisilni mobiliziranec v nemško vojsko, je bil doma iz okolice Brestanice. Do vpoklica v nemško vojsko je delal v rudniku v Senovem.

Ko so ga Nemci prisilno mobilizirali, so ga kot tankista poslali na rusko fronto. V svoji zgodbi opisuje, kako je bil v spopadu ranjen in nato vrnjen v zaledje. Tam je v bolnišnici v Varšavi doživel svoj najlepši Božič.

Ivan Ban je takrat pokazal tudi svoj talent za risanje. Začel je risati portrete svojih soborcev in oficirjev, kar mu je v marsičem olajšalo vojaško življenje.

 

Pričevanje je posnela in pripravila za poslušanje mag. Monika Kokalj  Kočevar.

 

5. 3. 2013 Izidor (Darko) Završnik

Na pepelnično sredo, 10. marca 1943, so na dvorišču mariborskih zaporov ustrelili 25. Talcev. Med njimi je bil tudi duhovnik doma iz Gomilskega, takrat še ne 26. letni Izidor (Darko, kot so ga klicali doma) Završnik.

Aretiran je bil že januarja 1942, ker je imel risarski dar in je ljudem ponarejal dovolilnice za prehod meje. Zaprli so ga v celjski Stari pisker, kjer so ga gestapovci precej časa hudo mučili. Po nekaj mesecih so ga izpustili z naročilom, naj ovaja ljudi. Ker tega ni hotel početi, so ga jeseni 1942 spet aretirali in ponovno zaprli v Stari pisker. Od tam je bil v začetku 1943 premeščen v mariborske zapore. Mislil je da ga bodo premestili v koncentracijsko taborišče, vendar so ga še pred tem, 10. marca 1943 ustrelili kot talca.
Kako se je Završnik znašel med talci?
Žena Franca Žvana (1923), enega od takratnih zapornikov, je v pismu ta dogodek takole opisala: »Kmalu po poroki mi je mož Franc Žvan povedal: 'Ti, Olga, ne bi dobila mene, če me ne bi rešil smrti en duhoven v arestu v Mariboru." Nekega dne so na dvorišču postrojili zapornike. V vrsti so začeli izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Franc Žvan je bil ravno deseti. Ko so Nemci zapisovali imena in se med seboj pogovarjali, mu je rekel duhovnik, ki je stal poleg njega (Žvan ga sicer ni poznal):„Fant, ti si še mlad, imaš še vso bodočnost pred seboj," in je stopil na njegovo mesto. Te odbrane, med njimi tudi duhovnika, so odpeljali na streljanje, Žvan pa je ostal v zaporu.
Med takrat ustreljenimi talci je bil samo en duhovnik, in to je bil Izidor Završnik. Daroval je življenje, da je rešil sojetnika. Izidor Završnik je »slovenski Maksimiljan Kolbe«. Njegovo delo, življenje in tudi smrt je pričevanje vere.
Pokopan je v Gradcu.

Prisluhnite oddaji, ki jo je z duhovnikom Jožetom Kužnikom, Završnikovo nečakinjo Marijo Kumer in župnikom iz Gomilskega Martinom Cirarjem pripravil Jože Bartolj:

26. 2. 2013, Antonija Ulčar Jug – družinska zgodba, 2. del

Oče Antonije Ulčar Jug, Florjan Ulčar, kapetan v I. svetovni vojni, je bil obrtnik kovač in je dobro znal nemški jezik. Partizani so ga ubili, kot pravi hčerka Antonija, za strah drugim, že 25.8.1941.
Kako je povojna oblast vplivala na življenje t.i. razrednih sovražnikov, vidimo iz karakteristike KO O.F. Sp. Gorje z dne 23.5.1947. Zaradi te karakteristike sprva ni mogla dobiti službe, kasneje pa jo je vztrajno nadzorovala mreža UDBE.

Toda gospa Antonija je bila zelo pogumna in odločna, zato je kljub mnogim težavam imela bogato in uspešno poklicno pot.
Poslušajmo pričevanje, ki ga je posnela Majda Pučnik Rudl:

 

19. 2. 2013, Antonija Ulčar Jug – družinska zgodba

Antonija Ulčar Jug ima na očeta Florjana Ulčarja zelo lepe spomine. Po poklicu je bil obrtnik, kovač. Kot udeleženec I. svetovne vojne pa je imel čin kapetana. Kot Maistrov borec je sodeloval pri osvoboditvi Maribora. Bil je zelo pogumen. Dobro je znal nemško in je bil tolmač Rudolfa Maistra. Marca 1941 je bil mobiliziran v staro Jugoslovansko vojsko.
Florjana Ulčarja so obdolžili, da je narodni izdajalec in ga ubili brez sodbe, že 25. 8. 1941.
Pečat t.i. narodnega izdajalca je po njegovi tragični smrti spremljal tudi družino. Kljub temu so partizanom zelo pomagali.
Po vojni se je nasilje nad družino nadaljevalo. Njihovo usodo je krojil Krajevni odbor O.F. SP. Gorje in kasneje Krajevni ljudski odbor Sp. Gorje. In kot je povedala: bili so vseskozi opazovani, prejeli niso nobene pomoči, dušile so jih obvezne dajatve in davki, grozili so jim s prisilnim izgonom, odvzeli so jim zemljo, v hišo so jim naselili tuje ljudi in Krajevno kovaško podjetje Sp. Gorje, umorjena je bila hčerka Nadja, ga. Antoniji Ulčar Jug so grozili s smrtjo. Leta 1947 je bila poslana na prisilno delo, sečnjo lesa na Pokljuki. Tam je zaradi težkega dela in težkih delovnih pogojev zelo zbolela, poškodba hrbtenice pa ji je pustila posledice za vse življenje.

Umorjena Nadja Ulčar.

Prisluhnite prvemu delu pričevanja, ki ga je posnela Majda Pučnik Rudl:

Dokument o zaplembi prostorov kovačije Ulčarjevih v Sp. Gorjah, kamor so naselili krajevno kovaško podjetje.

Ker niso dovolj hitro izpraznili svojih prostorov za krajevno kovaško podjetje, so jim zagrozili z zakonom o gospodarski sabotaži...

12. 3. 2013 Zofija Zagoričnik – Družinska zgodba

Tokrat je spregovorila Zofija Zagoričnik, ki se je rodila v Rovtah. Očeta Toneta so po vojni brez sodbe ubili osvoboditelji, družino s petimi otroki pa pregnali z doma. Zatekli so se v Rovte k župniku. Mama je bila šivilja, vendar po vojni ni bilo denarja niti za blago, zato jih s svojim poklicem ni mogla preživljati. Da so preživeli je mati vse noči klekljala, poleti so nabirali in prodajali borovnice, s katerimi so si prislužili kakšen zvezek ali čevlje.

Zofija se je morala zaposliti s petnajstimi leti. Rada bi se šla učit, vendar je morala svoje želje po izobrazbi zatreti, da so sploh preživeli. Leta 1958 se je želela vpisati v bolničarsko šolo v Piranu, vendar so jo od tam odslovili zaradi slabe karakteristike iz vojne. To jo je zelo prizadelo, saj je bila na začetku vojne stara sedem let.

Ko je umrla mama so na nagrobnik napisali tudi očetovo ime, čeprav ne vedo, kje so ga ubili. Veliko bi ji pomenilo, če bi vedela, kje je pokopan.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Majda Pučnik Rudl: