Prisluhnete lahko pričevanju Marije Žakelj, rojene Oblak, doma iz Sv. Gregorja nad Sodražico, Ribnico in Velikimi Laščami. Tam se je rodila leta 1926 kot četrta od devetih otrok. Imela je še sedem bratov in eno sestro. V hiši, kjer je obiskovala šolo, se je rodil Janez Evangelist Krek. Oče je imel pred vojno lesno trgovino, potem pa so živeli od kmetije. Čeprav je bilo življenje skromno, so bili zadovoljni in jim ni ničesar primanjkovalo.

Močan udarec za njihovo družino, za vas in okolico je pomenil začetek druge svetovne vojne. Okupirali so jih Italijani, ki jih domačini niso marali, še hujše izkušnje pa so imeli s partizani, ki so kmalu po začetku vojne prišli v njihove kraje. V prvi fazi so izvajali rekvizicije in oropali gostilno, trgovino in številne domačije. Nato so začeli z umori, med katerimi je gospe Mariji posebej ostal v spominu umor njene birmanske botre, učiteljice Ivanke Novak, ki so jo umorili visoko nosečo, skoraj pred porodom. Po smrti so pri njej našli pismo nerojenemu otroku, ki mu ga je napisala v slovo.

Umorili so tudi bratranca Marijinega očeta in precejšnje število ciganov. Marijina starejša brata sta odšla k vaški straži, ki se je oborožila s starimi jugoslovanskimi puškami. Enega so ujeli partizani, ga imeli precej časa pri sebi na Blokah, nato pa so ga ob priliki pobega umorili. Drugi brat Tone je bil zajet s strani partizanov na Velikem Osovniku. Od tam so ga peljali v Kočevje, kjer je bil nekaj časa zaprt. Potem so jih peljali v gozd, da bi jih umorili, na poti pa so jih izsledili Nemci, zato so se partizani razbežali in so domobranci ostali živi. Nemci so jih pripeljali v Kočevje. Tretji brat je delal v trgovini v Kamniku, od koder je bil mobiliziran v nemško vojsko. Med vojno je bil ranjen, domači so dobili njegovo obleko po pošti in so mislili, da je mrtev, vendar je bil še živ. Vrnil se je po koncu vojne.

Pričevanje je novembra 2016 v Clevelandu posnel sodelavec SCNR Dr. Renato Podbersič, za oddajo pa je pripravila Marta Keršič.

V oddaji Moja zgodba smo pripravili pogovor ob vprašanjih, ki si jih v dveh člankih (Revolucija in božja njiva in Slovenija Antigona) zastavlja dr. Jože Dežman: Kakšno je in kakšno bo partizansko mesto mrtvih, ter Ali Republika Slovenija želi izvedeti za grobove svojih otrok? Ali jih hoče urediti?

Ob tem smo v studio povabili tri kustose Muzeja Novejše zgodovine Slovenije dr. Moniko Kokalj Kočevar, mag. Marka Štepca in Ireno Uršič, ki so nam vsak s svojega področja zaupali kako je z urejenostjo oz neurejenostjo vojaških pokopališč. Tako je mag Marko Štepec spregovoril o pokopališčih prve svetovne vojne, dr. Monika Kokalj Kočevar in Irena Uršič pa sta predstavili nemška in italijanska vojaška pokopališča, kjer je pokopanih tudi kar nekaj slovenskih mobilizirancev. O partizanih grobiščih je spregovoril dr. Dežman.

Temeljna ugotovitev je, da so predvsem pomanjkljivi podatki, ki bi nas lahko pripeljali do vseh pokopališč. Različne metodologije, ki jih imajo v različnih državah, namreč onemogočajo enoten register vseh žrtev, tako prva kot druge svetovne vojne. Vsekakor pa se ne moremo znebiti vtisa, da je najslabše poskrbljeno prav za grobišča druge svetovne vojne.

Več pa v pogovoru, ki mu lahko prisluhnete:

Svojo zgodbo nam je predstavila Marija Pivik Novak, ki se je pred osemdesetimi leti rodila na Jeličnem Vrhu, v župniji Gore nad Idrijo. Njeno pričevanje je novembra 2016 v Clevelandu posnel dr. Renato Podbersič, sodelavec Študijskega centra za narodno spravo.

Oče Marije Pivik je bil krojač, mama pa gospodinja. V družini se je rodilo 11 otrok, 7 deklet in 4 fantje. Jelični vrh je 25 let spadal pod Italijo, tako se Marija spomni, kako so v Jugoslavijo hodili po moko in živež. Oče je imel kot krojač 5 učencev in je bil zelo podjeten ter je dobro zaslužil. Napeljal je tudi svojo elektriko. Družini pod Italijo ni bilo hudo.

Do sprememb pa je prišlo v času, ko se je med drugo svetovno vojno začela komunistična revolucija, in so komunisti začeli ropati in krasti po kmetijah. Domačini so za varstvo prosili Italijane. Ti so jim odgovorili, da jih sami ne bodo varovali, lahko pa jim dajo orožje. Tako so se kmetje organizirali in se oborožili. K tem enotam je kot 16 leten pristopil tudi Marijin brat Ivan. Nastanil se je na postojanki pri sosedu, od koder so skrbeli za varnost vasi Zavratec. Ko so nekega dne odšli proti vasi, je prišel v roke partizanom. Od tam so ga peljali na Gore in ga mučili. Od takrat ga ni bilo več nazaj. Oče se je trudil, da bi izvedel, kje je bil ubit. Nekateri so vedeli, vendar mu niso upali povedati. Resnica je prišla na dan mnogo kasneje.

Pričevanje, ki ga je novembra 2016 v Clevelandu posnel dr. Renato Podbersič, je za poslušanje pripravila Marta Keršič:

V letu 2016 je dr. Milko Mikola obeleževal življenjski jubilej in sicer 70. letnico rojstva. V tem letu je izšla njegova najnovejša monografija z naslovom "Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji med letoma 1945 in 1951". Ob tem dogodku so na Študijskem centru za narodno spravo oktobra 2016 z njim pripravili pogovor o njegovem življenju in delu, ki ga je vodila dr. Mateja Čoh Kladnik.

V pogovoru se je dotaknil grenkih izkušenj in ponižanj, ki jih je kot otrok in mladostnik doživel po koncu druge svetovne vojne. Spregovoril je o svojem študiju in poklicni poti, o težavah, ki jih je doživljal kot profesor zgodovine na šolskem centru Borisa Kidriča v Celju, o bogatem arhivskem gradivu, s katerim se je srečeval, ko se je zaposlil v Zgodovinskem arhivu Celje. Kot eden odličnih poznavalcev nasilja v komunističnem sistemu povojne slovenske zgodovine je prevzel vodenje Sektorja za popravo krivic in narodno spravo na Ministrstvu za pravosodje, in svoje delo nadaljeval kot prvi direktor Študijskega centra za narodno spravo. Tudi po odhodu v pokoj je nadaljeval z znanstvenim raziskovanjem. Je avtor številnih člankov in prispevkov s področja zgodovine med in povojnega nasilja komunističnega sistema na slovenskem ozemlju, pionir raziskovanja polpretekle slovenske zgodovine, ki je s svojimi raziskavami utiral pot mnogim zamolčanim in prepovedanim temam ter avtor številnih znanstvenih in strokovnih monografij. Izdal je več odmevnih publikacij, dokumentov in pričevanj, sodeloval je na simpozijih, okroglih mizah in širom Slovenije predstavljal izsledke svojih raziskav.

Za opravljeno delo je prejel več priznanj in nagrad, med katerimi velja posebej omeniti Aškerčevo priznanje iz leta 2004, ki ga podeljuje Arhivsko društvo Slovenije, Srebrni Celjski grb iz leta 2009 in Zoisovo nagrado za pomembne znanstvene dosežke na področju zgodovine iz leta 2013.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Marta Keršič:

V oddaji Moja zgodba smo objavili posnetek tiskovne konference ob osmi obletnici odkritja žrtve povojnega partizanskega nasilja v Barbarinem rovu v Hudi jami pri Laškem. Izkop posmrtnih ostankov žrtev se nadaljuje. Doslej so v jašku odkrili skupaj 1420 žrtev; prva skupina 778 žrtev je pokopana na pokopališču Dobrava, še 642 žrtev so našli od avgusta lani. Zdaj jemljejo vzorce kosti za morebitno analizo DNK, nato bodo drugo skupino žrtev pokopali na Dobravi.

Predsednik komisije vlade za reševanje vprašanja prikritih grobišč dr. Jože Dežman je v uvodu opozoril, da Slovenija končno pokopava svoje umorjene brate. To sta omogočila sprejet zakon o prikritih grobiščih in dostojnem pokopu žrtev ter zgodovinska odločitev ministrstva za delo, da se nadaljuje izkop posmrtnih ostankov ter zaključi raziskava v rovu sv. Barbare.

"S pogrebom prve skupine žrtev izpolnjujemo ženevsko konvencijo in s tem notranji slovenski dialog postaja tak, da mrtve pokopljemo, potem pa se pogovarjamo naprej," je dejal in dodal, da bo Huda Jama po zaključku del ostala zaščiteno spomeniško območje.

Projekt sanacije Hude Jame je predstavila Dragica Bac z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Kot je spomnila, je 3. marca minilo osem let od prvega vstopa v rudnik Huda Jama pri Laškem. "Dolgo časa je trajalo, da smo našli skupen odgovor, kako najbolj dostojno pokopati žrtve, in da smo prišli do ugotovitve, da je bil najbolj primeren prostor na območju spominskega parka Dobrava pri Mariboru v neposredni bližini kostnice in spomenika žrtvam povojnih pobojev," je pojasnila. Ob tem je spomnila na prvo skupino 778 žrtev, ki so jih iz kostnice v Hudi Jami prenesli oktobra lani in pokopali na pokopališče Dobrava.

Od avgusta lani nadaljujejo z deli na izkopu. Do zdaj so našli približno še 642 žrtev. Do dna jaška je še 12 metrov za izkopat in po njenem mnenju je zelo težko reči, ali so tam še žrtve. "Verjamemo, da številka med 3000 in 5000 ni pravilna, je pa seveda za vsako žrtev, ki jo najdemo, tragedija," poudarja. Bacova ocenjuje, da so zdaj nekje na dve tretjini dela. Na ministrstvu računajo, da bi dela v Hudi Jami dokončali konec leta in žrtve pokopali na pokopališču na Dobravi.

Rudarski inženir Ivan Kenda izpostavil, da trenutno potekajo rudarska dela na globini 36 metrov, do dna jih čaka še okoli 12 metrov, največ posmrtnih ostankov so našli med globino 13 in 21 metrov.

Glavne ugotovitve najdenih predmetov sta predstavila antropologinja Petra Leben Seljak in arheolog Uroš Košir.
Dolgoletna sodelavka komisije fizična antropologinja dr. Petra Leban Seljak (nazadnje je sodelovala pri raziskavi prikritega grobišča Košnica) je predstavila antropološko analizo ostankov. Našli so okostja najmanj 632 žrtev - toliko je desnih stegnenic. Med žrtvami je bila le ena ženska. Večina jih je bila starejših od 20 let, osem odstotkov jih je bilo starih med 18 in 20 let. Med žrtvami ni bilo nobenega otroka oziroma mlajšega od 17 let. Vzrok smrti? Večina lobanj je bila brez sledi strelnih ran, kar pa ne pomeni, da niso bili ustreljeni. Mogoče je tudi, da so jih v jašek metali še žive.

Tudi analiza predmetov je še preliminarna. Našli so največ ostankov oblačil (veliko je nogavic) in obutve - največ nizkih vojaških čevljev, škornji so bili redki. Najbolj izpovedna je po besedah Koširja srajca s kratkimi rokavi z ohranjeno etiketo, pod katero je manjša etiketa z napisom Karel Prelog Ljubljana. Gre za ljubljanskega trgovca, ki je imel trgovino s tekstilom že leta 1921.

Ob pobojih žrtve večinoma niso bile zvezane. Našli so le malo tulcev nabojev, naleteli pa so na neeksplodirano ročno bombo jugoslovanskega porekla. Bila je brez zaščitnega pokrovčka, ker pomeni, da je bila uporabljena, je povedal Košir. Predsednik komisije Jože Dežman meni, da »najdena bomba govori o tem, da se je ljudi porivalo v globini, za njimi pa vrglo še kakšno bombo«.

Prisluhnite posnetku: