• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

2. 6. 2019, Zadnja bitka na Soči - 1917

Tokratna oddaja je posvečena zadnji bitki na Soški fronti, ki bila največji vojaški spopad na naših tleh v zgodovini. O tem govori knjiga avtorjev Blaža Torkarja in Miha Kuharja z naslovom Zadnja bitka na Soči 1917. Gre za poglobljen prikaz pomena 12. soške ofenzive, ki je bila nedvomno kompleksna in zahtevna vojaška operacija tako z vidika načrtovanja in organizacije kot tudi načina izvedbe. V zadnjem času se je z vrsto razstav uveljavil princip predstavljanja prve svetovne vojne skozi oči osebnih zgodb različnih življenjskih usod, stanov, zaledja in podobno. V našem primeru pa gre za predstavitev vojaške akcije, ki je pripeljala do zloma soške fronte. Izvemo lahko, da je bila to kompleksna in zahtevna vojaška operacija tako z vidika načrtovanja in organizacije kot tudi načina izvedbe. Podpolkovnik Miha Kuhar iz poveljstva sil Slovenske vojske je med drugim povedal zakaj je 12. soška ofenziva tako pomembna za razvoj vojaške stroke.

Avtorja knjige dr. Blaž Torkar in podpolkovnik Miha Kuhar, foto: Jože Bartolj

Poleg tega lahko izvemo, da je ime „preboj“ ali „čudež pri Kobaridu“ pravzaprav neustrezen, saj se je preboj fronte zgodil pri Tolminu in Bovcu. Predstavili smo tudi orožje, ki je bilo uporabljeno vključno z bojnimi plini, ki so med italijanskimi vojaki zasejali veliko paniko. Caporetto ostaja zanje sinonim za katastrofo brez primere.

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman:

26. 5. 2019, Pavel Niko Žakelj o smrti svojega očeta

V oddaji Moja zgodba smo predstavili dolgoletno iskanje resnice o smrti partizana Pavla Žaklja Nina. Predstavil nam jo je njegov sin Pavel Niko Žakelj, ki se je s primerom očetov smrti ukvarjal več desetletij. Skrbel je za očetov grob, ki se je izkazal, da ni bil njegov, ob tem pa je doživljal tudi pritiske s strani Zveze borcev, češ naj se neha ukvarjati z raziskovanjem očetove smrti.

Pavel Niko Žakelj, foto: Jože Bartolj

Pavel Niko Žakelj je najprej opisal spomine na svoje zadnje srečanje z očetom leta 1944. Takrat je imel 8. let, pred hišo je v drevesno deblo vrezoval peterokrako zvezdo. Oče je prišel v spremstvu partizana iz hiše, pobožal sina po laseh in rekel; „Ta bo pravi!"

Njegov oče Pavle Žakelj - Nino je bil pomočnik intendanta 30. divizije. Zaradi notranjih nesoglasij in obračunavanj med partizani so ga aretirali 28. oktobra 1944 na domu v Hruševju pri Postojni in ga preko Predmeje odgnali v Gorenjo Trebušo, kjer je bil sedež Ozne za Primorsko. Tam je med mučenjem umrl. Sin je opisal večdesetletno iskanje resnice o očetu, prav tako iskanje očetovega groba. Dolgo je nosil rože k nekemu grobu na Predmeji, vendar je na koncu spoznal, da so očeta ubili in zakopali drugje, v Gorenji Trebuši.

Izvedeli smo, kako se mama nikoli ni sprijaznila z moževim izginotjem, kako so jim na občinski ravni izdali zavajajoče dokumente o očetovi krivdi in kako se je lotil iskanja dokazov o očetovi nedolžnosti. Te je dobil šele leta 2005. Takrat se je izkazalo, da so on in njegova družina 70 let živeli z uradno lažjo o očetovi smrti.

Pavel Niko Žakelj se je obrnil tudi na Zvezo borcev in poslal prošnjo, da bi se borčevska organizacija za zločin opravičila, vendar so ga zavrnili z obrazložitvijo, da so oni samo civilnodružbena organizacija in da se nimajo za kaj opravičevati. Oddajo je sklenil z vprašanjem, kaj vse so v imenu revolucije počeli s svojimi ljudmi.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

19. 5. 2019, Ddr. Igor Grdina o Ivanu Cankarju

Tokrat ste lahko prisluhnili avtorju monografskega dela o Ivanu Cankarju z naslovom Portret genija, ddr. Igorju Grdini. Knjiga je izšla lani ob 100 letnici smrti kneza slovenske besede pri založbi Beletrina. Avtor je med drugim spregovoril o Cankarjevem odnosu do družine, krščanstva in socialni misli, ki preveva njegovo delo.


Ddr. Igor Grdina in dr. Jože Dežman, foto: Jože Bartolj

Knjiga Portret genija je po besedah urednika založbe Beletrina Mitje Čandra, "nekaj posebnega in zelo dragocenega, kar daleč presega priložnost in značaj Cankarjevega leta". Pomembno sporočilo knjige je, da Cankar ni od nikogar, da si ga nobena politika, ideologija, estetika ne more do konca prilastiti. Ddr. Grdina na nek način relativizira ustaljene predstave o Cankarju. Splošno znano je, da je dal škof Anton Bonaventura Jeglič leta 1899 dal sežgati Cankarjevo Erotiko. Iz tega izhaja stereotipna predstava, da je bil skorajda sovražnik cerkve. Vendar pa Grdina zapiše, da ni čisto tako in da je tretja izdaja Erotike izšla pri katoliški založbi ...

Prav tako lahko v oddaji slišite poudarke o Cankarjevem krščanstvu, ki se je okrepilo po njegovem obisku Sarajeva, kjer je obiskal svoje brata Karla, ki je bil duhovnik.

Dotaknil se je tudi lika Cankarjeve matere, ki je bila po njegovih besedah močna osebnost. Avtor je razložil, da je bila Nova romantika antifeministični čas, v katerem je kar mrgolelo egoističnih junakov. Cankar je tukaj presenetljivo svež. Paradigmo je obrnil. Naredil je junakinjo, ki je bila ženska in za povrhu še mati.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

12. 5. 2019, Vojaški dnevnik Ivo Bric

Dnevniški zapisi Iva Brica, narodnjaka in kulturnega delavca iz Dornberka, prinašajo opise z bojev in vojaškega življenja na fronti in v zaledju v avstro-ogrski vojski. Med prvo svetovno vojno se je kot avstro-ogrski vojak udeležil krvavih bojev proti Rusom v Galiciji, leta 1917 je bil na italijanski fronti, leta 1918 pa je bil soudeležen pri avstro-ogrski okupaciji Ukrajine. Njegov opis bojev, vojaškega življenja na fronti in v zaledju ter krajev ob poti nam pomagajo zapolniti vrzel tovrstnih opisov avstro-ogrskih vojakov iz Primorske med prvo svetovno vojno. Med drugo svetovno vojno je Ivo Bric opravljal tajniške posle pri Pokrajinskem odboru SLS za Primorsko. Odklanjal je OF. Junija 1943 je postal ena prvih žrtev komunistične revolucije na Primorskem. Delo sta zbrala, uredila in spremno študijo napisala Peter Černic in Renato Podbersič ml.

V oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete posnetku Srečanja pod lipami, ki so ga pripravili 13. decembra 2018, na njem pa predstavili knjigo, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba iz Gorice. Na večeru so sodelovali prof. Tomaž Simčič in urednika knjige dr. Renato Podbersič in prof. Peter Černic.


Dr. Renato Podbersič, prof. Tomaž Simčič in prof. Peter Černic, foto: Novi glas

Tomaž Simčič je v uvodu povedal, da je to delo več kot dragocen in zanimiv vojaški dnevnik; je namreč poklon rojaku velikemu goriškemu narodnjaku, gospodarstveniku, kulturniku, nedolžni žrtvi komunistične revolucije ter dolgoletnemu, zvestemu članu Goriške Mohorjeve družbe.

Dr. Renato Podbersič je spomnil, da je minilo 10 let, odkar so v prostorih KCLB predstavili knjigo o Janku Kralju, eni izmed najbolj zamolčanih osebnosti goriške zgodovine. Zdaj pa je izšla še knjiga njegovega najzvestejšega učenca oz. najljubšega sodelovca, prav tako zamolčanega.

Tudi prof. Peter Černic je poudaril, da omenjena knjiga zapolnjuje veliko vrzel naše zgodovine. Ko beremo in spoznamo življenje Iva Brica, opazimo, kaj je pomenilo ostati Slovenec v času fašizma.

Pogovor so posneli organizatorji Srečanja pod lipami v Gorici, vsebinsko pa ga je uredil Jože Bartolj:

5. 5. 2019, Avguštin Sadar - pričevanje

V oddaji je sodeloval Avguštin Sadar, rojen 1928, v revni kmečki družini v Petrušnji vasi blizu Šentvida pri Stični kot tretji otrok. Ko je bil star eno leto je oče hišo prodal in kupil opuščeno domačijo na Virju pri Stični. Potem so se rodili še štirje otroci, tako, da jih je bilo skupaj sedem.

Avguštin Sadar

S petnajstimi leti ga je oče poslal služit za hlapca in pastirja na veliko posestvo. Tam so se večkrat oglasili partizani, ki jih je moral voditi na različne kraje. Zaradi težkih razmer je pobegnil in se vrnil k starim staršem. Ko je bil star sedemnajst let je dobil poziv za vstop k domobrancem. Skupaj z ostalimi so se dva meseca urili v Ljubljani, potem pa so bili nameščeni v Velikih Laščah.

Maja 1945 so se peš odpravili proti Koroški, do Vetrinjskega polja, kjer so morali na zahtevo Angležev odložiti orožje. Domobrancem so obljubljali, da jih bodo peljali v Italijo in da bodo tam ustanovili vojsko, ki bo šla nad partizane. Resnica pa je bila drugačna. Vkrcali so jih na vagone, v katere so vstopili oboroženi partizani. V Radovljici so jih postrojili. Letnike 27 in 28 so dali na stran, ostale pa so odpeljali naprej.

Iz Kranja so jih gnali peš v škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Namestili so jih v kletne prostore, kjer so dva meseca ležali na golih tleh, imeli ogromno uši, za obrok pa so dobili le toliko, da so preživeli.

Ob amnestiji, avgusta 1945, je bil Avguštin izpuščen. Ko so odhajali proti domu so zaradi oslabelosti padali po tleh. Prišli so do postaje za Dolenjsko. Z Grosupljega so šli proti domu skozi gozd, po stranskih poteh, po glavnih poteh so jih terenci namreč že lovili in pobijali. Po enem mesecu si je Gustelj doma nekoliko opomogel, stregla mu je 12 - letna sestra, ki je vedela, da mu ne sme dati preveč hrane naenkrat, sicer lahko umre.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo posnela sodelavca Študijskega centra za narodno spravo Miha Drobnič in Marta Keršič, za predvajanje pa ga je poleg Keršičeve pripravila še Mirjam Dujo Jurjevčič: