• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

8. 4. 2018, Herman Vidmar slovenski častnik Avstro-Ogrske vojske

Predstavljamo zgodbo slovenskega častnika 27. domobranskega pehotnega polka Hermana Vidmarja.

Rodil se je v Lokvah nad Gorico (v Trnovskem gozdu) 30. marca 1875, v družini s trinajstimi otroki. O svoji materi je napisal: »Mati je bila celo svoje življenje revica - 13 otrok, ki jih je rodila, so ji povzročili mnogo truda, napora, žalosti, skrbi in žalibog le bolj malo veselja. Njena srčna želja, da bi vsaj eden od njenih fantov bil »gospod« t. j. duhovnik, se ji je spolnila. Najstarejši sin Janko, je 8. septembra 1886 pel prvo sveto mašo. ... Ko je v 87. letu umrla (l. 1924) je Herman ob tem zapisal, »Bodi ti rahla zemlja slovenska in domača, ki jo sicer tlači tujec, ki pa se bo še v doglednem času otresla tujega jarma ter zopet postala naša t.j. slovenska.« Mišljena je bila seveda rapalska meja, ki je odrezala dober del, tretjino slovenskega ozemlja.

Svoje spomine je Herman Vidmar začel pisati septembra 1926 in ob tem uvodoma zapisal: »Spopolnil sem že 51. leto, ko sem se odločil, da popišem svoje življenje. Doživel sem mnogo, mnogo pa tudi že pozabil. Napisal bom torej le to, kar je važnejšega in česar se spominjam.« Pri tem je posebej zapisal in poudaril: »Pišem pa to v prvi vrsti za svoja dva otroka, Hermana in Marjana. Posamezne epizode nimajo namena komu kaj očitati, ga žaliti itd, napišem jih le radi popolnosti in resničnosti.

O vojaški enoti v kateri je služil, in med prvo svetovno vojno z njo odšel, avgusta 1914 v Galicijo, smo v oddaji Moja zgodba že govorili. Gre za Cesarsko-kraljevi domobranski pehotni polk št. 27 z nabornim okoljem na Kranjskem in Goriškem in matično vojašnico in sedež polka je imel v Ljubljani.

In tu smo zdaj pri zgodbi, ki jo je v svojem spominskem, neobjavljenem rokopisu napisal slovenski častnik Herman Vidmar in jo je ohranila njegova družina. Original hrani Mojca Vidmar, ki je omogočila preslikavo ohranjenega gradiva. Njej in sorodniku Petru Gspanu, ki je spominsko besedilo prinesel v Muzej in pomagal pri izbiranju podatkov se ob tej priložnosti iskreno zahvaljujemo.

Odlomek iz dnevnika:

»Brat Janko je rad svoje sosedne tovariše obiskoval. Vedno sem ga spremljal. Manj mi je bilo za sosede več pa za salamo, pršut, kruh, vino, sadje idr., kar sem upal pri sosedu dobiti. Obiskala sva tudi pesnika Simona Gregorčiča, ki je bil z Jankom sploh dober prijatelj. Zmeraj se je Gregorčič mnogo razgovarjal, me peljal na vrt, dal grozdja, razkazoval razgled in me vedno za roko vodil. Ko je pozneje prišlo še več duhovnikov na obisk, so bili vsi prav veseli in so lepo peli. Jaz sem moral cel čas zraven Gregorčiča sedeti. Tudi v Gorico me je Janko peljal. Izšla je ravno »Soča« (slovenski goriški časopis). Kupil je kar 2 iztisa in sva po ulici brala. Kmalu se je začulo za nama nekako zabavljanje in zagledala sva za nama tolpo, ki je v meni nerazumljivem jeziku kričala. Janko me prime za roko in šla sva urnih nog naprej ter se zatekla v škofijo. Nabiti so naju hoteli, ker sva Sočo brala mi reče Janko. To je name zelo vplivalo! Soča je pa stala zame list vseh listov, začutil sem nekak ponos, da sem Slovenec. Ta epizoda je bila začetek mojega narodnostnega mišljenja. Pripomnim naj še to prigodo v Gorici 9 let pozneje. Deloma na počitnicah, deloma po časopisih na Dunaju sem zasledoval narodnostno gibanje na Goriškem. Soča, ki se je držala gesla »svoji k svojim« nas je obveščala o novih slovenskih obrtnikih v Gorici. Zvedeli smo celo, številke slovenskih izvoščkov v Gorici. Ko sem se vrnil po končani kadetni šoli bilo mi je prvo delo, da sem si kupil na kolodvoru v Gorici »Sočo« in jo visoko nosil in ko sem prišel pred kolodvor sem iskal slovenskega izvoščka. Laškim sem rekel, da jih ne maram. Zbral sem si res slovenskega in se Sočo beroč, peljal v mesto. Nikdo me ni več atakiral.«

Oddajo je pripravil mag. Marko Štepec:

1. 4. 2018, Begunske zgodbe – Stane Grebenc

V oddaji Moja zgodba predstavljamo zgodbe slovenskih beguncev po letu 1945. Na razstavi z naslovom Rojstvo novih domovin - Bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji, je osebne zgodbe beguncev predstavila dr. Helena Jaklitsch.

Tokrat spoznavamo Staneta Grebenca, rojenega leta 1930 v Rašici pri Velikih Laščah, ki je večino svojega življenja preživel v Mendozi v Argentini.

Stane je od desetega leta živel pri stricu v Malih Laščah, ker stric ni imel otrok, Grebenčevih pa je bilo osem. Stricu, ki je bil krojač, je pomagal v delavnici in pri dvanajstih letih je mlajšemu bratu iz vojaškega plašča izdelal svoje prve hlače.

Maja 1942 so Italijani zaradi povračilnih ukrepov na umor treh dekle, ki so ga izvedli partizani, iz Rašč odpeljali vse moške stare od osemnajst do petinpetdeset let, med njimi tudi Stanetovega brata Francija. Star komaj dvanajst let je Stane ostal najstarejši fant v vasi, zato je moral poprijeti za vsako delo, ne le doma ampak tudi pri sosedih.

Brata Jožeta so Nemci že ob začetku vojne kot vojaka kraljeve vojske aretirali in odpeljali na prisilno delo v Nemčijo. Dolgo so mislili, da je mrtev, tudi pokopali so ga, vendar se jim je kasneje javil, da je še živ. Domov se je vrnil ob koncu vojne, kot begunec.

Ob italijanski kapitulaciji se je iz taborišča Gonars vrnil brat Franci. Le nekaj dni po prihodu domov so ga mobilizirali partizani, vendar je od tam pobegnil in se priključil domobrancem. Decembra 1943 so partizani napadli Velike Lašče in brat Franci je bil v napadu ranjen. Njega in še tri ranjence so partizani ustrelili kar v hiši, kamor so se zatekli. Staneta in še nekatere domačine so potem nagnali, da so mrtve po napadu, bilo jih je šestinpetdeset (56), pokopali. Niso jih dovolili pokopati na pokopališču, pač pa so morali skopati dvajsetmetrsko jamo za pokopališkim zidom. Ko so vanjo polagali ustreljene, je trinajstletni Stane mislil le na to, da si mora zapomniti, kam je položil svojega brata. Partizani so sprva skupno grobnico zastražili in tako so domačini lahko šele februarja 1944 umrle prekopali v domače grobove.

Maja 1945 je šel Stane s sedemnajstletnim bratom Janezom in dvema sestrama čez Ljubelj na Koroško. Starši, ki so doma ostali z najmlajšimi otroki, so jim svetovali, da bo tako najbolj varno. To je bilo zadnje slovo, kajti nikoli več se niso videli. Janez je bil iz Koroške kasneje z domobranci vrnjen v domovino. Kot mladoleten je bil sicer ob amnestiji avgusta 1945 pomiloščen in izpuščen, vendar pa do Velikih Lašč nikoli ni prišel. Njegov prikriti grob je nekje na poti do doma ...

Stane je bil iz Vetrinja poslan v taborišče Špital, kjer je obiskoval obrtno šolo. Sestra Alenka se je po letu in pol vrnila domov, saj je do beguncev prišla novica, da je mama zbolela. Sestra Micka, ki se je v taborišču poročila in on, pa sta kasneje odločila za odhod v Argentino.

Kako je začel svoja begunska leta, si lahko preberete tukaj:

Stane se je v Slovenijo spet vrnil leta 1991 prav v času vojne za ohranitev samostojnosti. Ironija usode je hotela, da se je pred napadi v Avstrijo spet umikal preko Ljubelja. Zdelo se mu je, da se zgodba izpred 45 let spet ponavlja.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila dr. Helena Jaklistch:

25. 3. 2018, Križev pot slovenstva

O naši deželi je Ivan Cankar zapisal: "Božja setev je pognala kal in je rodila - vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi" (Kurent 1909).

Generacije naših prednikov so vse od 6. stoletja skrbno negovale ta raj pod Triglavom in uspešno kljubovale tujim oblastnikom, plenilskim pohodom in raznarodovalnim pritiskom. V zvestobi slovenskemu jeziku, krščanski veri in kulturni samoniklosti je eden najmanjših slovanskih narodov leta 1991 z dovolj moči in duha dosegel svojo državnost in se z vsemi lastnostmi moderne nacije ponosno postavil ob velike.

Pa vendar se "na sončni strani Alp" ne veselimo na polno naše lepe, mlade domovine, ampak hiramo v senci, ki jo na naš rod meče križ nepredelane totalitarne preteklosti. Duše je pohabil srhljiv teror fizičnega in psihičnega lomljenja in usodna zapoved molka.

Kristus je pribit na križ v stotisočih slovenskih žrtvah. Žeblji so nasilje, brezčutnost, bratomor. Ne more stopiti s križa, če mu jih ne odvzamemo. Šele ko bomo pretreseni ubesedili zamolčano gorje, ko bomo za anonimnimi številkami ganjeni uzrli imena, obraze in življenjske zgodbe žrtev zla, ko se bodo vsi vpleteni okopali v našem usmiljenju, takrat bomo izdrli tiste žeblje. Postali bomo narod, ki se spominja in polno živi kljub vsemu hudemu.

Petnajst varuhov spomina znotraj pobude Vseposvojitev je ob postajah križevega pota premišljevalo o nezaceljenih ranah slovenstva.

1. postaja: Pilat obsodi Jezusa na smrt LOJZE GROJZDEK

2. postaja: Jezus vzame križ na svoje rame JANEZ JUHANT

3. postaja: Jezus pade prvič pod križem HELENA JANEŽIČ

4. postaja: Jezus sreča svojo žalostno mater JOŽI JERMAN CVELBAR

5. postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ MATIJA CENCELJ

6. postaja: Veronika obriše Jezusu potni obraz JANEZ TURINEK

7. postaja: Jezus pade drugič pod križem STANISLAVA KNEZ

8. postaja: Jezus tolaži jeruzalemske žene BOGDANA POČIVAVŠEK

9. postaja: Jezus pade tretjič pod križem DAMJAN ŠTIH

10. postaja: Jezusa slečejo in mu dajo piti kis, pomešan z žolčem HELENA JAKLITSCH

11. postaja: Jezusa pribijejo na križ MARIJAN PEKLAJ

12. postaja: Jezus umre na križu MARKO FINK

13. postaja: Jezusa snamejo s križa in položijo Mariji v naročje FRANCI NAHTIGAL

14. postaja: Jezusa položijo v grob ANA KOS PLESTENJAK

15. postaja: Jezus premaga smrt ‒ ljubezen je močnejša od smrti MELITA ČUŠIN

Pri založbi Salve pa je izšla tudi knjižica Križev pot slovenstva z ilustracijami akademskega slikarja Lucijana Bratuša.

Prisluhnite Križevemu potu:

11. 3. 2018, Justina Jurečič - Poboji v Krakovskem gozdu

Jože Krašna iz Šentjerneja nas je opozoril na Justino Jurečič, eno zadnjih živih pričevalk, ki se spominja povojnih pobojev hrvaških beguncev v Krakovskem gozdu. Gre vsaj za dve grobišči (naj bi jih bilo še več), ki se nahajata v Krakovskem gozdu.

Prvo je v gozdu približno 250 metrov severovzhodno od domačije Ponikvar v naselju Sajevce pri Kostanjevici. Grobišče sestavlja okoli 10 večjih gomil, severno od njih stoji lesen križ.

Grobišče Krakovski gozd 2 pa leži okoli 800 m severovzhodno od severnega mostu čez Krko v Kostanjevici na Krki, približno 200 metrov od mostu čez potok Sajevec. Grobišče označuje večja gomila ob kateri stoji križ.


Justina Jurečič, foto Jože Bartolj

Justina Jurečič je bila v tem času stara 14 let in je živela v vasi Sajevce. Na vrhu njihove vasi je bilo nekakšno taborišče za begunce, ki so jih partizani zajeli. Ko se je nekoč z materjo vračala je videla velik kup obutve. Tam so bili tudi ženski in otroški čevlji. Spominja se, da je begunsko taborišče kmalu izginilo, pravzaprav je bilo prazno „čez noč", Krakovski gozd pa so še dolgo stražili oboroženi partizani in tudi lastnikom gozda preprečevali prihod vanj.


Začetek Krakovskega gozda ob vasi Sajevce, foto: Jože Bartolj

Je pa takratna oblast kmalu angažirala nekaj okoliških kmetov, ki so morali v gozdu pokopavati mrliče. O tem kaj so tam videli, sta jim ob kmečkem delu v vinogradu, pripovedovala dva soseda leta 1949. Z zemljo so morali pokrivati gomile trupel otrok, mater, žensk in starcev. In te gomile so še danes vidne na moriščih v Krakovskem gozdu.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je posnel Jože Bartolj:

4. 3. 2018, Dr. Jože Dežman devet let od vstopa v Hudo jamo

Ob deveti obletnici vstopa k žrtvam v rovu svete Barbare v Hudi jami pri Laškem smo v oddaji Moja zgodba pripravili pogovor s predsednikom Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jožetom Dežmanom.

Vstop raziskovalcev v rov svete Barbare 3. marca 2009 je bil odmeven dogodek. Vsako leto smo ob različnih dogodkih in spominskih prireditvah, ki jih je pripravljal predvsem Študijski center za narodno spravo, skušali ovrednotiti trenutno stanje v družbi. Zgodovinsko gre nedvomno za tako pomemben dogodek v slovenski zgodovini, da lahko govorimo o času pred in po odkritju Hude jame.

Dr. Jože Dežman je najprej predstavil tisto, kar smo Slovenci na tem področju dosegli in na kar smo lahko ponosni, zatem je predstavil delovanje Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč ter njihove načrte za leto 2018, na koncu pa se je dotaknil še neurejenosti partizanskih vojaških grobišč, ki kažejo precejšnjo stihijo. Odkritje in pokop posmrtnih ostankov iz Hude jame nas je naredil občutljivejše za vprašanje vseh vojnih grobov. Pri partizanskih pa se večinoma napisi na ploščah ne ujemajo z dejanskim stanjem pokopanih. Ne ve se namreč natančno ali gre bolj za ideološke pomnike ali grobišča.

Vabljeni k poslušanju.