• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

14. 7. 2019, Temna stran meseca II: Janez Janša, Jože Dežman

Nadaljujemo s predvajanjem prispevkov z mednarodne konference Temna stran meseca II, ki je potekala novembra 2018 v Državnem svetu, v Ljubljani. Konferenco je organiziral Študijski center za narodno spravo, v sodelovanju s sorodnimi inštitucijami iz Slovenije in tujine.

Tokrat lahko prisluhnete dvema sodelujočima na posvetu in sicer Janezu Janši in dr. Jožetu Dežmanu.

Janez Janša je član častnega odbora Platforme evropskega spomina in vesti, poslanec Državnega zbora RS, nekdanji politični zapornik, dvakratni premier slovenske vlade, minister za obrambo v osamosvojitveni vojni in pomemben voditelj slovenske pomladi.

Janez Janša, foto: p. Ivana Rampre

V drugem delu pa lahko prisluhnete razmišljanju znanega slovenskega zgodovinarja in muzejskega svetnika v Gorenjskem muzeju Kranj dr. Jožeta Dežmana. Predstavil je članek z naslovom Človekove pravice na Temni strani meseca 1998 - 2018. V njem ugotavlja, da smo v republiki Sloveniji od leta 1998 spremenili marsikaj, tako glede spoznavanja zločinov titoizma kot odškodovanja žrtev. Velike so bile spremembe razmerij tako v strokovnih javnostih kot v javnem spominu, nadvse dinamično pa je bilo na drugi strani tudi odzivanje raznih centrov moči.

Jože Dežman

Ob tem namenjamo nekaj pozornosti nagradi Platforme evropskega spomina in vesti. Nagrajenec za leto 2018 je bil Oleg Sencov. Ukrajinski filmski ustvarjalec in pisatelj s Krima, ki je bil po ruski priključitvi Krima aretiran in ga je rusko sodišče obsodilo na 20 letno zaporno kazen. Zdaj jo prestaja v Sibiriji. V znak protesta je začel Sencov maja 2018 z gladovno stavko, ki jo je oktobra zaradi zdravstvenih težav prekinil. Sencov je bil v letu 2018 tudi dobitnik nagrade Saharov Prize, ki jo podeljuje Evropski parlament. Nagrada Saharova se podeljuje posameznikom in skupinam ljudi, ki so svoje življenje posvetili zaščiti človekovih pravic in svobodi mišljenja. Nagrado Platforme evropskega spomina in vesti na posvetu v Državnem svetu je v imenu nagrajenca prevzel ukrajinski veleposlanik Mykhailo Brodovych.

Prisluhnite oddaji, ki sta jo za predvajanje pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

7. 7. 2019, Temna stran meseca: 20 let kasneje - uvodna

Novembra 2018 je v dvorani Državnega sveta RS v Ljubljani potekala mednarodna konferenca Temna stran meseca II: soočenje in refleksija 20 let kasneje. Konferenco so organizirali Študijski center za narodno spravo, Evropska platforma spomina in vesti, Konrad-Adenauer-Stiftung in sorodne institucije iz Evrope. Na konferenci je sodeloval širok spekter domačih in tujih raziskovalcev ter strokovnjakov, ki so s svojimi prispevki spodbudili k razmišljanju o spoštovanju človekovega dostojanstva in spregovorili o temeljnih človekovih pravicah ter kršitvah le teh.

Predstavili smo uvodne nagovore prvega in drugega dne. Sodelujoče so nagovorili Marta Keršič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver in predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

Borut Pahor, foto: p. Ivan Rampre

Projekt Temna stran meseca pred dvajsetimi leti je bil odgovor na stalno razstavo Slovenci v 20. stoletju, ki jo je junija 1996 v Muzeju novejše zgodovine odprl takratni predsednik Državnega zbora. Na to razstavo se je kritično odzval krog slovenskih intelektualcev. Razstava je bila namreč v mnogih segmentih nepopolna in ni prikazovala večplastnosti med- in povojne slovenske stvarnosti, predvsem pa se ni dotaknila njenega totalitarnega obraza. Jančarjev odziv na razstavo je sprožil val, ki je razburkal mirno morje slovenskega zgodovinopisja in pisanja nasploh. Muzej novejše zgodovine mu je ponudil možnost alternativne postavitve. Z ekipo sodelavcev se je lotil dela in nastal je projekt Temna stran meseca, iskan in izredno dobro obiskan projekt, ki je močno odmeval v slovenskem prostoru. Udeleženci mednarodne konference, 20 let po tem dogodku so si postavili vprašanja ali smo kot narod naredili korake v smeri iskanja resnice, raziskovanja, odkrivanja in dopolnjevanja zgodb vseh tistih, ki so bili prisiljeni v molk in šepetanje? Ali smo znali kot družba in država, skupnost in posameznik odgovoriti vsem tistim, ki so dolga leta trpeli krivice in živeli kot drugorazredni Slovenci in Slovenke?

V drugem delu smo prisluhnili še nagovoru predsednika Državnega sveta RS in hkrati gostitelja omenjenega posveta Alojza Kovšce.

Alojz Kovšca, foto: p. Ivan Rampre

Prisluhnite posnetku oddaje, ki so jo pripravili na Študijskem centru za narodno spravo:

30. 6. 2019, Ernst Bruckmüller – Avstrijska zgodovina

V oddaji Moja zgodba sta tokrat ob knjigi Avstrijska zgodovina spregovorila ddr. Igor Grdina in dr. Jože Dežman. Gre za delo uglednega avstrijskega zgodovinarja dr. Ernst Bruckmüllerja (do leta 2010 je bil profesor na Inštitutu za gospodarsko in družbeno zgodovino dunajske univerze), ki je za slovenskega bralca posebej zanimiv zaradi prikaza nastajanja mest, dežel, oblikovanja plemiških družin, cerkvene organizacije in je tesno povezan z razvojem slovenskega ozemlja.


Ddr Igor Grdina, foto: Jože Bartolj

Od poznega srednjega veka do leta 1918 je večina prednikov današnjih Slovencev živela v habsburških deželah. Delili so so si vladarje in svetnike, vojne in lakote, kulturo gotike, renesanse, baroka in historizma, pravo in organizacijo uprave. Prek njihovega ozemlja so vodile ceste in železnice iz Dunaja do Jadrana.

Ddr. Igor Grdina je spregovoril predvsem o slovenskih pogledih na Avstrijo, vplivu Slovencev v tej državi, o jeziku in kulturi, o mitu „mračnega" srednjega veka, ...

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

23. 6. 2019, Vseposvojitev 5 let

24. maja je bila v Zavodu svetega Stanislava slovesnost ob peti obletnici civilnodružbene pobude Vseposvojitev, ki si jo je zamislila Romana Bider in si prizadeva da bi posvojili žrtve zla druge svetovne vojne in dogodkov po njej. V današnji oddaji boste lahko slišali pridigo nadškofa Zoreta in zatem, še posnetek okrogle mize, kjer so sodelovali dr. Janez Juhant, Peter Hribar, ddr. Marija Stanonik, Olga in Alojz Hudnik in Anton Tomažič.

 

Akademik dr. Janez Juhant je duhovnik, teolog, filozof, pedagog. Je prelat in zaslužni profesor ljubljanske Teološke fakultete. Prihaja iz kmečke družine, zaznamovane z izgubo dveh maminih bratov med in po vojni. Družina je doživljala pritiske, oklepala se je vere. Profesor Juhant se zavzema za spravo med Slovenci. Od vsega začetka sodeluje v Združenju ob Lipi sprave, kjer je zadnja leta tudi predsednik. Je avtor križevega pota Slovenska Kalvarija. Njegova zasluga je, da so ob 140-letnici rojstva dr. Lamberta Ehrlicha ob farnih spominskih ploščah na Žalah v Ljubljani slovesno blagoslovili spomenik z njegovim doprsnim kipom.

 

Janez Juhant, foto: Tatjana Splichal

Peter Hribar je nečak Rada in Ksenije Hribar, zadnjih lastnikov gradu Strmol. Pripadniki vosa so ju označili za vojna zločinca in narodna izdajalca in ju ubili. Nečak Peter si je vedno želel, da bi ju opral krivde, kar mu je po več letih brskanja po arhivih, pregledovanja policijskih zapisnikov, srečevanj s pričami in rekonstruiranja dogodkov tudi uspelo. Našel je lokacijo, kjer so ju usmrtili, dal je izkopati njune posmrtne ostanke, jima omogočil dostojen pokop in dosegel njuno popolno rehabilitacijo. Na zahtevo družine se je v imenu države za njuno smrt opravičil predsednik Borut Pahor.

 

Peter Hribar, foto: Tatjana Splichal

Ddr. Marija Stanonik ima izjemno široko polje znanstvenega delovanja. Je etnologinja, slavistka, doktorica literarnih znanosti in doktorica teologije. Posveča se dialektologiji, slovstveni folkloristiki, etnolingvistiki. Je izredna članica SAZU v razredu za filološke in literarne vede. Je avtorica številnih knjižnih del, med njimi so knjige Odpuščam in prosim odpuščanja, Slovenska pesem v tujem škornju od doma do puščavskega peska, Tih spomin vsem žrtvam boja, Čebela na cvetu in v svetu … Že 45 let, vse od svoje diplomske naloge dalje, raziskuje pesnjenje vseh taborov v drugi svetovni vojni pri nas in tako pripomore k poglabljanju identitete slovenskega naroda.

 

Marija Stanonik, foto: Tatjana Splichal

Alojz Hudnik je bil star štiri leta, ko so novembra 1942 pomorili vse člane njegove družine, razen leto dni starejše sestre. V Hudnikovi hiši se je naselilo partizansko vodstvo. Alojza so si varuhi podajali iz rok v roke. Po osamosvojitvi sta z ženo Olgo sprožila procese odkrivanja posmrtnih ostankov umorjenih in pokopa v družinski grob na Dobrovi pri Ljubljani. V Delu je bila leta 2018 objavljena osmrtnica družine Hudnik. Alojz in njegova sestra sta zapisala: »Vsem tistim, ki so si usodnega 24. novembra v Dolgem grabnu s krvjo Martinovčevih enajstih, povsem nedolžnih žrtev, umazali roke in vest, ODPUŠČAVA storjeno dejanje in prosiva tudi Tebe, ljubi Bog: Odpusti!«

 

Alojz Hudnik, foto: Tatjana Splichal

Olga Hudnik prihaja iz družine, ki je veliko pretrpela. Doma je bilo devet otrok. Oče se je skrival pred partizani, mama ga je pri tem podpirala in zato so jo za tri leta zaprli. Ko je prosila za pomilostitev, ker je bila noseča, so ji kazen zvišali na pet let. Rodila je mrtva dvojčka. Olga se spominja praznine, sedenja na pragu, čakanja … Ko je odrastla in se poročila z Lojzetom, je njuno razmerje temeljilo na skupni usodi, na vzajemnosti v nesreči in sočutju, ki je gradilo in prekalilo njun zakon. Doma na steni so imeli zapisane blagre. Lojze o Olgi pravi, da je pri njej dobil duhovno in človeško podporo. Njeno razmišljanje zelo ceni in spoštuje.

 

Olga Hudnik, foto: Tatjana Splichal

Anton Tomažič je pravniški informatik, računalniški entuziast. Kot pionir slovenske pomladi ob demokratizaciji konec 80. je bil med ključnimi člani Slovenske demokratične zveze in Demosa. Bil je poslanec prvega demokratičnega parlamenta. Leta 2001 se je srečno vrnil s karibskega otočka, kjer je v tropskem gozdu padel v globoko brezno in se po težkih devetih dneh sam rešil. Lani je izšla njegova knjiga V objemu slovenske pomladi, kjer je zbral več kot 500 strani spominov in arhivskih dokumentov iz časa osamosvajanja. Knjigo je posvetil stricu Francetu Vodlanu, maminemu bratu, ki je poleti 1945 umrl neznanokje, z mislijo: »Nisi umrl zaman!«

 

Anton Tomažič, foto: Tatjana Splichal

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

16. 6. 2019, Partizanski kirurg Lindsay Rogers

Predstavili smo knjigo Partizanski kirurg. Avtor je novozelandski kirurg Lindsay Rogers, ki je knjigo napisal že davnega leta 1957. Njegova najbolj kritična opažanja so bila v prvi slovenski izdaji iz leta 1962 preprosto izločena, zdaj pa je njegovo besedilo objavljeno v celoti. Prevajalka knjige je publicistka Alenka Puhar, ki je v oddaji spregovorila tudi o partijski cenzuri.


Dr. Jože Dežman in Alenka Puhar, foto: Jože Bartolj

Cenzurirani prevodu je izšel pod naslovom Gverilski kirurg. Zavezniški kirurg iz Nove Zelandije Lindsay Rogers je kot član britanske misije v letih 1944 in 1945 sodeloval s partizani v bitkah (Drvar), predvsem pa kot kirurg, ki je zdravil in operiral številne ranjence na Visu, v Liki, Bosni in Beli krajini. Končnal je v Sloveniji, kjer je zdravil in operiral v bolnici Ajdovec v Kočevskem Rogu. Bolnica Ajdovec (skrivno ime Pri divji svinji) je bila postavljena na dnu vrtače visoko v roškem pragozdu. V sklopu barak je bila tudi ok. 30 metrov dolga bolniška baraka.

Rogers je videl je veliko vojnega nasilja, hkrati pa je lahko kot tujec in intelektualec gledal na razmere v partizanih s kritične distance in opazil dejanja, s katerimi se ni strinjal ter jih je tudi zapisal. Alenka Puhar ugotavlja, da je bilo med partizanskimi pacienti kot med osebjem je bilo tudi nekaj ovaduhov Ozne, ki je v tem času delila svoje vire na 'zaupnik, informator, nezavedajoči se informator, vrinjenec', decembra 1944 so v Ajdovec poslali celo dodatno 'agentko politične policije', ki so jo formalno nastavili kot navadno bolničarko ...

V knjigi Gverilski zdravnik so ga v predgovoru predstavili kot 'stasitega, malce čudaškega britanskega zdravnika', sicer 'sposobnega in požrtvovalnega kirurga, ki je marsikomu rešil življenje, toda z usodno napako: Ni mogel doumeti jugoslovanske stvarnosti in se je večkrat zapletel v drobne spore z vodstvenim kadrom raznih enot.'


Kirurg Lindsay Rogers

O temu denimo priča citat, ki je bil v prvi izdaji izpuščen: "Vidmar (Josip) s svojim razoranim obrazom, z ostrimi gubami na lepem čelu ... Imel je mehak glas, majhna usta, ki pa so bila skoraj kruta pri oblikovanju besed, in te besede so bile trde, koncizne in dramatično izgovorjene. Imel je majhne oči, ki so spominjale na podlasico, oči verskega fanatika in njegova vera je bil komunizem."

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman: