• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

26. 11. 2017, Prisilna mobilizacija Gorenjcev 1941–1945

V Muzeju Novejše zgodovine Slovenije so pripravili razstavo o prisilni mobilizaciji Gorenjcev v nemško vosjko. Njena avtorica je dr. Monika Kokalj Kočevar. V oddaji smo predstavili razstavo in tudi istoimensko knjigo.

Fotografija iz razstave Prisilna mobilizacija Gorenjcev 1941–1945

Po začetku druge svetovne vojne in razdelitvi slovenskega ozemlja so nemške okupacijske oblasti vzpostavile civilno upravo v Spodnji Štajerski in v zasedenih območjih Koroške in Kranjske, t. i. Južni Koroški. Upravno enoto, ki jo je sestavljalo šest nekdanjih gorenjskih okrajev, pozneje preoblikovanih v tri okrožja Gorenjske, je najprej vodil namestnik koroškega deželnega vodje Franz Kutschera, od decembra 1941 pa koroški deželni vodja dr. Friedrich Rainer. Teritorialno je ozemlje spadalo pod XVIII. vojaško okrožje. Moško prebivalstvo je bilo v dogovoru s skupino oboroženih oddelkov nemške nacionalsocialistične stranke, ki je bila pristojna za Južno Koroško, poleti 1941 vključeno v enote vermanšafta Koroške ljudske zveze. Do oktobra 1941 je potekalo evidentiranje in čeprav je bilo po nemškem odloku o vzpostavitvi enot SA Wehrmannschaft iz leta 1939 služenje prostovoljno, so ga na Gorenjskem predstavljali kot dolžnost in obveznost. Enote so v nasprotju z vermanšaftom na Štajerskem opravljale le polvojaško urjenje in sodelovale na različnih dogodkih. Njihovo število ni preseglo 28.000. Vodje in podvodje so se usposabljali v šoli za vodje v Rogaški Slatini, skupaj s štajerskimi vermani. Od zgodnje pomladi 1942 so vermane vključevali v različne enote krajevnih straž, k orožnikom in k t. i. Nujni tehnični pomoči, jeseni 1942 pa je bil vermanšaft ukinjen. Od januarja 1942 je bila na Gorenjskem ustanovljena nacionalsocialistična stranka NSDAP. Že spomladi so pozivali Gorenjce k prostovoljni priključitvi v Waffen SS, vendar je bilo zelo malo odziva. Dr. Friedrich Rainer je 7. julija 1942 uvedel t. i. dolžnost služenja v državni delovni službi (RAD) in vojaško dolžnost. Z razglasom je 27. septembra 1942 podelil Gorenjcem državljanstvo na preklic in s tem omogočil začetek mobilizacije. Formalnopravno sicer Gorenjske zaradi različnih razlogov niso nikoli vključili v Tretji rajh, so pa za prebivalce s podelitvijo državljanstva začeli veljati enaki zakoni kot na ozemlju matične Nemčije. Občinski uradi so za vojaške prijavne urade, ki so bili vzpostavljeni decembra 1941, pripravili evidence letnikov. Od novembra 1942 so potekali nabori moških letnikov od 1916 do 1926. Pričeli so z naborom letnikov 1923 in 1924, ki so bili tudi kot prvi že januarja 1943 poslani v taborišča državne delovne službe. Avgusta 1943 so vpoklicali v državno delovno službo še letnik 1926. V RAD so bile vpoklicane tudi Gorenjke. Po polletnem služenju v RAD so moške vpoklicance pošiljali v različne rezervne zaledne vojaške enote, kjer so jih usposobili za bojevanje na fronti. Skupno število prisilno mobiliziranih Gorenjcev presega 11.000. V enotah so bili skupaj s prisilno mobiliziranimi Alzačani, Lotaringijci, Belgijci, Luksemburžani in Poljaki. Največ gorenjskih vojakov je bilo poslanih na vzhodno fronto. Na bojiščih jih je umrlo čez 1700, številni so padli v anglo-ameriško, francosko ali sovjetsko ujetništvo. Slovenski vojni ujetniki, ki so bili zajeti v Normandiji, so v Veliki Britaniji ustanovili jedro 5. prekomorske partizanske brigade, v Sovjetski zvezi pa so se ujetniki pridružili 1. jugoslovanski brigadi, tankovski brigadi in drugim enotam. Številni so na fronti dezertirali in se priključili osvobodilnim gibanjem po Evropi, predvsem v Franciji. Nekaj tisoč jih je uspelo dezertirati v partizanske enote v Sloveniji, več sto se jih je priključilo tudi Gorenjski samozaščiti.

Fotografija iz razstave Prisilna mobilizacija Gorenjcev 1941–1945

Po koncu vojne so se prisilni mobiliziranci iz različnih ujetniških taborišč, kjer so bili deležni precej slabega ravnanja, vračali domov še vse do sredine petdesetih let. Veliko jih je imelo doma drugorazredni status, vsaj do sedemdesetih let 20. stoletja so jih organi notranje uprave tudi večkrat zasliševali. Posebej težko je bilo za številne invalide, ki niso imeli urejenega statusa. Že v petdesetih letih so se mobiliziranci združevali v tajne skupine, šele leta 1991 pa je bilo ustanovljeno več društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, ki jih je leta 1995 povezala Zveza mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941-1945. Istega leta so mobiliziranci dosegli, da so bili vključeni v Zakon o žrtvah vojnega nasilja, s čimer jim je od leta 2010 pripadla renta. V nasprotju s prisilnimi mobiliziranci v Franciji, Belgiji in Luksemburgu, odškodnine od države Nemčije kot naslednice Tretjega rajha mobilizirancem v Sloveniji ni uspelo pridobiti.

Oddajo je pripravila Monika Kokalj Kočevar:

5. 11. 2017, Rojstvo novih domovin - razstava in knjiga

Pri založbi Družina je v sozaložništvu z Narodno in univerzitetno knjižnico (Nuk) izšla knjiga Rojstvo novih domovin, ki priča o bogati ustvarjalnosti slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji med letoma 1945 in 1948. Izdajatelji so delo nadgradili z razstavo, ki je v Plečnikovem hodniku in v Kavarni Nuka odprta do 25. novembra 2017.

 

Knjigo in razstavo so sooblikovali in soustvarili trije avtorji - Helena Jaklitsch, Helena Janežič in Lenart Rihar, ki so nam projekt predstavili tudi v oddaji Moja zgodba.


Maja 1945 so slovenski prostor prevevala nasprotujoča si čustva. Na eni strani je vladalo nepopisno veselje ob koncu štiriletne morije, na drugi negotovost in strah. Zmagovalec je bil znan in jasno je dal vedeti, kaj se bo zgodilo z njegovimi ideološkimi nasprotniki. Na poti čez Ljubelj in preko Pliberka so se umikajoči domobranski vojski ter drugim vojaškim enotam pridružile cele družine, z njimi je odšla slovenska intelektualna, politična, družbena, kulturna in prosvetna elita. Slovenijo je takrat zapustilo več kot 20.000 Slovencev. Zatočišče so, večina je verjela, da za največ tri tedne, našli v begunskih taboriščih v Avstriji in v Italiji. Mnogim med njimi so taboriščne barake postale dom za naslednja tri, štiri leta, dokler jih ni dokončno sprejela tujina.

Pričakovali bi, da bo v težkih in negotovih razmerah v begunstvu, ob izgubi domovine in v mnogih primerih svojcev, med Slovenci, ujetimi v taboriščno življenje, prevladala apatija in vdanost v usodo. Pa še zdaleč ni bilo tako. Osupli obstanemo pred izbruhom izjemne življenjske moči in ustvarjalnosti, ki so jo pokazali in se je odrazila v obliki izdajanja izvirnega leposlovja, šolskih učbenikov, časopisov, ponatisov slovenskih klasikov, zgodovinskih študij, spominov. V taborišču nastane prvi slovenski zgodovinski atlas... Le nekaj dni po prihodu v taborišče so ustanovili ljudsko (osnovno) šolo, dobra dva tedna kasneje je svoja vrata odprla slovenska begunska gimnazija. Organizirali so številna predavanja, tečaje, ustanovili več odličnih pevskih zborov, njihovo ubrano petje je navdušilo celo angleški BBC. S svojimi gledališkimi predstavami so privabljali gledalce od blizu in daleč.

Na razstavi predstavljamo bogato ustvarjalnost Slovencev v izrednih razmerah v povezavi z izjemnimi zgodbami posameznikov, katerih poti so se prekrižale v begunstvu. Dostikrat nevidni in spregledani, v domovini pa za nekaj desetletij pozabljeni in zamolčani, so s svojim zavedanjem slovenstva prispevali k rojstvu novih domovin širom sveta.

Prisluhnite posnetku oddaje, ki ga je uredil Jože Bartolj in je nastal po tiskovni konferenci:

29. 10. 2017, Mediacija v postopku sprave

V Društvu mediatorjev Slovenije želijo razdeljeni slovenski družbi ponuditi postopek sprave oz. rekonciliacije. Postopek sprave (rekonciliacija) je ena izmed vrst mediacije oz. mirnega načina reševanja sporov. Gre za postopek, ki ga države in civilna družba lahko uporabijo, ko ocenijo, da je med določenimi skupinami v družbi ali regiji potrebno pomagati prizadetim, da spregovorijo o svojih težavah, se poslušajo, slišijo in sčasoma razumejo.

V društvu mediatorjev opažajo, da se delitve iz polpretekle zgodovine prenašajo iz generacije v generacijo in povzročajo hude težave pri delovanju družbe. O tem je tekla beseda v oddaji v kateri sta sodelovala podpredsednica društva mediatorjev Slovenije mag. Gordane Ristin in pa odvetnik in mediator Andrej Razdrih.

Andrej Razdrih, dr. Jože Dežman in mag. Gordana Ristin

V oddaji smo predstavili tudi pobudo za dolgoročni postopek, kjer bi mediatorji organizirali srečanja po vsej državi, posamezniki, ki so bili prizadeti, pa bi imeli priložnost povedati svojo plat zgodbe. Ko bi se posamezniki slišali in razumeli tudi druge, bi mediator uvedel v postopek dialog, katerega cilj je, da se vzpostavi razumevanje med prizadetimi. Mediatorji bi med postopkom ugotavljali, kakšne so želje prizadetih, in jih prenesli določenemu centralnemu organu. Tega bi morala z zakonom ustanoviti država, kot denimo svet pri uradu predsednika republike, ministrstvu za pravosodje ali sodnem svetu. Idealno bi bilo, če bi državni zbor denimo podpisal deklaracijo o postopku sprave in dal zeleno luč, da se ta lahko začne.

 

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman.

15. 10. 2017, Slovenska SDV o Edvardu Kocbeku in Borisu Pahorju

Ravno na obletnico rojstva literata in politika Edvarda Kocbeka (27. septembra 2017), je Arhiv RS pripravil redno mesečno predavanje z naslovom Slovenska SDV o Edvardu Kocbeku in Borisu Pahorju. Predaval je mag. Igor Omerza.

Edvard Kocbek je bil desetletja najbolj tajno nadzorovani posameznik v SR Sloveniji. Tudi Borisa Pahorja je slovenska tajna politična policija (uradno UDV oz. SDV, ponarodelo Udba) začela spremljati zaradi njegove povezanosti s Kocbekom. Najbolj intenzivno je bilo skrivno zalezovanje Kocbeka in Pahorja malo pred in po objavi knjižice Edvard Kocbek - pričevalec našega časa, ki sta jo Boris Pahor in Alojz Rebula izdala v Trstu marca 1975. Razlog je bil v tem, da je bil v tej knjižici objavljen tudi samointervju Edvarda Kocbeka, v katerem je ta razkril in obsodil povojne poboje. S tem so Pahor, Rebula in Kocbek sprožili slovensko dramo, ki traja še dandanes. Zato je bil pretežni del Omerzovega predavanja posvečen ozadju takratnih dogajanj, še posebej zato, ker je razkrivanje omogočila odprta udbovska dokumentacija v Arhivu RS. Večino tega, kar je povedal, je sicer mogoče podrobneje prebrati v njegovih številnih delih o delovanju naše tajne politične policije, predvsem v knjigi Edvard Kocbek - osebni dosje št. 584, v knjigi Boris Pahor: V žrelu Udbe in končno v knjigi Karla - Udba o Dragi.

Mag. Igor Omerza se je rodil v Ljubljani, 20. avgusta 1950. Po izobrazbi je magister ekonomije. Sedaj je upokojen, bil pa je profesor, podjetnik in politik. V času Odbora za varstvo človekovih pravic je bil član ožjega kolegija t. i. Bavčarjevega odbora. V zadnjih letih je začel intenzivno proučevati dokumentacijo našega propadlega socialističnega režima in do sedaj o tem izdal deset knjig.

Prisluhnite posnetku predavanje, ki ga je uredil Jože Bartolj:

8. 10. 2017, Albert Malovrh - pokopan v domovini

Albert Malovrh se je rodil v Šentjoštu leta 1924. Mirno, veselo družinsko in vaško življenje je leta 1942 skalila komunistična revolucija, ki se je s terorjem razbesnela nad prebivalstvom. Albert se je skupaj z nekaterimi drugimi temu zoperstavil in po Božji previdnosti ostal živ.

Jeseni 1945 je odšel čez mejo v Italijo in leta 1948 skupaj z mlajšim bratom Pavlom v Argentino, kjer si je v San Justu ustvaril dom in košček domovine. Z ženo Ivanko roj. Oblak, sta si ustvarila družino in rodilo se jima je pet otrok.

Albert je bil pobudnik gradnje slovenske šole Franceta Balantiča, dolgoletni predsednik šolskega odbora in ena od gonilnih sil slovenskega življa na argentinskih tleh. Z zgledom je pričal svojim otrokom in vnukom ter ostali slovenski skupnosti, da je njihova dolžnost, da prenesejo baklo vere in slovenstva iz roda v rod.

Umrl je v Buenos Airesu leta 1999. Njegova želja je bila: "... v zemlji domači de truplo leži ..." Tako so njegovi otroci po 72 letih izgnanstva  v soboto 16. septembra 2017 poskrbeli, da njegovi posmrtni ostanki počivajo na pokopališču v Šentjoštu.

Marko Malovrh, Matjaž Jerman, Marta Jerman roj. Malovrh in Tone Malovrh

Ob tem smo posneli tudi pogovor z njegovimi otroki Tonetom in Markom Malovrh, ter Marto in Matjažem Jerman. Pogovor z njimi je vodil Jože Bartolj: