• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

2. 12. 2018, Možina – Dežman, javna oddaja Moja zgodba

Ob 24. obletnici delovanja Radia Ognjišče smo v dvorani Matije Tomca Zavoda sv. Stanislava pripravili aktualni pogovor. Povod zanj je bilo zanimanje naših poslušalcev za tematike oddaje Moja zgodba, ki je sorodnica televizijske oddaje Pričevalci na RTV Slovenija.

Foto: Rok Mihevc

Novinar in zgodovinar dr. Jože Možina je 22. julija gostil v oddaji Intervju zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana. Ta je bil na nek način nadaljevanje njunega sodelovanja iz dokumentarnih filmov Zločin, ki ne zastara in Zamolčani - Moč preživetja. V intervjuju smo slišali vrsto stvari, ki jih poslušalci oddaje Moja zgodba odkrivamo že od leta 2005 naprej. Dr. Dežman je sicer povedal nekaj objektivnih resnic, ki so v uradnih verzijah slovenske polpretekle zgodovine večinoma zamolčane. Denimo, da se večina Slovencev med Drugo svetovno vojno ni borila na partizanski strani, ampak so bili poleg protirevolucionarjev naši predniki po večini mobilizirani v nemško, italijansko in madžarsko vojsko. Ali pa, da je partizanska vojska, ki se je imensko borila za svobodo, ubila več domačih ljudi kot pa okupatorjevih vojakov. Poleg tega je revolucionarna stran večino svojih žrtev ubila po vojni in ne med njo, umorila je več neoboroženih oseb kot pa oboroženih. Vse to so zgodovinsko preverljiva dejstva.

Dr. Jože Dežman, foto: Rok Mihevc

Zato smo bili še toliko bolj presenečeni nad odzivom sicer majhnega a vplivnega dela javnosti. Nekaj časa je bilo celo vprašanje, če nacionalna televizija, ki opravlja servis vseh državljanov, na pritisk zveze borcev in posameznih levičarskih intelektualcev oddaje Pričevalci ne bo celo ukinila, njenega urednika dr. Možino pa sankcionirala.

Dr. Jože Možina, foto: Rok Mihevc

Foto: Rok Mihevc

Prisluhnite pogovoru, ki ga je vodil Jože Bartolj:

25. 11. 2018, Incident hladne vojne nad Bohinjskim nebom

V muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici je na ogled razstava Incident hladne vojne na bohinjskem nebu, ki predstavlja sestrelitev ameriškega letala nad Gorjušami 19. avgusta 1946. Transportno letalo Douglas C-47 je čez slovensko ozemlje nedovoljeno letelo v Italijo. Jugoslovanski lovski letali za prestrezanje, ki sta vzleteli z letališča Lesce, sta zato zavezniško letalo sestrelili. Posadka je štela pet članov: Richard H. Claeys, Matthew Comko, Blen H. Frestone, Chester J. Lower, Harold F. Schreiber. Vsi so v strmoglavljenju izgubili življenje.

Dogodek je sprožil mednarodno krizo in vojaško napetost med državama. Po meddržavnem pritisku je Jugoslavija svojcem namenila 150.000 dolarjev odškodnine. Jugoslovanski časopisi niso veliko pisali o tem incidentu, medtem ko so se ameriški zelo razpisali. Dogodek je pretresel tudi domačine. Že samo strmoglavljenje se je zelo zapisalo v njihov spomin. Zanje so bili zelo dragoceni tudi deli letala, saj so bili iz materiala, ki ga niso imeli. Iz njih so izdelali razne kovinske izdelke, uporabne predmete in orodje. Kose pločevine so imeli skoraj pri vsaki hiši.


Jože Dežman in Anja Poštrak, Foto: Jože Bartolj

O tem sta spregovorila kustosa Gorenjskega muzeja, soavtorja razstave dr. Jože Dežman in vodja muzeja Tomaža Godca v Bohinju Anja Poštrak.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

11. 11. 2018, Danilo Oražem – vojaška izkušnja oskrbnika lipicancev

Danilo Oražem se je rodil avgusta 1925 na grajskem posestvu Prestranek v bližini Postojne, ki je bilo v lasti kobilarne Lipica, le-ta pa v lasti italijanske vojske. Družina s sedmimi otroki, ki se je preživljala z oskrbništvom lipicancev, se je leta 1938 preselila v Lipico.

Marca 1943 je bil mladoletni Danilo prisilno odveden v posebne bataljone italijanske vojske. Ob kapitulaciji Italije, septembra 1943, je bil med prvimi vključenimi v 1. bataljon 1. prekomorske brigade NOVJ. Po razpustitvi 1. prekomorske brigade je bil le malo časa v proletarski brigadi, saj so ga zajeli Nemci. Iz ujetništva v Nemčiji se je vrnil šele avgusta 1945.

Ob prihodu domov je izvedel, da je dom, zaradi izgona lipicancev, moral zapustiti tudi njegov oče. Po kapitulaciji Italije je namreč nemška armada izgnala 179 lipicancev v Sudete na Češko, z njimi pa tudi njihove oskrbnike. Leta 1947 so bili kobilarni Lipica vrnjeni konji, toda le 11 konj iz črede, ki so jo zaplenili Nemci. Začelo se je delo z popolnjevanjem črede. Danilo Oražem se je po vseh vojaških obveznostih vrnil v kobilarno Lipica in delu s konji posvetil celotno delovno dobo.

Oddajo je pripravila Irena Uršič:

4. 11. 2018, Združeni ob lipi sprave - 30 letnica

Leta 1988 je društvo Združeni ob lipi sprave prvič na ljubljanskih Žalah pripravilo kulturni program in sv. mašo za vse žrtve vojn in revolucije. Takrat se je zbralo okoli 2000 ljudi, ki so prvič lahko javno žalovali. Gost tokratne oddaje Moja zgodba je bil dr. Janez Juhant aktualni predsednik društva, ki je predstavil njihovo zgodovino, prvega predsednika odvetnika Stanislava Klepa in letošnjo slovesnost z molitvijo Križevega pota slovenstva, ki so jo pripravili 2. novembra ob 16.h na ljubljanskih Žalah ob Lipi sprave.

 

V društvu ugotavljajo, da je slovenski narod še vedno razdeljen, prav tako še vedno niso opravljeni postopki za odpravo medvojnih in povojnih hudodelstev ter za spravo. Zato so DZ v sprejetje že večkrat neuspešno predlagali deklaracijo o narodni spravi, ki je pogoj za življenje in preživetje naše družbe. Po mnenju društva je bil enako kot boj proti okupatorju in nacifašizmu upravičen tudi boj proti boljševistično-komunističnemu nasilju.

Društvo je pred Juhantom vodil odvetnik Stanislav Klep, nekdanji partizan, ki se je zavedal, da je potrebno vse zločine priznati in se zanje opravičiti. On je bil tudi pobudnik, da se na ljubljanskih Žalah zasadi lipa sprave.

Oddajo je pripravil Jože Bartolj:

28. 10. 2018, Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim

Moja zgodba je prinesla pogovor z zgodovinarko in arhivarko dr. Matejo Jeraj o prizadevanjih za razveljavitev Nagodetovega procesa.

Pogovor je nastal na osnovi dveh knjig avtoric dr. Mateje Jeraj in dr. Jelke Melik, ki predstavljata kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim leta 1947. Tisto, kar pri tem procesu še danes bode v oči je, da je do razveljavitve procesa sicer prišlo, da pa nihče od obsojenih ni dobil javnega opravičila.


Omenjeni avtorici sta že leta 2015 predstavili knjigo Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in obtoženim, ki je natančno osvetlila proces zoper Nagodeta in še 14 drugih posameznikov, ki ga zgodovinarji ocenjujejo kot enega osrednjih procesov, s katerim je komunistična oblast po drugi svetovni vojni obračunala s svobodomiselno povojno inteligenco, ki je želela demokracijo. Vsi obtoženi nikakor niso zagrešili vseh očitanih jim dejanj, kakšen pa sploh nobenega. Sodišče je namreč zavzelo stališče o kolektivni krivdi za vsa dejanja, ki naj bi jih zagrešil vsaj eden od njih. Smatralo je, da so imeli vsi obtoženci isti cilj, zato naj ne bi bilo važno, če so pri očitanem jim dejanju osebno sodelovali. V resnici pa je bilo tako, da nekateri v vojni dobi sploh niso bili v domovini, da so se po vojni nekateri pogovarjali s tujimi diplomati, nekateri so pisali pisma tujim diplomatom ali znanim javnim osebam, nekateri so se srečevali z opozicijskimi voditelji iz drugih jugoslovanskih republik, nekateri so iskali somišljenike, Franjo Sirc pa o vsem skupaj najverjetneje sploh ni prav nič vedel in se je na procesu znašel le zaradi sina Ljuba. Kazni so bile drastične, saj so bili trije obsojeni na smrt z ustrelitvijo, večina preostalih pa na visoke zaporne kazni s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic za dobo od dveh do petih let.

V drugi knjigi s podnaslovom Epilog, pa sta avtorici osvetlili dogajanje po samem procesu oziroma prizadevanja, da bi prišlo do njegove razveljavitve. Do nadaljevanja prve knjige je prišlo na pobudo pokojnega odvetnika Draga Demšarja, ki ga je na predstavitvi prve knjige zanimalo, zakaj avtorici nista predstavili tudi prizadevanj, da bi bil proces razveljavljen, kar se je sicer zgodilo leta 1991.

Po besedah recenzenta Petra Vodopivca so slovenski politiki, tožilci in sodniki na sestankih v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja razmišljali predvsem o tem, kako povojno sodstvo razbremeniti odgovornosti za povojne politične procese in kako Zvezo komunistov razbremeniti očitkov o vodenju takšnih procesov, medtem ko jim za ostalo ni bilo veliko mar. Vse skupaj se je nato začelo spreminjati šele z demokratičnimi procesi v Sloveniji.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman: