• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

15. 7. 2014, Valentin Mohar - pričevanje

Prisluhnete lahko pričevanju Valentina Moharja, ki sedaj živi v Angliji, rodil pa se je leta 1925 v Retjah, v Loškem potoku. Že novembra 1941 so v njihovo hišo vdrli Italijani in ga odpeljali, a jim je pobegnil in se tako rešil. Ponovno so ga zaprli spomladi naslednje leto. Delal je na italijanskem posestvu Emona do kapitulacije Italije. Nato je bil mobiliziran s strani partizanov in vključen v Prešernovo brigado. Sodeloval je pri napadu na Turjak, septembra 1943. Po predaji vaških stražarjev in civilistov je ujetnikom vezal roke in jih vodil v Velike Lašče. Tam so ujete stražarje prevzeli »vosovci«. Tega dne je gospod Mohar spoznal, da ne more več ostati pri partizanih.

Iz Velikih Lašč je bil poslan v Kočevje, kjer so ga dodelili na stražarsko mesto. Šele kasneje je izvedel, da je stražil t. i. slavni kočevski zbor odposlancev, ki je potekal v tamkajšnjem Sokolskem domu od 1. do 3. oktobra 1943. Po nekaj dneh je do njih prišel komandant mesta Kočevje in jim povedal, naj se umaknejo. Fantje so se odločili, da gre vsak na svoj dom.


Pričevanje, ki mu lahko prisluhnete je bilo posneto v Londonu, posnel pa ga je sodelavec Študijskega centra za narodno spravo mag. Renato Podbersič. Za predvajanje sta ga pripravili Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič.

Naj njegovo nadaljnjo življenjsko pot strnemo v nekaj besed.

Doma se je g. Mohar skrival dva dni, nato pa so prišli Nemci z zahtevo, da se jim morajo predati vsi, ki se skrivajo in imajo orožje. G. Mohar se je odločil za predajo, skupaj z ostalimi stotimi možmi in fanti. Odpeljali so jih v Ribnico, v sodne zapore. Dva domobranska oficirja sta jim obljubila, da bodo rešeni, če se jim pridružijo. Večina je to tudi storila. Iz Kočevja so jih odpeljali v Ljubljano. V Ljubljani je delal na železnici, do marca 1944, ko so prišli primorski domobranci. Od tam so ga skupaj z drugimi fanti odpeljali v Trst, kjer je bil priključen primorski varnostni straži. Po štiri - tedenskem urjenju, je bila njegova četa poslana v Postojno, od tam še v Pivko in v Razdrto. Rečeno jim je bilo, da to ozemlje čuvajo pred ponovno zasedbo Italijanov.

Spomladi 1945 se je kakih 8.000 četnikov, srbskih dobrovoljcev in pripadnikov primorskih varnostnih straž pomikalo proti Gorici. 29. aprila 1945 popoldne so vkorakali v Gorico, ki je bila prazna. Nikjer ni bilo nobenega partizana, ti so prišli šele kasneje. Četniki so napadli in pregnali fašistično postojanko na goriškem gradu.

Nato so šli proti Palmanovi, tam so jih razorožili novozelandski vojaki ter jih prepeljali v Čezeno (Cesena), kjer so bili zaprti. Pot je gospoda Moharja vodila skozi številna taborišča za begunce (od Trevisa, do Senegalije in Rima). V Rimu se je zanj in za ostale zavzel dr. Krek, ki je rekel, naj se javijo, da so vojni ujetniki in da bo posredoval pri britanski komandi, da bodo prepeljani v Nemčijo. To se je tudi zgodilo. Iz taborišča Münsterlager je gospod Mohar prispel v Anglijo.

8. 7. 2014, Inka stritar - delovanje Združenja lastnikov razlaščenega premoženja

Inka Stritar je že sodelovala v oddaji Moja zgodba. V preteklosti je občutila, kaj pomeni živeti v totalitarnem sistemu, ki človeku ni dopuščal svobode ter mu je odvzel osnovne pravice in dostojanstvo. Z razlastitvijo premoženja sta bila prizadeta njena stara starša Jože in Ivana Zupan z Dovjega, ki sta bila septembra 1947 prisilno izseljena na Kočevsko, njuno premoženje pa je bilo zaplenjeno. Takrat sta bila stara 76 in 74 let. Jože si je v izgnanstvu na Kočevskem prizadeval, da se mu lastnina vrne, vendar je po štirih mesecih zaradi vsega hudega doživel infarkt in umrl. Oblast ni dovolila, da bi bil pokopan doma na Gorenjskem, ampak v Stari cerkvi pri Kočevju.

Danes se nam bo Inka Stritar predstavila kot predsednica Združenja lastnikov razlaščenega premoženja, ki se ukvarja z denacionalizacijo. Kaj ta izraz pravzaprav pomeni, kako je razlaščanje po vojni potekalo, koliko se je do danes rešilo vlog za popravo krivic glede odvzetega premoženja, s čim mora biti seznanjena tudi mlajša generacija... o tem in še čem nam bo spregovorila naša gostja.

Pričevanje sta pripravili Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič.

Vabljeni k poslušanju

 

1. 7. 2014, Dr. Mirko Gogala - pričevanje

Tokrat se bomo srečali s spomini dr. Mirka Gogale, ki je pred kratkim v Argentini praznoval železomašni jubilej, torej 70. obletnico nove maše in 95. rojstni dan. Mirko Gogala je bil rojen leta 1919 (17. julija) v Šmarju-Sap. Kot železničarjev sin se je večkrat selil in je v osnovno šolo hodil na Dovjem in na Jesenicah. Gimnazijo je končal v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Nato je vstopil semenišče v Ljubljani, kjer je študiral na teološki fakulteti. Zaradi vojnih razmer se ni več mogel vrniti na svoj dom, in je našel zatočišče pri družini Oblak v Šentjoštu nad Horjulom. Doživel je partizanski napad na prvo vaško stražo in požig vasi. 18. junija 1944, v času, ko je na slovenskem ozemlju še vedno kruto gospodoval nemški okupator, in ko je bila komunistična revolucija v polnem razmahu, je imel v Šentjoštu nad Horjulom novo mašo.

Maja 1945 se je odpravil na Koroško, kjer se je pridružil skupini bogoslovcev, in tako ostal pri življenju. Iz Celovca je šel v Italijo, kjer je študiral na rimski papeški univerzi. Potem je odšel v Argentino. Teološki doktorat je napravil na Slovenski teološki fakulteti v Argentini. Kaplanoval je na argentinskih župnijah in bil kaplan v vojaški bolnišnici v Buenos Airesu, s činom podpolkovnika. Predaval je cerkveno pravo na Slovenski teološki fakulteti, v škofijskem semenišču v Paraná in na teološki fakulteti univerze Del Salvador. Imenovan je bil za generalnega vikarja škofije San Miguel in papeževega častnega prelata. Nato je bil generalni direktor vseh škofijskih šol, ki jih je bilo v "njegovi" škofiji nad 30, z več kot 10.000 gojenci.

Ob letošnji spravni slovesnosti pri Kapeli mučencev, so v Šentjoštu nad Horjulom obhajali spomin na njegovo novo mašo pred 70. leti, ki je verjetno ne bi bilo brez velikodušnosti družine Oblak in vseh, ki so pri tem pomagali.


Dr. Mirko Gogala nam bo povedal, kako je kot študent bogoslovja doživljal začetke vojne, in spomine na novo mašo. Pričevanje je bilo posneto maja letos v Argentini za današnjo oddajo pa sta ga pripravili Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič.

Prisluhnite posnetku!

 

17. 6. 2014, Leon Turnšek - Otrok iz Petrička

Poslušalcem Moje zgodbe je verjetno dobro poznan pretresljiv dokumentarni film Otroci s Petrička, v režiji Mirana Zupaniča. V današnji oddaji bomo prisluhnili Leonu Turnšku iz Maribora, ki je svojo zgodbo že predstavil v tem filmu, tokrat pa jo je zaupal tudi poslušalcem Radia Ognjišče.

Starši in stari starši Leona Turnška so bili rudarji. Delali so v francoskih in nemških rudnikih. Oče Leopold in mama Jožefa sta se tako spoznala v Franciji in se tam poročila. Ko se je pojavil nacizem so se vrnili v Slovenijo. Med vojno je družina živela v Radečah, kjer je bil oče mestni redar in tolmač za nemški in francoski jezik, mama pa je bila gospodinja. Imela sta tri otroke, najstarejši Oskar je bil rojen v Franciji, Lise Lote v Nemčiji, Leon pa leta 1943 v Sloveniji.

Leon Turnšek

Ob koncu vojne, maja 1945 se je družina iz Radeč umaknila, ker je bilo rečeno, da bodo likvidirani vsi, ki so kakorkoli sodelovali z Nemci. Vlak s katerim so se odpravili na pot, so v Šoštanju zajeli partizani in ujetnike odpeljali na Teharje. Tam so starše ločili od otrok in takrat so se Turnškovi še zadnjič videli. Mama je bila v 8 mesecu nosečnosti. Kje se je končala pot staršev, otroci niso nikoli izvedeli. Otroke so s Teharij odpeljali v otroško taborišče Petriček. Najmlajši Leon je bil takrat star leto in pol, najstarejši Oskar pa enajst let. S Petrička so jih razselili po različnih domovih po Sloveniji. Prvič so ponovno prišli skupaj po 10-tih letih. Leon je šele takrat izvedel, da ima brata in sestro in od kod je njegova družina. Šele ob poroki pa je ugotovil, da so mu v času, ko je bival po domovih spremenili tudi rojstne podatke.

Leon Turnšek prvi iz leve

Izguba staršev in življenje po različnih domovih je vse otroke močno zaznamovalo in v njih pustilo globoke rane. Kljub temu, da so si ustvarili družine in imeli zgledne službe, je bilo njihovo življenje neprestan boj v iskanju notranjega miru. Brat Oskar je emigriral v Avstralijo, ne da bi o tem obvestil brata in sestro. Tam se je poročil, si ustvaril družino in se prvič vrnil v Slovenijo šele, ko je bil star 50 let. Težko življenje brez staršev ga je tako močno zaznamovalo, da je zaradi vseh hudih posledic leta 1994 umrl. Sestra Lise Lote je bila vzgojiteljica-negovalka. Zanimivo, da se je poročila s članom komunistične partije, ki je bil takrat župan občine Krško in si z njim ustvarila družino. Tudi ona je umrla dokaj hitro.

Leon besede˝mama in oče˝ ni poznal. Prvič ju je videl na fotografiji, ko je bil star 50 let.

Kaj mu je pomagalo, da je kljub najokrutnejšim razmeram, s katerimi se je srečal v rosnih letih zmogel nositi težo življenja? Reševalo ga je, da je bil v šoli odličnjak, bil je iznajdljiv, v karieri ni bil zapostavljen. Ustvaril si je trdno družino. Vse to mu je bilo v oporo, da ni zašel z začrtane poti. Kljub vsemu, znancem o svoji preteklosti ni govoril. O njej se niti ni smelo govoriti. Bolečino izgube staršev je nosil globoko v sebi. Kljub ponosu na družino in svoja dva sinova, v sebi še danes čuti primanjkljaj in se sprašuje, ali je otrokoma dal dovolj, ali jima je zmogel nadomestiti praznino, ki jo je doživel sam, ko je bil zaradi ukradenega otroštva, brez matere in očeta ter njune ljubezni vržen v nemilost sveta.

Pretresljiva Leonova zgodba nas ne pusti ravnodušne. Kaj je slovenska družba - skoraj 70 let od zločina - storila, da bi Leon našel mamo in očeta?

Zgodbo so pripravile sodelavke Študijskega centra za narodno spravo dr. Mateja Čoh Kladnik, Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič.

10. 6. 2014, Judita Treven in Peter Sušnik - govora iz Kočevskega Roga 2014

Objavljamo govora Judite Treven in Petra Sušnika iz spominske slovesnosti za po vojni p0bitimi domobranci in civilisti, ki je bila 7. junija v Kočevskem Rogu.

"...Tu smo zbrani, da počastimo spomin tistih, ki tu počivajo ...in tu smo zbrani v opomin ... v opomin tistim, ki v dogodkih po končani vojni (še vedno) ne vidijo nič tragičnega in usodnega za slovenski narod, češ, saj je normalno, da zmagovalec pobije svoje nasprotnike, sploh če so bili »kolaborantje« in »sodelavci okupatorja«, »izdajalci slovenskega naroda«. Tako so jih označili in mirno pobijali vsepovprek... tudi ranjence, tudi tiste, ki so ostali doma in so se šli javit na razglas; ti so bili ubiti preventivno. Se zavedamo, kaj pomeni človeka ubiti preventivno? Kaj pa ženske in otroci, tisoči beguncev od drugod ... Za njih niti odgovora nimamo.

Ne samo, da so obglavili narod, pohabili so tudi nas, pohabili do te mere, da to kar nekako sprejemamo in mislimo, da bomo brez iskrenega soočenja s to nedvomno največjo tragedijo v zgodovini slovenskega naroda lahko živeli naprej. Sedaj vedno bolj spoznavamo, da to ne gre in kako visoko ceno vsi vsakodnevno plačujemo za to ..." Judita Treven

Judita Treven foto Damjan Hančič

"...To, da smo se danes že petindvajsetič zapored zbrali tu, v Kočevskem rogu, nas sooča s kruto zgodovinsko resnico: država sama po sebi ne pomeni enotnosti naroda. Prav to soočanje pa je potrebno, če želimo državnost ne le ohraniti ampak tudi razviti.
Kočevski rog, kot metafora za vse kraje groze in smrti na našem državnem ozemlju, nas sooča z vprašanjem civilizacijskega temelja naše državnosti. Če iz leta v leto romamo od grobišča do grobišča ter gledamo enako podobo, mar ni vsakdanje življenje zgolj banalnost?
Evropska civilizacija in kultura krščanskega etosa, ki je v stoletjih oblikovala slovenski narod, od nas zahteva, da se najprej opredelimo do tega, kar v nas zre - nemo, a odločno.
Najprej je pred nami civilizacijska zahteva, da mrtve dvignemo iz anonimnosti: trupla razsejana po Sloveniji morajo dobiti imena in priimke - postati morajo zgodovinske osebe, dobiti morajo svoje prepoznane sorodnike, ki bodo za njimi lahko iskreno in nemoteno žalovali - na znanem kraju. Komu služi ta nepopustljiva anonimizacija zgodovinskega spomina? Komu lahko služi, da se ne dovoli ugotoviti kdo so, ki tukaj počivajo? Komu služi, da se ne izda niti uradnega dokumenta, da je oče, sin, brat, stric, mož umrl in da bi bil v matični knjigi uradno zapisan kot mrtev?..." Peter Sušnik

Prisluhnite audio posnetku oddaje, ki ga je posnel p. Ivan Rampre: