• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

28. 2. 2021, Marija Klobčar - Knjiga o potujočih pevcih na Slovenskem

V oddaji Moja zgodba je bila naša gostja dr. Marija Klobčar avtorica knjige Poslušajte štimo mojo, o potujočih pevcih na Slovenskem. V pogovoru, ki ga povezujemo v sklop oddaj ob 30 letnici samostojne Slovenije, nam je predstavila ugotovitve o bogastvu izročila potujočih pevcev tudi v luči prenašanja novic iz kraja v kraj. Govorili smo tudi o pomenu slovenskega jezika kot enakovrednega drugim jezikom tega območja.

Dr. Marija Klobčar, foto: Joze Bartolj

Monografija, ki je izšla pri založbi ZRC SAZU, v časovni razdalji od nekdanjih igrcev do pojava radia obravnava različne skupine potujočih pevcev na Slovenskem, analizira njihovo ustvarjalnost in opazuje spreminjanje njihovih družbenih vlog. Z upoštevanjem primarnih virov, z naslanjanjem na neznana ali prezrta pričevanja in s kritičnim premislekom omogoča nov pogled ne le na pesemsko ustvarjalnost, temveč tudi na družbo, v kateri je ta nastajala. Ob obravnavi nosilcev viteške kulture prinaša nova spoznanja o pomenu slovenskega jezika in pesemske ustvarjalnosti v srednjem veku, s pregledom obveščanja v času tiska pa osvetljuje vlogo slovenskih dežel v širšem evropskem prostoru. Z razkrivanjem pojava in dejavnosti sejmarskih pevcev razčlenjuje doslej na Slovenskem večinoma neznano raznoliko skupino posredovalcev med visoko kulturo in kulturo preprostih ljudi, vse do prosjakov. Ob tem osvetljuje zgodovinsko ozadje in družbeno vlogo nekaterih pripovednih pesmi, vlogo pesemskih letakov, pojav časopisnega obveščanja in vpliv spreminjanja prometa in komunikacij na to ustvarjalnost. Z opazovanjem ponarodevanja pesmi potujočih pevcev monografija spreminja tudi razumevanje ustvarjalcev oziroma nosilcev ljudskega izročila.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

21. 2. 2021, Jože Možina - Slovenski razkol - Bloška planota

Oddaja Moja zgodba je tokrat spet gostila novinarja in zgodovinarja dr. Jožeta Možino. Ob njegovi knjigi Slovenski razkol, smo predstavili začetke revolucije in upor proti njej na Bloški planoti, ki je v neposredni bližini Vidovske planote, o kateri je tekla beseda v januarski oddaji.

Občina Bloke je imela sicer pred drugo svetovno vojno okoli tri tisoč prebivalcev, razdeljena je bila v dve župniji. Že pred drugo svetovno vojno je bila tam močna vojaška prisotnost, saj je tam potekal Rupnikova linija utrdb na takratni meji z Italijo. Italijani kraje zasedjo 14. aprila 1941 in se nastanijo v vojašnici bivše jugoslovanske vojske. Že poleti 1941 se v Ravniku, 3km vzhodno od Sv. Trojice pojavijo prvi partizani.

V vasi Zavrh na kmetiji Jožeta Barage se zadržujejo France Popit, Ivan Novak Očka, Ljubo Šercer, Stane Semič Daki. V Novi vasi in na Ravniku sta začeli delovati partijski celici, seveda prikrito - vendar sta sprva uspešno širilo duh podpore partizanskemu odporu - tako so tudi povsem katoliški občinski odborniki, npr. na Hudem Vrhu, začeli zbirati hrano za »četnike« kot so jim sprva rekli.

V oddaji ste lahko izvedeli, zakaj se je sobivanje prvih partizanov s prebivalstvom skrhalo in kako je prišlo do konflikta, ki je že leta 1942 zahteval življenja več kot 70. ljudi. Vabimo vas k ogledu oddaje, ki je potekala tudi v video prenosu.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

14. 2. 2021, Marija Stanonik - Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej

V oddaji Moja zgodba je bila z nami literarna zgodovinarka, etnologinja, akademikinja ddr. Marija Stanonik, ki je pripravila knjigo z naslovom Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej 1515 - 1918.
Z omenjeno knjigo je avtorica, ki je največja poznavalka poezije, ki je nastajala v takih ali drugačnih vojnih razmerah, prišla do konca pregledu literarnega udejstvovanja slovenskih fantov, ki so umirali v različnih vojskah po svetu.

Ddr Marija Stanonik, foto: Jože Bartolj

Ddr. Marija Stanonik sicer ugotavlja, da predstavlja tovrstno pisanje veliko belo liso znotraj literature, da je slabo poznano in skoraj neraziskano. Svoje delo tako razume, kot začetek, ki naj privede do tega, da bi se tudi te plati pesnjenja bolj zavedali in jo tudi umestili v korpus slovenske literature.
V začetku pogovora nam je povedala, kje je našla vire za raziskavo in do kod sploh segajo pisni viri.
Na vprašanje, kaj je skupnega pesmim, ki jih zbrala? Je to trpljenje, je to krik proti vojni, je to klic po svobodi? Avtorica odgovarja, da je skupno predvsem morje prelite krvi in posledično trpljenje. Zanimivo je, da krik proti vojni zasledimo sorazmerno pozno, šele v zadnjih letih prve svetovne vojne. Prej so pesmi bolj pisane za fronto in častijo cesarja in monarhijo. Klic po svobodi pa se sploh pojavi še kasneje, ko je že jasno, da bo nekdanja država propadla.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je pripravil Jože Bartolj:

7. 2. 2021, Stanislav Novačan – pričevanje 4. del

Tokrat lahko poslušate še zadnji del pričevanja danes že pokojnega Stanislava Novačana, ki je bilo posneto leta 2014, v njem pa nam je zelo nazorno spregovori o delovanju Udbe, ki je po koncu druge svetovne vojne na slovenskih tleh nebrzdano vladala in za seboj puščala globoke rane in tudi človeške žrtve. Ena izmed njih je bila leta 1949 izginula Robidiščanka Irma Cencič, ki je bila zaprta z ostalimi v času, ko je bil zaprt tudi naš pričevalec Stanislav. Iz zapora ni več prišla. Stanislav je kasneje večkrat spraševal o njeni usodi, vendar mu nihče od domačinov ni vedel ali pa si ni upal povedati, kaj se je z njo zgodilo. Naletel je le na molk. Stanislav v pričevanju pravi, da čeprav je bila smrt Irme Cencič le ena od deset tisočih smrti, ki jih je na slovenskih tleh povzročil komunizem, pa je prav tako vredna, da se jo razišče in o njej govori. Le če imamo spoštljiv in dostojanstven odnos do človeka kot posameznika, bomo imeli spoštljiv odnos do celotne skupnosti. Vsako človeško življenje je edinstveno, enkratno in neponovljivo. Stanislav govori o travmatiziranosti slovenskega človeka, ki je preživel edino zato, ker se je umaknil, utihnil.

Stanislav Novačnm, foto: ŠCNS

Udba in partija sta v njem po prestanem zaporu zasejala strah, ničesar več si ni upal, postal je tih, čeprav je v sebi vedel, kaj je prav in kaj ni. Ostal je zvest vrednotam, v katerih je bil vzgojen v krogu družine in šole. Ko je prišel v Borovnico in je nastopil službo učitelja na OŠ Borovnica so ga še vabili v partijo. Nihče ni vedel, da je bil zaprt. Bil je tudi ravnatelj na šoli.

Pričevanje je bilo posneto v Borovnici, leta 2014, za oddajo v Moji zgodbi pa sta ga pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

31. 1. 2021, Stanislav Novačan – pričevanje 3. del

V oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete tretjemu delu pričevanja Stanislava Novačana iz Borovnice, ki je po vojni, kot učitelj služboval v najbolj zahodni slovenski vasi, v Robidišču pri Briginju. Poleg poučevanja se je kmalu zavzel za kulturno življenje na vasi, ustanovil je pevski zbor, igrali so gledališke igre in prirejali plese. Stanislav je bil ponosen, da je vas z manj kot 200 prebivalci tako lepo zaživela. Idila pa se je končala z dnem, ko sta leta 1949 Stanislava obiskala dva udbovca - pripadnika tajne politične policije zveze komunistov in ga začela vabiti, naj sodeluje z Udbo. Stanislav tega sodelovanja ni hotel sprejeti.

Odločba o odstranitvi Stanislava Novačana iz službe

V tem času so iz Robidišča zaradi težkih razmer v Italijo zbežale cele družine, ki so se kasneje preselile v Avstralijo. Vas so obkolili miličniki in pripadniki Ozne. Organizirano je bilo zborovanje, na katerem so morali ljudje nemo poslušati zmerjanje miličnikov, ki mu je sledilo posamično zasliševanje, ki je trajalo pozno v noč. Stanislava niso zasliševali, ampak so ga odpeljali na postajo milice, kjer je prespal v kleti. Zjutraj so ga z avtobusom odpeljali v Tolmin, v zapor oziroma staro jetnišnico. Zaprli so ga v samico, kjer je imela svoj sedež Ozna. Sledilo je ostro zasliševanje, češ da mora vedeti, zakaj so domačini bežali, saj je z njimi živel in jih poznal. Podpisati je moral izjavo, potem pa so ga za en mesec vrgli v samico, kjer ni imel stikov z nikomer. Sledili sta še dve zaslišanji v Tolminu, kjer je bilo glavno vprašanje, zakaj noče sodelovati z Udbo. Nadzornik Udbe iz Tolmina mu je izročil odlok o odpovedi službe in obtožnico, da je veleizdajalec, čeprav nikoli ni bil sojen.


Potrdilo o zaporu Stanislava Novačana

Pričevanje je bilo posneto v Borovnici, leta 2014, za oddajo v Moji zgodbi pa sta ga pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: