• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

11. 11. 2018, Danilo Oražem – vojaška izkušnja oskrbnika lipicancev

Danilo Oražem se je rodil avgusta 1925 na grajskem posestvu Prestranek v bližini Postojne, ki je bilo v lasti kobilarne Lipica, le-ta pa v lasti italijanske vojske. Družina s sedmimi otroki, ki se je preživljala z oskrbništvom lipicancev, se je leta 1938 preselila v Lipico.

Marca 1943 je bil mladoletni Danilo prisilno odveden v posebne bataljone italijanske vojske. Ob kapitulaciji Italije, septembra 1943, je bil med prvimi vključenimi v 1. bataljon 1. prekomorske brigade NOVJ. Po razpustitvi 1. prekomorske brigade je bil le malo časa v proletarski brigadi, saj so ga zajeli Nemci. Iz ujetništva v Nemčiji se je vrnil šele avgusta 1945.

Ob prihodu domov je izvedel, da je dom, zaradi izgona lipicancev, moral zapustiti tudi njegov oče. Po kapitulaciji Italije je namreč nemška armada izgnala 179 lipicancev v Sudete na Češko, z njimi pa tudi njihove oskrbnike. Leta 1947 so bili kobilarni Lipica vrnjeni konji, toda le 11 konj iz črede, ki so jo zaplenili Nemci. Začelo se je delo z popolnjevanjem črede. Danilo Oražem se je po vseh vojaških obveznostih vrnil v kobilarno Lipica in delu s konji posvetil celotno delovno dobo.

Oddajo je pripravila Irena Uršič:

4. 11. 2018, Združeni ob lipi sprave - 30 letnica

Leta 1988 je društvo Združeni ob lipi sprave prvič na ljubljanskih Žalah pripravilo kulturni program in sv. mašo za vse žrtve vojn in revolucije. Takrat se je zbralo okoli 2000 ljudi, ki so prvič lahko javno žalovali. Gost tokratne oddaje Moja zgodba je bil dr. Janez Juhant aktualni predsednik društva, ki je predstavil njihovo zgodovino, prvega predsednika odvetnika Stanislava Klepa in letošnjo slovesnost z molitvijo Križevega pota slovenstva, ki so jo pripravili 2. novembra ob 16.h na ljubljanskih Žalah ob Lipi sprave.

 

V društvu ugotavljajo, da je slovenski narod še vedno razdeljen, prav tako še vedno niso opravljeni postopki za odpravo medvojnih in povojnih hudodelstev ter za spravo. Zato so DZ v sprejetje že večkrat neuspešno predlagali deklaracijo o narodni spravi, ki je pogoj za življenje in preživetje naše družbe. Po mnenju društva je bil enako kot boj proti okupatorju in nacifašizmu upravičen tudi boj proti boljševistično-komunističnemu nasilju.

Društvo je pred Juhantom vodil odvetnik Stanislav Klep, nekdanji partizan, ki se je zavedal, da je potrebno vse zločine priznati in se zanje opravičiti. On je bil tudi pobudnik, da se na ljubljanskih Žalah zasadi lipa sprave.

Oddajo je pripravil Jože Bartolj:

28. 10. 2018, Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim

Moja zgodba je prinesla pogovor z zgodovinarko in arhivarko dr. Matejo Jeraj o prizadevanjih za razveljavitev Nagodetovega procesa.

Pogovor je nastal na osnovi dveh knjig avtoric dr. Mateje Jeraj in dr. Jelke Melik, ki predstavljata kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim leta 1947. Tisto, kar pri tem procesu še danes bode v oči je, da je do razveljavitve procesa sicer prišlo, da pa nihče od obsojenih ni dobil javnega opravičila.


Omenjeni avtorici sta že leta 2015 predstavili knjigo Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in obtoženim, ki je natančno osvetlila proces zoper Nagodeta in še 14 drugih posameznikov, ki ga zgodovinarji ocenjujejo kot enega osrednjih procesov, s katerim je komunistična oblast po drugi svetovni vojni obračunala s svobodomiselno povojno inteligenco, ki je želela demokracijo. Vsi obtoženi nikakor niso zagrešili vseh očitanih jim dejanj, kakšen pa sploh nobenega. Sodišče je namreč zavzelo stališče o kolektivni krivdi za vsa dejanja, ki naj bi jih zagrešil vsaj eden od njih. Smatralo je, da so imeli vsi obtoženci isti cilj, zato naj ne bi bilo važno, če so pri očitanem jim dejanju osebno sodelovali. V resnici pa je bilo tako, da nekateri v vojni dobi sploh niso bili v domovini, da so se po vojni nekateri pogovarjali s tujimi diplomati, nekateri so pisali pisma tujim diplomatom ali znanim javnim osebam, nekateri so se srečevali z opozicijskimi voditelji iz drugih jugoslovanskih republik, nekateri so iskali somišljenike, Franjo Sirc pa o vsem skupaj najverjetneje sploh ni prav nič vedel in se je na procesu znašel le zaradi sina Ljuba. Kazni so bile drastične, saj so bili trije obsojeni na smrt z ustrelitvijo, večina preostalih pa na visoke zaporne kazni s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic za dobo od dveh do petih let.

V drugi knjigi s podnaslovom Epilog, pa sta avtorici osvetlili dogajanje po samem procesu oziroma prizadevanja, da bi prišlo do njegove razveljavitve. Do nadaljevanja prve knjige je prišlo na pobudo pokojnega odvetnika Draga Demšarja, ki ga je na predstavitvi prve knjige zanimalo, zakaj avtorici nista predstavili tudi prizadevanj, da bi bil proces razveljavljen, kar se je sicer zgodilo leta 1991.

Po besedah recenzenta Petra Vodopivca so slovenski politiki, tožilci in sodniki na sestankih v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja razmišljali predvsem o tem, kako povojno sodstvo razbremeniti odgovornosti za povojne politične procese in kako Zvezo komunistov razbremeniti očitkov o vodenju takšnih procesov, medtem ko jim za ostalo ni bilo veliko mar. Vse skupaj se je nato začelo spreminjati šele z demokratičnimi procesi v Sloveniji.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman:

21. 10. 2018, Albin Žvab, Franc Dolenc, Ivan Jurjavčič in Franc Rebec

Oddaja je posvečena štirim umrlim med 2. svetovno vojno ali po njej: Albinu Žvabu iz Krepelj na Krasu, Francu Dolencu iz Stare vasi pri Postojni, Ivanu Jurjavčiču iz Idrije in Francu Rebcu iz Parij pri Pivki.

Albin Žvab je padel kot slovenski mobiliziranec v italijanski vojski, leži neznano kje v Rusiji;

Franc Dolenc je padel kot prekomorec, njegovi posmrtni ostanki so bili prekopani, leži v domačem grobu v Postojni;

Ivan Jurjavčič je izgubil življenje na Golem otoku, leži neznano kje;

Franc Rebec, mladoletni partizanski kurir, je podlegel težkim ranam; po 25 letih je družina izvedela za njegov grob v Grumo Appuli na jugu Italije.

Usode štirih fantov - mož so bile del razstave z naslovom Pretrgane niti življenja - tkanje spomina, ki jo je v Gorenjskem muzeju pripravil dr. Jože Dežman in ki je nastala po zamisli Pavla in Jureta Jamnika. Izhodišče razstave je bilo opozorilo, kako razdrobljen in nepovezan je svet mrtvih prve in druge svetovne vojne in povojnega revolucionarnega nasilja, ki bi ga morala urediti Republika Slovenija. Naj bo naša obsodba, obsodba vojne in obsodba ideologij. S pretrganimi življenji pa poskušajmo tkati spomin v duhu miru, odpuščanja in sožitja.

Oddaja, ki jo je pripravila Irena Uršič, je bila sestavljena iz ohranjenih osebnih zapuščin.
Muzej novejše zgodovine Slovenije se zahvaljuje Emilu Žvabu iz Krepelj na Krasu, Franciju Dolencu iz Stare vasi pri Postojni in Ivani Kocjančič iz Vanganela pri Kopru za posredovano in podarjeno gradivo. Za ohranjene zapise o Francu Rebcu se Irena Uršič zahvaljuje svoji mami Zinki Vadnjal..

14. 10. 2018, Teharje 2018

Nova Slovenska zaveza in Župnija Teharje sta v nedeljo, 7. oktobra v Spominskem parku Teharje pripravila spominsko slovesnost s svetim bogoslužjem. Sveto mašo je daroval upokojeni celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek. Po maši je bil blagoslov novega križevega pota, ki so ga postavili ob poti od vhoda v grobišče do cerkve svete Ane, od koder so jetniki poslušali zvonjenje, ki jim je bila tiha vez z Bogom in upanje v odrešenje. Križev pot je mogoče moliti kadarkoli, skupno pa ga molimo vsako leto na tiho nedeljo popoldne. Po blagoslovu križevega pota je sledil še kulturni program, ki ga je, kot vsako leto, pripravila Nova slovenska zaveza. Osrednji govornik je bil nekdanji predsednik državnega zbora France Cukjati. V glasbenem delu sta sodelovala sopranistka Andreja Zakonjšek Krt in baritonist Ivan Arnšek, potomca v teharskem taborišču zaprtih očetov.

Foto: Ivo Žajdela

Najprej lahko prisluhnete pridigi škofa Lipovška, ki je spomnil, da je minilo 73 let od konca druge svetovne vojne, od katerih jih je 50 minevalo v prisilnem molku in načrtnem prikrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju, o čemer grozljivo priča 600 in več večinoma še neurejenih morišč in grobišč po raznih krajih naše domovine.

Osrednji govornik je bil nekdanji predsednik državnega zbora Republike Slovenije dr. France Cukjati. Ta je nedavno izdal knjigo Slovenske podobe zla, v kateri piše, da se največje skrivnosti, kamor spada tudi človekovo dobro in zlo, ne da razumeti brez srca, brez čutenja. Slovenija je po njegovih besedah še vedno ujeta v sovraštvo, izključevalnost in razklanost in tudi zato se ljudje zbirajo na tem mestu, da ohranjajo zavest o izvoru prekletstva, ki še vedno bremeni slovenski narod. Njegov nagovor opominja z besedami, da tu »nismo samo zato, da prižgemo svečko in se poklonimo žrtvam komunističnega nasilja. Ampak tudi zato, da se upremo vsem poskusom nadaljnjega prikrivanja resnice in zločina, ki je bil storjen nad slovenskim narodom. Da se upremo vsem manipulacijam laži in vsem poskusom sodnega pregona novinarjev, ki imajo pogum, da spoštujejo resnico.«

Oddajo Moja zgodba je po posnetku p. Ivana Rampreta iz radia Vatikan uredil Jože Bartolj: