• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

25. 2. 2018, Begunske zgodbe – Božidar Fink

V oddaji Moja zgodba nadaljujemo s predstavljanjem zgodb slovenskih beguncev po letu 1945. Razstava z naslovom Rojstvo novih domovin - Bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji, je pred nas prinesla tudi osebne zgodbe beguncev, ki nam jih predstavlja dr. Helena Jaklitsch.

Tokrat nam je predstavila begunsko zgodbo Božidarja Finka, rojenega 30. aprila 1920 v Litiji.


Božidar Fink

Ko je bil star štiri leta se je družina preselila v Ljubljano. Obiskoval je klasično gimnazijo, kjer se je od enajstega leta učil latinščino. Takrat si niti v sanjah ni predstavljal, da bo latinščino že čez nekaj let učil na slovenski begunski gimnaziji v Italiji.

Diplomiral je na pravni fakulteti v Ljubljani, pripravljal je že doktorat, vendar ga zaradi okupacije in zaprtja fakultete ni mogel dokončati. Ob začetku vojne se je iz domoljubnih razlogov prostovoljno javil v kraljevo vojsko in v Zagrebu doživel njen razpad. V času italijanske okupacije je bil interniran v Gonarsu, nato pa se je pridružil vaškim stražarjem in kasneje domobrancem, kjer je kot pravnik delal v sodnem oddelku organizacijskega štaba v Ljubljani.

8. maja je skupaj z ostalimi zapustil Ljubljano in čez Ljubelj odšel v Vetrinj. Zaradi hude bolezni, ki ga je doletela prav v taborišču ga soborci niso vzeli s seboj na vlak, ki je bil vrnjen v Jugoslavijo, pač pa je ostal v Vetrinju in si tako rešil življenje.

Njegovi domači in njegova zaročenka so bili medtem v begunskem taborišču v Monigu v Italiji. Tako se je odločil in še z dvema tovarišema odšel peš čez dolomite v Italijo. Pot je bila težka in nevarna, dolga štiristo kilometrov, a so jo z Božjo pomočjo zmogli in se v Italiji pridružili slovenskim beguncem. Tam je bil Fink najprej profesor na begunski gimnaziji, član taboriščnega razsodišča in nekaj časa tudi predsednik emigrantskega pevskega zbora Slovenija. V taborišču se je tudi poročil in dobil prvega sina Andreja, ki se mu je kasneje v Argentini pridružilo še pet bratov in sester.

V Argentini je bil eden vodilnih članov organizacij skupnosti v Buenos Airesu, v krovni organizaciji Zedinjena Slovenija, Slovenski kulturni akciji in drugih.

Pisal je strokovne razprave, načelne članke, kritike in poročila iz perspektive Slovenca v tujini. V Sloveniji sta izšli njegovi knjigi Na tujem v domovini (1999) in Za notranjo osvoboditev Slovenije (2006).

Takoj po razglasitvi samostojne Slovenije je bil dobra tri leta upravnik diplomatskih in konzularnih poslov v Buenos Airesu, kot pooblaščen predstavnik ministrstva za zunanje zadeve RS; tudi po njegovi zaslugi je bila Argentina ena prvih držav v Južni Ameriki, ki je priznala Slovenijo za samostojno. Leta 1997 je bil odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije »za zasluge v dobro Republike Slovenije v njenem mednarodnem priznanju in uveljavljanju«.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Helena Jaklistch:

 

18. 2. 2018, Milena Miklavčič - Ogenj, rit in kače niso za igrače 2. del

Milena Miklavčič je avtorica knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Zdaj je pred nami že drugi del omenjene knjige, posvečene babicam, hčeram in vnukinjam. V knjigi so zbrane resnične zgodbe žensk in moških. Tokrat ne govori več samo samo o oddaljenih časih in kmečkem življenju, ampak vključuje tudi sodobnost. Poleg pripovedi babic in hčera, so tu tudi zgodbe današnjih časov, najmlajša vnukinja je letnik 1997.

Miklavčičeva je v slovenski literarni prostor vstopila tako na mala kot velika vrata, saj je po eni strani avtorica knjig za otroke, po drugi pa opravlja resne raziskovalne naloge, ki se dotikajo težav in stranpoti medsebojnih odnosov v zadnjih sto letih.

Milena Miklavčič in Jože Dežman v studiu Radia Ognjišče

Predvsem pa je mama štirih otrok in ženska ki ji življenje ni prizanašalo. V pogovoru z dr. Jožetom Dežmanom je razkrila marsikatero podrobnost iz intimnega življenja ljudi na teh krajih. Kot so zapisali ob izidu knjige, ki je sicer izšla v samozaložbi, so v „njej zbrani, med drugim, tudi »vzorci«, ki nam otežujejo življenje in ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Knjigo si zato lahko predstavljate tudi kot »priročnik«, da se iz zapisanih zgodb bralec nauči življenjskih modrosti."

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman:

11. 2. 2018, Vinko Lipovec - ob 103. rojstnem dnevu

V oddaji Moja zgodba tokrat predstavljamo Vinka Lipovca, ki je 22. januarja 2018 praznoval 103. rojstni dan.


Vinko Lipovec, foto: Tone Gorjup

Zgodovinar, časnikar in urednik Vinko Lipovec se je rodil 22. januarja 1915 v Spodnjih Jaršah pri Domžalah. Kot je povedal v pričevanju, očeta ni spoznal, ko se je ta vrnil domov po koncu prve svetovne vojne. Pri šestih ali sedmih letih je pomagal nositi opeko, ko so lazaristi gradili misijonsko središče v Grobljah. Po osnovni šoli je odšel v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo ter študij zgodovine in zemljepisa. Sledila je vojaščina in zatem še šola za rezervne oficirje v Goraždu.

Vojno je dočakal kot profesor zgodovine na realni gimnaziji in urednik posebnega koledarja pri Slovencu. Pripovedoval je, kako so intelektualci sprejeli začetek vojne, kako so pričakovali, da bo mogoče doseči Zedinjeno Slovenijo, a se je razplamtela državljanska vojna. Vinko Lipovec je sodeloval pri tajni protiokupatorski organizaciji, a so ga izsledili, zaprli, več mesecev zasliševali in nazadnje poslali v koncentracijsko taborišče Dachau.

Le po čudežu je preživel, saj je dobil pegavi tifus, ki je pomenil skoraj gotovo smrt. Pripovedoval je o več tisoč Slovencih, ki so preživeli Dachau in močni organizaciji OF - arjev, ki je preverjala njihovo politično pripadnost ...


Vinko Lipovec, foto: Tone Gorjup

Vinko Lipovec se je s skupino prijateljev odločil, da ne bo šel v domovino, saj so vedeli, kaj jih čaka kot nasprotnike revolucije. Tako so sprva ostali so v Nemčiji. Vinko Lipovec je sodeloval pri ustanavljanju slovenske župnije v  Münchnu ter urejal časopis Jugoslavija in Slovenija.

Po petih leti se odloči za odhod v Ameriko, kjer je že bil njegov oče. Prišel je v Cleveland in ugotovil, da so tudi tam Slovenci razdeljeni v dva tabora.  Sprejeli so ga v uredništvu Ameriške domovine, ki jo je kasneje urejal trideset let ...

V življenju se je držal dveh načel: »Nikoli ne speš obupati!« in »Bodi zmeren v vsem!«


Vinko Lipovec  s tamkajšnjim župnikom, foto: Tone Gorjup

Pogovor z Vinkom Lipovcem, ki so ga ob njegovem častitljivem jubileju pripravili v župniji Jarše, je posnel Tone Gorjup, ki je oddajo tudi pripravil:

4. 2. 2018, Milanka Dragar - Dediščina molka

V oddaji Moja zgodba je nastopila slovenska pesnica in pisateljica, ki piše tako v slovenskem kot srbskem jeziku, Milanka Dragar. Predstavila je svoje novo knjižno delo Dediščina molka, ki je izšla pri založbi Dragar.


Naslovnica knjige

To je raziskovalno delo o množičnih pobojih Slovencev in Hrvatov na škofjeloškem leta 1945. O njih so avtorici govorili številni pričevalci iz teh krajev, knjiga pa sloni tudi na drugih virih in dokumentih, ki zadevajo to obdobje. Spremno besedo knjigi so napisal kardinal Vinko Puljić, zgodovinarka Tamara Griesser Pečar in pa prof. Miljenko Dorić, hrvaški član Parlamentarne skupščine sveta Evrope.

Posebna vrednost knjige je, da v njej spregovorijo svojci žrtev, ljudje, ki se spomnijo pobojev, tudi z nekaterimi, ki so pri tem sodelovali in so želeli odložiti svoje breme. Gre torej za zapise njihovih pričevanj, zapisanih z imenom in priimkom ter datumom pričevanja. Svojci žrtev ne iščejo maščevanja, iščejo le resnico, za krvnike svojih bližnjih pa molijo in jim želijo odpustiti.

Milanka Dragar je sicer tudi avtorica knjige o blaženem Lojzetu Grozdetu in je v partizanskih arhivih našla dokumente o njegovem umoru.


Milanka Dragar

K pisanju o boleči temi, kot so povojni poboji, jo je pripravila vojna na Balkanu, zlasti so jo prizadeli poboji v Srebrenici. Kaj se je dogajalo na območju Škofje Loke po drugi svetovni vojni leta 1945, pa je izvedela, ko se je srečala s starološkim župnikom dr. Alojzom Snojem, ki jo je povabil k bogoslužju za pobite Hrvate v Crngrobu.

Milanka Dragar poudarja, da ti dogodki še vedno niso povsem odkriti, zato je treba o tem govoriti, iskati resnico, predvsem tudi zaradi prihodnjih generacij. Tako naj bi bili denimo v Matjaževi jami v Pevnem pobiti in zakopani hrvaški otroci. To so Milanki Dragar potrdili številni pričevalci. Državna komisija, ki raziskuje ta grobišča, pa dokazov o tem ni našla.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

28. 1. 2018, Anton Drobnič - V spomin

V Ljubljani je 18. januarja 2018, v 90. letu starosti, umrl pravnik Anton Drobnič, prvi generalni državni tožilec v samostojni Sloveniji.

Med drugim je bil dolgoletni predsednik Nove slovenske zaveze, praktični kristjan in zaslužen za razveljavitev nekaterih montiranih stalinističnih sodnih procesov po drugi svetovni vojni, denimo proti škofu Rožmanu!

V oddaji je o njem spregovoril podpredsednik društva Nova slovenska zaveza dr. Matija Ogrin, ki je bil tudi eden od govornikov na pogrebni slovesnosti. V oddaji, ki smo jo pokojnemu Antonu Drobniču pripravili v spomin, pa je mogoče slišati tudi njegov glas. Iz oddaje Naš gost, ki smo jo posneli v letu 1999 je Drobnič obudil spomin na to, kako se je kot 17-letnik pridružil domobrancem, kaj je skusil v taborišču Šentvid in kako so ga po amnestiji avgusta 1945 izpustili, povedal je, kaj je dobil od socializma in kako se je lotil obnovitve stalinističnih sodnih postopkov po nastopu službe državnega tožilca.

Oddajo je pripravil Jože Bartolj: