• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

26. 8. 2018, Pogovor z Marijo Mojco Treven - Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev

Predstavili smo knjigo Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev, v kateri je Marija Treven v besedi in sliki prikazala nepopisno trpljenje in nasilje v krajih med Rovtami in Žirmi v času pred, med in po drugi svetovni vojni. Ne Nemci, ne Italijani se niso ozirali na prejšnji, stoletja trajajoči tok življenja v oddaljeni hribovski vasici. No, nasilni okupaciji pa je kmalu sledila še bolj krvava revolucija.

Marija Mojca Treven foto: Jože Bartolj

Marta Keršič je v uvodni besedi zapisala, da bi brez te knjige »prihodnje generacije Vrhovcev ostale prikrajšane za številne podatke, hišna imena domačij, njihovih življenjskih usod, trpljenja in ne nazadnje vedenja o tem, kako so se kljub vsemu prestanemu trpljenju odločili za preživetje, za to, da ostanejo gospodarji na svojih domovih, da poskrbijo za varno prihodnost naslednjih rodov.


Knjiga nas nagovarja, da prisluhnemo zgodbam žrtev in njihovih sorodnikov ter s sočutjem in empatijo stopamo po poti prehojene kalvarije. Številni kraji po Sloveniji so bili podobno zaznamovani in se še vedno soočajo s travmami preteklosti.«

Posebno bogastvo knjige so številne fotografije iz takratnega časa. Avtorica jih je zbrala več kot 2000.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Dežman:

19. 8. 2018, 100 letnica Oktobrske revolucije - posvet 2. del

Prisluhnete lahko nadaljevanju predavanj na temo oktobrske revolucije. Ob njeni 100. obletnici so v začetku novembra 2017 na Študijskem centru za narodno spravo pripravili okroglo mizo, ki je bila namenjena njenemu razmisleku in posledicah, ki so usodno zaznamovale 20. stoletje. Na okrogli mizi, ki jo je povezoval dr. Damjan Hančič, so sodelovali zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, sociolog dr. Matevž Tomšič in zgodovinar ter literarni zgodovinar ddr. Igor Grdina.

Tokrat lahko poslušate predavanje Matevža Tomšiča, v nadaljevanju pa še krajšo razpravo, ki je sledila predstavljenim referatom.

Referenti na okrogli mizi o 100 letnici Oktobrske revolucije: dr. Tomšič, dr. Griesser Pečarjeva in ddr. Grdina.

Dr. Matevž Tomšič je sociolog, univerzitetni predavatelj in publicist. Doktoriral je leta 2002 na Fakulteti za družbene vede. Od leta 2008 pedagoško in raziskovalno deluje na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in na nekaterih drugih fakultetah. Znanstveno in raziskovalno se ukvarja s preučevanjem demokratizacije in družbenega razvoja, pri čemer ga zanima tudi problematika kulturne sfere ter predvsem vloga intelektualcev in kulturne elite v politiki in javnosti. Napisal je več znanstvenih in strokovnih prispevkov v domačih in tujih publikacijah, sodeloval pri različnih znanstvenih projektih in na konferencah. Predstavil je razlike in podobnosti med francosko in oktobrsko revolucijo.

V nadaljevanju pa lahko prisluhnete še razpravi, ki je sledila uvodnim referatom. Pogovor je vodil Damjan Hančič, ki je postavil vprašanje, kakšne so bile razlike in podobnosti med delovanjem Lenina in Stalina in pa o vplivu oktobrske revolucije na sodobno družbeno okolje in njenega dometa na različne konce zemeljske poloble.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Marta Keršič:

12. 8. 2018, 100 letnica Oktobrske revolucije - posvet 1. del

Študijski center za narodno spravo je 6. novembra 2017 pripravil okroglo mizo ob 100 obletnici oktobrske revolucije. Namenjena je bila razmisleku o revoluciji sami in njenih posledicah, ki so usodno zaznamovale 20. stoletje. Na okrogli mizi, ki jo je povezoval dr. Damjan Hančič, so sodelovali zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, sociolog dr. Matevž Tomšič in zgodovinar ter literarni zgodovinar ddr. Igor Grdina.

Tokrat bomo prisluhnili prvemu delu okrogle mize in sicer prispevkoma Igorja Grdine in Tamare Griesser Pečar.

Matevž Tomšič, Tamara Griesser Pečar, Igor Grdina in Andreja Valič Zver Foto: ŠCNS

Ddr. Igor Grdina je zgodovinar in literarni zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in na Inštitutu za civilizacijo in kulturo. Doktoriral je iz slavistike in zgodovine, raziskovalno pa se ukvarja predvsem z zgodovino starejše slovenske književnosti, s kulturno in politično zgodovino 19. stoletja. Je avtor več znanstvenih monografij, številnih prispevkov, pisec libretov za opere in operete ter dejaven tudi kot publicist. Uvodoma je orisal potek februarske in oktobrske revolucije leta 1917.

V nadaljevanju pa lahko poslušate prispevek dr. Tamare Griesser Pečar. Pečarjeva je priznana slovenska zgodovinarka, ki je doktorirala na Dunaju z disertacijo Stališče slovenske deželne vlade do Koroške 1918-1920. Ukvarja se s preučevanjem obdobja od propada Avstro Ogrske do prvih let po drugi svetovni vojni. Osrednje področje njenega raziskovanja je zgodovina katoliške Cerkve v Sloveniji, med leti 1941 in 1990. Tokrat je spregovorila o odnosu nekdanjih komunističnih sistemov v Sovjetski zvezi in vzhodni Evropi do vere in verskih skupnosti.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Marta Keršič:

5. 8. 2018, Pogovor dr. Jože Dežman in dr. Jože Možina

Dr. Jože Možina je 22. julija v oddaji Intervju na RTV Slovenija gostil dr. Jožeta Dežmana. Ta je v pogovoru povedal vrsto stvari, ki smo jih v oddaji Moja zgodba sicer že večkrat slišali. Vendar pa se je gonja proti Dežmanu in Možini sprožila zdaj, ko je bilo to povedano na nacionalni televiziji, ki jo imajo nasledniki totalitarne levice še vedno za svojo. Tako je Zveza združenj borcev za vrednote NOB na generalnega direktorja RTV Slovenija in predsednika programskega sveta naslovila javno protestno pismo zaradi oddaj Jožeta Možine, ki "po njihovo sejejo razdor in sovraštvo, zato bi bil potreben razmislek o njihovi ukinitvi."

Kaj je tako razbesnelo borce skupaj z njimi pa še nekatere komentatorje (Polono Jamnik, Ota Lutharja, Svetlano Slapšak, Marka Koprivca, Marka Crnkoviča in druge), da se je sprožil val polemik? Kaj ni pogled na slovensko polpreteklo zgodovino danes že precej bolj celosten od pravljic, ki so nam jih prodajali v nekdanji Jugoslaviji? Kaj se nismo s svobodo in demokracijo uradno odrekli enopartijskemu pogledu na zločine in sprejeli osnovne občečloveške norme?

Če se je še pred časom zdelo, da bodo tudi borci dozoreli in se v imenu partizanskega odpora proti okupatorju znali distancirati od temne plati NOB, ki jo predstavlja krvava komunistična revolucija, se ob ekstremističnih pogledih njihovih dedičev zdi, da ZZB NOB tega ne bo sposobna sama storiti. Bi jo bilo treba prepovedati, kot organizacijo, ki še vedno časti zločince in se ne odreka zločinu? Primera Hudnik in Hribar.

Zakaj tovrstne izpade sovraštva in nestrpnosti, ki vejejo iz Turnškovih dejanj in govorov, ne obsodijo tisti, ki si prizadevajo za obsodbo sovražnega govora, ki ga zadnje čase zaznavajo kot enega večjih družbenih problemov?

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

29. 7. 2018, Justina Lukančič Fajfar – begunska zgodba

Dr. Helena Jaklitsch soavtorica razstave in knjige Rojstvo novih domovin - bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev in Italiji in Avstriji nam je predstavila zgodbo Justine Lukančič, rojene leta 1927 v Slavini pri Postojni (ki smo jo v Moji zgodbi enkrat že slišali).

Njen oče je bil zaveden primorski Slovenec, ki je bil zaradi svojega prepričanja večkrat zaprt v fašističnih zaporih. Po tem, ko se je uprl poitalijančenju priimka, je prebegnil v Jugoslavijo in se skupaj z družina naselil na Vrhniki. Kdo bi si mislil, da lahko takega domoljuba, že v septembru 1942 ubijejo partizani. Čez štiri mesece so ga našli v Pikčevem breznu ...


15 letno Justino je očetova usoda zelo prizadela, zato je postala velika nasprotnica partizanov. Mama ji je zato ob koncu vojne svetovala naj odide na Koroško. Peš je preko Ljubelja prišla na Koroško, od tam pa so jo Angleži skupaj z drugimi Vrhničani odpeljali v Italijo. V Vidmu so spali na šolskem dvorišču kar na golih tleh. Slamnjače, ki so bile v stavbi, so bile namreč polne bolh.

Od tam so jih preselili v taborišče v Monigu. Ko je bila tam, je v Trst, ki ga je dobro poznala, večkrat nesla pošto drugih beguncev. Tako kot drugi begunci je tudi Justina zamenjala še nekaj begunskih taborišč, preden je leta 1948 z ladjo odplula proti Argentini. Takole je zapisala o prvih vtisih po prihodu v Argentino:

„Moj prvi dom je bil v Imigrantskem hotelu. Takrat sem bila še mladoletna, imela sem 21 let, v Argentini si takrat dosegel polnoletnost pri 22, meni pa je manjkalo še nekaj mesecev. Bila sem brez staršev, zame ni nihče odgovarjal, zato sem morala ostati v drugem nadstropju hotela in sploh nisem smela ven. Nekaj dni kasneje je v hotel prišla gospa Petelinova, ki je podpisala kot moja varuhinja in tako sem lahko prosto hodila sem in tja."

V Slovenijo je prišla prvič na obisk leta 1973.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila dr. Helena Jaklitsch: