V oddaji Moja zgodba je bil z nami akademik dr. Janez Juhant ob njegovi knjigi Lambert Ehrlich - Prerok slovenskega naroda, ki je izšla v sozaložništvu treh Mohorjevih družb, Teološke fakultete v Ljubljani in društva Združeni ob Lipi sprave.

V oddaji smo si zastavili dve temeljni vprašanji: Zakaj Slovenci nimamo dr. Ehrlicha med najpomembnejšimi zgodovinskimi osebnostmi in zakaj je še vedno ideološko umazan kot narodni izdajalec? Ob tem smo v oddaji Moja zgodba pripravili tri oddaje o njem. Prva opisuje njegova zgodnja leta. Druga čas od Pariške mirovne konference do druge svetovne vojne in tretja vojne razmere, ter čas, ki je pripeljal do njegovega umora.

Katoliški duhovnik in profesor Lambert Ehrlich je bil rojen 18. 9. 1878 v Žabnicah v Kanalski dolini, umorjen pa 26. 5. 1942 v Ljubljani. Po svojem pomenu, vlogi in dejavnosti prekaša večino slovenskih rojakov, čeprav je njegov lik, žal, še danes skoraj neznan. Po osnovni šoli v Žabnicah je obiskoval gimnazijo v Celovcu in tam maturiral, zaključil je študij teologije z doktoratom v Innsbrucku julija 1903. Leta 1902 je postal duhovnik krške škofije na avstrijskem Koroškem, deloval kot kaplan in tajnik škofa Kahna in od leta 1910 predaval filozofijo in osnovno teologijo v tamkajšnjem semenišču.

Kot duša katoliškega duhovnega gibanja je usmerjal večino dušnopastirskih, kulturnih in socialno-političnih posebno za delavstvo pobud med Slovenci in celo nemško govorečimi Avstrijci na Koroškem. Med prvo svetovno vojno je skrbel za ujetnike, begunce (v Galiciji in Bukovini), vseskozi za reveže, služkinje, italijanske delavce ...  Bil je član Milesove (polkovnik Sherman Miles: 1882-1963) komisije za razmejitev Koroške, na pariški mirovni konferenci pa je bil izvedenec za Koroško in je deloval kot usmerjevalec jugoslovanske delegacije v prizadevanjih za uveljavljanje pravic Slovencev in Hrvatov.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

V Jami pod Macesnovo Gorico se že od meseca maja nadaljujejo dela izkopa žrtev povojnih pobojev. V oddaji Moja zgodba smo gostili predsednika Komisije Vlade Republike Slovenije za vprašanja prikritih grobišč dr. Jožeta Dežmana, ki je predstavil potek del na, kot se zdaj kaže, največjem morišču po vojni pobitih domobrancev. Do zdaj so odstranili že okoli dva tisoč kubičnih metrov razstreljene kamenine, ki je bila minirana na pobite žrtve. Okolico so večkrat minirali, zadnjič še v petdesetih letih, kar priča o slabi vesti nekdanjih oblastnikov, ki so hoteli svoje neslavno početje za vsako ceno prikriti.

Dr. Jože Dežman se je tudi vprašal o iskrenosti geste simbolnega pokopa pobitih domobrancev leta 1990, ki se je odvil pri breznu pod Krenom, s strani komunistov. Zdaj namreč vemo, da so bili tam pobiti predvsem srbski in črnogorski državljani. Kljub temu, da so bile priče poboja takrat še žive, pa ni nihče razkril lokacije Macesnove Gorice in do izkopa so morala miniti več kot tri desetletja.

V oddaji smo nato lahko prisluhnili opisom pobega preživelih iz tega kraja groze in smrti. Zdaj vemo, da je vsaj petdeset ljudi preživelo streljanje in metanje v brezno. Okoli trideset trupel so našli v jamskih nišah, kar pomeni, da so umrli kasneje. Nekaj pa jih je iz brezna tudi ušlo. Tako poznamo pričevanja Milana Zajca, Franceta Dejaka, Franca Kozine in Janeza Janše st. Nekaj ste jih lahko slišali tudi v oddaji.

Zanimivo je, da je France Kozina zapisal tudi nekatera imena likvidatorjev, ki so za lokacijo nedvomno vedeli. Vsi so danes že pokojni, ampak pred tridesetimi leti (ob objavi) pa niso bili. Kljub temu jih policija ali sodstvo niso nikoli procesirali.

Za konec pa smo dr. Jožetu Dežmanu zastavili še vprašanje pokopa izkopanih posmrtnih ostankov. Do zdaj so jih našli okoli dva tisoč. Pričakujejo, da je to približno polovica vseh žrtev. Dr. Dežman izpostavlja, da vsak totalitarizem temelji na laži, kot je ob 23. avgustu Dnevu spomina na žrtve vseh totalitarizmov izpostavil dr. Aleš Maver. Zato je sprava z resnico nujno potrebna.

Kaj lahko torej pričakujemo, da se bo zgodilo s posmrtnimi ostanki? Bodo v plastičnih zabojčkih in črnih vrečah sedem let čakali na primerno mesto pokopa, kot se je to zgodilo z žrtvami iz Hude jame? Po besedah dr. Jožeta Dežmana je bila zgodba pokopa žrtev Hude jame za nas huda šola, ki je med drugim zaradi neprimernosti izjav odnesla nekdanjega predsednika Danila Türka. Dežman pravi, da je vesel, da imamo zdaj možnost opraviti izkop, narediti raziskavo in se pogovarjati o tem, kaj se je tam zgodilo, ter sprejeti resnico o tem. Drugo o čeme moramo razmišljati pa je vprašanje kraja pokopa. V primeru žrtev iz množičnega morišča pod Macesnovo Gorico je vprašanje zelo enostavno, ali bomo pristali na propagandno konstrukcijo, kjer se mrtvi delijo na dobre in slabe, kjer eni lahko imajo grob drugi pa ne?

Če na to ne pristajamo, je iskanje prave lokacije pokopa naša dolžnost. Slovenska prestolnica se mora kazati kot nosilec simbolne moči naroda. V dobrem in v slabem je potrebno sprejeti zgodovino takšno, kot je. Žal se Ljubljana z županom Jankovićem na čelu tukaj kaže kot mesto z izrecno nepietetnim odnosom do smrti. Komisije Vlade Republike Slovenije za vprašanja prikritih grobišč je že večkrat vložila prošnjo za določitev pokopnega mesta na Žalah. Do zdaj je bilo to zavrnjeno župan pa je javno obljubljal, da v Ljubljani ne bo »izdajalskih« grobov. Kaj so pa pobiti v Brezarjevem breznu, sprašuje dr. Dežman, in kaj je z domobranskimi grobovi na Orlovem vrhu, pa pobitimi za zidom pokopališča v Šentvidu? Kako imamo lahko na Žalah spomenik žrtvam letalske nesreče v Ajacciu, ali pomnik žrtvam Dachauskih procesov, za žrtve iz brezna pod Macesnovo Gorico pa mesto nima moči, da bi jih sprejelo na Žale?

Komisija katere predsednik je dr. Dežman je v imenu Vlade Republike Slovenije ponovno naslovila vprašanje pokopa na svoji zadnji seji 22. avgusta 2022. Če bo Vlada podprla župana Jankovića v njegovem stališču, da za izdajalske grobove ni mesta v Ljubljani, se zastavlja vprašanje ali je to še liberalna, demokratična vlada ali je stalinistična oziroma titoistična? Seveda se Komisija ne mora odločati o mestu pokopa, lahko pa na to opozarja. In temu vprašanju se ne bomo mogli izmakniti. Konec koncev ima tudi trenutna mestna oblast rok trajanja, ki presega vprašanje etičnosti pokopa žrtev druge svetovne vojne. »Macesnova Gorica je hujša kot rov sv. Barbare, je hujša kot je bila Huda jama,« sklene dr. Dežman, »zato je čas, da se začnemo do žrtev spoštljivo obnašati. Če bo demokracija se bo to zgodilo.«

Prisluhnite oddaji v kateri je sodeloval dr. Jože Dežman:

Na Cvetno nedeljo je minilo natanko 500 let od enega najbolj pretresljivih dogodkov v zgodovini vasi Slavina. Na ta dan leta 1522 so v vas na enem od plenilskih pohodov vdrli Turki in presenetili ljudi, ki so bili zbrani pri maši. Župnika, ki je ravno bral pasijon, so ubili pred oltarjem, prav tako so pobili nekaj vernikov, druge pa odpeljali v sužnost. Župljani Slavine zgodovinski spomin na ta dogodek in trpljenje prednikov oživljajo z nizom različnih dogodkov in predavanj. Prisluhnete lahko dr. Jerneju Kotarju iz Narodnega muzeja Slovenijie, ki je imel predavanje z naslovom Začetki osmanskih vpadov na Kranjsko - med miti in resničnostjo.

Prisluhnite posnetku, ki je nastal s pomočjo Parka vojaške zgodovine v Pivki:

Študijski center za narodno spravo in Nova univerza sta 18. maja 2022 pripravila okroglo mizo o Kočevskem procesu, z naslovom Brez pravice do pritožbe. Sodelujoči predavatelji dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Matej Avbelj, dr. Jernej Letnar Černič in moderatorka Alenka Puhar so odstirali dileme o procesu, pri katerem govorimo o izvensodnih umorih s strani revolucionarnega sodišča, ki s pravnimi sredstvi veljavnimi v demokratičnem svetu ni imel nič skupnega. Avtorji so predstavili zgodovinski vidik in namen procesa, razlago odločbe ustavnega sodišča, ki se je izreklo za legalnost in legitimnost revolucionarnega prava, ter kritiko na ustavno odločbo z vidika prava človekovih pravic in mednarodnega kazenskega prava.

Sodelujoči na okrogli mizi o Kočevskem procesu, foto: ŠCNS

Dr. Tamara Griesser Pečar je predstavila zgodovinski okvir v katerem je bil uprizorjen Kočevski proces in temeljne podatke o prvem komunističnem montiranem procesu v Sloveniji.

Dr. Matej Avbelj se je osredinil na vprašanje: ali je ustavno sodišče, ko je presojalo zadevo Kočevski proces, ravnalo v skladu s današnjimi standardi prepričljivosti ustavnosodne presoje?

Dr. Jernej Letnar Černič pa si je zastavil vprašanje: Ali je leta 1943 obstajala pravica do poštenega sojenja - torej pravica, za katero ustavno sodišče ne more ugotoviti, ali je obstajala ali ni...

Srečanja se je udeležila tudi hčerka obsojenega in umorjenega Viktorja Habiča Vida Svetek, roj. Habič, ki se je pred 15 leti podala na trnovo pot rehabilitacije svojega krivično (ob)sojenega očeta. Zavrnilna in pravno majava odločitev ustavnega sodišča ji ni vzela volje, saj je zbrane na okroli mizi obvestila, da je pritožba že vložena pri Evropskem sodišču za človekove pravice.

Prisluhnite oddaji:

Poslušate lahko drugi del spominov Anice Rahne, rojene na Šujici v župniji Dobrova pri Ljubljani. Kot smo slišali sta bila oče in starejši brat odpeljana v internacijo na Rab, po vrnitvi se je brat Ludvik pridružil domobrancem. Po vojni sta šla dva brata kot begunca na Koroško, od tam pa sta bila vrnjena in umorjena s strani komunistične oblasti, neznano kje. Ludvika so še videli v taborišču Teharje, Toneta pa ne. Njunih posmrtnih ostankov še do danes niso našli. Anica je tokrat med drugim spregovorila o Dolničarjevih, ki so bili njihovi sosedje in o tragiki družine Hudnik iz sosednje vasi, pa o umoru bratov Birtič in neverjetni zgodbi enega od domačinov - ubežnika iz koncentracijskega taborišča Šentvid, ki se je v strahu pred komunizmom dvajset let skrival po kleteh ...

Po vojni se je Anica izučila za šiviljo in se zaposlila v salonu gospe Škabarjeve, ki je bila priznana modna šivilja. K njej so hodile žene slovenskih političnih funkcionarjev, med njimi Nada Vidmar in Pepca Kardelj. Ob neki priliki je v salon prišla celo Titova žena Jovanka.

Anica Rahne ostaja pri svojih letih, kljub težkim življenjskim preizkušnjam polna energije, optimizma in dobre volje. Pri tem ji pomaga močna vera, ki jo je prejela od svojih staršev.

Oddajo sta pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič, sodelavki Študijskega centra za narodno spravo.