• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

22. 10. 2013, Miloš Briški – mobiliziranec v nemško vojsko

Mag. Simon Onušič, hotenjski župnik, je pripravil knjižico o življenju duhovnika Miloša Briškega, ki je bil med vojno prisilno mobiliziran v nemško vojsko.

Kot letnik 1925 je bil g. Miloš Briški vpoklican februarja 1943. Iz domačega Šentvida nad Ljubljano je odšel v RAD v Vorarlberg. Nato so jih preoblekli v uniforme in poslali na Bavarsko in v Francijo. V Nemčiji je bil dodeljen za delo v skladišču oblek. Decembra so ga premestili na Poljsko in v Ukrajino. Avgusta 1944 so prišli na prve frontne črte na Slovaškem in tu so jih čez čas zajeli Rusi. Odpeljali so jih v taborišče na Krim, kjer je delal v kamnolomu. Septembra 1945 se je vrnil ves izčrpan domov.

Zatem je vstopil k salezijancem in prejel mašniško posvečenje leta 1954. Nazadnje je bil do l. 1984 župnik v Ajdovcu pri Žužemberku, nato pa je bil duhovni pomočnik v Hrastju. Umrl je 4. julija 2011.

 

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Monika Kokalj Kočevar:

15. 10. 2013, Bernardka Korošec, roj. Debevec - družinska zgodba 2. del

Kot smo izvedeli že v prvem delu pričevanja, je bila Bernardka Korošec rojena Antoniji in Antonu Debevec v Begunjah pri Cerknici. Med 8. in 9. majem 1945 je na očetovo željo odšla z drugimi na Koroško. Z njo sta bila še brat Anton in teta Ančka, očetova sestra. Tu so bili, dokler jih niso s prevaro vrnili v domovino. V taborišče Teharje so brata, teto in njo pripeljali 31.5.1945. Oče je bil poslan v Teharje z zadnjim transportom.

Očeta in brata Antona so iz Teharij odpeljali neznano kam, datuma se ne spomni, in sta bila likvidirana, verjetno v Hudi jami. Njiju s teto pa so izpustili v sredini avgusta 1945. Zakaj ji je bila odvzeta prostost, ne ve in o tem nima nobenih dokumentov.

Poročila se je s 25. Letom. Do takrat je vse plače dajala mami, da so preživeli in da so se mlajši lahko šolali.

Kaj ji je pomagalo, da je preživela vojni teror in vse povojne krivice, Vetrinj, Teharje, povojni uboj očeta in brata, življenjsko ogroženost, negotovost in strah?

 

Takole je povedala: »Če so bile hude reči, jaz sem to slutila. V Teharjih, kjer smo bili skupaj, sem čutila, da se nobeden ne boji; In tudi jaz se nisem bala. Vzameš za svoje in greš; vdanost v usodo je neka nadnaravna moč. Strah nas je bilo prej in potem, ko smo prišli domov, še sedaj! Skozi živiš v strahu, da bodo otroke sekirali. Moje sinove, pet sinov, so sekirali pri vojakih. Ta starejši je imel neko knjigo in so mu zato grozili, da ga bodo potolkli z lopato. Pomoči ali štipendij za šolanje otrok nisem dobila.«

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Majda Pučnik Rudl:

8. 10. 2013 Spominska slovesnost v Teharjah - Aleš Maver in Ivan Korošec

Celjski škof Stanislav Lipovšek je v nedeljo 6. oktobra daroval sv. mašo za žrtve medvojnega in povojnega nasilja v Spominskem parku Teharje. V je pridigi poudaril, da se je na Teharjah zgodil dvojni zločin. Prvi, ko so na Teharje pripeljali in tam ter v sosednjih moriščih pobijali nedolžne žrtve, drugi pa, ko so rajne izenačili s smetmi in odpadki.

Po Lipovškovih besedah bi se tretji zločin zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 600 drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini omogoči vsem žrtvam povojnih pobojev, da dobijo svoje ime in grob.

Po maši je bila tudi spominska slovesnost na kateri sta spregovorila publicist dr. Aleš Maver in pa eden izmed štirih domobrancev, ki so uspeli pobegniti iz teharskega taborišča, zdaj 89-letni Ivan Korošec pa se je spominjal dogodkov v taborišču leta 1945.

V tokratni oddaji boste lahko prisluhnili Mavrovemu in Koroščevemu nagovoru. Posnel ju je p. Ivan Rampre, uredil pa Jože Bartolj:

 

 

Objavljemo nekaj odlomkov iz govora Ivana Korošca:

Ko so nas prignali do vrat taborišča, smo morali odložiti prtljago, pa denar, prstane, verižice, ure. »Kdor bo imel najmanjšo smet, bo ustreljen!« je grozil rdeči vojak. Oficirje so nagnali v »bunker« - mesarsko skladišče z močnimi kavlji, na katere so obešali zvezane.

Blizu taborišča je bila stavba za požrtije in porno-orgije partizanskih veljakov, kjer so izrabljali naša dekleta in mlade žene do onemoglosti, nato pa jih pobili. Le včasih so jih prignali nazaj v taborišče. Neke noči že proti jutru, so prignali dekleta, ki so jokala in obtoževala. Ena med njimi pa je histerično kričala. Ko so prišli do barake, je udarjala z rokami in glavo ob deske. »Milan, Milan« je klicala svojega fanta, »pomagaj«. Milan pa je visel obešen na kavljih.

Ko nas je dežurni vodil v velikem loku do kuhinje, so bila vrata bunkerja odprta. Pogled v notranjost je bil grozen. Domobranci so viseli na kljukah, zvezanih rok, nekateri so se zvijali, zdihovanje in jamranje je segalo v dušo. Partizani so jim pljuvali v obraz in jih žgali s cigaretami. Partizanke so jim zarezale zvezde na lica in čelo.

Od groznega prizora smo okameneli, zunaj pa zagledamo partizana, ki je z bičem podil višjega narednika Lojza Makovca. Skozi ušesa je imel prebodeno z žico, ki je bila partizanu za uzdo.

Proti poldnevu so privedli iz bunkerja skupino obvezanih častnikov. Težko jih je bilo prepoznati, a vendar: nadporočnik Kavčič, stotnik Rihar, poročnik Mušič in še nekaj. Krvava lica in čelo je bilo zabuhlo in nepokrito. Stali so na vročem soncu, do popoldne, nato pa so jih odvedli za barako. - Dolg rafal je odjeknil od boršta. Obstali smo. »Bog jim daj večni mir!« Riharja pa so razčetverili s konji.

Blizu vrat civilne barake, je pripeljalo par konj voz »diro«, kmalu za njim pa se primaje star velik osebni avto in se ustavi pred civilno barako. Iz njega sta izstopili dve partizanki in nekaj partizanov. Ko so se razgledovali, je partizan zavpil proti civilni baraki: »Tovarišiče, oddajte vse otroke do šestnajstega leta!«

1. 10. 2013, Znanstveni posvet ob 4. obletnici vstopa v Hudo jamo – Jernej Letnar Černič

Objavili smo še zadnje predavanje z Znanstvenega posveta ob 4. obletnici vstopa v Hudo jamo pri Laškem, ki so ga skupaj pripravili Študijski center za narodno spravo, Arhiv Republike Slovenije in Slovenski filmski arhiv.

 

Dr. Jernej Letnar Černič je spregovoril o normativni ureditvi spominskega parka Huda jama in drugih povojnih grobišč na Slovenskem.

 

Oddaji, ki jo je posnel Izidor Šček, lahko prisluhnete tudi v audio obliki:

24. 9. 2013, Janez Zdešar – In memoriam

Tokratno oddajo smo oblikovali kot spomin na preminulega duhovnika Janeza Zdešarja (19.9. 2013), enega velikih pričevalcev 20. stoletja.

Rodil se je 19. maja 1926 v Ljubljani. Po osnovni šoli v Marijanišču je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, a jo je moral zaradi vojne opustiti v šestem letniku. Jeseni leta 1943 je vstopil med domobrance, po vojni pa doživel vrnitev s Koroškega v teharsko taborišče. Od tam je uspel 21. junija 1945 pobegniti v skupini enajstih domobrancev. Rešili so se le štirje. Po nekajmesečnem skrivanju v Ljubljani je oktobra 1945 pobegnil v Avstrijo, kjer je v taborišču Lienz leta 1946 z maturo končal begunsko klasično gimnazijo. Jeseni je odšel v Briksen, kjer je bilo ljubljansko bogoslovje, od tam pa novembra v Rim, kjer je bil posvečen v duhovnika 10. oktobra 1952. Dolga leta je opravljal službo izseljenskega duhovnika med zdomci v Nemčiji. Kot večkratni predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov je bil odgovoren tudi za slovensko pastoracijo po Evropi. Leta 1993 se je upokojil.

Janez Zdešar je oktobra leta 1946, zapisal spomine na težke dni, ki jih je kot ujetnik preživel v uničevalnem koncentracijskem taborišču Teharje. Spomini na beg so se ohranili kot po čudežu, po tem, ko so prepotovali dobršen del sveta. Avtor jih je konec oktobra 1946 v Brixnu zaupal duhovniku Janezu Kraljiču, ki je odhajal v ZDA. »Izgubljeni« so bili do leta 1990, ko so jih odkrili v Kaliforniji. Knjižica Spomini na težke dni, je prvič izšla leta 1990 in od takrat doživela več ponatisov, Zdešar pa je večkrat spregovoril tudi na našem radiu.

V oddaji lahko prisluhnete nekaterim spominom na življenje v koncentracijskem taborišču Teharje, o pobegu preko meje v Avstrijo, šolanju in dokončanju gimnazije v Lienzu, odločitvi za duhovniški poklic. Dr. Zdešar je opisal tudi svoje delo med zdomci v Nemčiji, kako ga je nadzorovala nekdanja jugoslovanska tajna policija ob koncu pa je povedal tudi, kako se je veselil samostojne Slovenije.

 

 

Pogovor je nastal leta 2007 ob razstavi preganjanje vere in Cerkve Muzeja novejše zgodovine Slovenije.