• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

18. 6. 2013, Znanstveni posvet ob 4. obletnici vstopa v Hudo jamo – Vida Deželak Barič in Jurij Pavel Emeršič

Tokrat lahko prisluhnete četrti oddaji, ki je nastala na znanstvenem posvetu ob 4. obletnici vstopa v množično morišče Barbarin rov Hude jame pri Laškem. Slišali boste dve predavanji. Najprej bo spregovorila dr. Vida Deželak Barič, ki bo predstavila Smrtne žrtve druge svetovne vojne na Slovenskem in žrtve notranje slovenskega obračuna.

Zdaj pa je na vrsti še drugo predavanje. Spregovoril bo mag. Jurij Pavel Emeršič o Maličenju spomina.

Predavanja je v avdio in video obliki posnel Izidor Šček.

Oddaji lahko prisluhnete tudi v avdio obliki:

 

11. 6. 2013, Ana Nared rojena Turšič, družinska zgodba 1.del

Ana Nared se je rodila v družini Turšič v Kožljeku, kot najmlajši otrok. družina se je preživljala z obdelovanjem zemlje, nekaj pa je oče zaslužil tudi z mizarskimi in krovskimi deli, saj je bil delaven in praktičen človek. A življenje je bilo težko in otroci so morali tudi služiti pri premožnejših družinah. Izučil se je samo eden brat.

Trpljenje prebivalcev Kožljeka med vojno in po vojni je bilo strahovito. Utrpeli so nasilje italijanskega in nemškega okupatorja, revolucije in povojne oblasti. Po podatkih iz knjige Staneta Okoliša »Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem« je bilo med vojno in po vojni ubitih 38 prebivalcev Kožljeka, od tega 14 civilistov. Po vojni je bilo ubitih 25 oseb. Avtor razlaga, prav tam: »Čeprav ... je uradni konec vojne 15.5.1945, pa takrat državljanska vojna in revolucija še nista bili končani. Po končanih bojnih operacijah je bila povzročena še skoraj tretjina vseh žrtev z obravnavanega območja. ... V medvojnem času so primeri žrtev tako z vidika povzročiteljev, okoliščin smrti kot tudi aktivnosti žrtev raznovrstni, v povojnem času pa gre za ... skupino ideoloških, političnih in vojnih nasprotnikov revolucije. ... Vse povojne žrtve ... so bile pobite razorožene v končnem obračunu ...«.

Vaške straže so se formirale zato, ker so, kot pove pričevalka, »partizani začeli pobijati poštene ljudi in jih metati v jame. ... Domobranstvo se je formiralo po kapitulaciji Italije.«

Družina Turšič je zgubila streho nad glavo ob požigu Kožljeka s strani Italijanov 2.7.1942. Zatekli so se v Begunje. Hišo Hitijev, v kateri so živeli v Begunjah, so požgali partizani v jeseni 1942. Takrat je bil ob eksploziji mine ranjen brat Anton in je umrl osem dni po tem. Po tem napadu so se zatekli v Rakek, marca 1945 pa so se vrnili v Begunje.

Toda 15.5.1945 vojne ni bilo konec.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Majda Pučnik Rudl:

8. 6. 2013, Povabilo v Kočevski Rog – Justin Stanovnik

Tretja oddaja v letu 2013 v kateri vas vabimo na spravno spominsko slovesnost za po vojni pobitimi domobranci in civilisti v Kočevski Rog, je gostila profesorja Justina Stanovnika, ki je razmišljal o razlogih, zakaj se je potrebno udeleževati spravnih slovesnosti v Kočevskem Rogu.

„Zakaj hodimo tja in zakaj kličemo slovenske krščanske ljudi, ne samo kristjane seveda, ampak vse ljudi dobre volje, se pravi ljudi, ki ne najdejo v sebi miru, če niso ljudje. Če bi začeli premišljati, katera beseda je najbolj primerna za to, kar se je tam dogajalo, bi se na koncu odločili za besedo usmiljenje. Zgodbe, ki jih pripoveduje Kočevski Rog so vse intonirane na to besedo. Koliko mladih življenj je izginjalo v tistih jamah, koliko tisoč življenj je bilo, tam pokončanih, mladih življenj, od katerih se je vsako česa veselilo, na kaj upalo, kaj hotelo. Deset dni zapored so se tam trgala od sveta ta življenja in nobeno ni odšlo brez bolečine - brez smrtne bolečine, bi morali reči, ne da bi prav razumeli, o čem govorimo. Ali je mogoče, da bi bil človek iz take snovi, da ga ti prizori ne bi začeli napolnjevati z usmiljenjem. Kaj pa človeka bolj očisti kot usmiljenje ali sočutje? Zato vidite, upravičeno pravimo, da Kočevski Rog dela boljše ljudi."

Tako je razmišljal profesor Justin Stanovnik. Prisluhnite mu tudi v pogovoru z Jožetom Bartoljem:

4. 6. 2013, Povabilo v Kočevski Rog – Anton Drobnič

Druga oddaja v letu 2013 v kateri smo povabili na spravno spominsko slovesnost za po vojni pobitimi domobranci in civilisti v Kočevski Rog, je gostila predsednika Nove Slovenske zaveze Antona Drobniča. Ta je v svojem razmišljanju primerja povojne dogodke v Sloveniji z dogajanji drugod po Evropi.

Ob tem se je posebej ustavil ob sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu iz leta 2010, ki je ruskega partizana Vasilija Kononova spoznalo za krivega vojnih zločinov nad civilnim prebivalstvom, kljub temu da je do tedaj veljalo, da je »nedopustno uporabiti ista merila za sojenje pripadnika tiste strani v vojni, ki je bila nasprotna silam osi in domačim pomagačem«.

Zgodba Vasilija Kononova:

Vasilij Kononov je skupini Rdečih partizanov poveljeval pri dogodkih v latvijski vasi Mazie Bati. Tam je nemška vojska - ki je bila za sovjetsko Rdečo armado drugi okupator v Latviji - februarja 1944 odkrila in uničila skupino Rdečih partizanov, ki jo je vodil major čugunov in se je skrivala v skednju kmeta Meikulsa Krupniksa. Nemško poveljstvo je nekaj mož v tej vasi oskrbelo s puškami in bombami. Vasilij Kononov in njegova enota so vaščane obdolžili, da so vohunili za Nemce in da so čugunovo enoto izdali sovražniku. Zato so se odločili za povračilne ukrepe proti vaščanom. Kononov je 27. maja 1944 s svojo enoto, oblečeno v uniforme nemške vojske, da ne bi zbudila strahu in odpora, vstopil v vas Mazie Bati, kjer so se vaščani pripravljali na praznovanje binkošti. Enoto je razdelil na manjše skupine, od katerih je vsaka napadla po eno hišo. Prijeli so šest mož, enega v kopalni kadi in drugega v postelji, vse pa brez orožja v roki. Na grozovite načine so jih na mestu pobili, poiskali so njihovo orožje in ga zaplenili. Prijeli so tudi tri žene in jih žive vrgli v njihove goreče hiše. Med njimi je bila tudi Krupniksova žena, ki je bila v devetem mesecu nosečnosti. Naslednji dan so preživeli vaščani otrokovo okostje našli poleg sežganega trupla matere! Partizan Vasilij Kononov, po narodnosti Rus, je po vojni ostal v Latviji. Za vojne zasluge je bil odlikovan z Leninovim redom, ki je bilo najvišje sovjetsko odlikovanje.

Sodba Evropskega sodišča proti Vasiliju Kononovu je pomembna tudi za Slovenijo, saj do zdaj še nihče izmed tistih, ki so zagrešili zločine na partizanski strani, za to ni odgovarjal pred sodiščem. Se bo to to zdaj spremenilo, se sprašuje Anton Drobnič?

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

 

 

28. 5. 2013, Povabilo v Kočevski Rog – Janko Maček

Na spravno spominsko slovesnost za po vojni pobitimi v Kočevski Rog, nas je povabil član Nove Slovenske zaveze Janko Maček. Spravna slovesnost bo v nedeljo 9. junija. Ob 11. uri bo začetek sv. maše, ki jo bo daroval novomeški škof Andrej Glavan. Po njej bo akademija s kulturnim programom, ki jo pripravlja Nova Slovenska zaveza.

Janko Maček je razmišljal o tem, zakaj je še vedno potrebno govoriti o Kočevskem Rogu in romati na ta tragični kraj slovenske zgodovine. Hkrati je povedal, kako se letošnji datum spominske slovesnosti 9. junij, ujema z dogodki pred 68. leti. To je namreč ravno dan, ko so se likvidacije končale in ni bilo več streljanja ter miniranja. Okrog jame je bilo vse tiho. Trije so se tisti dan rešili iz brezna v Macesnovi gorici: Milan Zajec, France Dejak in Franc Kozina. Živih je bilo sicer okoli deset, vendar pa ostali niso zmogli napora, da bi splezali na površje, kajti nekateri so bili v jami več dni…

 

Takole je sklenil svoje razmišljanje Janko Maček: » Pokol v Rogu so izvajali na skrajno krut in poniževalen način. Mlade fante, ki so še med vožnjo v Kočevje mislili, da gredo na delo, da vsaj lačni ne bodo več, so zvezali z žico in jih celo pot do morišča pretepali. Tudi to, da so se morali pred odhodom k jami sleči, je bilo skrajno poniževalno. Celo ruski boljševiki so poljske oficirje v Katynu streljali oblečene. O odpiranju že zaceljenih ran govorijo večinoma tisti, ki nočejo slišati resnice, ki hočejo prikriti ali vsaj omiliti zločin. Je bil morda Rog res samo napaka? Resnica prav gotovo ne bo ovirala sprave. Ravno nasprotno!«

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj: