Partizani so spomladi 1942 odpeljali Faniko in njeno sestro z doma na Igu. Ko so jo spustili, ni bilo več varno, da bi se vrnila domov, zato je odšla k fantu na Notranjsko v Stari trg. Po prihodu sta se takoj poročila. Čez nekaj tednov so Italijani zasedli Stari trg. Mož je delal za partizane in to so vedeli vsi. Ko so prišli partizani iz Iškega Vintgarja na Notranjsko, jim je dal pol teleta.

12. avgusta 1942 so Italijani moža aretirali in odpeljali. V Starem trgu so odbrali sedem mož in jih ustrelili, ostale pa odpeljali v taborišče. Med ustreljenimi je bil tudi Fanikin mož.

Čez tri tedne so prišli tudi po njo, z njo pa so odpeljali še moževo sestro in mamo. V Starem trgu so bile zaprte pet tednov, nato so jih premestili v Logatec, čez pet tednov pa so jih odpeljali v Ljubljano, v kasarno na Metelkovi. Zbrali so tiste ženske, ki so imele otroke in jih odpeljali na Rab. Ženske brez družin so ostale do 8. decembra, nato so jih odpeljali v italijansko taborišče Gonars. Tam so trpeli lakoto, uši, garje. Ni bilo pitne vode. Fanika je v taborišču rodila hčerko, ki pa je bila zelo slabotna. Ko so jo odpustili iz taborišča, je hčerka čez nekaj tednov umrla.

Pričevanje Fanike Baraga je pripravila Monika Kokalj Kočevar, ki je ob njeni zgodbi predstavila tudi problematiko slovenskih internirancev v okupatorska taborišča.

14. in 15. novembra 2015 je v Domu sv. Jožefa v Celju potekal simpozij o človeku, velikem Slovencu, duhovniku in teharskem beguncu dr. Janezu Zdešarju (1926- 2013).

Zdešar je bil v skupini enajstih na smrt obsojenih ujetnikov, ki jim je 21. junija 1945 med drugo in tretjo uro zjutraj, uspelo pobegniti iz koncentracijskega uničevalnega taborišča Teharje. Uspeli so prepiliti žičnato ograjo in potem ob kričanju »na juriš« izkoristiti zmedo, ki je zavladala ter pobegniti. Štirje so pobeg preživeli, dva sta ga tudi opisala (poleg Zdešarja tudi Ivan Korošec).

Zakaj so pomembni spomini Janeza Zdešarja? Zato, ker so bili napisani leta 1946, ko so bili še sveži. Ohranili so se kot po čudežu, po tem, ko so prepotovali dobršen del sveta. Avtor, na poti na študij teologije v Rim, jih je konec oktobra 1946 v Brixnu zaupal duhovniku Janezu Kraljiču, ki je odhajal v ZDA. »Izgubljeni« so bili do leta 1990, ko so jih odkrili v Kaliforniji. Zanimivi so tudi zato, ker ena stran besedila manjka. Zdešarja so ob pripravi na izzid prosili, če lahko besedilo dopolni, pa se ni mogel spomniti, kaj bi lahko bilo na manjkajoči strani. Tako luknjičav je človeški spomin po petdesetih letih in tako dragocene so takrat zapisane besede.

Pavel Uršič

V tokratni oddaji lahko prisluhnete spominom na Zdešarja, ki jih je obudil duhovniški sobrat, sicer tudi nekdanji izseljenski duhovnik Pavel Uršič in pa dr. Maksimiljan Matjaž, ki je na simpoziju nastopil s predavanjem Zdešar kot pričevalec in oznanjevalec Božjega kraljestva.

Dr. Maksimiljan Matjaž

Prisluhnite oddaji:

Ob 70. obletnici mučeniške smrti prof. Filipa Terčelja in Franca Krašne, župnika v Sorici in Davči bodo 7. januarja 2016 ob 11.uri blagoslovili nov spomenik mučencema prof. Filipu Terčelju in župniku Francu Krašni v Štulčevi grapi, na mestu, kjer sta bila zverinsko umorjena.

O umoru sta v oddaji Moja zgodba spregovorila Franc Peternelj in Matevž Čemažar.

Franc Peternelj je bil takrat star šest let in je umorjena duhovnika še videl na praznik Svetih treh kraljev, ko sta prišla maševat v Davčo in bila na kosilu pri vaškem organistu, Francetovemu očetu. Za vse življenje ga je zaznamoval križ, ki mu ga je ob odhodu na čelo podelil Filip Terčelj. Zato si je vse živlejnje prizadeval, da bi prava zgodba o umoru obeh duhovnikov prišla v javnost. Zato si prizadeva tudi drugi sogovornik Matevž Čemažar.

V oddaji lahko prisluhnete rekonstrukciji zadnjih ur življenja ubitih duhovnikov in tudi njunega skrivnega prekopa ter pokopa na pokopališče v Davči leta 1947.

Oddajo je pripravil Jože Bartolj:

14. in 15. novembra 2015 je v Domu sv. Jožefa v Celju potekal simpozij o človeku, velikem Slovencu, duhovniku in teharskem beguncu dr. Janezu Zdešarju (1926- 2013).
V tokratni oddaji lahko prisluhnete predavanju dr. Jurija Pavla Emeršiča z naslovom Zdešar v očeh jugoslovanske UDBE in pa pridigi celjskega škofa Stanislava Lipovška, ki jo je imel pri sveti maši za Janeza Zdešarja v cerkvi sv. Ane v Teharjah.

Zgodovinar Jurij Pavel Emeršič se je v svojem predavanju posebej ustavil ob težavah, ki jih je imel Zdešar v povezavi z jugoslovanskimi tajnimi službami. „Zdešar je tudi sam dejal, da so bila prav sedemdeseta leta, leta najhujšega pritiska, ker so ga izvajali na raznih nivojih. Od matice, konzulata, klubov, šole, Ciril-Metodijskega društva..."

Udeleženci simpozija so se zbrali tudi pri maši pri sv. Ani na Teharjah, v neposredni bližini taborišča in morišča. Somaševanje je vodil celjski škof Stanislav Lipovšek, ki je dejal, da mu je pokojni Janez Zdešar večkrat povedal, kako sta bila pogled na to cerkev in zvon, ki je zvonil pogosto edino upanje in tolažba. „Bog daj, da bi tudi v Cerkvi na Slovenskem uresničevali izziv, ki nam kar nekako ne gre od rok, to je vabilo k spravi in odpuščanju Pokojni Janez Zdešar je svetilnik in luč na tej poti, skupaj z mnogimi sojetniki vemo, da so umirali z rožnim vencem v roki in molitvijo na ustnicah in odpuščanjem v srcu. Zato nas Cerkev v naši domovini vabi, da stopimo tudi mi na to pot. Sprava se ne začne pri krivcu, ampak se začne pri žrtvi."

Prisluhnite oddaji:

Jožica Pečnik je bila kot otrok izgnana skupaj s širšo družino s Podkuma v Nemčijo. Na poti je zbolela, v delovnem taborišču v Nemčiji je zaradi joka in bolečin motila ostale, ki niso mogli delati. Starši so želeli dobiti zdravnika zato so jo odpeljali v bolnico. Bolezen je iz običajnega prehlada prešla na celotno telo.

Staršem so zdravniki dejali, da Jožici ne morejo pomagati. Nato so jo obdržali v zdravilišču. Ob koncu vojne so starši prišli domov brez Jožice. Rdeči križ jo je iskal, po dveh letih so starši dobili informacije in so jo našli v zdravilišču v Schwarzwaldu. Spominja se, da je bila v sobi z več posteljami, ležala je v mavčnem koritu, ki je bil narejen po telesu. Bila je privezana na posteljo.

Šele l. 1948 so jo poslali domov. Z veliko volje in odločnosti, saj se je morala zaradi bolezni za vsak korak veliko bolj naprezati kot ostali otroci, je doma začela šolanje in se po gimnaziji že triintridesetletna vpisala na fakulteto.

Do upokojitve je nato delala kot logopedinja.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Monika Kokalj Kočevar: