V oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete predstavitvi knjige, doktorske disertacije dr. Jožeta Dežmana: "Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo - Titoizem, poraz nasilja". Knjigo je izdala Mohorjeva Celovec.

 

Podobno kot s težavami vstopamo v demonski svet nasilja v Rovu sv. Barbare v Hudi Jami, se nam odpira huda jama povojnega stalinističnega terorja in njegovih posledic, v katero vstopamo s predstavitvijo izbranih vsebin iz Arhiva Komisije Vlade Republike Slovenije za izvajanje Zakona iz poprave krivic.

V besedilu v različnih vlogah nastopa skoraj deset tisoč oseb, več kot petsto usod pa je ilustriranih s pripovedmi, dokumenti ...

Z avtorjem se je pogovarjal Jože Bartolj:

V soboto, 30. maja 2015 je bila na Kongresnem trgu v Ljubljani manifestacija ob 70. letnici Titovega govora, ko je leta 1945 napovedal umore protikomunistov.

»Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.« J.B. Tito

Na zborovanje je v oddaji Moja zgodba povabil nekdanji predsednik Nove slovenske zaveze Justin Stanovnik.

Janez Anžlovar je bil rojen aprila 1930 v Šentvidu pri Stični. V družini je bilo pet otrok. Štirje so še živi, najstarejšega brata pa so partizani umorili leta 1945 na Hrastniškem hribu. Družina je živela na srednje veliki kmetiji. Ob okupaciji so ta del Slovenije zasedli Italijani. Najstarejši brat Anton je bil ob kapitulaciji Italije star 16 let, takrat so ga mobilizirali partizani. Od njih je nato zbežal in se nekaj mesecev skrival doma. Nato so ga zajeli Nemci. Pot ga je vodila preko Trsta, Tolmina do Senožeč, od tam pa je pobegnil domov. V neposredni bližini njihovega doma je bila domobranska postojanka, zato se je javil domobrancem. Pridružil se je 72. četi stiškega bataljona.

Domobransko postojanko so napadli partizani. Ker je bila njihova hiša zelo blizu, so jo zavzeli in jo uporabili za kritje, od koder so streljali na domobrance. Ob napadu so preiskali tudi hišo in našli sliko brata Antona v domobranski uniformi. Prepričani so bili, da je na sliki Janez, zato so ga hoteli ubiti. Komaj jih je prepričal, da fant na fotografiji ni on. Od tega dne dalje je Janez podnevi pomagal očetu na kmetiji, ponoči pa je hodil spat v postojanko, ker se je bal, da ga bodo prišli iskat partizani.

Ob koncu vojne, maja 1945, je Janez kot civilist odšel na Koroško in se z ostalimi begunci nastanil v taborišču Vetrinje. Najprej je bil pri civilistih, ker pa je bila hrana zelo slaba, se je pridružil vojakom, ki so jim dodatno hrano priskrbeli Angleži. Konec maja so začeli vračati domobrance v Jugoslavijo.

Vse skupine domobrancev so bile že vrnjene, ostal je samo stiški bataljon. Od dr. Janeža so izvedeli, da jih vračajo v roke partizanov, a so se kljub temu odločili, da gredo tja, kamor so šli ostali. Naložili so jih na vagone. Janez o tem pravi: »Največji udarec je bil, ko smo zagledali rdeče zvezde, ko so prišli partizani, nas obkolili in nam vse pobrali.«

Transport domobrancev so z vlakom vrnili preko Pliberka, mimo Maribora v Celje, kjer so jih pripeljali v taborišče Teharje. Tu se je za Janeza začel pravi pekel. Bil je priča ubojem, pestila ga je lakota, enkrat je skoraj podlegel hudi bolezni. Pretresljivo pripoveduje o tem, kako so partizanke zapornicam vzele dojenčke in jih naložile na voz, kjer so od lakote in vročine umrli na soncu.

Janez je bil dodeljen skupini, ki se je lahko vrnila domov, zato so odšli skupaj na vlak proti domu. A kalvarija se zanj s tem še ni končala.  Takoj, ko je zapustil Teharje, so ga na poti proti domu zaprli v Litiji, češ, da je pobegnil. Od tam so ga peljali v zapore, v Škofove zavode v Ljubljano. Po nekaj dneh so mu rekli, da je prost in je dobil odpustnico. Šele od tam mu je uspelo po sreči in previdnosti priti do doma.

Oddajo sta pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

Prisluhnete lahko pričevanju zakoncev Starman, Majdi in Alojzu, ki ju je pot združila v slovenskem begunskem taborišču na Koroškem. Predstavila sta nam zgodbi svojega otroštva, družin, vojnega in povojnega časa, ko sta se odpravila v begunstvo, se tam srečala, poročila in si ustvarila družino. Sta ena redkih, ki še živita v Spittalu, prav na mestu, kjer je nekoč stalo taborišče slovenskih beguncev. Redno se vračata domov v Slovenijo ter na številnih krajih pričata o svojih spominih.

Gospa Majda je bila rojena leta 1937 v Podgori blizu Dola pri Ljubljani. Ko je bila stara leto in pol, je v njeni rojstni hiši zbolel stari oče, zato so jo začasno dali k starim staršem v Moravče. Ker pri hiši niso imeli majhnih otrok, je tudi po smrti starega očeta ostala pri njih. Vojna jim ni prizanesla. Trije mamini bratje so bili mobilizirani, eden v nemško vojsko, druga dva pa k partizanom. Mlajši Miha je od partizanov kmalu zbežal k domžalskim domobrancem.

Majdin mož Alojz se je rodil v Srednjih Bitnjah leta 1933. Bil je edinec, ker so trije bratje umrli že kot dojenčki. Med vojno je bil ata pri domobrancih. Maja 1945 se je tudi njegova družina odpravila na Koroško. Poleg Lojza so šli še ata, mama in teta. Pot jih je vodila podobno kot Majdino družino. V Vetrinju so si pripravili zasilno bivališče pod vozom, kjer so preživeli 6 tednov. Alojz je dopolnil 12 let. Kmalu se je pričela šola, Lojze je obiskoval 4. razred. Po šestih tednih bivanja v Vetrinju so begunce premestili v štiri taborišča. Njihova družina se je odločila, da gre v taborišče Spittal.

Oddajo sta pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, civilna pobuda Resnica in sočutje 1945 - 2015 in Radio Ognjišče smo v škofijski avli v Mariboru sklenili niz javnih radijskih oddaj na temo Resnica in sočutje. Ob obletnici konca druge svetovne vojne smo želeli z več kot 25 sogovorniki osvetliti slovensko plat te tragedije. Naš namen je bil z uvidom v tragične usode oseb odpirati pota resnice in sočutja, da bi tako omogočili našo skupno prihodnost. Upamo, da nam je vsaj delno uspelo.

Docentka, doktorica znanosti za področje zakonske in družinske terapije, Katarina Kompan Erzar je v Mariboru spregovorila o postravmatski rasti, katere prvi dejavnik je, da se o travmi sploh spregovori ter da se prekine zanikanje in izogibanje temu govorjenju. „Kosti so prišle na dan, resnica prihaja na dan, lahko si oddahnemo, lahko jo izgovorimo, lahko jo izjokamo in lahko ustvarimo en svet zaupanja, ne glede na to, kakšne so naše pretekle izkušnje. In vsaka generacija, ki bo to uspela narediti, bo naredila prostor, v katerem bo travma imela bistveno manj moči in bistveno manj razdiralnih vplivov, kakor jih je imela travma druge svetovne vojne."

Doktor teologije ter profesor za didaktiko in pedagogiko religije na teološki fakulteti Stanko Gerjolj je prepričan, da sta odrivanje resnice in spominjanje izredno pomembni. Resnica po njegovih besedah osvobaja in očiščuje: „Kot narod in država bomo preživeli le, če bomo sposobni resnice in katarze. V tem primeru ne bo šlo nič „mimo" in nič se ne bo „izgubilo". Kot starozavezni očak Jakob se bomo morali „boriti z bogom preteklosti", kar nas bo naredilo bolj ranljive in bomo „šepali", a postali bomo bolj čuteči in kot taki prešli na „drugo stran" ter bolj zdravi prispeli na obzorje, ki omogočan nov začetek."

Pravnik in docent dr. Stanislav Slatinek je opozoril, da je roka Cerkve, ki kliče po spravi, pogosto prazna, da ne ujame nikogar, ki bi pristopil in se z njo tudi hotel spraviti. „Veliko večji problem pa sta država in sprava oziroma država in resnica. Tukaj je nastal nek krč, mogoče skozi polpreteklo zgodovino, skozi vse bridkosti, ki so jih doživeli naši predniki. Tukaj je neka blokada. Verjetno nek strah. Ko razmišljam, kje je tisti strah, ki ne more premagati te blokade, potem si vedno znova rečem, da je verjetno strah do resnice. Da se nekdo boji resnice. Verjetno so v državi tudi verni ljudje, ki se prav tako bojijo resnice. In zato verjetno tudi ne pride do popolne sprave."

Mlada raziskovalka na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Mateja Centa pa je spregovorila o strahu pred sočutjem. „Vsi ti predsodki oziroma vzroki strahu pred sočutjem človeka odvračajo od soočanja s strahom in ga na ta način pohabljajo v njegovi človeškosti. Delajo ga neobčutljivega zase in za ostale. Tako pa je človek bil, je in bo sposoben takih grozovitosti. Tak strah pred sočutjem onemogoča tudi pot k spravi."

Dramski igralec Ivo Ban pa se je v svojem uvodnem razmišljanju osredotočil na Antigono in jo povezal z grozodejstvi, ki jih je naš narod pretrpel med in po drugi svetovni moriji. „Kadar beseda nanese na nedotakljivost človeškega življenja, nam misli uidejo k Antigoni, ki nas spomni, kako smo po vsaki vojni rekli „nikoli več", pa se vseeno kar naprej soočamo z novimi poboji in žrtvami. V vseh teh velikih besedah in v vsej preliti krvi je Antigona edina poražena. Grob koplje, pokopati pa ne more nikogar več, vsa zemlja je namreč že polna. Po vsem tem se zdi, da je Antigona enostavnejša, kot to od tragedije zahtevajo teorije, saj Sofokles ni napisal drame za filozofe, ki bi bila povod za daljnosežnejše špekulacije, temveč za tiste, ki jim bo zbujala sočutje in strah. Zato je tembolj čudno, da danes, ko nanese beseda na povojne poboje in priktira grobišča, slišimo: „Ne preštevajmo kosti!" „Mladih to ne zanima." „Ukvarjajmo se s prihodnostjo." Tako stališče v današnjem času se mi zdi še bolj barbarsko, kot je bilo barbarsko to nedopustno in krvavo dejanje. V narodovem telesu ni ravnovesja, vsako neravnovesje pa povzroča bolezni. Bolezen pa je mogoče odpraviti, če poiščemo vzrok in ga pozdravimo."

Filozof in pedagog ter član Evropske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Janez Juhant pa je dejal, da se mehanizmi nasilnega žrtvovanja na nekrvav način nadaljujejo z medijskimi umori, zaostrenim tekmovalnim izključevanjem, nepripravljenostjo za dogovor, nespodbujanjem sposobnosti, znanja in človeškosti. „Pobuda resnica in sočutje ima torej pomembno družbeno sporočilo: Krepiti je treba dialog za iskanje resnice. Človek ne more stalno živeti v laži, prav tako se družba ne more razvijati, če ni prisebnosti, iskrenosti in volje za iskanje resnice. Konfucij je dejal, da je treba najprej očistiti govorico. Besede morajo v osebnem in še bolj v družbenem dialogu dobiti spet svoj pomen. Z vzpostavljanjem pravih besed pa raste tudi odgovornost zanje."

Voditelj Alen Salihović: