V Veržeju smo pripravili še peto javno radijsko oddajo ob 70-letnici konca druge svetovne vojne. Sogovorniki so se ustavili ob vprašanju žrtvovanih narodov. Prepričani so, da so vsi trije totalitarizmi pustili globoke rane, težo komunizma pa je mogoče čutiti tudi 70 let po koncu morije.

Doktor znanosti Bojan Žalec, ki je tudi Predstojnik inštituta za filozofijo in etiko na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, je poudaril, da so totalitarni sistemi nujno genocidni, saj potrebujejo grešne kozle, sovražnike, strah in nasilje, s katerim podaljšujejo svoj obstoj, ki je sicer neizogibno zapisan propadu. "Napačno bi bilo sistemsko naravo totalitarnih genocidov enačiti z nasiljem, ki je neizogibna posledica prestanih vojn in gorja. Spomnim se besed taščinega dedka, ki je preživel prvo svetovno vojno: Če kdaj pride do vojne, se prve tri dni po njenem koncu poskrijte, če želite preživeti. Ameriški poveljnik v Italiji je članom osvobodilnega gibanja dejal: Dam vam dva, tri dni za čistko, tretji dan pa nočem videti nobenega mrliča na cesti. Po vojni je šlo v Evropi marsikje za strahotno nasilje, ki pa je bil anarhija in kaos. Vendar tega ne smemo zamenjevati z instrumentalizmom totalitarnega genocidnega nasilja in industrijo smrti. Ta je totalitarna stalnica in je voden z vrha, načrtovan in nadzorovan. Slovenci smo bili kot narod večkrat strahotno prizadeti: po eni strani zaradi tujcev, po drugi strani pa tudi zaradi domačih voditeljev, oblastnikov in krvnikov. Vendar smo se kljub temu ohranili in preživeli. Iz tega se lahko nekaj naučimo, tako glede odnosa do sebe kot do ostalih, in obenem črpamo samozavest."

Profesor na Teološki fakulteti in ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik je dejal, da očiščenje spomina ne pomeni pozabe. "Če človek sovraži, je žrtev rablja, ki mu je storil nekaj hudega, če pa odpustimo in sprejemamo odpuščanje, potem smo lahko bolj svobodni," je dejal škof. Ob skorajšnji 25. obletnici spravne slovesnosti v Kočevskem rogu je spomnil na pomisleke nadškofa Alojzija Šuštarja, ki se je še pred sklepom svoje zemeljske poti spraševal, ali ga takratni državni vrh, na čelu s predsednikom države Milanom Kučanom, ni izrabil zgolj za fotografijo, ki je obkrožila svet. "Tone, še vedno ne vem, ali sem naredil veliko napako, ker sem šel v Kočevski rog, ker se mi zdi, da so me takrat tako izrabili. Potrebovali so me za medveda, da so dobili fotografijo, da se je zgodila sprava, v resnici pa je vse šlo čisto v drugo smer." Jamnik je dejal, da so ga te besede pretresle in da po 25 letih čuti dolžnost do nadškofa Šuštarja, da to pove naglas. "Čutil je, da je šlo za čisto manipulacijo. Tisti dogodek so potrebovali samo zaradi sveta, da se pokažejo: Poglejte, kako smo demokratični. Tisti, ki so imel matrico komunizma, totalitarnega razmišljanja v glavi, in žal jo imajo nekateri še danes na zelo pomembnih pozicijah tudi v akademskem svetu, so bili mojstri in je šlo za grdo in težko manipulacijo."

Urednik revije Zaveza Lenart Rihar je v nadaljevanju spomnil, da je bila Slovenija daleč najbolj žrtvovana država. "Na svojem ozemlju smo imeli vse tri najhujše režime, italijanskega z Londonskim sporazumom 1915 že 20 let pred vojno. Razkosani smo bili med tri okupatorje, kar ni samo nek podatek za romantični dolorizem, ampak ima hude konkretne posledice. Potem pride tista nedopovedljiva zloraba teh težkih vojnih razmer, slovenska komunistična revolucija, uperjena proti našemu človeku. Če ima zlo kaj besede na tem svetu, je to dejanje slovenskih komunistov zagotovo satansko. In potem, ko dva režima odideta, se tretji, komunistični, po krvavi vojni uverturi šele dobro namesti." Rihar je tako o velikosti slovenskega žrtvovanja dejal: "Komunistični režim v Nemčiji ali na Madžarskem je vsiljen, naš je avtohton. Judje nas nehote opozarjajo na naš nikakršen odnos do lastnega holokavsta. Njihov holokavst je priznan, naš ni, niti med nami, kar rano samo še povečuje. Nacizem je obsojen, kot se spodobi, komunizem ni. Ko je padel berlinski zid, so Nemci svojo vzhodno polovico skupaj z lustracijo in potrebnimi reformami kratko malo potopili v svoj politični, pravosodni in gospodarski sistem. In uspeli. Pri nas smo prisiljeni govoriti o neuspeli tranziciji. Nič kaj zadovoljni blodimo po socialističnih ostalinah in nostalgijah. Je pa res, da imamo neprestano na razpolago rešitev. Naša možnost, ki se nam nevsiljivo ponuja, je ta: tudi če bi iz vseh koncev v nas zijala brezizhodnost, nas še vedno vabijo naši mučenci, da se naslonimo na neizkoriščen duhovni kapital njihove velike žrtve."

Zgodovinar in tudi predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman je opozoril, da je vlada ustavila vso sporazumevanje o pokopu mrtvih na slovenski zemlji. Edino, kar naj bi komisiji letos uspelo na mednarodnem področju, je črnogorska pobuda za spomenik v Kamniški Bistrici, pobuda svojcev nemške manjšine iz ZDA, da bi nastala kapelica na Pohorju, odprto pa ostaja slovensko-hrvaško vprašanje, ali bo država letos sposobna po sedmih letih približno 780 prekopanih žrtev iz Hude jame dati v krste. "To so taka banalna vprašanja, ki so za to ubogo slovensko levico, polpismeno in predzgodovinsko, seveda, zelo težavna, in zato mislim, da je res čas, da lepo začnemo te naše, ne samo butalce, ampak tudi primitivce, ne samo na teh okroglih mizah, ampak kot civilna družba vzpodbujati, da naj se počasi kultivirajo." Dežman je ponovil, da ima vsak pravico do groba in da se je treba vprašati, kdo Slovenci smo in kaj želimo biti. "Zavedati se moramo, da revolucija in samoupravljanje in tisto, kar jaz pravim, da so bile "Superbutale", ni šlo. Se pa moramo zdaj tudi sprijazniti, da smo zavozili tranzicijo."

Okroglo mizo je povezoval Alen Salihović:

 

Prisluhnete lahko posnetku okrogle mize "Resnica in sočutje" ob obletnici konca druge svetovne vojne v Novi gorici. Kaj so povedali Marko Fink, mag. Renato Podbersič ml., Ana Martinjak Ratej, prof. dr. Mitja Ferenc in doc. dr. Tadej Strehovec?

V polni dvorani župnije Kristusa Odrešenika je v mestu vrtnic zbrane najprej nagovoril Marko Fink, operni in koncertni pevec, ki je bil rojen slovenskim staršem v Buenos Airesu. Opozoril je, da je po sedemdesetih letih konca druge svetovne morije že skrajni čas, da pridemo preko resnice in sočutja do narodne sprave. "Državljani Slovenije doma in po svetu potrebujemo pomiritve. Ogroženo je namreč duševno zdravje vsakega od nas. Častno bi se morali pomeniti vsaj o minimumu dogovora. V ta minimum gotovo spada jasno opravičilo za zločin nad ujetniki po končani vojni. Asimetrijo, ki jo je v narod vsilil ta zločin, je težko popraviti. Na protirevolucionarni strani je ostalo bistveno manj ljudi, ker so bili kaznovani z najhujšo kaznijo. Od herojev je vedno pričakovati herojska dejanja. Poboj neoboroženih, sestradanih in zvezanih ujetnikov gotovo spada v to tragedijo. Heroji naj se izkažejo z moško in častno držo in naj se javno in formalno opravičijo svojcem žrtev genocida. Ta korak bi šele pomenil res herojsko dejanje."

Zgodovinar mag. Renato Podbersič ml. iz Študijskega centra za narodno spravo pa je spomnil, da se je med krajevnim prebivalstvom ob meji ohranil živ spomin na nekdanje dogodke. Zlasti starejše generacije se še živo spominjajo streljanja, graničarjev in patrulj, je dejal Podbersič in dodal, da jasne številke o mrtvih ni, upa, da bo zgodovinarjem do teh podatkov pomagal arhiv v Beogradu. "Če naredimo neko oceno približnih žrtev na severni meji, to je proti Avstriji in Italiji, najbolj odprtim in najbolj zahodnim nekdanjim jugoslovanskim mejam, verjetno ni preveč, če rečemo več kot tisoč pobitih. Nekaj sto, ne me vprašati koliko, ker tega še ne vemo, na italijanski meji. Torej, ljudje različnih narodov, različnih veroizpovedi, ki so bežali k iskanju boljšega jutri, iz socialističnega raja v kapitalistično gnilobo. Obstajajo tudi pričevanja o ljudeh, ki so bili ustreljeni na vrtojbenskem polju, na Krasu, na italijanski strani."

Mlada raziskovalka na Teološki fakulteti Ana Martinjak Ratej pa se je v svojem prispevku v Novi Gorici naslonila na izseljenko Hannah Arendt, ki je ob obravnavi nacizma in stalinizma opozorila na skrajni teror totalitarnih režimov. "Totalitarni režimi so svoje ideološke laži, ki so resnico poskušale popolnoma uničiti, ščitili tako, da so prebivalcem onemogočali dostop do resnice, do "zunanjega sveta". Vendar so totalitarni režimi zaradi svojega popolnega zavračanja resnice povzročili tudi lasten propad. Totalitarnih laži so se zavedali številni prebivalci, ki niso bili ideološko zaslepljeni; veliko vlogo pri širjenju resnice o totalitarnih zločinih pa so imeli prav migranti." Nacistične laži so bile ob vojaškem porazu nacizma, ki je hkrati pomenil tudi njegov moralni poraz, nedvoumno obsojene, komunistične laži pa imajo daljši rok trajanja in so se v nekaterih krogih obdržale celo po zlomu komunističnih režimov ob koncu prejšnjega stoletja."

Zgodovinar in član vladne komisije za odkrivanje povojnih grobišč dr. Mitja Ferenc je opozoril, da je bilo v devetih mesecih, od maja 1945 do januarja 1946, pomorjenih približno 15.000 Slovencev, večinoma slovenskih domobrancev. Poleg teh je bilo pomorjenih tudi nekaj deset tisoč pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov. Zato se je vprašal, kaj je za nas kot narod boleče, čudno in nelogično. "To, da za po vojni pobite ni poskrbela komunistična oblast, jim ni izdala mrliških listov, jih ni dovolila prekopati, pokopati, ni uredila njihovih grobov? Ali je bolj boleče dejstvo, da nova demokratična oblast, ki jo imamo že 25 let, ni bila sposobna urediti več kot nekaj odstotkov prikritih grobišč in da so dela na teh projektih po Hudi jami povsem zastala? Za nameček pa tistim sorodnikom, ki bi to želeli izvršiti na svojo pobudo in stroške, predpisala toliko ovir in taks, da tega sami brez strokovne pomoči nikakor ne bodo zmogli. Prav zaradi takšnega neustreznega položaja se je poskušalo z Zakonom o prikritih grobiščih oziroma Zakonom o dostojnem pokopu zmanjšati ta civilizacijski in pietetni manjko. A temu, kot kaže, usoda ni naklonjena in žrtve bodo ponovno pozabljene in postale predmet političnih obračunavanj in preračunavanj."

Docent pri Katedri za moralno teologijo na Teološki fakulteti in generalni tajnik Slovenske škofovske konference p. dr. Tadej Strehovec je najprej spomnil, da slovenski škofje vabijo 16. maja v narodno svetišče Marije Pomagaj na Brezje, kjer bo maša ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne in za žrtve medvojnega in povojnega nasilja. Nato se je vprašal, na kakšen način lahko ustvarimo prostor v Sloveniji, da bodo sprava, pokop mrtvih in sočutje ne samo želja in cilj, temveč dogodek, ki bo prisoten na vseh ravneh družbe. "S konstrukcijo in širjenjem besed in besednih zvez, ki ustvarjajo področje resnice, ljubezni, sočutja in miru. To so besede pričevanj, to so besede študij, to so besede dejanj, raziskav pa tudi sodnih postopkov. In za nas kristjane so to tudi besede molitve, blagoslova in evharistije. Vse to so besede, za katere kristjani verujemo, da so besede ljubezni, ki izgrajujejo resnico in ki v ta svet kličejo svet božjega kraljestva, to je kraljestvo miru in sprave. V krščanskem verskem izročilu je na ta zatiralski jezik, ki preprečuje izvedbo te pravice do pokopa, vedno treba odgovarjati z jezikom resnice in ljubezni. To je najprej jezik, ki se ne boji, to je jezik, ki se dinamično razvija v nove pojme in izraze, s katerimi je mogoče razkrivati prej omenjene jezikovne strukture ter na ta način osvobajati ljudi in graditi pozitivno samopodobo vseh tistih, ki iščejo resnico."

Okroglo mizo je vodil Alen Salihović:

 

Na tretji javni radijski oddaji, ki smo jih ob spominu na 70 let konca druge svetovne vojne pripravili Teološka fakulteta, pobuda Resnica in sočutje ter Radio Ognjišče so gostje spregovorili o treh totalitarizmih, ki so prizadeli Slovenijo. Poudarili so, da smo v veliki večini sprejeli nacizem in fašizem, da pa spoznanje o komunizmu še ni doseglo tiste toče, ki bi jo moralo.

Dvorana Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu, tudi nekdanje zbirno taborišče je bila v torek, 10. marca 2015 več kot primeren prostor za tretjo javno radijsko oddajo v sklopu šestih z naslovom Resnica in sočutje. Filozof in pedagog ter član Evropske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Janez Juhant je uvodoma dejal, da so totalitarizmi vpregli v svoj voz večino ljudi. "In jih kot storilce ali žrtve izrabili za izpeljavo svojih megalomanskih, nečloveških projektov. Poleg črne knjige komunizma, tragedije ljudstva, gulaga, pa se že množijo študije in pričevanja o trpljenju v Sloveniji, zaznamovani s tragično bilanco našega holokavsta."
Judita Treven, članica Farnega odbora spominskih plošč Rovte pa je spomnila, da smo bili Slovenci edini narod v Evropi, ki je v prejšnjem stoletju izkusil vse tri totalitarizme: fašizem, nacizem in komunizem. "Slovenci smo še danes žrtve komunizma. Kot narod nas je pohabil do te mere, da še vedno ne zmoremo odkritega in iskrenega soočenja z našo polpreteklo zgodovino."
Docentka doktorica znanosti za področje zakonske in družinske terapije Katarina Kompan Erzar pa je spomnila na potrebo po odpuščanju: "Odpustiti rablju pomeni: Glej, če je Bog dopustil, da je pekel, lahko tudi jaz dopustim, da nekdo preprosto ni pripravljen biti človek. Ni pa mi treba z njim živeti."
Zgodovinarka docentka doktorica Tamara Griesser Pečar je v Šentvidu nad Ljubljano dejala, da je med resnimi zgodovinarji in pravniki nesporno, da se morajo totalitarni režimi in pojavi ocenjevati po enakih kriteriji. "Pri nas pa smo priča relativizaciji zla in če nekateri od nas zgodovinarjev vztrajamo na tej ustaljeni metodi primerjave, potem se takoj pojavijo očitki, da hočemo revidirati zgodovinopisje."
Filolog in človek, ki po koncu vojne prestal grozote taborišča Teharje profesor Justin Stanovnik pa je opozoril, da 70 let po drugi svetovni vojni še nismo deželni knjige o boljševikih, kar bi za spoznavanje resnice bilo nujno potrebno. Dodal je, da prav zaradi tega, ker so slovenski boljševiki pobijali predvsem slovenske katoličane, "imamo Slovenski katoličani glas, ki bi moral biti drugačen, ker smo mi nosili odpor zoper to".

Okroglo mizo je vodil Alen Salihović:

 

Letos mineva 70 let od konca druge svetovne vojne. Ob tej obletnici smo Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, civilno družbena pobuda Resnica in sočutje 1945 - 2015 in Radio Ognjišče v marcu pripravili niz javnih radijskih oddaj s katerimi želimo osvetliti slovensko plat naše nacionalne tragedije.
Drugo srečanje je potekalo, v četrtek, 5. marca v Zavodu Friderika Ireneja Barage v Novem mestu v sklopu Nikodemovih večerov, kjer so se gostje ustavili ob vprašanju Slovenije kot neurejene grobnice. Prepričani so, da je potrebno pot sprave začeti naprej pri sebi, le tako lahko ta resnično zaživi v skupnosti kot celoti.

Filozof in pedagog ter član Evropske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Janez Juhant je uvodoma poudaril, da je spominjanje preteklosti za človeka temeljni pogoj, saj drugače v prihodnost ne moremo zreti z upanjem. „Človeka je treba kot osebno spoštovani do smrti, kar vključuje tudi dostojen pokop in blag spomin. Sicer človeški spomin pričuje tudi o kršenju tega spoštovanja z nasiljem, s poboji posameznikov ali celo množic, kljub temu pa izročila opozarjajo, da imajo mrtvi pravico do groba. Taka sporočila imamo v Svetem pismu, tako pravico zagovarja Sofoklejeva Antigona in tako pravico zagovarjajo pošteni in odkriti ljudje."

Romana Bider, ki si je zamislila spletni projekt posvojitve žrtev druge svetovne morije, se je vprašala koliko hčera in sinov tistih, ki so pobijali na več kot 600 slovenskih moriščih trpi zaradi grehov svojih očetov. "Zaznamovanost z bratomorom je bil poleg vojne prvi križ. Posebej težak za tiste, ki so bili pod smrtno kaznijo prisiljenji v ubijanje. Drugi križ je bila pol stoletna ideološka impregnacija skupaj s strogo zapovedanim molkom o grozodejstvih in skrajno ovirano možnostjo spovedi, kesanja. Tretji križ je tiha epidemija rastočega zla, ki vsem nam življenje spreminja v razvaline. Smo v vrhu po številu samomorov, obolelih za rakom, razvez, stopnje koruptivnosti, pohlepa, ujetniki neučinkovitih družbenih sistemov na čelu s pravnim, negativne selekcije, socialističnih utopij, okvarjenih instinktov. Težki so ti križi."

Izredni profesor za zakonsko in družinsko terapijo dr. Tomaž Erzar pa je spregovoril o tem, kako si kljub veliki tragediji prizadevati za odpuščanje. „To odpuščanje ne pomeni, da moramo mi odpustiti storilcu. To se velikokrat zamenjuje s tem zadnjim idealom odpuščanja. Gotovo, da zadnja, ali pa najvišja oblika odpuščanja je ta, da odpustimo storilcu, ampak včasih to ni mogoče, ne moreš. Ampak vsekakor moram pa omogočiti sebi, da me to zlo, ta krivica ne zagreni. Da ti lahko odpustiš sebi!"

Profesor in klasični filolog dr. Brane Senegačnik pa je dejal, da se s pogrebom za vsakogar odpira možnost ponovnega, najglobljega premisleka samega sebe in tudi prenovitve naših medsebojnih razmerij. „Vendar nas pokopavanje ljudi ne odvrača od zgodovine. Tudi ob grobu brezimnega trpina pomislimo: Nikoli mu ni bil nihče enak, nikoli več ne bo nikogar prav takega. Spoštljiva misel tu odkriva dragocenost slehernega življenja. Zato družba, ki pokopava umrle živi v stiku z resničnostjo in kultura, ki je soočena s smrtjo, človeku omogoča pristno, celovito življenje. V njenem ozračju se razvija naša občutljivost za drugega in raste naša skrb za dobro skupnosti v vseh ozirih."

Zgodovinar in predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman pa je v Novem mestu dejal, da je bilo v preteklosti na področju urejanja morišč storjenega že veliko, seveda pa bi lahko bilo tudi več. Ob tem pa je opozoril na dostojanstvo vsake žrtve. „Dostojanstvo mrtvih pomeni, da jih prekopljemo. Ko jih prekopljemo jim kljub lažem morilcev in uničenih arhivov dovolimo, da govorijo. Govor mumificiranih žrtev iz Rova sv. Barbare je tak, da nas ne zapustijo, nas silijo, da govorimo, da nekaj storimo, to pomeni, ko žrtev spregovori, ko ji damo spregovoriti, nas sili, da govorimo. Za dostojanstvo živih pa se je treba zavedati, da tabu, ki smo ga vseskozi poslušali, da nič ne vemo, ne drži. Noben svojec se ni sprijaznil s tem, da ne bi nič vedel. Vsak je poskušal svojega izginulega pokojnega spremljati, vsak pokojni na poti v smrt je poskušal sporočiti svojim, kje je in kam gre!"

Prav zaradi vsega povedanega, so bili gostje v Novem mestu prepričani, da se je potrebno poleg spomina najprej vprašati, kaj lahko na poti sprave naredim kot posameznik. Ne gre vedno čakati zgolj na državo, prav tako pa ne igrati zgolj žrtve, kajti s tem se le oddaljimo od poti sprave.

Okroglo mizo je vodil Alen Salihović:

 

Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Civilno družbena pobuda Resnica in sočutje ter Radio Ognjišče smo v marcu pripravili niz javnih radijskih oddaja na temo Resnica in sočutje. Tokrat boste lahko slišali, kaj so v domu Sv. Jožefa v Celju o totalitarnem nadzoru in montiranih sodnih procesih povedali mag. Helena Jaklitsch, dr. Jožef Muhovič, dr. Robert Petkovšek, dr. Vojko Strahovnik in dr. Branko Klun. Ob obletnici konca druge svetovne morije smo želeli z različni sogovorniki osvetliti slovensko stran te tragedije.

Publicistka in sodelavka pri Časniku mag. Helena Jaklitsch je uvodoma spomnila na kršenje človekovih pravic med in po drugi svetovni vojni. Prepričana je, da je vedenje o tistem času nujno za razumevanje tudi našega današnjega prostora, kjer se soočamo z odsotnostjo vsake kritične misli in argumenta. "Toda cena je bila velika. Popolna odpoved kritičnosti do režima, ki je ukinil svobodo govora in svobodo kritike. Strah je bil poleg molka najmočnejše omrežje komunizma. Zamolčane so bile osebe, zamolčana so bila življenja, zamolčani so bili grobovi. Prav je, da to vemo, da se tega zavedamo!"
Slikar, grafik, likovni teoretik in publicist dr. Jožef Muhovič je uvodoma dejal, da je skrb zbujajoče, da je naša mentaliteta preteklo in aktualno nasilje z osupljivo samoumevnostjo sprejela kot verodostojno in edino mogočo sliko sveta. "Problem je naša dioptrija. Naš odnos do stvari, v katerem imamo neverjetno razumevanje za zgodovinske deviacije, zaslepljenosti, za krivice in celo za zločine ter neverjetno nerazumevanje za zgodovinska dejstva, za preverljivi zgodovinski spomin in prav, ki išče vzroke in posledice, razmerja, velikosti in dolgoročne konsekvence dogodkov."
Filozof, sociolog kulture, jezikoslovec in pedagog duhovnik dr. Robert Petkovšek je dejal, da je problem trenutnega stanja v Sloveniji ta, da smo izgubili občutek za pravo mero, za to, kar je dobro. Problem Slovenije je, da nima več trdne moralne etične podlage, je dejal Petkovšek. "Karkoli zlega je torej storil komunizem, vse to velja za nedolžno, za nekaj dobrega. In to je zaslepljenost, v kateri mnogi živimo še danes. Nenazadnje se gulagi tudi filozofu Slavoju Žižku zdijo čisto koristni in dobri, da bi tja pošiljal nasprotnike današnje grške stranke Siriza. V silni moči zaslepljevanja vidi filozof Alain Besancon bistvo komunizma. In ... Ali ni laž tudi bistvo težav v slovenskem duhovnem prostoru? Najbolj se to kaže v tem, da ni mogoče narediti sprave po tolikih letih."
Na sinočnji javni radijski oddaji Resnica in sočutje v Celju pa je filozof in zgodovinar doc. dr. Vojko Strahovnik posebej opozoril na razliko med krivdo in sramom. "Pomemben ozir med krivdo in sramom je ta, da nas krivda napotuje k žrtvam, k tistim, ki jim je bila povzročena škoda oziroma slabo ali krivica, in terja popravo storjenega. Manj pa nam krivda pomaga razumeti naš odnos do tega, kar je bilo storjeno. To je področje sramu, ki nam ta odnos lahko razkrije ter vzpostavi oziroma ponovno zgradi moralno osebnost, našo moralno identiteto, tako na ravni posameznika kot na ravni skupnosti."
Filozof in pedagog dr. Branko Klun se je v svojem uvodnem nagovoru naslonil na francoskega filozofa 20. stoletja Emanuela Levinasa. "Temeljni etični problem vsake ideologije, pri čemer tudi religije niso imune pred možnim padcem vanjo, tiči v dejstvu, da postane ideja pomembnejša od obličja, konkretno tudi od obličja drugače mislečega. Idejna resnica postane pomembnejša od presežne skrivnosti drugega človeka ter odloča o njegovem življenju in smrti. Toda čeprav se Levinas še kako dobro zaveda do kakšne brezobličnosti so bile zavedene žrtve totalitarnih sistemov, vztraja, da je človek vedno več od svoje fizične pojavnosti, in zato niti uboj, niti siceršnje trpinčenje ne moreta izničiti njegovega neskončnega dostojanstva."

Okroglo mizo je vodil Alen Salihović: