Ciril Zupan se je rodil v Mošnjah na Gorenjskem. Po vojni so vaški aktivist podpisali smrtno obsodbo za očeta. Nacionalizirati so jim hoteli žago in mlin. A oče Franc je bil zelo odločen in pomagali so mu nekateri pokončni prijatelji. Družino so zelo obremenile obvezne oddaje in davki.

Da so vse to premagali, so jim pomagale trdne vezi in medsebojno spoštovanje v družini ter žilavost, navajenost na trdo življenje in delo, obenem pa povezanost s prijatelji in veliko dobre volje.

Prisluhnite drugemu delu pričevanja, ki ga je posnela Majda Pučnik Rudl:

Ciril Zupan se je rodil v Mošnjah. Je najmlajši od sedmih sester in bratov. Trije otroci so umrli kmalu po rojstvu. Brata Tone in Franc sta bila prisilno mobilizirana v nemško vojsko. Brat Tone je tam padel na svoj 25. rojstni dan, 22.4.1944. To je bil za družino zelo hud udarec, posebej za mamo in očeta. Brat Franc pa se je izmučen vrnil domov iz ruskega ujetništva,  v začetku leta 1946.

Dom družine Zupan leži v Mošenjskem grabnu. Zato se je družina nekaj rodov nazaj preživljala z mlinarstvom in žagarstvom. Oče je bil dober gospodar in vpliven vaščan. Toda ker se tik pred 2. svetovno vojno ni hotel včlaniti v društvo prijateljev Sovjetske zveze, so ga označili za nezanesljivega. Drugo črno piko je oče dobil zaradi prisilne mobilizacije sinov v nemško vojsko.

Nemški okupator je večino prebivalcev Mošenj prisilno izgnal 4.4.1944. Tiste, ki so imeli fante v nemški vojski pa  je od doma pregnal. Tako tudi družino Zupan. Zatekli so se v Dorsko vas k očetovemu bratu. V popolnoma opustošen in pokraden  dom so se Zupanovi vrnili sredi novembra 1944.

Prisluhnite prvemu delu pričevanja, ki ga je pripravila Majda Pučnik Rudl:

Ivan Ban, nekdanji prisilni mobiliziranec v nemško vojsko, je bil doma iz okolice Brestanice. Do vpoklica v nemško vojsko je delal v rudniku v Senovem.

Ko so ga Nemci prisilno mobilizirali, so ga kot tankista poslali na rusko fronto. V svoji zgodbi opisuje, kako je bil v spopadu ranjen in nato vrnjen v zaledje. Tam je v bolnišnici v Varšavi doživel svoj najlepši Božič.

Ivan Ban je takrat pokazal tudi svoj talent za risanje. Začel je risati portrete svojih soborcev in oficirjev, kar mu je v marsičem olajšalo vojaško življenje.

Pričevanje je posnela in pripravila za poslušanje mag. Monika Kokalj  Kočevar.

Na pepelnično sredo, 10. marca 1943, so na dvorišču mariborskih zaporov ustrelili 25. Talcev. Med njimi je bil tudi duhovnik doma iz Gomilskega, takrat še ne 26. letni Izidor (Darko, kot so ga klicali doma) Završnik.

Aretiran je bil že januarja 1942, ker je imel risarski dar in je ljudem ponarejal dovolilnice za prehod meje. Zaprli so ga v celjski Stari pisker, kjer so ga gestapovci precej časa hudo mučili. Po nekaj mesecih so ga izpustili z naročilom, naj ovaja ljudi. Ker tega ni hotel početi, so ga jeseni 1942 spet aretirali in ponovno zaprli v Stari pisker. Od tam je bil v začetku 1943 premeščen v mariborske zapore. Mislil je da ga bodo premestili v koncentracijsko taborišče, vendar so ga še pred tem, 10. marca 1943 ustrelili kot talca.
Kako se je Završnik znašel med talci?
Žena Franca Žvana (1923), enega od takratnih zapornikov, je v pismu ta dogodek takole opisala: »Kmalu po poroki mi je mož Franc Žvan povedal: 'Ti, Olga, ne bi dobila mene, če me ne bi rešil smrti en duhoven v arestu v Mariboru." Nekega dne so na dvorišču postrojili zapornike. V vrsti so začeli izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Franc Žvan je bil ravno deseti. Ko so Nemci zapisovali imena in se med seboj pogovarjali, mu je rekel duhovnik, ki je stal poleg njega (Žvan ga sicer ni poznal):„Fant, ti si še mlad, imaš še vso bodočnost pred seboj," in je stopil na njegovo mesto. Te odbrane, med njimi tudi duhovnika, so odpeljali na streljanje, Žvan pa je ostal v zaporu.
Med takrat ustreljenimi talci je bil samo en duhovnik, in to je bil Izidor Završnik. Daroval je življenje, da je rešil sojetnika. Izidor Završnik je »slovenski Maksimiljan Kolbe«. Njegovo delo, življenje in tudi smrt je pričevanje vere.
Pokopan je v Gradcu.

Prisluhnite oddaji, ki jo je z duhovnikom Jožetom Kužnikom, Završnikovo nečakinjo Marijo Kumer in župnikom iz Gomilskega Martinom Cirarjem pripravil Jože Bartolj:

Oče Antonije Ulčar Jug, Florjan Ulčar, kapetan v I. svetovni vojni, je bil obrtnik kovač in je dobro znal nemški jezik. Partizani so ga ubili, kot pravi hčerka Antonija, za strah drugim, že 25.8.1941.
Kako je povojna oblast vplivala na življenje t.i. razrednih sovražnikov, vidimo iz karakteristike KO O.F. Sp. Gorje z dne 23.5.1947. Zaradi te karakteristike sprva ni mogla dobiti službe, kasneje pa jo je vztrajno nadzorovala mreža UDBE.

Toda gospa Antonija je bila zelo pogumna in odločna, zato je kljub mnogim težavam imela bogato in uspešno poklicno pot.
Poslušajmo pričevanje, ki ga je posnela Majda Pučnik Rudl: