• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

3. 3. 2019, 33 Dni – Država SHS

V tokratni oddaja Moja zgodba predstavljamo izbor iz spominskih in dnevniških zapisov iz obdobja konca prve svetovne vojne in ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Oddaja je nastala ob skupni občasni razstavi z naslovom 33 DNI, ki so jo pripravili Narodni muzej Slovenije, Muzej novejše zgodovine Slovenije in Arhiv Republike Slovenije in je od 29. oktobra 2018 do 7. aprila 2019 odprta v prostorih Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi. Razstavo spremlja tudi katalog z vsemi razstavljenimi predmeti.

Prva slovenska narodna vlada s predsednikom Josipom Pogačnikom v sredini, Ilustrirani Slovenec, letnik IV, Ljubljana 1928. Tedenska priloga Slovenca, št. 248, 28. 10. 1928, št. 44, str. 348-349.

Novembra 1918 se je končala vojna, ki je zahtevala strahoten krvni davek med vojaki in izčrpala civilno prebivalstvo v zaledju. V vojni so propadla cesarstva, med njimi Avstro-Ogrska, v okviru katere so živeli tudi Slovenci. Prebivalce monarhije je zadnji habsburški vladar Karel 16. oktobra 1918 nagovoril z razglasom, v katerem je narodom ponudil preoblikovanje monarhije v zvezno urejeno državo. A za reorganizacijo monarhije je bilo prepozno in po 27. oktobru je avstro-ogrska vojska začela razpadati. V Vili Giusti pri Padovi je bilo 3. novembra 1918 podpisano premirje. Ob izteku vojne so bile splošne razmere izjemno slabe, splošna izčrpanost in pomanjkanje se je do konca vojne stopnjevala. V takšnih razmerah se je že 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani zbrala velika množica in pozdravila konec vojne, predstavnike prve slovenske narodne vlade in ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Množica, ki je 29. oktobra na Kongresnem trgu pozdravila konec vojne in ustanovitev nove Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, je segala od Kongresnega trga do glavnega poštnega urada in naprej do Bavarskega dvora. Na fotografiji je pogled proti Dunajski cesti in poštnemu uradu na križišču Dunajske, Šelenburgove, Prešernove (danes Čopova ulica) in Franca Jožefa ceste (pozneje Aleksandrova, danes Cankarjeva ulica). Arhiv Republike Slovenije

V tokratni oddaji Moja zgodba predstavljamo nekaj ohranjenih drobcev iz spominskih zapisov in dnevnikov Rudolfa Badjure, Rudolfa Maistra, Frana Milčinskega, Cirila Prestorja, Mihajla Rostoharja, Lojza Slanovca, Hermana Vidmarja, Ivana Vrhovnika in drugih, ki so doživeli in zapustili spomin na prelomni čas, ko se je pred stotimi leti končala prva svetovna vojna in je nastala nova država.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Marko Štepec:

24. 2. 2019, Predstavitev knjige o Kocbeku, Sredi krute sile nežno trajam

V Knjižnici Medvode je bila 13. februarja 2019 predstavitev knjige dr. Mirka Bogomirja Mikliča, Sredi Krute sile nežno trajam - Idejno politične dediščina Edvarda Kocbeka in slovenski kristjani. Knjiga je izšla pri Mohorjevi založbi Celovec. Poleg avtorja sta na predstavitvi sodelovala še akademik evropske akademije Znanosti in umetnosti, zaslužni profesor dr. Janez Juhant, ki je bil dr. Mikliču mentor pri pripravi doktorske disertacije in je tudi pisec spremne besede in pa raziskovalec arhivov, ki je pred leti tudi izdal odmevno knjigo o Kocbeku in Udbi publicist mag. Igor Omerza.

 

Sodelujoči na predstavitvi: mag. Igor Omerza, avtor Mirko Bogomir Miklič, voditelj Jože Bartolj, akademik Janez Juhant, foto: Iztok Pipan

 

Avtor dr. Mirko Bogomir Miklič je najprej pojasnil zakaj se je odločil svojo študijsko in raziskovalno pozornost posvetiti osebnosti Edvarda Kocbeka. Ta je bil večplastna osebnost: filozof, vrhunski literarni ustvarjalec, personalist, kristjan, revolucionar … in kot takega so ga že predstavljale nekatere druge objavljene knjige. Nihče doslej pa se še ni posvetil njegovi idejno politični dediščini. Ugotovitev, ki izhaja iz dela je, da je bil Kocbek slab politik, ki je za dolgo vrsto let onemogočil razvoj kakršnekoli politične dediščine. Avtor po temeljiti analizi ugotavlja, da je sodelovanje kristjanov s komunisti vprašljivo, zapleteno in dolgoročno nemogoče.

 

Dr. Janez Juhant, ki je kot mentor spremljal znanstveno - raziskovalno delo dr. Mikliča, je h knjigi prispeval tehtno in obsežno spremno besedo. Že podnaslovi v spremni besedi govorijo sami zase: Tragična oseba Edvard Kocbek, Zahtevnost in tragika časa, Strah, tragični poraženec … V pogovoru je odgovoril tudi na vprašanje ali Kocbekov lik res najbolje opiše beseda »tragika«.

 

Mag. Igor Omerza je pred leti izdal zelo odmevno knjigo o Kocbeku z naslovom Edvard Kocbek – osebni dosje 584. V svojem nastopu je izpostavil, da se Kocbek pravzaprav vse do svoje smrti, kljub temu, da je bil s strani UDBE najbolj spremljana osebnost, odrinjen na vseh področjih, pravzaprav nikoli ni odpovedal tovarišji. Prepričan je bil, da bodo dali komunisti revoluciji udarno moč, krščanski socialisti pa duhovni naboj. Žal je to samo po sebi nemogoče, kajti ni mogoče združiti dva tako različna antropološka pogleda na človeka, na eni strani krščanstvo – nenasilje - presežnost in na drugi marksizem – nasilje – končnost. In tega Kocbek vse do svoje smrti ni uvidel.

 

Naslovnica knjige

Prisluhnite pogovoru, ki ga je vodil Jože Bartolj:

17. 2. 2019, Franc Rozman - vojaški dnevnik 2. del

Objavljamo drugi del oddaje, ki je nastala po dnevniku Franca Rozmana. Takole piše v uvodu:

"Kot 17-letni mladec sem 2. avgusta 1943 leta mobiliziran v Reich arbeit -dinst (Nemško delovno službo) poleg mnogih Slovencev 1926 letnikov.
Pot me vodi v Saalfelden, kjer nam 3 tedne vcepljajo strogo vojaško disciplino in red ter zbijajo trmo iz glave. V Salzburgu se ponavlja ista pesem, le da 1 dan delamo, a 2 zanimamo.
17. marca 1944 leta oblečemo v Domažlicah (Taus) na Češkem vojaško suknjo. Pridemo z dežja pod kap, ker nas preganjajo kot pse. Čez mesec dni se po naključju prestavi edinica v Škofjo Loko, a nas Slovencev ne zaupajo domov. Znajdemo se v Pragi kot pešaki, kjer se bolje počutimo ter se tudi s Pražani dobro razumemo.
Zadnje dni junija dobim dopust, a ga ne izkoristim za v partizane, ker sem se zarotil, da prostovoljno ne grem nikamor, a pome ne pridejo.
Sredi julija se pa že nahajam v Grafenwöhru, kjer se formira divizija za fronto.
Od tu se začno moji spomini zbrani v tem zvezku - 6 mesečno frontno življenje -življenje hrta v zemlji - življenje podivjane zveri, ki se ubija med sabo za prazen nič - življenje ob lakoti in žeji, v katero bi dal državnike za par dni in vojske bi bilo hitro konec!"

Prisluhnite oddaji, ki jo je po dnevniku, ki ga je pisal Franc Rozman, pripravila Monika Kokalj Kočevar:

10. 2. 2019, Franc Rozman - vojaški dnevnik 1. del

Franc Rozman je bil kot 17 letni mladenič iz Stražišča pri Kranju, 2. avgusta 1943 mobiliziran in poslan v državno delovno službo - RAD - v Saalfelden pri Innsbrucku. 17. marca 1944 je na Češkem začel vojaško pot kot pešak, nato pa je bil dodeljen motorizirani pehotni diviziji.

Prek Dresdna so jih na začetku poletja 1944 odpeljali na rusko fronto v bližino Reichshofa na Poljskem. Tam so imeli večmesečne boje z Rusi. Kasneje so jih premaknili v zaledje, konec novembra 1944 pa ponovno na fronto od koder so se umikali približno 500 km.

30. januarja 1945 je bil ranjen. Odpeljali so ga v bolnišnico na Dunaj. Tam je dobil bolniški dopust, vendar le do Celovca, kjer se je srečal z domačimi. Nato so ga poslali v Linz na Donavi. Sredi aprila 1945 se je namesto v kasarno odpravil proti domu, kjer je srečno dočakal konec vojne.

Prisluhnite oddaji, ki jo je po dnevniku, ki ga je pisal Franc, pripravila Monika Kokalj Kočevar:

3. 2. 2019, Justin Stanovnik – In memoriam

V 91. letu starosti se je za vedno poslovil anglist in klasični filolog prof. Justin Stanovnik. Bil je med ustanovitelji Nove Slovenske zaveze, dolgoletni urednik revije Zaveza in praktičen kristjan. Ves čas si je prizadeval, da bi Slovenci doumeli, kaj se nam je zgodilo v času med in po drugi svetovni vojni, ko sta pri nas divjali okupacija in komunistična revolucija.

 

 

Njegova zemeljska pot se je začela 14. aprila 1928 v verni kmečki družini v Lesnem Brdu nad Horjulom. Oče je med prvo svetovno vojno izkusil rusko ujetništvo in tam spoznal nasino boljševiško revolucijo. Zaradi vosovskih umorov v njihovih krajih so se, tako kot večina drugih družin, pridružili protirevolucionarnemu taboru. Justin se je kot šestnajstleten dijak klasične gimnazije pridružil domobrancem, kasneje z njimi odšel na Koroško in bil vrnjen s strani Angležev v roke Titove vojske. Po njegovih besedah so to izročitev »pozneje angleški zgodovinarji imenovali edini vojni zločin angleške vojske v drugi svetovni vojni.«

Pri sedemnajstih letih je preživel grozote teharskega taborišča. Zaznamovan je nadeljeval šolanje, bil leta 1949 aretiran in zaprt v koncentracijskem taborišču Strnišče pri Kidričevem. Pozneje je gradil hidrocentralo v Medvodah in se tam srečal z zaprtimi duhovniki in bogoslovci.
Po izpustitvi je poleg latinščine in grščine študiral še angleščino ter slednjo poučeval v Ravnah na Koroškem in Kamniku. Kasneje je bil do upokojitve profesor na šolskem Centru za blagovni promet v Ljubljani (Srednji šoli za gostinstvo in turizem).

V času slovenske pomladi je bil Justin Stanovnik v krogu tistih, ki so opozarjali na nujnost prekinitve s prejšnjim totalitarnim režimom. Večkrat je opozoril, da se »politika kontinuitete bistveno odvija na nivoju nadaljevanja državljanske vojne.« Kot ustanovni član Nove Slovenske zaveze je v sebi gojil, kot je spomnil Tine Velikonja, pripravljenost za boj brez sovraštva in duh spravljivosti brez popuščanja v bistvenih rečeh. Veliko svojih moči je posvetil reviji Zaveza. Pri založbi Družina je izšla njegova knjiga »Slovenija v senci nedokončane preteklosti«. Ko so bila v Kočevskem Rogu leta 2000 prebrana imena pričevalcev za vero 20. stoletja, je dejal: »Z njimi je Rog stopil iz časa v večnost.«

Justin Stanovnik je na Radiu Ognjišče nekaj časa sodeloval s komentarji, pa tudi v drugih oddajah. Ob njegovi 80 letnici je (leta 2008) spomine na trnovo življenjsko pot predstavil v oddaji Naš gost. Iz te oddaje lahko prisluhne fragmentom, ki nam odkrivajo njegovo pokončno življenjsko držo!

Oddajo je pripravil Jože Bartolj: