• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

16. 10. 2016, Okrogla miza: Ali je skrivnost Krimske jame res razkrita?

V petek, 7. oktober je v Gasilnem domu v Begunjah pri Cerknici v organizaciji Združenih ob lipi sprave in župnije Begunje pri Cerknici, potekala okrogla miza z naslovom Ali je skrivnost Krimske jame res razkrita? Na njej so sodelovali: dr. Janez Juhant, mag. Stane Okoliš, Damjan Debevec, Martina Kocmur, dr. Anton Velušček, dr. Andrej Mihevc in dr. Stane Granda. Vodil jo je novinar dr. Jože Možina.

V oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete prvi uvodni uri pogovora, ki nam lahko razjasni marsikatero skrivnost Krimske jame.

Ob tem so odprli tudi razstavo z naslovom: Vsako noč je požrla koga iz naših krajev. Njeni avtorji so:

dr. Anton Velušček, Martina Kocmur, dr. Andrej Mihevc, Uroš Košir, Damjan Debevec in mag. Stane Okoliš.

V nedeljo 9. oktobra 2016, ob 15. uri je bila v farni cerkvi sv. Jerneja v Begunjah pri Cerknici tudi pogrebna sveta maša za žrtve iz Krimske jame, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval gospod nadškof dr. Anton Stres. Ta je po sveti maši vodil tudi cerkveni pogreb žrtev na begunjskem pokopališču. Takoj po sveti maši, pred pogrebnim obredom, je bil tudi kulturni program. Prisoten je bil tudi predsednik Republike Slovenije g. Borut Pahor.

Čez šest mesecev bo dno pet metrov globlje. (Foto: Peter Svete)

Ob tem je Damjan Debevec zapisal tudi naslednje besedilo:

10 koncev tedna, 40 m3 materiala, 29 najdenih žrtev

V Krimski jami tudi otroci

Po enaindvajsetih akcijah se je v začetku septembra zaključil projekt izkopa žrtev iz Krimske jame. Jamarji in drugi prostovoljci so iz jame izvlekli tristo 120-litrskih sodov skal in zemljine, nadalje tri m3 hlodov in lesnih ostankov, skupno skoraj 40 m3 materiala, med katerega so bili pomešani posmrtni ostanki 28-ih ljudi.

Nerojena deklica ni nikoli zapustila materinega naročja. (Foto: Martina Kocmur)

Dolga pot do izkopa žrtev

Od prvih pobud za prekop žrtev iz Krimske jame letos teče že deseto leto in četudi je občinski svet že leta 2012 soglasno sklenil, da se izvede in zanj namenil tudi primerna sredstva, do izvedbe zavoljo vrste birokratskih in politikantskih ovir še dolgo ni prišlo. Pozitivni premik na državnem nivoju se je ob velikem angažmaju predsednika republike Boruta Pahorja zgodil šele lani, ko je Jamarski klub Borovnica prejel ključno soglasje ministrstva. V jesenski akciji je bila iz jame najprej izvlečena hlodovina, dela pa so se s polno paro nadaljevala letošnjo pomlad. Domačim jamarjem so na pomoč priskočili še Jamarsko društvo Rakek, Jamarsko društvo Logatec, Jamarsko društvo Ajdovščina, pa Turistično društvo Borovnica in Planinsko društvo Borovnica ter številni prostovoljci iz Borovnice, Zabočevega, Zavrha in od drugod, najsi bo finančno, fizično ali s strojno pomočjo pri transportu, izvleku in sortiranju. Pri izkopu posmrtnih ostankov je redno sodelovala stroka: arheologa dr. Anton Velušček in Uroš Košir, antropologinja Martina Kocmur ter sodelavec Inštituta za raziskovanje Krasa iz Postojne, dr. Andrej Mihevc. Izkopni delovni dan je v povprečju trajal od 12 do 13 ur. Iz jame je bilo v enaindvajsetih akcijah od novembra 2015 do septembra 2016 izvlečenih okrog tristo 120-litrskih sodov skal in zemljine, nadalje za tri m3 hlodov in lesnih ostankov- skupno okrog štirideset m3 materiala, izmed katerega je bilo pred jamo prebranih osemindvajset skeletov. Jama je bila s tem poglobljena za pet metrov, na predvojno globino petindvajsetih metrov. En skelet pa je bil izvlečen iz bližnje Jame pri Rotovi skali, kamor je delavce napotil mimoidoči domačin. Vsi posmrtni ostanki so bili sproti preneseni na varno v Begunje pri Cerknici. Sočasno se je uredila tudi gomila pred oltarjem ter bližnja okolica.

Glej, človek. (Foto: DD)

Trije otroci, osem žensk, sedemnajst moških

Antropološka analiza posmrtnih ostankov je pokazala, da je v Krimski jami svoje življenje končalo osemindvajset oseb: še nerojen otrok (32 tednov), enomesečni dojenček, dve- do triletni otrok, osem žensk starosti od 16 do 35 let ter sedemnajst moških starosti od 11 do 50 let. Mladoletnih oseb je tako devet, mladih odraslih je štirinajst, starejših od 30 let pa pet. Zaradi pomanjkanja lobanj oziroma njihove fragmentacije - dokaj celih je ostalo zgolj osem - je težko določiti, kako so osebe umrle. Pri individualiziranih osebah imata dve lobanji strelno rano, ena pa ima vbod noža. Večina ohranjenih lobanj je utrpela tope udarce, verjetno zaradi padca v jamo ali pa so nepoškodovane. To pomeni, da so nekateri v jami umirali počasi zaradi pomanjkanja hrane in vode. V jami in pred jamo najdeni tulci puške in pištole, ki jih je bilo manj kot deset, so to le potrdili, kot tudi žica, s katero je bila ena oseba zvezana. Dvakratno miniranje roba brezna in pa iznos posamičnih ostankov v preteklosti sta preiskavo še dodatno otežila, kot tudi dejstvo, da so bile žrtve v brezno večinoma pometane gole. Najdenih je bilo namreč le malo osebnih predmetov (žepni nožek, lasnice, zobna ščetka, del očal, trinajst italijanskih kovancev iz let 1940-41, jugoslovanski novčič iz 1925 ter drugi iz leta 1945) in še manj delov oblačil (nekaj gumbov, koščkov blaga in delov obutve). So pa zato spregovorile kosti. Po dognanjih antropologinje Kocmurjeve so žrtve pogosto bolehale za »vnetjem sklepov in kostne površine. To je verjetno zaradi tega, ker so osebe opravljale težaška fizična dela že od mladih let. To tudi potrjuje dejstvo, da so nekatere osebe imele zelo razvite kosti, predvsem področje pritrdišč mišic. Pojav hernij pri mladih osebah prav tako nakazuje na prebivalstvo, ki je opravljalo zahtevna fizična dela vsak dan (kmetje, delavci...).« Pridobljeni podatki se tako v veliki meri ujemajo s seznamom žrtev, ki jih je na tem prostoru v obdobju med majem in julijem 1942 likvidirala 3. četa 1. bataljona »Ljubo Šercer« Notranjskega odreda. Med žrtvami so tako partizani kot civilisti, zelo verjetno pa ne skupina internirancev, rešenih z vlaka na Verdu, ki jih je prevzela 1. četa.

Pokojnik iz jame pri Rotovi skali je po drugi strani verjetno umrl med skrivanjem, za posledicami bolezni ali telesne poškodbe (vnetje domala vseh sklepov). Lobanje v dva metra globokem kevdrcu ni bilo moč najti, a je bilo vseeno dognano, da gre za 35-40 let starega moškega, visokega 173 cm, pri sebi pa je imel zalogo hrane, tri puškine naboje francoske izdelave ter italijanski novec iz leta 1940.

Prisluhnite posnetku:

9. 10. 2016, Kranjski Demos - Franc Čebulj

V oddaji Moja zgodba smo poslušali spomine župana občine Cerklje na Gorenjskem Franca Čebulja. V okviru študijskega krožka Kranjski Demos,ki je deloval pri Gorenjskem muzeju, so raziskovali dogodke, ki so pripeljali do samostojne slovenske države na lokalnem območju nekdanje občine Kranj. Eden od sodelujočih je bil tudi Franc Čebulj, ki je zdaj že šesti mandat župan občine Cerklje na Gorenjskem.


Franc Čebulj (foto: spletna stran občine Cerklje na Gorenjskem)

Franc Čebulj je obudil spomine na svoje šolanje, svojo rast in zanimanja. Spominjal se je ustanovitve SDSZ, katere član je bil, zatem Demosa na kranjskem, volilne kampanje in neprimerne propagande nasprotnikov, izvolitve in zatem ustanovitve nove občine Cerklje na Gorenjskem.

Župan Franc Čebulj se nam razkriva kot zanimiva osebnost, ki ji velja prisluhniti.

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman.

 

2. 10. 2016, Dr. Branko Rozman, duhovnik - predavanje iz Drage 1989

V tokratni oddaji Moja zgodba boste lahko prisluhnili besedam duhovnika dr. Branka Rozmana, iz študijskega srečanja v Dragi leta 1989. Rozman je namreč verjetno prvi, ki je spoznal potrebo sprave v slovenskem narodu in si je za to prizadeval že od šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Branko Rozman se je rodil 31. marca 1925 v Bohinjski Bistrici. Otroštvo je preživljal s staršema ter sestro in s tremi brati v Spodnji Šiški. Obiskoval je škofijsko gimnazijo v Šentvidu, leta 1943, že sredi revolucije, je vstopil v Slovensko domobranstvo in služil kot pisar v 22. četi na Pijavi Gorici.

 

Leta 1944 je maturiral, maja 1945 se je skupaj s svojo družino umaknil na Koroško. Leto dni kasneje je začel študij bogoslovja (v Brixnu), ki ga je nadaljeval na Slovenski teološki fakulteti v Argentini (San Luis in naposled Adrogué). Mašniško posvečenje mu je podelil (1952) škof Gregorij Rožman v Argentini.

 

Leta 1955 je doktoriral, nato pa opravljal duhovniško službo med rojaki. Dolga leta je bil prefekt v Rožmanovem vzgojnem zavodu in profesor pastoralke, pozneje tudi kaplan po argentinskih župnijah. Ves čas je bil aktiven član slovenske skupnosti.

 

Poleg pastoralnih obveznosti je objavljal tudi članke, pisal pesmi, dramska dela in kritično komentiral kulturno ustvarjanje Slovencev tako v Argentini kakor po celotnem zdomstvu. Po trinajstih letih se je odločil za odhod v Evropo in prevzel mesto župnika za Slovence v Münchnu ter okolici. Leto zatem je začel urejati revijo za zdomce Naša luč in ostal njen urednik sedemindvajset let, vse do leta 1992, ko se je po osamosvojitvi vrnil v domovino.

 

Ob vrnitvi v Slovenijo je ostal še naprej izjemno dejaven, kot duhovnik in pisec različnih člankov in razprav. Vrsto let je s kritičnimi zapisi sodeloval pri tedniku Družina. Ob svoji zlati maši leta 2002 je takole zapisal: Duhovništvo, kot vsak drug poklic, je božji dar. In edino modro, pametno, razumno, smiselno je, ob takšnem jubileju se Bogu zahvaljevati …

 

Dr. Branko Rozman je bil seveda najprej duhovnik. Prav iz tega daru pa je črpal moč za svoje literarno ustvarjanje. Pesmi je začel pisati že v dijaških letih in z objavljanjem poezije nadaljeval tudi v begunstvu in izseljenstvu. Njegov pesniški prvenec »Na steni spi čas« je izšel leta 1954 v Rimu. Mohorjeva družba pa je leta 2004 izdala njegove izbrane pesmi pod naslovom »Čas je zreli plod jeseni«. Sam je bil najbolj ponosen na drami »Roke za steno«, in »Človek, ki je umoril Boga«. Poleg tega je objavil več črtic in tudi prevajal. Med proznimi besedili pa je najbolj znana njegova knjižica »V Rogu ležimo pobiti«. Branko Rozman je poskrbel tudi za žepno izdajo pesmi Franceta Balantiča, ki je sicer izšla v tujini, a pogosto našla pot v domovino, kjer so pesnika več desetletij skušala izbrisati in našega narodnega spomina.

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman:

25. 9. 2016, Teodor Čopi – italijanski vojak in partizan

Teodor Čopi je o svoji izkušnji italijanskega vojaka in partizana pripovedoval le dva meseca pred 99 letom starosti, ki pa ga na žalost ni dočakal. Rodil se je oktobra 1916 v Nemčiji. Leta 1921 se je družina vrnila domov v Bovec, ki si je težko opomogel po požaru v začetku stoletja in po uničenju, ki ga je doživel med 1. svetovno vojno. Komajda je Teodor Čopi prišel na slovenska tla, že je Italija z rapalsko pogodbo priključila velik del slovenskega ozemlja, in v Plužni nad Bovcem, koder je hodil v šolo, je italijanska beseda že teptala slovensko.

Po končani šoli je dobil delo pri gradnji makadamske ceste iz Koritnice proti Soči, nato pa v rudniku svinca in cinka Rabelj. Leta 1938 je bil vpoklican na služenje italijanskega vojaškega roka in bil nameščen v Bologni. V svojih spominih ni mogel pozabiti vojaškega postroja, ko je Mussolini v tišini paradiral na belem konju po Rimu, Teodorju Čopiju pa je iz rok padla puška in glasno zaropotala. Za kazen je bil tepen in ostrižen do golega.

Premestitvi na afriško fronto se je izognil s prošnjo za delo v rudniku Rabelj, ki mu je bila ugodena. Po kapitulaciji Italije, ko so Nemci prevzeli nadzor nad rudnikom in grozili s kaznovanjem delavcev v primeru pobega v partizane, so se nemškim okupatorjem uprli in se enotno ter brez izjeme dogovorili za pobeg in odšli v partizane.

Aprila 1945 je bil Teodor v Velikih Laščah ranjen v nogo in bil pripeljan v bolnico v Bari v Italiji, koder so mu rešili življenje in ga po 2. svetovni vojni pripeljali domov.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Irena Uršič:

18. 9. 2016, Vloga Cerkve in kristjanov pri osamosvojitvi Slovenije - 2. del

O vlogi krajevne Cerkve in slovenskih kristjanov pri osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije so v studiu Radia Ognjišče razmišljali tudi stalni diakon Tone Kunstelj, nekdanji predsednik državnega zbora Janez Podobnik in škofov vikar za Slovence v goriški nadškofiji dr. Karel Bolčina. Vsak na svoj način so sodelovali pri dogodkih, ki jih lahko imenujemo slovenska pomlad in srečevali sopotnike na poti do samostojne Slovenije, ki letos praznuje srebrni jubilej.

Karlo Bolčina

Nadškofov vikar Karel Bolčina je slovensko pomlad doživljal na obeh straneh »železne zavese«. Pozoren je bil tudi na vlogo poljskega papeža pri njenem odstranjevanju. Med drugim je povedal, zakaj je papež Janez Pavel II. gledal na Slovence, pa tudi na druge narode, kjer je bila Cerkev potisnjena v zakristije, s tako naklonjenostjo. Kot je povedal je danes sveti Janez Pavel II. v vesoljni Cerkvi odprl nov pogled na Evropo, ki pred tem vzhodnega dela ni vedno sprejemala kot sogovornika. Med obiskom sosednjih držav, zlasti v naši neposredni bližini, nas je redno nagovarjal in spodbujal k zvestobi veri in domovini (ko je bil v Krki na Koroškem, v Gorici ...) Tudi v naših prizadevanjih za osamosvojitev nas je podpiral bolj, kot bi lahko pričakovali ...

Janez Podobnik

Zdravnik Janez Podobnik je bil od študentskih let dejaven katoliški laik, tajnik MOŠ-a in predsednik Društva 2000. S slovensko pomladjo je vstopil v politiko in bil med drugim predsednik državnega zbora. V osemdesetih letih je kot katoliški laik dejavno vstopil v družbeni prostor, ki je doživljal velike spremembe. Posebno pozornost je posvetil karizmatičnemu duhovniku Vinku Kobalu, ki je znal mladim odpirati področja teologije, ki so bila mladim blizu in jih oblikovati v trdne samostojne osebnosti. Povedal je tudi, kako je sam kot kristjan vstopal v javni prostor.

Tone Kunstelj

Pediater in danes stalni diakon Tone Kunstelj je bil v času slovenske pomladi v Medškofijskem odboru za družino, predavatelj na tečajih priprave na zakon in na ljudskih misijonih. V zdravstvu pa tudi na drugih področjih, kjer je deloval, se je bilo potrebno spraševati, kaj je krščansko in kaj je humano. Povedal je tudi, kako je vstopil v krog, ki je takrat želel doseči spremembe v zdravstvu. In tudi to, da v zdravstvu še vedno pomembno vlogo igrajo stare sile, ki so bile družbonopolitično primerno zgrajene

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Tone Gorjup: