Gost oddaje Moja zgodba je bil publicist in raziskovalec arhivov Roman Leljak, ki nam bo v pogovoru razkril zakaj proti njemu potekajo nekateri sodni procesi zaradi razžalitve. Zaradi raziskovanja delovanja zločinske organizacije UDBE (SDV) so v letu 2014 zoper njega začeli sodni postopek: Janez Zemljarič (dve zadeve), Silvo Gorenc, Milan Dorić - Hanzi, Ksenija Horvat Petrovčič, Zoran Petrovič in Policijski sindikat Slovenije.

Leljak je med drugim že drugič ponatisnil Črne bukve iz leta 1944. To je knjiga, ki dokazuje, da je bila komunistična „resnica" ves ta čas po vojni neresnična. Je edina knjiga, ki so jo izdali "poraženci" in je bila v komunističnem sistemu najbolj prepovedana. Posedovanje te knjige je pomenilo nekaj let zapora.

Leljak je predstavil tudi knjigo SPEČA UDBA, v kateri so objavljeni seznami članov slovenske UDBE od 1980 do 1990 leta. Gre za sezname aktivnih in rezervnih članov UDBE po krajih.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

Anton Sever (roj. 1922 v Gorici) je kot otrok občudoval Lindberghov polet čez Atlantik in Križajev pobeg z letom pod solkanskim mostom. Letalstvo je zaznamovalo njegovo vojaško pot.

Bil je Slovenec v italijanski vojski, služil je v letalskih enotah in poskušal dezertirati. Sledile so samica, obsodba in premestitev na Sicilijo, tam se je predal Angležem, ti pa so ga odpeljali v Afriko.

V Alžiriji se je začela njegova pot domov iz Afrike na Vis - pot prekomorca v britanskih letalskih enotah RAF, ki pa je bila v resnici še dolga in je terjala udeležbo na jugoslovanskem bojišču. Antonovo delovanje na Visu je zaznamoval dogodek decembra 1944, ko je pravilno preusmeril pristajanje poškodovanega bombnika, ki ga je pilotiral George McGovern, kandidat za predsednika ZDA leta 1972.

Severjevo srečanje s Križajem leta 1946 pa je botrovalo načrtu za spektakularen prihod domov. Skupina primorskih letalcev, ki je delovala v Jugoslovanski armadi, naj bi poletela do goriškega letališča v Rojcah in se s padali spustila na svojo zemljo. Načrt ni bil uresničen. Anton se je domov vrnil leta 1949, ko je zaradi njemu nerazumljivih odnosov v času spora z Informbirojem in po njem ter po prvem izstopu iz Komunistične partije zapustil položaj na poveljstvu vojnega letalstva v Beogradu. Z družino se je vrnil domov v Gorico onkraj meje - v Novo Gorico.

Prisluhnite pričevanju, ki ga je pripravila Irena Uršič:

Justina Lukančič je bila rojena septembra 1927 v Slavni pri Postojni. Takrat je ta del Slovenije spadal pod Italijo. Oče Jože je bil usnjar in je hodil v službo. Italijani so ga preganjali, zato je službo izgubil. Z družino so se preselili v Trst, kjer je Jože delal na železnici. V Trstu bi morali zamenjati priimek, vendar se je oče temu uprl in bil ponovno zaprt.
Ko so ga spustili, sta skupaj z maminim bratom zbežala v Jugoslavijo. Dobil je državljanstvo in službo v usnjarni Verbič na Vrhniki. Kasneje so se mu pridružili še žena ter hčerka Justina, z bratom in sestro.
Ko je nastopila italijanska okupacija sta bila oče in mamin brat Jože v skrbeh, ker sta pred tem šla čez mejo brez dovoljenja. Ko so Italijani zasedli Vrhniko, se je oče slučajno srečal z nekim italijanskim vojakom, ki ga je poznal in sta se, nič hudega sluteč pozdravila. To pa je bilo zanj usodno, saj ju je ob tem slišala neka gospa, mati komunista in to sporočila naprej.
Ponoči, 3. septembra 1942 je prišlo k njim v hišo pet ali šest partizanov. Takrat je bila Justina stara 14 let. Očetu je rekla naj se skrije, pa ji je rekel, da se ne bo, ker ni nikomur nič hudega storil. Očeta so prijeli, hišo pa izropali in zahtevali denar. Ker je oče slutil, da se mu bo nekaj hudega zgodilo, je prosil, če se lahko poslovi še od žene in otrok. Takrat so se zadnjič videli.

Pričevanje je bilo posneto v Buenos Airesu v Argentini in ga je posnel Renato Podbersič, sodelavec Študijskega centra za narodno spravo mag. Za predvajanje sta ga pripravili Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič.

Ob zaključku vas toplo vabim, da se nam oglasite na Študijskem centru za narodno spravo, na Tivolski 42 v Ljubljani ali nas pokličete po telefonu 01 230 6 705, in se dogovorimo za srečanje oziroma snemanje.

 

V Zavodu sv. Stanislava je bila od 12. februarja do 10. aprila 2015, na ogled razstava "O čem razmišljaš Antigona?", kjer svoja dela ob 70-letnici konca druge svetovne vojne predstavlja 26 slovenskih likovnih umetnikov:
Jože Bartolj, Emerik Bernard, Jiri Bezlaj, Lojze Čemažar, Marjetka Dolinar, Marjan Drev, Črtomir Frelih, Herman Gvardjančič, Marta Jakopič Kunaver, Andrej Jemec, Jiri Kočica, + Stane Kregar, Mira Ličen Krmpotić, Matej Metlikovič, Jožef Muhovič, Žiga Okorn, Janko Orač, Tone Seifert, Jurij Selan, Darko Slavec, Jošt Snoj, Veljko Toman, Drago Tršar, + Marijan Tršar, Milena Usenik in Jana Vizjak.

V oddaji Moja zgodba lahko slišite nekaj nagovorov in razmišljanj o pomenu razstave. Med drugim so spregovorili strokovni sodelavec razstave dr. Jožef Muhovič, v.d. direktorja Zavoda sv. Stanislava Gregor Celestina, kipar Jiri Kočica in drugi.

Pisec spremnega besedila dr. Jožef Muhovič na odprtju razstave.

Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je pripravil Jože Bartolj:

Prisluhnete lahko posnetku okrogle mize z naslovom „Kako vrniti dostojanstvo nepokopanim mrtvim?", ki smo jo 5. februarja posneli v Centru Kazina v Ljubljani.
Okrogla miza je nastala v soorganizaciji pobude Resnica in sočutje 1945-2015, Socialne akademije in Časnika, na njej pa so sodelovali ddr. Verena Perko, dr. Mitja Ferenc, Ljudmila Novak in Peter Sušnik. Pogovor je vodil Jože Bartolj.

Neposredna pobuda za pogovor je bil predlog Zakona o dostojnem pokopu, katerega genezo in namene je prestavila pobudnica zakona Ljudmila Novak. Glavni povod za pripravo zakona so pomanjkljivosti Zakona o vojnih grobiščih in njegovo neizvajanje, kar je na primerih pojasnil Mitja Ferenc. Po njegovih besedah obstoječi zakon že dvanajst let na terenu predstavlja izvor za številne nejasnosti, nedoslednosti in izgubljeno energijo pri evidentiranju grobišč. Po sprejemu zakona leta 2003 v Komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč niso bili soočeni s tako množico grobišč (600) in so večino izkušenj pridobili med letoma 2006 in 2008, do odkritja Hude jame, ko je sistem zaradi nasprotovanja politike popolnoma razpadel. Huda jama je bila po njegovih besedah za državo očitno prehuda in procesi so se ustavili.

Prisluhnite posnetku: