Predstavili smo projekt »Klekljani golobi miru«, ki sodi v sklop civilnodružbene pobude „Resnica in sočutje". Tridimenzionalne kljekljane golobe miru je pripravilo 70 klekljaric iz 70. slovenskih mest, ob 70 letnici konca druge svetovne vojne. Prvič je bila instalacija na ogled v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah, kjer je bila na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja ob 10. uri, ob vseslovenskem romanju bolnikov in invalidov na Brezje, tudi blagoslovljena.

Golobe miru so predstavile nosilka projekta Tanja Oblak, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nusdorfer in pa terapevtka Katarina Kompan Erzar.

Prisluhnite pogovoru, ki ga je vodil Jože Bartolj:

V programu Radia Ognjišče smo 30. januarja predstavljali spletno pobudo Vseposvojitev.si, ki nas vabi naj posvojimo žrtve zla druge svetovne vojne. Takrat smo lahko poslušali le kratke pogovore o posvojitvi naših umrlih, ki so jih prispevale pobudnica projekta Romana Bider, Jana Podjavoršek, Jožefa Muhovič, Zlata Krašovec, Staša Petrovič in Mirjam Kopše. V tokratni oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete obširnejšim razmišljanjem posameznic, ki so se pridružile projektu.

O vseposvojitvi:
Na imenskem seznamu žrtev, ki ga je sestavil Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani od leta 1997 dalje, je trenutno 99 823 imen slovenskih ljudi, ki so med in neposredno po drugi svetovni vojni izgubili svoja življenja. Gre za žrtve, ki so padle na različnih straneh, partizanski, domobranski, kot mobiliziranci, talci, taboriščniki, civilisti...
Vsem je skupno, da jim je zlo druge svetovne vojne odvzelo življenje. Za njimi je ostala vrzel, rana, ki so jo najbolj občutili svojci. Po sedemdesetih letih od konca težkih časov, si želimo da je že dozorel čas, ko lahko vse žrtve sprejmemo za svoje in začnemo s celjenjem nezaceljenih duševnih ran.

Pri tem nam lahko pomaga projekt Vseposvojitev.si, ki nam daje možnost, da posvojimo eno od žrtev, natisnemo posvojitveni list, s tem z njo vzpostavimo duhovno vez in nato zanjo molimo, prižgemo svečko ali se je na kak drug način spominjamo. Žrtve je mogoče posvojiti na dva načina. Bodisi, da se odločimo za žrtev, ki smo jo poznali ali j z nami v sorodu, ali pa da nam jo po Božji previdnosti naključno izbere računalnik sam. To je odvisno od vsakega posvojitelja.

Prisluhnite oddaji, ki jo je s pričevalkami posnel Jože Bartolj:

Razstava umetniških del v zaporniških celicah nekdanje službe državne varnosti – UDBE, v kletnih prostorih na Beethovnovi 3 v Ljubljani, od 21. januarja do 27. januarja 2015, vsak dan od 17h – 19h.

Prisluhnete lahko posnetku novinarske konference, ki je bila 21. januarja ob 12. uri v prostorih razstave na Beethovnovi 3 v Ljubljani.

Umetniki:

Jože Bartolj, Jiri Bezlaj, Lojze Čemažar, Marjetka Dolinar, Jiri Kočica, Matej Metlikovič, Žiga Okorn, Janko Orač, Jošt Snoj.

Naslov Kregarjeve slike »O čem razmišljaš, Antigona?«, od katere smo si izposodili naslov, daje osnovni podton, na katerem smo umetniki brez kustosov in brez običajne podpore »sveta umetnosti« zasnovali to razstavo. V Sloveniji, kjer so žrtve dveh svetovnih vojn tako odločilno zarezale v tkivo malega naroda, da se je ta komaj pobiral ob vsakokratnem smrtnem srhu, se tudi v likovni umetnosti to pozna na vsakem koraku. In celo generacija tistih, ki nam po neverjetni sreči ni bilo treba biti v totalni vojni, je preko profesorjev in preko slik starejših avtorjev bila vpeljana v neko temno modernistično vzdušje, ki si ga ob zamolku povojnih pobojev kljub dirigirani sreči zardelih otrok z rutkami, nekateri v svoji mladosti nismo znali niti razložiti.

Toda večina sodelujočih avtorjev je že ob prvih pogovorih izpostavila dejstvo, da so se s temi vprašanji v svojem delu že srečali. Vsi smo nekako »že imeli« narejena dela za to razstavo. Prostori zaporniških celic nekdanje UDBE na Beethovnovi 3, so kletni prostori, ki so le z zidom oddeljeni od vsakodnevnega življenja ulice v samem centru Ljubljane. So kot prostori, kamor so zakopali Antigono, v temnico pod zemljo: »Nikdar več ne bo mi dano, da se sirota ozrem v Sonca sveto oko.”

In ti prostori so postali resonančni okviri teh zamolčanosti in naših iskanj izvirov, naše želje po življenju. V globokem brskanju po dnu duš, kjer se esencialno in eksistencialno srečuje v pričakovanju, smo umetniki vedno na začetku, vedno pred skrajnim neznanim. In hkrati vedno v polju, ki s svojim zasajanjem semen kulture omogoča še tako težkim prostorom kot so celice in še tako težki in globoki rani, da se celi v odnosu s celoto… Ali kot je v naših razgovorih rekel Matej Metlikovič: »Našo razstavo doživljam kot gesto sočutja in pietete do vseh, ki so morali izkusiti podobne stvari… poskus zdravljenja te rane v našem narodnem spominu.«

Postavitev umetniških del v ta prostor je kot proces zdravljenja, v katerem se skozi uvid v realnost sploh lahko očisti vest, ki peče kot gnojna rana, je kot proces kultiviranja v nevralgični točki razbijanja civilizacije in razsutja tiste pred-civilizacijske in starodavne etične zaveze, od koder se je, kot iz pepela, dvignila Antigona v naš svet danes, tukaj.

JIri Kočica

O celicah UDBE:

V nekdanji stavbi Ministrstva za notranje zadeve na Beethovnovi ulici 3 v Ljubljani (nasproti Ustavnega sodišča) se v kletnih prostorih nahaja 7 celic, v katerih naj bi bili povojni zapori Ozne oziroma Udbe. Zapori naj bi bili v uporabi še do leta 1966, ko se je varnostna služba preimenovala v Službo državne varnosti. Celice, ki nosijo ime »Zaporniške celice Ozne in Udbe« sodijo v nepremično kulturno dediščino Republike Slovenije in imajo status kulturnega spomenika državnega pomena.

O likovnem projektu »O čem razmišljaš Antigona?«

Likovni projekt, ki nosi naslov po imenu slike akademskega slikarja Staneta Kregarja iz leta 1971, se miselno umešča med projekte civilnodružbene iniciative Resnica in sočutje 1945 – 2015. Poleg razstave v celicah UDBE je v pripravi velika razstava z istim naslovom v Zavodu sv. Stanislava, ki bo na ogled od 12. februarja do 5. aprila. Na njej bo z likovnimi deli sodelovalo približno 25 znanih slovenskih likovnih umetnikov. Strokovni odbor sestavljajo dr. Jožef, Jiri Kočica, Matej Metlikovič in Jože Bartolj.

Marija Mlakar je bila rojena leta 1933, v majhni vasici Knežja Njiva, ki leži na obrobju Loške doline, v južnem delu Notranjske. V družini je bilo sedem otrok. Že pred vojno je kot majhna deklica rada poslušala pogovore vaščanov Knežje Njive, ki so se srečevali v njihovi hiši. Oče je bil, kot pravi sama, velik politik, prebiral je časopise Slovenec, Ukrajina joka in druge novice. Dobro je bil seznanjen s tem, kar se je dogajalo v Rusiji, zato je bil vseskozi proti komunizmu.

Ko se je začela druga svetovna vojna, se oče ni strinjal z odločitvijo najstarejšega sina Andreja, da odide k partizanom. Sin je kljub temu šel. Pri partizanih pa so jim dali možnost, da tisti, ki želijo, lahko grejo domov. In tako je Andrej res že po nekaj dneh odšel, kar pa je drago plačal. Že naslednji dan so prišli na njihov dom Italijani in ga odpeljali v taborišče na Rab, kjer je umrl februarja 1943, star 22 let.

Družine iz Knežje Njive so Italijani leta 1942 izselili v vasi po Loški dolini. Hribovske vasi so izpraznili tudi zato, da partizani ne bi hodili k njim po živež. Družina Marije Mlakar je bila izseljena v Stari trg, kjer so si začasno bivališče naredili kar v hlevu in tam ostali 11 mesecev, do kapitulacije Italije. Potem so se spet vrnili nazaj na dom, ki je bil delno porušen od italijanskih granat. Partizani so se večkrat ustavili pri njih, jim pobrali hrano in živali. Zahtevali so, da morajo skuhat žgance za vso vojsko, ki se je ustavila pri njih, zato so morali ponoči po moko v mlin, v sosednjo vas. Trpele so samo tiste hiše, ki niso bile za komuniste. Za partizane pa si bil sumljiv že, če si bil malo bolj razgledan, večji kmet ali obrtnik. Marija se spominja med in povojnega časa na Knežji Njivi in v okolici, kjer je po njenem pripovedovanju še vedno precej brezen in jam, v katerih naj bi bila številna trupla nedolžnih ljudi, ki so jih vanje zmetali partizani. Prav tako se pričevalka spominja likvidacij, ki so se zgodile v noči na 3. september 1942. Med žrtvami so bili kaplan Franc Kramarič ter družine v Starem trgu, v vasi Dane in v Vrhniki.

Vabljeni k poslušanju oddaje, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič:

V spomin na sedemdesetletnico konca druge svetovne vojne je Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije v sodelovanju s civilno-družbeno pobudo Resnica in sočutje 1945-2015 v Slovenski kinoteki v januarju in februarju pripravil projekcije izbranih filmov. Odprtje je bilo v ponedeljek 12. januarja 2015 ob 18. uri v dvorani Silvana Furlana v Slovenski kinoteki. Ob tem je v ponedeljek 19. januarja 2015 ob 17. uri potekal tudi pogovor o vojnem filmu na Slovenskem za tem pa je bila še projekcija filmov Balada o trobenti in oblaku Franceta Štiglica in Trenutki odločitve Františka Čapa. Cikel vojnih filmov se je nadaljeval v februarju s poudarkom na otroštvu v vojni.

V pogovoru v oddaji Moja zgodba so sodelovali muzejski svetnik dr. Jože Dežman, ki je predstvail civilno družbeno pobudo Resnica in sočutje, mag. Lojz Teršan vodja Slovenskega filmskega arhiva in pa arhivarka Slovenskega filmskega arhiva mag. Tatjana Rezec Stibilj.

Vabljeni k poslušanju oddaje, ki jo je vodil Jože Bartolj: