Prisluhnete lahko drugemu delu pričevanja mobiliziranca v nemško vojsko Milana Emila Valjavca.

4. januarja 1945 so se odpeljali z ladjo Ljubljana do Splita. V Biograd na moru, kjer so bili nekaj časa je Milan l. 1940 skoraj eno leto služil jugoslovansko vojsko. Pot so nadaljevali v Obrovac in peš čez Velebit v Gračac. V Slovenijo so prišli 17. aprila 1945.

Po razformiranju brigade je bil Milan poslan v štab zaledne enote, nato pa v krojaško delavnico na Blatnik. Zaradi ofenzive so se umaknili za nekaj časa na Hrvaško, pri vasi Moravice na Kočevskem pa je dočakal konec vojne. V Ljubljani je bil nato dodeljen v krojaške delavnice IV. armade. 26. januarja 1946 je bil odpuščen iz vojske in skoraj po petih letih spet stopil civilno življenje.

Prisluhnite drugemu delu pričevanja, ki ga je pripravila Monika Kokalj Kočevar:

Milan Emil Valjavec se je rodil na Brezju pri Tržiču l. 1919. Izučil se je za krojača. V nemško delovno službo v Celovcu je bil mobiliziran 7. maja 1943, nato pa je bil poslan v pešadijo v Ingolstadt in na rusko fronto. Februarja 1944 je prišel z bolniškim vlakom nazaj v Nemčijo. Po vrnitvi z dopusta je bil poslan na fronto v Francijo. Ob priliki je skupaj s prijateljema prebegnil k zaveznikom.

Spali so na ograjenem travniku, zjutraj pa so morali pokopavati vojake. Nato so jih odpeljali na Škotsko v taborišče vojnih ujetnikov. V šotorih jih je spalo po 10, eni so hodili delat v kamnolom, drugi na polje, eni pa v kantine. Novembra 1944 je prišel v taborišče predstavnik kraljeve vojske, general Ristič. Nagovarjal jih je, da bi se javili v kraljevo vojsko. Ni bilo prida zanimanja, čez teden pa je prišel partizanski major Ravnikar. Njegov nagovor je zelo vznemiril ujetnike, saj je grobo nagovoril može:

"Sram me je, ko vidim tu pred seboj mlade slovenske fante, v nemških in ujetniških uniformah. Najboljši od vas so šli v gozdove branit svoje domače, so šli branit Jugoslavijo, vi ste se pa šli udinjat okupatorju!" Mi vam nudimo, da to napako popravite, nič vas ne prosimo, nič ne silimo, priganjamo, popolnoma prostovoljno. Ko boste pristopili, boste postali enakopravni člani narodnoosvobodilne vojske. Večinoma smo se javili, okoli 300 se jih ni, čez 2000 nas je bilo tam.«

Naslednji dan so jim prinesli vsakemu po dve novi obleki. Nato so šli v predmestje Londona v vile. Milan si je sam sešil titovko. Dobili so tudi plačo - en funt šterling na teden. Četniške oficirje so odstranili in jim dali za komando češke oficirje. 11. decembra 1944 so v konvoju izpluli iz Liverpoola v Gravino.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Monika Kokalj Kočevar:

Gostili smo novega predsednika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika, ki je v prvem delu oddaje spregovoril o Grahovem, kjer so 6. aprila blagoslovili spominsko obeležje slovenskim domobrancem in civilistom, ki so jih partizani pobili in zažgali v Krajčevi hiši sredi Grahovega. O tem dogodku, predvsem pa o postavitvi spomenika so se v javnosti sprožile številne polemike, za katere je poskrbela predvsem Zveza združenj borcev za izročila NOB. Ta se ni mogla sprijazniti z napisom na spominski plošči, ki pravi:

„Na tem kraju so leta Gospodovega 1943 posadko domobrancev slovenske narodne vojske s topovi in ognjem pobili komunisti, bratje po rodu, tujci po misli. Čakamo strnjeni v prst, da rod, ki iz vaših poraja se vrst, zdrobil bo lažnivega molka okove, da spet pridobimo ukradeno čast in vrne resnica vam voljo za rast."

V drugem delu pogovora je gost oddaje Moja zgodba spregovoril o načrtih veteranske organizacije, ki ji predseduje. Predstavil je nekatere cilje Nove Slovenske zaveze za katere si bo v svojem mandatu še posebej prizadeval in hkrati pozval na strpen dialog ter argumentirano izmenjavo mnenj z ZZB.

Pogovor s Petrom Sušnikom je pripravil Jože Bartolj:

Leta 2013 je Društvo mobiliziranih Gorenjcev izdalo knjigo Utrinki pred pozabo, kjer so med drugimi objavljeni tudi spomini Stanka Mrlaka.

Januarja 1943 je bil Stanko Mrlak, letnik 1924, vpoklican in odpeljan v Altmünster, Altkirchen v barake (nemška delovna služba) RAD. Nato je bil poslan v vojaško enoto blizu Breslaua in naprej v Francijo na obale Atlantika, januarja 1944 pa nazaj v Breslau.

Pred invazijo v Normandiji so njegove enote prestavili v Saint Lo. V spopadih so se umikali po Bretaniji in se v manjših skupinah pomikali ob Atlantiku vse do maja 1945, ko so se predali v ujetništvo.

Julija 1945 je prišel v taborišče pri Radovljici, 12. avgusta pa se je po 31 mesecih vrnil domov.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Monika Kokalj Kočevar:

Člani družine Turk so z očetom Jernejem in mamo Marijo živeli na majhni kmetiji v Rovtah. Oče je bil cestar in v prvi svetovni vojni vojak na ruski fronti. V družini je bilo 13 otrok, od tega pet fantov in osem deklet. Najstarejša je bila Marija, rojena leta 1908, najmlajša pa Tončka, rojena leta 1931.

Vojno je od fantov preživel le najstarejši od petih bratov, Janez. Delal je v Opekarni na Viču, kjer je tudi stanoval. To ga je rešilo gotove smrti, sicer bi šel verjetno po poti svojih mlajših bratov. Brat Anton je vzdrževal ceste v okolici Rovt in delal na kmetiji, Jožef je delal doma in naj bi kot bodoči gospodar prevzel kmetijo, delal pa je tudi kot sekač v gozdu. Brat Franc je bil vaški kovač, Alojz pa čevljar. Vsi so pomagali mami in očetu preživljati številčno družino.

5. maja 1945 so vsi štirje bratje odšli na Koroško v Vetrinje, od koder so bili vrnjeni v Slovenijo, v koncentracijsko taborišče Teharje, od tam pa se niso več vrnili domov. Umorjeni naj bi bili v Hrastniškem hribu. Najstarejši med njimi je bil Anton star 26 let, potem Jožef, Franc in najmlajši med njimi Alojz, star 19 let.

Smrt bratov je družino močno prizadela. Doma so ostale tri mlajše sestre Jelka, Cilka in Tončka, ki so morale poprijeti za vsa težaška dela. Hodile so na dnino k sosedom, čeprav so bile vse še mladoletne. Brate so še dolgo čakali, da se vrnejo. Govorilo se je, da so može in fante zaprli na Kočevsko, kjer so na prisilnem delu in da se bodo vrnili. Mama je večkrat sedela ob oknu in čakala na sinove.

O tem sta spregovorili sestri Cilka Modrijan in Tončka Treven, rojeni Turk iz Rovt. prisluhnite oddaji, ki jo je posnela Majda Pučnik Rudl, predsednica Vladne Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, za predvajanje pa jo je pripravila Mirjam Dujo Jurjevčič, sodelavka Študijskega centra za narodno spravo.