Tokrat so nastopili avtorji prispevkov, ki jih lahko poslušate v oddaji Moja zgodba. O pomenu življenjskih zgodb, ki jih lahko poslušamo, so spregovorili muzejski svetnik, kustos v Gorenjskem muzeju Kranj Jože Dežman, Marta Keršič iz Študijskega centra za narodno spravo in pa kustosinji Muzeja Novejše zgodovine Slovenije Monika Kokalj Kočevar in Irena Uršič.

V letu 2014 nas bodo zanimale zgodbe povezane s totalitarizmi, mobilizacijo Slovencev v nemško in italijansko vojsko, ter osamosvojitvijo Slovenije.

Prisluhnite posnetku oddaje, ki jo je vodil Jože Bartolj:

MILAN ŠIRCA - Italijanski vojak, pripadnik italijanskih posebnih bataljonov in 1. prekomorske brigade NOVJ
»Ni bilo ne sladkorja ne soli, nobene hrane ni bilo. In tam na Glamočkem polju sem si jaz enkrat nabral malo regrata in sem tisto jedel in me je videl komisar. Drugi dan sem šel na raport h komandantu bataljona in oštja, je bilo nevarno. Nisi smel nekaj po svoje delati. Oni niso pustili. Če si kaj pametnega mislil - si moral misliti tako kot oni.«

Milan Širca je bil rojen leta 1921 v Skopem, danes pa prebiva v Krajni vasi na Krasu. Janaurja 1942 je bil vpoklican v italijansko vojsko in dodeljen 20. regimentu artilerije v Padovi. Nato je bil premeščen v Vicenzo, pozimi 1942 pa v Bolzano, kjer je bil skupaj z drugimi Slovenci v enoti razorožen in dodeljen posebnim bataljonom. Odpeljan je bil v Galatino v južni italijanski pokrajini Puliji, kjer je v okviru delovnih enot posebnih bataljonov kopal jarke za obrambo letališča italijanskih in nemških letalskih sil.

V času zavezniškega prodiranja po Apeninskem polotoku so Američani letališče v Galatini bombardirali in tako se je za Milana Širco odprla priložnost, da zapusti posebne bataljone in se pridruži zaveznikom. Prišel je v bližino Taranta in nato v Carbonaro, kjer se je po kapitulaciji Italije septembra 1943, zlasti pod vodstvom slovenskih internirancev že začela ilegalna agitacija za vstop v partizansko gibanje. Tako je bil Milan Širca eden od prvih prekomorcev, torej tistih, ki so sestavljali 1. prekomorsko brigado NOV, ki je bila ustanovljena 20. oktobra 1943 v zavezniškem taborišču Carbonara, ki so jo opremili in oborožili Britanci ter v Jugoslavijo čez Jadransko morje odpeljali konec novembra 1943.

Milan Širca je na jugoslovansko bojišče stopil na Korčuli ter nato z dalmatinskih otokov z brigado odšel na Drvar. Po razpustitvi brigade je bil vključen v pevski zbor 3. krajiške brigade, ki je iz Bosne v Srbijo prodrla v okviru Prve proletarske divizije ter sodelovala v zaključnih bojih v Slavoniji. Konec 2. svetovne vojne je Milan Širca doživel v Zagrebu.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Irena Uršič:

Družini Podpečan kljub prizadevanjem lokalnih povojnih oblasti, ni bilo mogoče dokazati nobenega od očitanih dejanj kolaboracije oz izdajstva, zato so očeta celo v nevarnem letu 1946 oprostili vseh obtožb in po devetih mesecih krutega zapora v Teharjah izpustili. Mami in otrokoma so dovolili vrnitev v domovino šele po skoraj dveh letih.

Milan Podpečan je zapisal: „Sestra in jaz sva se vrnila v zelo slabem zdravstvenem in psihičnem stanju. Podhranjena, bolehna z nočnim prebujanjem, jokanjem in vstajanjem, sva bila v veliko breme staršem, ki sta sama trpela zaradi sovražnega okolja (policijskih preiskav...). Kot povratnik, izseljenec in sin bivšega trgovca sem bil v šoli postavljen v zadnjo klop s primernim (diskriminatornim) komentarjem učitelja." Sestri je kar naprej grozilo udarniško delo, zato jo je mati leta 1948 poslala k stricu v Split.
Teror nad družino in starši se je nadaljeval do smrti staršev. Odvzeto premoženje družini Podpečan ni bilo vrnjeno, pač pa so ga morali odkupiti. Nikoli tudi niso prejeli odškodnine za zaplenjene premičnine v trgovini.

Mama se je vse do smrti trudila, da bi ji vrnili odvzeto premoženje in da bi jo oprali neupravičenih obtožb, da je nemške narodnosti. V prošnji Okrožnemu javnemu tožilcu v Celje je leta 1954 zapisala:" Za časa okupacije nisem nikjer politično z okupatorjem sodelovala, ker sem se vedno zavedala slovenske narodnosti, ter sem tudi imela zeleno legitimacijo... Že leta 1942 sem podpirala NOB z živili in denarjem, kar lahko dokažem s pričami (navaja imena) ter potrdili."

Njena prizadevanja je nadaljeval njen sin, a brez uspeha vse do sodišča v Strasbourgu. 10. 12. 2001 je zapisal: „Zelo si želim, da bi se v R Sloveniji nekaj spremenilo. Danes pač potrdilo Osvobodilne fronte iz leta 1945/46 še vedno velja več, kot pa „zakonodaja" in da so tovrstna potrdila izdana zaradi točno določenih akcij (odstranitve trgovcev itd.) še vedno osnova (nedela) naših sodišč."

Prisluhnite drugemu delu pričevanja, ki ga je pripravila Majda Pučnik Rudl:

Dokumenti kažejo, da je družina Milana Podpečana iz Črnove slovenske narodnosti, tako po očetovi kot po mamini strani, vsaj od leta 1800 do danes. Mama Amalija Podpečan izvira iz trdne kmečke družine Vrisk iz Ivence pri Vojniku, oče pa iz Strmeca pod Dobrno.
Ker so imeli doma trgovino in da bi se povojna oblast lahko polastila njihovega premoženja, so očeta Alojza Podpečana 26. avgusta 1945 brez pojasnil zaprli v Teharje, od koder je bil odpuščen šele po devetih mesecih zapora 23. maja 1946. Oprostilno sodbo je izdalo Okrožno sodišče v Celju 10. maja 1946.

Mamo Amalijo, 13-letno sestro Štefiko in našega pričevalca Milana, takrat starega 9 let, so prisilno izselili v Avstrijo. Prisilno odvedeni iz Velenja, kjer so takrat stanovali, so bili brez vsakega pojasnila 15. januarja 1946, ob 4.h zjutraj. V pol ure so lahko s seboj vzeli le najnujnejše, istočasno pa je tedanja oblast zasegla vse njihovo premoženje.

Otroka sta se iz Avstrije lahko vrnila 12. septembra 1947. Bila sta v zelo slabem telesnem in psihičnem stanju. Mama se je lahko vrnila šele 15. novembra 1947.

Prisilno izseljeni, izpostavljeni grožnjam, krutemu ravnanju in zmerjanju s strani spremljevalcev ter življenjsko ogroženi, so bili skoraj dve leti, zaradi „pomote", kar je tedanja oblast ugotovila kasneje. Zaradi izselitve so izgubili tudi vse premoženje.

Prisluhnite prvemu delu pričevanja, ki ga je pripravila Majda Pučnik Rudl:

Otroštvo Jenza Kvedra je zaznamovala 2. svetovna vojna, vojne in povojne grozote ter strah pred njimi. Njegova družina je po vojni izgubila polovico kmetije, pestile so jih obvezne oddaje, visoki davki, ekonomski in politični pritiski, da bi se uklonili procesu kolektivizacije.
Kot kmetje so bili, čeprav so pomagali tudi partizanom, zapostavljeni od socialistične družbe, ker so med vojno pomagali tudi domobrancem. Ko je bila splošna zaplemba, jim je grozila celo izselitev.

Janez Kveder pravi: „Če bi danes nekdo ponoči potrkal po oknu, kot so takrat trkali terenci, bi me preplavil prav tako neprijeten občutek in strah, kot takrat, kajti strahu ostane v človeku in se ga ne da izbrisati."

Bil je prikrajšan za šolanje, saj je moral še ne 15-leten prijeti za vsako kmečko delo, mati je namreč po vojni ostala sama. Preživljati je morala 10 otrok. Bila je izčrpana od vojne, ropanj, strahu, negotovosti, porodov...

Prisluhnite pričevanju, ki ga je pripravila Majda Pučnik Rudl: