V oddaji Moja zgodba je tokrat spregovoril muzejski svetnik Gorenjskega muzeja Kranja, zgodovinar Jože Dežman, ki je razmišljal o aktualnem političnem dogodku v Sloveniji.
Najprej se je dotaknil nameravane postavitve kipa vsem žrtvam umrlim v vojnah pri nas, ki naj bi stal na Južnem trgu v Ljubljani. Ideja spravnega obeliska, kot si jo je zamislila Spomenka Hribar je, po Dežmanovem mnenju, preživeta. Odkar odkrivamo in odkopavamo žrtve med in povojnega nasilja, smo se pridružili civiliziranemu svetu, ki z žrtvami deluje spoštljivo, kot naprimer v Srebrenici, Podsaharski Afriki, Južni Ameriki, kjer žrtve izkopavajo, identificirajo in pokopljejo na človeka vreden način.
Zaradi spomeniške „ihte" pa imamo po mnenju Jožeta Dežmana, danes v Kočevskem Rogu dva spomenika pod Krenom, ki stojita na napačnem mestu (kjer ni slovenskih žrtev), v Teharjah spomenik stoji na smetišču in če gledamo širše, je tigrovski spomenik na Cerju še vedno vsebinsko nedodelan in nefunkcionalen. Tako imamo že tri spomenike, ki še čakajo svoj epilog. Če bomo zdaj s 700 000 evri, ki so na voljo, urejali lokacijo na Južnem trgu, je že zdaj jasno, da sredstev za dokončanje ni dovolj. Po drugi strani pa je obljubljenih sredstev skorajda dovolj, da bi dokončali zgodbo iz Hude Jame, kjer imamo trupla umrlih shranjena v plastičnih zabojčkih...
Jože Dežman je v pogovoru omenil, da se moramo vprašati o prioritetah in v našem primeru je prioriteta, da množična grobišča lociramo, označimo in uredimo, kjer je mogoče žrtve izkopljemo in pokopljemo v primernih kostnicah.
Treba bi bilo tudi ponovno ustanoviti službo za vojna grobišča, ki jo je ukinil nekdanji minister Svetlik, kajti, kot pravi Dežman, kako bomo urejali vojna grobišča, če za to nimamo ustrezne ustanove?
Pogovor z Jožetom Dežmanom je posnel Jože Bartolj

Tokrat lahko prisluhnete dvema predavanjema z Znanstvenega posveta ob 4. obletnici vstopa v Hudo jamo pri Laškem.

Mag. Majda Pučnik Rudl in Marta Milena Keršič sta predstavili predavanje pod naslovom Otroštvo, ki ga ni bilo.

Muzejski svetnik Jože Dežman pa je spregovoril ob citatu Jožeta Pučnika iz leta 1998: "Neprestano moramo inovativno osmišljati temeljni problem in pri tem uporabljati skrajno razločno govorico."

Oddaji, ki jo je posnel Izidor Šček, lahko prisluhnete tudi v audio obliki:

»Prisega - giuramento, so rekli Italijani. Smo prisegli, ampak jaz v srcu nisem prisegel.«

Marjan Pavletič, doma iz Tolmina, se je rodil oktobra 1922 v Vidmu (Udinah). Z mamo je najprej stanoval v Trbižu, potem pa s tremi tetami in stricem odraščal v Volčah pri Tolminu.

Leta 1942 je bil vpoklican v italijansko vojsko, najprej je odšel v Asti, kjer je bil določen za telefonista, nato v francoske Alpe in nazadnje na Sicilijo. Služenje italijanski vojski je prebrodil z iznajdljivostjo in željo po tehničnem znanju. Dobro tehnično izurjen za diverzantske akcije se je iz italijanske vojske po kapitulaciji Italije septembra 1943, srečno vrnil domov.

Znanje je uporabil v partizanih kot vodja diverzantov v Furlaniji in Benečiji, pred tem pa je opravljal kurirsko delo v Gregorčičevi brigadi. Po šestih letih članstva v komunistični partiji je prejel partijski ukor in nato sam izstopil iz partije, ker ni želel delati razlik med drugače mislečimi.

Prisluhnite oddaji, ki jo je posnela Irena Uršič:

Danes bomo spet prisluhnili prispevku iz znanstvenega posveta, ki so ga ob 4. obletnici vstopa v Hudo Jamo skupaj pripravili Študijski center za narodno spravo, Arhiv Republike Slovenije in Slovenski filmski arhiv. Na znanstvenem posvetu je sodelovalo 17 referentov, različnih strok, ki so vsak s svojega zornega kota osvetljevali pogled na fenomen povojni pobitih v Hudi jami pri Laškem.

Spet sta pred nami dve pričevanji Znanstvenega posveta ob 4. obletnici vstopa v Hudo Jamo pri Laškem. dvema predavanjema. Najprej je svoj prispevek pod naslovom Huda jama - primer genocida predstavil Boštjan Kolarič.

Zdaj pa bomo prisluhnili še predavanju prof. dr. Tomaža Erzarja o Pogojih odpuščanja.

Predavanja je v avdio in video obliki posnel Izidor Šček:

Po podatkih iz knjige Staneta Okoliša »Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem«, je bilo med vojno in po vojni ubitih 89 prebivalcev Begunj, od tega 28 civilistov. Italijanski in nemški okupator sta ubila 19 prebivalcev Begunj; 2 sta svojo smrt zaradi vojnih dogodkov povzročila sama. Ostali, 68 ljudi, torej več kot ¾, pa so bili žrtve revolucije in povojnih množičnih izvensodnih pobojev in usmrtitev. Po vojni je bilo ubitih 42 oseb.

Bernardka Korošec je bila rojena Antoniji in Antonu Debevec v Begunjah pri Cerknici.

Partizanske enote so jim ponoči zažgale domačijo in jih pognale v noč 17. 9. 1942. Na ukaz poveljujočega so morali zapustiti vas. . Do maja 1945 so živeli v Bezeljaku in v Begunjah. Maja 1945 jih je sprejela družina Matičič iz Begunj. V pregnanstvu, pri dobrih ljudeh, so živeli do konca maja 1950, ko so se vselili v zasilno in delno popravljen dom s kuhinjo in spalnico, brez sanitarij

Med 8. in 9. majem 1945 je na očetovo željo odšla z drugimi na Koroško. Z njo sta bila še brat Anton in teta Ančka, očetova sestra. Po težki in naporni poti so prišli na Vetrinjsko polje, kjer je bilo taborišče vseh beguncev. Tu so bili, dokler jih niso s prevaro vrnili v domovino. V taborišče Teharje so brata, teto in njo pripeljali 31. 5. 1945. Oče je bil poslan v Teharje z zadnjim transportom.

Očeta in brata Antona so iz Teharij odpeljali neznano kam, datuma se ne spomni, in sta bila likvidirana, verjetno v Hudi jami. Njiju s teto pa so izpustili v sredini avgusta 1945. Zakaj ji je bila odvzeta prostost, ne ve in o tem nima nobenih dokumentov.

Prisluhnite oddaji, ki jo je posnela Majda Pučnik Rudl: