Ameriški vojak s strojnico je bil obrnjen proti meni.«

Jože Brecelj iz Žapuž pri Ajdovščini se je rodil septembra 1921 v številni družini v Šturjah. Tudi njega je doletela usoda kot desettisoče primorskih Slovencev, ki so po dolžnosti morali služiti italijanski vojski in se med 2. svetovno vojno boriti za Kraljevino Italijo.

Kot italijanski vojak, radiotelegrafist, je bil poslan na severnoafriško bojišče, kjer so se odvijali eni izmed najbolj srditih in ključnih spopadov v 2. svetovni vojni. Zajeli so ga Američani in ga odvedli v taborišče za vojne ujetnike v Združene države Amerike. Tja je maja 1944 dobil očetovo pismo.

Takole mu piše: »Ljubi Jožko! Dolgo se vleče ta vojna. Da bi nam kraljica tega meseca izprosila skorajšnji in dobri mir. Pri nas teče življenje kakor na robu prepada. Vsak dan Nemci streljajo partizane. Doma smo med moškimi še jaz in Martin. Pavleta so vzeli Nemci, Toneta pa domobranci. Bogomil je v Ljubljani v šolah. Še nikdar ni bil naš narod tako razcepljen, kakor je sedaj. Vse to je zasluga komunistov. Bog nam pomagaj! Prisrčne pozdrave vseh naših.«

Poleti 1945, ko je bil Jože Brecelj še vedno v ujetništvu, je prejel mamino sporočilo: »Živi smo samo jaz, Tone in Bogomil. Mama.« Revolucionarno nasilje je Jožetu Breclju vzelo očeta, dve sestri in brata. Iz ujetništva se je vrnil domov leta 1946.

V oddaji Moja zgodba lahko prisluhnete pričevanju prisilnega mobiliziranca v italijansko vojsko Jožeta Breclja. Slišali boste njegovo zgodbo, ki jo je posnela Irena Uršič iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

V oddaji Moja zgodba smo gostili publicista Romana Leljaka, ki je predstavil svoje novo publicistično delo o Mitji Ribičiču in Bogdanu Hrovatu.

Mitja Ribičič je osnovno šolo obiskoval na Rakeku pri Planini, tam se je rodil tudi Bogdan Hrovat - Puklasti Miha. Puklasti Miha je pred samomorom (1948) napisal svojo izjavo o pohorski aferi. Tudi Mitja Ribičič je na štiri strani zapisal svoje videnje o likvidaciji partizanov na Pohorju. Seznami oseb, ki jih je enota Mitje Ribičiča pripravljala za likvidacije pred koncem druge svetovne vojne. Preko 200 faksimile ovadb proti ženskam, partizanom in ostalim, ki jih je napisal osebno Mitja Ribičič.

Odlomek iz knjige:
„ Januarja 1944 so se enote Pohorskega odreda skoncentrirale nad Ribnico na Pohorju. Razlog temu je namen, da se odred preformira v brigado. V ta namen so iz štaba IV operativne cone v Pohorski odred prišli: Ribičič Mitja Ciril, major Čižmek Boris Bor in Tlaker Ivan Luka, sicer član PK VOS za severno Slovenijo. Januarja 1944 je bila nato ustanovljena XI. Omenjeni člani štaba IV Operativne cone so se pred prihodom v Pohorski odred nahajali v Koroškem odredu. Tam so vsi tri vršili zaslišanje dveh partizanov, ki sta bila osumljena, da sta bila plavogardistična (pripadnika vojske Kraljevine Jugoslavije slovenskih četnikov, opomba avtorja). Iz tega zaslišanja je po mnenju teh treh članov štaba izhajalo, da so vsi partizani, ki prihajajo s področja Slovenskih Goric, plavogardistično usmerjeni. Še več, iz zaslišanja teh dveh partizanov v Koroškem odredu so zvedeli, da bo iz področja Slovenskih Goric prišla še ena skupina v partizane, ki bo v že obstoječi organizaciji v Pohorskem odredu pomagala izvesti udar na štab in celotno enoto predala Nemcem. Ko so Ribičič, Čižmek in Tlaker prišli do štaba Pohorskega odreda, ki je bil nastanjen pri kmetu Urbancu nad Ribnico, je prav v tistem času tja prišla tudi skupina novo mobilizirancev iz Slovenskih Goric. Pripeljal jih je kurir Vukovič Vinko Guzej. Takoj so ukazali aretirati omenjeno skupino in jih pričeli zasliševati. Ukazali so aretirati še ostale partizane, ki so jih obveščevalci sumili, da delajo za plavogardiste. Tudi te so Ribičič, Čižmek in Tlaker dali pripeljati v hišo kmeta Urbanca in jih pričeli skupaj z novo došlimi zasliševati. Ribičič, Čižmek in Tlaker so se dogovorili, da bodo zaslišanja vodili Tlaker Ivan Luka, član PK VOS, Poglajen Drago, komandant odreda ter Vojinovič Aleksander Vojin, namestnik komisarja odreda. Po navedbah Vojinovič Aleksandra je zasliševanju prisostvoval tudi Ribičič Mitja Ciril, aktivni v zaslišanju so bile še: Čizmek Boris Bor, namestnik komandanta odreda Vincenc Janko Harkov, pooblaščenec VOS-a v odredu Horvat Bogdan Miha (Puklasti Miha, opomba avtorja) in verjetno še nekateri, ki pa jih Vojinovič ni navedel. Glavni zasliševalec je bil Tlaker, ki je tudi vodil in skupaj z zaslišanci sopodpisoval zapisnike (zapisniki so ohranjeni, opomba avtorja). Zasliševali so v dveh sosednjih sobah Urbančeve hiše in so imeli zasliševance v sobah ali pa so zastraženi čakali na hodniku. Zasliševanci so slišali izpovedi drugih in so takoj vedeli zakaj gre. Zasliševanje se je vršilo s pretepanjem in mučenjem. Mučenje je bilo tako kruto, da je partizan Dunaj Alojz od bolečin umrl. Pri mučenju sta bila najbolj aktivna Vojin, Harkov. Najprej sta jih obdelovala v svoji sobi in jih zdelane pošiljala v drugo sobo k Tlakerju, ki je zaslišanje formalno zaključil in vodil zapisnik. Izjave zaslišancev so bile sugerirane, ker je razvidno iz samih zapisnikov. Vsak je povedal to, kar jim je bilo naloženo. Vse svoje znance in zveze z OF, prijatelje os morali označiti kot plavogardiste. Povedati so morali način kako so se razpoznavali, na primer s podobicami, križci in podobno."

Oddajo je pripravil Jože Dežman:

Tokrat lahko prisluhnete četrti oddaji, ki je nastala na znanstvenem posvetu ob 4. obletnici vstopa v množično morišče Barbarin rov Hude jame pri Laškem. Slišali boste dve predavanji. Najprej bo spregovorila dr. Vida Deželak Barič, ki bo predstavila Smrtne žrtve druge svetovne vojne na Slovenskem in žrtve notranje slovenskega obračuna.

Zdaj pa je na vrsti še drugo predavanje. Spregovoril bo mag. Jurij Pavel Emeršič o Maličenju spomina.

Predavanja je v avdio in video obliki posnel Izidor Šček.

Oddaji lahko prisluhnete tudi v avdio obliki:

Ana Nared se je rodila v družini Turšič v Kožljeku, kot najmlajši otrok. družina se je preživljala z obdelovanjem zemlje, nekaj pa je oče zaslužil tudi z mizarskimi in krovskimi deli, saj je bil delaven in praktičen človek. A življenje je bilo težko in otroci so morali tudi služiti pri premožnejših družinah. Izučil se je samo eden brat.

Trpljenje prebivalcev Kožljeka med vojno in po vojni je bilo strahovito. Utrpeli so nasilje italijanskega in nemškega okupatorja, revolucije in povojne oblasti. Po podatkih iz knjige Staneta Okoliša »Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem« je bilo med vojno in po vojni ubitih 38 prebivalcev Kožljeka, od tega 14 civilistov. Po vojni je bilo ubitih 25 oseb. Avtor razlaga, prav tam: »Čeprav ... je uradni konec vojne 15.5.1945, pa takrat državljanska vojna in revolucija še nista bili končani. Po končanih bojnih operacijah je bila povzročena še skoraj tretjina vseh žrtev z obravnavanega območja. ... V medvojnem času so primeri žrtev tako z vidika povzročiteljev, okoliščin smrti kot tudi aktivnosti žrtev raznovrstni, v povojnem času pa gre za ... skupino ideoloških, političnih in vojnih nasprotnikov revolucije. ... Vse povojne žrtve ... so bile pobite razorožene v končnem obračunu ...«.

Vaške straže so se formirale zato, ker so, kot pove pričevalka, »partizani začeli pobijati poštene ljudi in jih metati v jame. ... Domobranstvo se je formiralo po kapitulaciji Italije.«

Družina Turšič je zgubila streho nad glavo ob požigu Kožljeka s strani Italijanov 2.7.1942. Zatekli so se v Begunje. Hišo Hitijev, v kateri so živeli v Begunjah, so požgali partizani v jeseni 1942. Takrat je bil ob eksploziji mine ranjen brat Anton in je umrl osem dni po tem. Po tem napadu so se zatekli v Rakek, marca 1945 pa so se vrnili v Begunje.

Toda 15.5.1945 vojne ni bilo konec.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Majda Pučnik Rudl:

Tretja oddaja v letu 2013 v kateri vas vabimo na spravno spominsko slovesnost za po vojni pobitimi domobranci in civilisti v Kočevski Rog, je gostila profesorja Justina Stanovnika, ki je razmišljal o razlogih, zakaj se je potrebno udeleževati spravnih slovesnosti v Kočevskem Rogu.

„Zakaj hodimo tja in zakaj kličemo slovenske krščanske ljudi, ne samo kristjane seveda, ampak vse ljudi dobre volje, se pravi ljudi, ki ne najdejo v sebi miru, če niso ljudje. Če bi začeli premišljati, katera beseda je najbolj primerna za to, kar se je tam dogajalo, bi se na koncu odločili za besedo usmiljenje. Zgodbe, ki jih pripoveduje Kočevski Rog so vse intonirane na to besedo. Koliko mladih življenj je izginjalo v tistih jamah, koliko tisoč življenj je bilo, tam pokončanih, mladih življenj, od katerih se je vsako česa veselilo, na kaj upalo, kaj hotelo. Deset dni zapored so se tam trgala od sveta ta življenja in nobeno ni odšlo brez bolečine - brez smrtne bolečine, bi morali reči, ne da bi prav razumeli, o čem govorimo. Ali je mogoče, da bi bil človek iz take snovi, da ga ti prizori ne bi začeli napolnjevati z usmiljenjem. Kaj pa človeka bolj očisti kot usmiljenje ali sočutje? Zato vidite, upravičeno pravimo, da Kočevski Rog dela boljše ljudi."

Tako je razmišljal profesor Justin Stanovnik. Prisluhnite mu tudi v pogovoru z Jožetom Bartoljem: