29. marec 2013 - Na veliki petek, poseben dan v letu, dan ko je znamenje križa dobilo nov pomen za človeštvo, smo v oddaji spregovorili o križih. Križ ali križi so naši sopotniki v življenju. Srečujemo jih tudi na poti v gore, marsikje so postavljeni na vrhovih - tako pri nas kot v tujini. Stol, Mrzla gora, Storžič, Škrlatica, Mangart, Uršlja gora... Nekaj je takih, ki jih prisotnost tega največjega simbola krščanstva moti, a kje drugje bi lahko križ za gornika bolje ponazarjal zmago in veselje kot na vrhu gore.

Slišali ste tudi razmišljanje sodelavca uredniškega odbora Planinskega vestnika, Marjana Bradeška o križu na gori. Tu objavljamo besedilo: Križ ob poti na goro

Stal je tam, vegast, polomljen, trhel, pravzaprav je napol visel, s krakom se je naslanjal na mogočno bukev. Barve, od dežja prebičane, so se le stežka držale na izrezljanem lesenem Kristusu. Nad cerkvico svetega Lenarta, v skritem kotu med Lepenatko in Rogacem, v mračnem zimskem dnevu, ko je v globokem snegu oglušel še potok. A razveselil sem se ga morda bolj kot številnih sijočih, trdnih in mogočnih, križev na najvišjih vrhovih gora. Kajti stal je tam ob poti, ob poti preizkušenj, ob poti, ki je bila upanje, kot je vsaka pot, a vendarle drugačna. Ni imela cilja na vrhu, bila je cilj kar sama, pravzaprav se je cilj na njej šele počasi izrisoval, tedaj je bil še daleč, izven tiste poti. Zato mi je tisti skromni leseni križ tam v meglenem gozdu pomenil tako veliko. Ker sem skozenj nenadoma začutil vsa upanja številnih, ki so v desetletjih postajali pred njim, na poti navzgor, ob povratku navzdol, morda ob delu v gozdu, ob košnji na bližnji senožeti. In bili morda uslišani, kdo ve. Ker sem predenj položil tudi svoje upanje, ne glede na to, da z zunanjo pojavnostjo ni budil upanja. A bil je križ. Kakršen že je bil. In bil je ob poti. Saj, dokler si na poti, je upanje.
Zato se na poteh po gorah morda najbolj razveselim prav obpotnih znamenj, ker vem, da je pot še pred menoj, ker nosim upanje, hrepenenje, ker čutim, da me čaka še veliko. Presenečenj, skrivnosti, ki jih odkriva vsaka pot, lepot, ki se odpirajo v urah hoje, premišljevanj, da, včasih tudi molitve. Vsaka pot je neke vrste romanje. In kot hodimo od markacije do markacije, hodimo tudi od znamenja do znamenja. Kjer pa me na vrhu pričaka križ, je to najprej znamenje majhne zmage, osebne, skromne - nič v primerjavi s Kristusovo zmago nad smrtjo. A vendarle nekaj, na kar sem ponosen.
Razveselim se križev tudi po njihovi zunanji podobi. Kovinski, leseni, veliki in majhni, vkovani v led, potreseni s sladkorno peno ivja, srhljivo brneči v prihajajoči nevihti, šklepetajoči v bičanju viharja ... me pričakajo križi na gorah. Človek je od nekdaj zaznamoval vrhove. Bili so svet prostor, in gorniku, pa naj bo veren ali ne, je vrh nekakšno svetišče. Je prostor tihega občudovanja stvarstva, prostor veselja, zahvale za moč, ki je človeka pripeljala na vrh, kraj upanja, da se tja ponovno vzpne, kraj hrepenenja, da doseže obzorja, ki kipijo vsenaokoli. In križ na vrhu? Vernemu je opomin, da brez truda, tudi trpljenja, prelitega znoja, ni vstajenja, ni veselja velike noči. Saj je pot na goro dostikrat res tak majhen, zemeljski križev pot. Prostovoljen. Kot je Kristus, vdan v Očetovo voljo, prevzel breme križa, se tudi mi odločimo in gremo. Čeprav vemo, da ne bo lahko.
A prav vsakemu, ki pride na vrh, je križ na njem veselo znamenje, da je dosegel cilj. Pravzaprav vmesno točko na poti. Saj je onkraj gore še toliko lepega. Kot je Jezus preko križa nadaljeval svoje romanje v nebesa, tako tudi mi upamo, da bo nekoč taka naša pot. A tam na gori, na vrhu, se potem vsak gornik poslovi od križa, od vrha, in v upanju na srečno vrnitev prične povratek v dolino. Križ pa stoji na gori kakor prej. Večen, kot je večna gora. Znamenje ob poti, ki gornika vodi - na naslednjo pot.

Marjan Bradeško

PRISLUHNI POSNETKU ODDAJE