Zakon o popravi krivic (v nadaljevanju: ZPKri) je bil sprejet 25.10.1996. Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic, ki je bila ustanovljena v skladu s tem zakonom, deluje že petnajst let. Rok za vlaganje zahtev po ZPKri je odprt. Zato na tem mestu vzpodbujajo vse upravičence, bivše politične zapornike in svojce žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, posebno tiste svojce, ki so zgubili enega ali oba starša, da podajo zahtevo za uveljavitev ustreznega statusa in odškodnine, čeprav res simbolične.

ZPKri priznava status in pravice žrtvam komunističnega nasilja za obdobje od 15.5.1945 do 2.7.1990, torej bivšim političnim zapornikom in njihovim svojcem ter svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja.

Z ZPKri so določeni tudi posebni pogoji in postopek za spremembo pravnomočnih kazenskih sodb izrečenih v političnih procesih v času komunističnega nasilja v obdobju od 15. maja 1945 do 2. julija 1990, v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov v sodnem ali upravnokazenskem postopku.

ZPKri pa krivic ne odpravlja po uradni dolžnosti, ampak morajo prizadeti oziroma njihovi svojci vlagati svoje zahtevke pri navedeni komisiji oziroma pri Ministrstvu za pravosodje in javno upravo, Sektorju za popravo krivic in narodno spravo, Župančičeva 3, Ljubljana, ki opravlja strokovna opravila za komisijo.

Komisija Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic je po do sedaj popisanih statusih (Evidenca poprave krivic, december 2008) priznala 6875 statusov žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja ter 32.070 statusov svojca in bivšega političnega zapornika s pravico do odškodnine (do 9.3.2012). Upoštevajoč število žrtev komunističnega nasilja je število do sedaj vloženih zahtev res minimalno. Samo na območju Republike Sloveniji je odkrito že več kot 600 prikritih grobišč žrtev komunističnega nasilja, kjer je po dosedanjih predvidevanjih pokopanih verjetno okoli sto tisoč žrtev (Jože Dežman: Posledice vetrinjske tragedije: množična grobišča, emigracija, diskriminacija žrtev, tabuji, 2011).

Skupno vsem žrtvam komunističnega režima je, da so bile pobite, zaprte, preganjane, mučene, zastraševane, izsiljevane, preseljene, izropane, žaljene, diskriminirane, poslane na prevzgojo ali prisilno delo, izstradane, ... iz maščevanja, zgolj zaradi vere ali pripadnosti drugače mislečim, npr. vaškim stražam, domobrancem. Mnoge žrtve so tudi člani njihovih družin, prijatelji in znanci. Maščevanje se je torej izvajalo popolnoma brezpravno, brez ugotavljanja morebitne dejanske krivde, v pravno dvomljivih upravnih in sodnih procesih ali brez le-teh. Tako imenovane razredne sovražnike, tudi dojenčke, otroke, mladostnike, ženske, ostarele, so izpostavili tudi najhujšim oblikam maščevanja ... Mnogi so utrpeli tudi ropanje in odvzem premoženja, obvezne oddaje. Otrokom tako imenovanih razrednih sovražnikov so onemogočali šolanje, jih diskriminirali in šikanirali. In izvajalo se je dezorganiziranje in izčrpavanje zdravih jeder gospodarjenja in gospodarstev.

Podati vlogo za priznanje statusa žrtve po ZKPri, ustno ali pisno pričevati o prestanem trpljenju in izgubah, ... so koraki v smer zgodovinske resnice in ohranjanja zgodovinskega spomina. Zgodovinsko resnico smo dolžni izpopolniti in uravnotežiti tudi z njeno temno, prezrto, zanikano in zamolčano stranjo. Zgodovinska resnica nam bo pomagala pristno in polno čutno (so)čustvovati, prepoznavati naše kulturno družbeno okolje skozi generacije, da bi se ob zavedanju naših korenin lahko okrepili in zazrli v prihodnost.

K očiščenju in sočutju ter osebni in moralni svobodi civiliziranega sveta nas bodo morda naravnale ugotovitve dr Katarine Kompan Erzar in dr. Tomaža Erzarja: »... dokler ni sočutja do žrtev in vseh prizadetih in dokler vsi nemočno gledamo njihovo agonijo in sprenevedanje odgovornih, se njihova in naša skupna bolečina samo nadaljujeta in poglabljata. Zlasti se poglablja naš skupni občutek, da nikoli ne bo drugače, da te tragedije ni mogoče izžalovati in da je bilo vse prizadevanje zaman. Zelo zmotno je misliti, da travma v neki družbi prizadene zgolj določeno populacijo: izgubljena varnost in izgubljeno sočutje prek povečanja strahu, neiskrenosti in manipulativnosti slej ko prej dosežeta sleherno družino ali sleherno celico, kjer nastaja občutje medosebne varnosti in kjer smo deležni sočutja. Vsaka nezaceljena travma je zato izjemno škodljiva za vse: najprej seveda za tiste, ki so jo neposredno doživeli in jo še vedno tiščijo v sebi, nato za njihove sorodnike in otroke, ki bi sicer o travmi radi spregovorili, pa ne vedo za njen vir, nadalje za tiste, ki samo nemočno gledajo, kako se žrtve neuspešno borijo za pravico in nato utihnejo in kako manipulativni posamezniki izkoriščajo njihovo bolečino, nadalje za tiste, ki so v svojem doživljanju travme obtičali na pol poti ter nihajo med jezo na vse in vsakogar in indiferenco, nato za tiste, ki bi bili radi naši aktualni sogovorniki, pa ne morejo biti, ker mi živimo v preteklosti svojih travm, in nazadnje za vse mlajše generacije, ki bi se rade zaščitile pred bodočimi travmami, pa se ne morejo, ker v naši družbi nimamo na voljo funkcionalnega modela reševanja travm, ampak zgolj nefunkcionalne, ki le še poglabljajo občutek vdanosti, nemoči in poraženosti.«

Mag. Majda Pučnik Rudl

predsednica Komisije Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic