8. 10. 2013 Spominska slovesnost v Teharjah - Aleš Maver in Ivan Korošec
By mojazgodba on Okt 10, 2013 | In totalitarizmi | Pošlji odziv »
Celjski škof Stanislav Lipovšek je v nedeljo 6. oktobra daroval sv. mašo za žrtve medvojnega in povojnega nasilja v Spominskem parku Teharje. V je pridigi poudaril, da se je na Teharjah zgodil dvojni zločin. Prvi, ko so na Teharje pripeljali in tam ter v sosednjih moriščih pobijali nedolžne žrtve, drugi pa, ko so rajne izenačili s smetmi in odpadki.
Po Lipovškovih besedah bi se tretji zločin zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 600 drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini omogoči vsem žrtvam povojnih pobojev, da dobijo svoje ime in grob.
Po maši je bila tudi spominska slovesnost na kateri sta spregovorila publicist dr. Aleš Maver in pa eden izmed štirih domobrancev, ki so uspeli pobegniti iz teharskega taborišča, zdaj 89-letni Ivan Korošec pa se je spominjal dogodkov v taborišču leta 1945.
V tokratni oddaji boste lahko prisluhnili Mavrovemu in Koroščevemu nagovoru. Posnel ju je p. Ivan Rampre, uredil pa Jože Bartolj:
Objavljemo nekaj odlomkov iz govora Ivana Korošca:
Ko so nas prignali do vrat taborišča, smo morali odložiti prtljago, pa denar, prstane, verižice, ure. »Kdor bo imel najmanjšo smet, bo ustreljen!« je grozil rdeči vojak. Oficirje so nagnali v »bunker« - mesarsko skladišče z močnimi kavlji, na katere so obešali zvezane.
Blizu taborišča je bila stavba za požrtije in porno-orgije partizanskih veljakov, kjer so izrabljali naša dekleta in mlade žene do onemoglosti, nato pa jih pobili. Le včasih so jih prignali nazaj v taborišče. Neke noči že proti jutru, so prignali dekleta, ki so jokala in obtoževala. Ena med njimi pa je histerično kričala. Ko so prišli do barake, je udarjala z rokami in glavo ob deske. »Milan, Milan« je klicala svojega fanta, »pomagaj«. Milan pa je visel obešen na kavljih.
Ko nas je dežurni vodil v velikem loku do kuhinje, so bila vrata bunkerja odprta. Pogled v notranjost je bil grozen. Domobranci so viseli na kljukah, zvezanih rok, nekateri so se zvijali, zdihovanje in jamranje je segalo v dušo. Partizani so jim pljuvali v obraz in jih žgali s cigaretami. Partizanke so jim zarezale zvezde na lica in čelo.
Od groznega prizora smo okameneli, zunaj pa zagledamo partizana, ki je z bičem podil višjega narednika Lojza Makovca. Skozi ušesa je imel prebodeno z žico, ki je bila partizanu za uzdo.
Proti poldnevu so privedli iz bunkerja skupino obvezanih častnikov. Težko jih je bilo prepoznati, a vendar: nadporočnik Kavčič, stotnik Rihar, poročnik Mušič in še nekaj. Krvava lica in čelo je bilo zabuhlo in nepokrito. Stali so na vročem soncu, do popoldne, nato pa so jih odvedli za barako. - Dolg rafal je odjeknil od boršta. Obstali smo. »Bog jim daj večni mir!« Riharja pa so razčetverili s konji.
Blizu vrat civilne barake, je pripeljalo par konj voz »diro«, kmalu za njim pa se primaje star velik osebni avto in se ustavi pred civilno barako. Iz njega sta izstopili dve partizanki in nekaj partizanov. Ko so se razgledovali, je partizan zavpil proti civilni baraki: »Tovarišiče, oddajte vse otroke do šestnajstega leta!«
Zaenkrat ni odzivov
Napiši komentar
« 15. 10. 2013, Bernardka Korošec, roj. Debevec - družinska zgodba 2. del | 1. 10. 2013, Znanstveni posvet ob 4. obletnici vstopa v Hudo jamo – Jernej Letnar Černič » |