Prisluhnete lahko pričevanju Valentina Moharja, ki sedaj živi v Angliji, rodil pa se je leta 1925 v Retjah, v Loškem potoku. Že novembra 1941 so v njihovo hišo vdrli Italijani in ga odpeljali, a jim je pobegnil in se tako rešil. Ponovno so ga zaprli spomladi naslednje leto. Delal je na italijanskem posestvu Emona do kapitulacije Italije. Nato je bil mobiliziran s strani partizanov in vključen v Prešernovo brigado. Sodeloval je pri napadu na Turjak, septembra 1943. Po predaji vaških stražarjev in civilistov je ujetnikom vezal roke in jih vodil v Velike Lašče. Tam so ujete stražarje prevzeli »vosovci«. Tega dne je gospod Mohar spoznal, da ne more več ostati pri partizanih.

Iz Velikih Lašč je bil poslan v Kočevje, kjer so ga dodelili na stražarsko mesto. Šele kasneje je izvedel, da je stražil t. i. slavni kočevski zbor odposlancev, ki je potekal v tamkajšnjem Sokolskem domu od 1. do 3. oktobra 1943. Po nekaj dneh je do njih prišel komandant mesta Kočevje in jim povedal, naj se umaknejo. Fantje so se odločili, da gre vsak na svoj dom.

Pričevanje, ki mu lahko prisluhnete je bilo posneto v Londonu, posnel pa ga je sodelavec Študijskega centra za narodno spravo mag. Renato Podbersič. Za predvajanje sta ga pripravili Mirjam Dujo Jurjevčič in Marta Keršič.

Naj njegovo nadaljnjo življenjsko pot strnemo v nekaj besed.

Doma se je g. Mohar skrival dva dni, nato pa so prišli Nemci z zahtevo, da se jim morajo predati vsi, ki se skrivajo in imajo orožje. G. Mohar se je odločil za predajo, skupaj z ostalimi stotimi možmi in fanti. Odpeljali so jih v Ribnico, v sodne zapore. Dva domobranska oficirja sta jim obljubila, da bodo rešeni, če se jim pridružijo. Večina je to tudi storila. Iz Kočevja so jih odpeljali v Ljubljano. V Ljubljani je delal na železnici, do marca 1944, ko so prišli primorski domobranci. Od tam so ga skupaj z drugimi fanti odpeljali v Trst, kjer je bil priključen primorski varnostni straži. Po štiri - tedenskem urjenju, je bila njegova četa poslana v Postojno, od tam še v Pivko in v Razdrto. Rečeno jim je bilo, da to ozemlje čuvajo pred ponovno zasedbo Italijanov.

Spomladi 1945 se je kakih 8.000 četnikov, srbskih dobrovoljcev in pripadnikov primorskih varnostnih straž pomikalo proti Gorici. 29. aprila 1945 popoldne so vkorakali v Gorico, ki je bila prazna. Nikjer ni bilo nobenega partizana, ti so prišli šele kasneje. Četniki so napadli in pregnali fašistično postojanko na goriškem gradu.

Nato so šli proti Palmanovi, tam so jih razorožili novozelandski vojaki ter jih prepeljali v Čezeno (Cesena), kjer so bili zaprti. Pot je gospoda Moharja vodila skozi številna taborišča za begunce (od Trevisa, do Senegalije in Rima). V Rimu se je zanj in za ostale zavzel dr. Krek, ki je rekel, naj se javijo, da so vojni ujetniki in da bo posredoval pri britanski komandi, da bodo prepeljani v Nemčijo. To se je tudi zgodilo. Iz taborišča Münsterlager je gospod Mohar prispel v Anglijo.