Tokrat lahko prisluhnete pričevanju Jožeta Kokalja, župnika pri sv. Jakobu v Ljubljani in njegovi sestri Bredi, poročeni Limbek, upokojeni zdravnici. Njuni spomini nas popeljejo v čase pred sedemdesetimi leti, ko je v Sloveniji divjala vojna in revolucija in pustila pečat tudi v družini Kokalj. V pripoved Jožeta in Brede se vpletajo spomini na očeta, uglednega predvojnega pravnika in sodnika ter na mamo, ki je bila kot učiteljica po vojni večkrat premeščena, nadzorovana in je zaradi moževega zapora hudo trpela.

Očetu Jožetu in mami Jagodi Kokalj so se rodili trije otroci Jože, Marjan in Breda. Živeli so v Ljubljani. Najstarejši sin Jože je obiskoval ljubljansko klasično gimnazijo in hodil k jezuitom pri sv. Jožefu, pri katerih se je tudi vzgajal. Na vojni čas nima slabih spominov, pravi celo, da je Ljubljana za časa Italijanov kulturno cvetela, saj številni pesniki, pisatelji, skladatelji in igralci niso upoštevali zapovedi o kulturnem molku, ki ga je zapovedala Osvobodilna fronta. Še najbolj ga je bilo strah italijanskih racij, ki so jih izvajali po ljubljanskih ulicah in nato moške odpeljali v internacijo. Prav tako so se po kapitulaciji Italije bali prihoda Nemcev, saj so bili vsem znani izgoni narodno zavednih Slovencev iz Gorenjske in Štajerske. Vendar tudi nemški okupator ni več gospodoval s tako ostrino, kot na začetku okupacije.

Družina Kokalj je bila v času vojne jasna in odkrita nasprotnica komunističnega gibanja. Oče Jože je bil eden tistih izobražencev in intelektualcev, ki ni bil na strani OF, zato ga je imelo osvobodilno gibanje na piki. Bil je ugleden član Slovenske ljudske stranke, znanec dr. Korošca, sodnik in namestnik višjega državnega tožilca.

8. maja 1945 se je sin Jože skupaj z očetom umaknil na Koroško.

Najprej sta se odpravila v Predoslje, k očetovi sestri. Tam ju je že čakal kamion. Jože je bil star 16 let, in je imel željo, da bi stopil k jezuitom. Ko sta prišla čez mejo, so ju pri baškem jezeru zajele jugoslovanske partizanske enote. 9. maja so ju aretirali in odpeljali v taborišče v Bače od tam v Podrožco, potem pa na vlak in do Jesenic, v nekdanje nemško taborišče. Po kratkem postanku sta bila odpeljana v Škofjo Loko na grad, potem pa peš v Šentvid, v škofove zavode. V Šentvid so jih odpeljali zastražene, zgodaj zjutraj, ko na cesti ni bilo nikogar, okna hiš so morala biti zaprta. Vse to z namenom, da ni bilo nikakršnih prič. Tam sta bila zaprta skupaj z očetom. Po amnestiji za mladoletne je bil najprej izpuščen Jože, za njim so izpustili še očeta.

Ob prihodu iz zapora se je moral oče javiti pri uličnem odboru OF. Oče je bil doma komaj teden dni, ko so ga prišli ponoči aretirat. Bil je obsojen dvakrat. Prvič 16. oktobra 1945 - na podlagi predavanja o komunizmu, ki ga je imel za javne uslužbence že med vojno. Sin Jože je bil prisoten na razpravi in pravi, da je očetu škodovalo to, da je bil preveč načelen. Ob koncu razprave ga je namreč nekdo izzval z vprašanjem: »Kaj pa vi danes mislite o komunizmu?« Oče pa mu je brez zadržkov odgovoril, da je že kot gimnazijec študiral komunizem in ga tudi že takrat obsodil. Druga aretacija se je zgodila na podlagi snemanja pogovora v gostilni. Kot pravnik je med prijatelji povedal svoje prepričanje, da bo Jugoslavija razpadla, in da se bo Slovenija pridružila svobodni, katoliški Evropi. Nekdo izmed prijateljev ga je ovadil in je bil zaradi tega zaprt še drugič.

Mama je bila kmalu po vojni kot učiteljica kazensko prestavljena v Veliki Podlog na Krškem polju (6. oktobra 1945). S seboj je vzela najmlajšo hčerko Bredo, 12 letni brat pa je ostal pri sorodnikih v Ljubljani. Nato so jo premestili v Stražišče pri Kranju. Očeta zapori niso strli, mamo pa so, saj je stalno jokala in zato tudi prezgodaj umrla. Doma se o pritiskih, ki jih je izvajala povojna oblast niso pogovarjali, kot da tega ne bi bilo. Breda je šele kot študentka v Angliji prebrala nekaj knjig o tem. Zato pa se je toliko bolj posvetila študiju in športu.

Prisluhnite pričevanju, ki sta ga pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: