»Med hojo sem tudi spal. Nisi se smel ustaviti. Opazil sem kakšnega vojaka, ki se je samo za trenutek usedel, da bi se spočil, pa ni več vstal. Ostal je tam. Trd. Ali pa se je samo za trenutek ustavil in se zvrnil kot steber. Tam so umirali pokonci. Zmrznjeni.«

Virgilij Tavčar se je rodil leta 1919 v Trstu. Odraščal je v Vogljah in Poklonu pri Repentabru in v Povirju na Krasu, ko je bila Primorska del fašistične Italije. Leta 1937 se je vpisal v vojaško šolo alpinizma Duca degli Abruzzi v Aosti, jo uspešno zaključil, postal inštruktor rekrutov in učil plezati princeso Mario di Piemonte.

Junija 1940 je sodeloval v italijanskem napadu na Francijo, toda njegova slovenska narodnost je za fašiste kmalu postala moteča, zato je bil razrešen čina podčastnika in obsojen na dve leti in dva meseca pogojne zaporne kazni.

Oktobra 1941 so ga vključili v smučarski bataljon Monte Cervino in ga januarja 1942 odpeljali v Ukrajino, na vzhodno fronto, koder je življenje izgubilo največ Primorcev v italijanski vojski med drugo svetovno vojno. Na območjih Jasinovataje, Rikova, Jagodna in Rosoša je doživljal vso surovost ruskega bojišča, ki se je januarja 1943 z umikom italijanske armade ob napredovanju Rdeče armade sprevrglo v pravo katastrofo. Virgilijev umik je trajal 23 dni in bil dolg 300 kilometrov. Smrti v neskončni mrzli in sneženi stepi ga je reševal sladkor. Virgilij se je umikal večinoma popolnoma sam, ker se je tako čutil bolj varnega pred letalskimi napadi in ker je sam lažje dobil prenočišče, čeprav je bila samota psihično huda.
Preživetje in prihod v Harkov 8. 2. 1943 je občutil kot ponovno rojstvo. Toda pot domov je bila še nevarna. Vlak, s katerim je odšel v Kijev, je povozil mino in iztiril tako, da je bil Virgilij ukleščen v vagonu brez možnosti rešitve. Zatem je iz nasprotne smeri pripeljal vlak, ki je zadel njihovo lokomotivo, ležečo na sosednjih tirih. Virgilij se je znašel na snegu nezavesten in s krvjo zalitim očesom. Iztisnil je še toliko moči, da je v Kijev prišel peš, od tam pa z vlakom v Italijo.

Marca 1943 je domov prispel v spremstvu štirih oboroženih spremljevalcev. Postanek doma je bil kratek, a čustveno nepojmljivo razsežen. Drugi prihod domov je bil po Virgilijevi operaciji na oltarju v cerkvi v Grenoblu malo pred kapitulacijo Italije septembra 1943, zadnji pa ob koncu 2. svetovne vojne, ko se je domov vrnil kot namestnik komandanta bataljona Vojske državne varnosti. Prihod domov z vzhodne fronte je v času spora z informbirojem leta 1948 »plačal« s službeno premestitvijo.

Oddajo je pripravila Irena Uršič: