Gostje oddaje Moja zgodba so bili prvi slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, nekdanji notranji minister in zdajšnji vodja Konzularnega sektorja na MZZ Andrej Šter ter član Komisije pravičnost in mir Ivan Štuhec. Spregovorili so o tem, kako je Slovenija v času osamosvajanja gradila svojo diplomatsko mrežo, kako je tekla njena mednarodna pot, kakšen je bil tu prispevek Cerkve, vloga izseljencev in ostalih držav.

Brez zunanjih zadev, diplomacije in mednarodnega priznanja Slovenije ne bi bilo, je prepričan Dimitrij Rupel, ki je bil naš prvi zunanji minister. „Brez dogovora na Brionih in tega, da smo uspeli svoje stališče predstaviti na haaški konferenci septembra 1991 in tega, da smo napredovali kar zadeva mednarodno priznanje v zadnjih mesecih leta 1991 in prvih leta 1992, te države ne bi bilo. To je treba večkrat poudariti. Slovenska država je stara 25 let, začela se je v senci jugoslovanske krize v spopadu z Jugoslovansko armado, tudi v spopadu z jugoslovansko diplomacijo in v konfrontaciji z mnenjem mednarodne skupnosti, ki ni bilo naklonjeno slovenski samostojnosti," se prvih korakov, ki so se začeli že pred Deklaracijo o samostojnosti spominja Rupel.

Andrej Šter je bil v tedanjem času poslanec v trodomni republiški skupščini. „Veliko znanja in entuziazma je bilo vključenega v ta projekt osamosvajanja, in to je tisto, kar človek v današnji situaciji resnično pogreša." V povezavi s kadrovsko politiko tistega časa se Šter spominja geste ministra Rupla, ki mu ni bila najbolj pri srcu, in sicer njegov predlog, da za svojega namestnika angažira evidentno drugi politični opciji pripadajočega Zorana Thalerja. „Ta gesta kaže na odprtost in na to, da je diplomacija tisto, kar spada v vrtiček, znotraj katerega se sile v državi strinjako, da se tam ne taca. Če bi to modrost znali obdržati, bi imeli danes mnogo manj težav."

Štuhec: Vloga Cerkve pri osamosvajanju ni dovolj cenjena
Pomembno vlogo v času osamosvajanja je imela tudi Cerkev. Dr. Ivan Štuhec se je v takratnem času po petletnem študiju v Rimu vrnil v Maribor, kjer je bil študentski duhovnik. Prihod v Slovenijo je zanj pomenil vračanje v še komunistično državo, ki je na koncu svojih izdihljajev. »Meni je bilo to takrat jasno, večini Slovencev pa ne, ker so bili prikrajšani za ogromno informacij, ki sem jih jaz v Italiji preko TV lahko spremljal. S tega zornega kota sem ob vrnitvi videl, da Maribor leži globoko v socializmu in da je treba tu začeti delati.« Vključen je bil v pripravo takratnih teoloških tečajev, ki so se pozneje preimenovali v Nikodemove večere. »Teološki tečaj je bil pomembna javna tribuna, ki je v mesecu novembru privabljal veliko poslušalcev in bil je zelo pomemben doprinos pri rahljanju celotne situacije.« Pomembno je bilo tudi srečanje katoliških izobražencev Draga, kjer se je odpiral socialistično kontaminiran prostor v demokracijo. Ko so se začele ustanavljati stranke, je nastopil logistični problem, kje sploh najti prostor za sestanke in župnijske učilnice so večkrat odprle vrata. Štuhec je spomnil, da je škofijska avla gostila prvi javni dogodek mariborskega Demosa, v tamkajšnji stolnici pa so po vzoru frančiškanov iz Ljubljane sprožili molitve za domovino. Cerkev je bila aktivna na različnih ravneh. »Če kdo, potem smo ravno kristjani pričakovali, da družbene spremembe lahko tudi za nas, ki smo bili drugorazredni državljani v prejšnjem sistemu, prinesejo pomemben preobrat, zato smo z vsemi močmi in vsemi razpoložljivimi sredstvi podpirali ustanavljanje novih političnih strank, ker smo se zavedali, da samo pluralizem v političnem smislu prinaša tudi demokracijo.«

Cerkev je v času osamosvajanja aktivno sodelovala. Ob dogodkih, ki so povezani z osamosvojitvijo, se je predvsem zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Štuhec je spregovoril tudi o vlogi samih kristjanov in miselnosti le-teh. »Ker je bila vsa propaganda Kučanu v prid, so bili ljudje na njegovi strani, ne da bi se spraševali o njegovi preteklosti o njegovi preteklosti in o tem, koliko je oviral ali pospeševal osamosvojitev Slovenije. Tisti, ki smo vemo, da ni bilo nobene enotnosti in da so stare politične sile v parlamentu naredile ve, da so stvari ovirale, zavirale ali preprečile,« je v med drugim oddaji povedal Ivan Štuhec, ki je prepričan, da niti vloga Cerkve niti vseh ključnih akterjev, ki so izpostavili svoje življenje v času osamosvajanja, ni dovolj ovrednoteno.
Prisluhnite posnetki oddaje, ki jo je vodila Urška Hrast: