V oddaji Moja zgodba smo tokrat slišali, kako se obdobja osamosvojitve Slovenije spominjajo tedanji gospodarski minister in podpredsednik osamosvojitvene vlade dr. Jože Mencinger, ekonomski svetovalec predsednika vlade dr. Boris Pleskovič in nekdanji poslanec SLS ter eden prvih članov Slovenske kmečke zveze Branko Tomažič.

Dr. Jože Mencinger je ministrski stolček prevzel v času službovanja na Pravni fakulteti, kamor se je nato tudi vrnil. »V tistih časih osamosvojitev ni bila povsem samoumevna, takrat so politični ljudje večinoma govorili o nesimetrični federaciji, to je bila priljubljena fraza. Jaz sam sem mislil, da bomo postali konfederacija, o razpadu oziroma samostojni Sloveniji je bilo razmišljanja še relativno malo, to je prišlo pozneje.« O odnosih z vlado v Beogradu je dejal, da je bilo največ polemik v zvezi z valuto, tečajem dinarja. »Osnovni problem, ki smo ga imeli z zvezno vlado, se je vrtel okoli tečaja dinarja. Novembra 1989 je namreč Markovič pripravil znamenito reformo in fiksiral dinar na eno nemško marko, inflacija je šla naprej. Seveda Sloveniji ta tečaj ni ustrezal, želeli smo, da je dinar šibkejši. Razlog je bil enostaven. Slovensko gospodarstvo je bilo predvsem izvozno gospodarstvo, osredotočeno na zahodne trge, zlasti na trgovino z Zahodom. Okoli tega smo pisali veliko pisem, veliko pogajanj smo imeli z Markovičem.«
Mencinger je osvežil tudi spomin na valutno osamosvojanje. Mnogi mu namreč očitajo, da ni bil pristaš lastne valute, a sam je poudaril, da ni tako. Logično je pač bilo, da ni mogel stvari naglas razlagati, saj je tisk denarja potekal v tajnosti. »Že junija 1990 smo naredili prve študije, ali se da uvesti lasten denar. Prvo študijo je naredil g. Kobal, ki je bil nekoč viceguverner Narodne banke Slovenije. On je na nek način odklonil. Potem se nikakor nismo mogli dogovoriti z zvezno vlado, kaj narediti. Potem smo sporočili, da je v Sloveniji odpravljen črni trg. ... Nato smo se odločili za tisk svojih bonov. To se je začelo delati oktobra 1990, do decembra so bili natisnjeni. Menjava je bila 1:1 v primerjavi z dinarjem. Papir je bil iz Radeč, tiskal je Aero Celje. Medtem smo delali še zakonodajo, o Banki Slovenije in bankah. ... Jaz nisem bil nevemkakšen navdušen osamosvojitelj, zame je bilo osamosvajanje zasilni izhod, zdelo se mi je, da se pač nič drugega ne da narediti. Prelomna točka je bila oktober 1990, ko je prišlo do nekega spora med Teritorialno obrambo in JNA, reakcija ljudi je bila, da so dvignili devize, kolikor so jih imeli v bankah. In takrat se je pokazalo, da stvari ne bodo več tekle.«

Dr. Boris Pleskovič je bil sodelavec Svetovne banke v Washingtonu, ko se je odločil priti na pomoč slovenski vladi pri njenih porodnih krčih. V ekipo je prišel naknadno, zato je vladalo kar nekaj nezaupanja do njega. »Sogovornikov nisem imel pravih, razen Peterletu sem svetoval. Enkrat mi je Peterle priznal, da nima niti dovolj blagovnih rezerv, niti pšenice, mleka v prahu, če bo vojna. Sklical je sestanek v nedeljo ob šestih, potarnal je ministrom, da bo v proračunu velika luknja, če ne bomo zmanjšali sredstev. Ko sva šla skupaj v pisarno, sem mu rekel, da ministri niti ne vedo, kaj imajo, so amaterji. Kaj pa če bi vsem linearno zmanjšali proračun za deset odstotkov.« To se je tudi zgodilo, ministri so tako pristali na desetodstotno znižanje denarja za svoj resor in proračun je bil uravnotežen. Pleskovič je nato sodeloval tudi s skupino Geoffreya Sachsa, ki jo je povabil v Slovenijo dr. Janez Drnovšek, pripravila pa naj bi denarno osamosvojitev. Ko so se že skoraj poslovili, prepričani, da jih v Sloveniji nihče ne posluša, jih je Pleskovič povabil na kosilo skupaj s premierom Peterletom in tako se je sodelovanje začelo. »V skupini je bilo pet, šest nadarjenih ekonomistov, sestavili smo program na 25-ih straneh s petimi točkami. Prva je bila monetarna osamosvojitev, makroekonomska stabilizacija, tretja sanacija podjetij, četrta sanacija bank, peta privatizacija. Tudi Mencinger se je s prvimi štirimi točkami strinjal, s peto se je pa zalomilo.«

Branko Tomažič je v politiko prišel s primorskega podeželja. »Mi, Primorci, smo res drugače doživljali osamosvojitev. Iz dneva v dan poslušaš, kako so se predniki borili za slovensko pesem, kako je bilo težko ostati kmet, gospodarstvenik, saj je fašizem zlomil vse. Tudi poslušaš pozneje bolečine 2. svetovne vojne, ko nisi mogel svobodno govoriti. Naša stalna želja je bila, da se bomo tega osamosvojili. Ko so prišli tisti dnevi, sem se takoj vključil v Slovensko kmečko zvezo, prvo demokratično stranko, postal sem predsednik krajevne skupnosti, tudi predsednik Izvršnega sveta Občine Ajdovščina. Ko je prišla osamosvojitev, smo odigrali tudi v naši vasi ključno vlogo. Slišali smo, da so tanki na poti iz vojašnice Pivka, so hoteli iz Razdrtega priti proti Gorici. Ko sem izvedel, da bodo šli skozi našo vas, sem se vprašal, ali jih bomo lahko ustavili. Preko ceste nad vasjo smo postavili buldožer, kolono smo zaustavili za dve uri, še eno blokado smo postavili v vasi. Zvečer, ko smo sadili lipo, je prišel zadnji tank, je bila takšna evforija, da smo se celo usedli pred tank. Ko čutiš, da gre za svobodo, vztrajaš. Hvala Bogu se je vse srečno končalo.«

Na vprašanje, koga vidijo kot najbolj pozitiven lik osamosvajanja, so bili odgovori različni. Tudi na vprašanje, kaj želijo državi za prihodnjih 25 let. Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Tanja Dominko.