XML Feeds2. 7. 2017, Avstro-Ogrski vojak Franc Kočevar (1881 – 1966)
By mojazgodba on Jul 7, 2017 | In posebno | Pošlji odziv »
Tokrat lahko prisluhnete zgodbi Franca Kočevarja slovenskega vojaka 87. pehotnega polka in njegove vojne dnevnike. Gre sicer čitljiv, še neobjavljen, rokopis, ki ga hrani družina, ki pa je pisan brez upoštevanja uveljavljenih pravopisnih pravil, ločil z mnogimi tujkami, ki so jih vojaki uporabljali v vsakdanji komunikaciji in številnimi jezikovnimi posebnostmi. Njegov opis je morda na trenutke nejasen a zato prinaša, v preproste besede ujeta čustvovanja, doživljanja in občutja, ki jih v zgodovinopisju le redko v polni mero upoštevamo in raziskujemo, čeprav so pomemben del resničnosti.
87. pehotni polk v katerem je Franc Kočevar služil je bil ustanovljen l. 1883. Poveljstvo polka in trije njegovi bataljoni so bili v Pulju, poveljstvo in enote 1. bataljona pa v Celju. Razen enega bataljona, ki je odšel na balkansko bojišče je polk svoj vojni krst doživel v Galiciji in katastrofalni umik na Karpate. Ta del polkovne zgodovine je odlično opisan v dnevnikih Franca Kočevarja na podlagi osebnega doživetja. Vojaki 87. pešpolka so pozneje sodelovali na avstro-ogrsko - italijanskem bojišču v bojih na Doberdobski planoti, na Tirolskem in ob reki Piavi - posebej pa so njegovi vojaki zasloveli po najtršjih možnih bojih pri obrambi položajev na Sv. Gabrijelu, ki ga danes poznamo pod imenom Škabrijel. Franc Kočevar je bil takrat že v dolgotrjanme ruskem ujetništvu, ki ga je prav tako skrbno popisal.
87. pehotni polk je bil po narodnosti sestavljen iz 94 % Slovencev in 6 % Nemcev. Saj je njegovo naborno območje obsegalo širše ozemlje spodnje štajersko in sicer: celjski okraj z okolico, Ptuj, Ormož, Slovenske Konjice, Pohorje, Tuhinjsko dolino in Brežice. Tu se polkovna zgodba poveže z vpoklicanim vojakom Francem Kočevarjem.
Franc Kočevar se je rodil l. 1881 družini iz Stranj. V šolo je hodil k Sv. Antonu v Gorenjem Leskovcu. L. 1902 je bil potrjen za triletno vojno službo v 87. pešpolk. 31. julija 1914 pa je bil v spološni mobilizaciji vpoklican in 15. avgusta je odšel na vzhodno bojišče v Galicijo. Doma je ostala njegova žena z eno letom starim otrokom - sinom Jožkom.
V svojih rokopisih je zabeležil je o svojem odhodu v vojno 28. julija zapisal:
»Prispel sem v Celje in še tisti dan smo odšli na Teharje, kjer je bil I. bataljon pešpolka št. 87. Tam smo čakali na odhod. Med tem časom smo imeli v okolici različne orožne vaje. V petek popoldan 14. avgusta smo odšli v mesto Celje z mnogimi raznovrstnimi barvnimi, velikimi in malimi zastavami neznansko okinčani in od velike množice Celjskih prebivalcev pozdravljeni. Ob sončnem zahodu smo se odpeljali proti Budimpešti.«
Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil mag. Marko Štepec:
Zaenkrat ni odzivov
Napiši komentar
| « 9. 7. 2017, Posvet o človekovih pravicah - 2. del | 25. 6. 2017, Posvet o človekovih pravicah - 1. del » |
