Martin Muc se je rodil l. 1894 v Metliki. Skupaj s številnimi mobiliziranimi vojaki svojega letnika se je avgusta 1914, s 27. domobranskim pehotnim polkom odpeljal z ljubljanske železniške postaje proti vzhodnemu bojišču v Galicijo. Če najprej spregovorimo o vojaški enoti s katero je odšel v vojno proti Rusiji: gre za legendarno enoto pehotni polk cesarsko kraljevega domobranstva (Landwehr), avstrijske polovice - dualistično organizirane države: Avstro-Ogrske monarhije. Njegova polkovna zgodovina in pot po bojiščih, ki so jih prehodili, je tudi po zaslugi številnih spominskih in dnevniških zapisov - med njimi tudi izpod peresa Ivana Matičiča - med bolje raziskanimi zgodovinami avstro-ogrskih enot iz slovenskih nabornih območij. V 27. domobranskem pehotnem polku so služili večinoma Slovenci iz takratne dežela Kranjske. Po splošni mobilizaciji konec julija 1914 so se obvezniki 27 LIR zbrali v Ljubljani, in se nastanili po različnih javnih poslopjih. Vojakom so razdelili osebno opremo in orožja, po kratkih vajah na kasarniških dvoriščih in bližnji okolici, pa so jih začeli pošiljati na proti vzhodnemu bojišču.

15. avgusta 1914 so se odpeljali iz Ljubljane v okolico Stryja v Galiciji. Kot del 44. strelske brigade 22. domobranske divizije III. korpusa so na dolgotrajnih pohodih obloženi s težko prek 25 kilogramov odšli proti ruski meji. Od dnevnih in nočnih maršev izčrpani vojaki so 26. avgusta prekoračili reko Zloto lipo in na položajih na grebenu Krasne so se brez zaklonov znašli v peklenskem ognju ofenzive ruskega topništva in pehote, ki jim povzročil hude izgube in jih prisilil v umik. Tam so se prvič srečali z vso grozo vojne. Številni vojaki so prišli v dolgoletno rusko ujetništvo.

Kot kje bilo že večkrat v oddaji Moja zgodba poudarjeno, je vsak vojak imel svojo osebno inposebno zgodbo in tudi zgodba Martina Muca je precej samosvoja, hitro se je ločila od omenjene polkovne zgodovine, ki se začne na vzhodnem bojišču in nadaljuje na širnih planjavah Sibirije.
21. avgusta 1914 je njegov bataljon prispel v Stryj, od tam pa nadaljeval na dolgotrajen pohod proti ruski meji. 26. avgusta je pri Przemyslanih doživel ognjeni krst: »Tedaj se je začela groza. Kakor toča so se vsule ruske krogle od treh strani, nad nami so zažvižgali šrapneli in zaječale so granate, kakor bi zdivjala nad nami strašna nevihta z orkanom.«

Kot ranjenec je bil prepeljan v Lvov in nato na Dunaj. Prvič se je vrnil v Ljubljano 11. septembra 1914, a vojna zanj ni bila končana. Po okrevanju je bil 26. oktobra 1914 ponovno poslan na fronto. Z mladimi vojaki nadomestnih bataljonov, ki so s prepevanjem in vriskanjem izražali navdušenje, se je tokrat molče odpeljal prek Budimpešte proti Karpatom. Njegova enota je izstopila na postaji blizu utrjenega mesta Przemysl in odšla na bojišče pri Jasli ob reki Visloki. Tam je bil Martin Muc 22. decembra zajet in je odšel v dolgotrajno rusko ujetništvo. Pot ga je vodila v mesto Lvov, ki ga je po avstro-ogrskem umiku zasedla ruska vojska, nato je bil prepeljan v ujetniška taborišča v Kijevu, Samari in Taškentu. Ob koncu leta 1917, v času revolucije, je iz ujetniška taborišča pobegnil in odšel proti Sibiriji. Začela se je njegova dolgotrajna pot domov, ki je vodila z vlakom od Kazalinska in Samare do Čeljabinska, Omska, Tomska in Tajge, kjer je bil do konca leta 1918. Z iznajdljivostjo in veliko sreče je spoznal in preživel tragedijo ruskega državljanskega spopada. Zaradi zaostrenih razmer je odšel v Mandžurijo v mesto Harbin in avgusta 1919 v Blagoveščensk. Od tam se je odpeljal v Vladivostok, kjer pa se mu med množico povratnikov ni uspelo vkrcati na ladjo. Zaradi pomanjkanja denarja, slabih prehranskih razmer in nezmožnosti pridobitve dela se je vrnil v Blagoveščensk, kjer je imel znance in zaposlitev. Šele proti koncu leta 1922 se mu je posrečilo odposlati več pisem v rojstni kraj. Iz Blagoveščenska se je potem odločil za pustolovsko pot do »zlatih polj« ob rekah daljne Kamčatke. Želja po vrnitvi v domovino ga je znova popeljala proti zahodu do Odese, kjer pa ga oblasti niso pustile prek meje, zato se vnovič vrnil v Blagoveščensk. Pobegnil je v Šanghaj, tam se mu je končno uspelo vkrcati na ladjo in prek Hongkonga, Saigona, Singapurja, Colomba, Sueškega prekopa in Port Saida se je vrnil v Evropo. Na ladji je zbolel za gripo. »Edino, kar mi je še ostalo, je bila stara oguljena obleka in nekaj perila.« V Marseillu je trajalo šest dni, da si je prek konzulatov SHS in Italije uredil osebne dokumente, vizume in potne listine za pot prek Italije. S s staro oguljeno obleko in skromnim kovčkom se je 25. februarja 1927 prek Trsta vrnil v Ljubljano in nato v rojstno Metliko. Tam ga ni nihče več pričakoval, saj je bil razglašen za mrtvega, njegova žena pa je umrla že 21. oktobra 1922.

»V Metliki me gleda vse z nekako pritajeno grozo v očeh, kakor da sem se v resnici dvignil iz groba in sem še ves poln mrtvaškega duha. Že pred davnimi leti so me proglasili za mrtvega in me črtali iz svojih spominov. Bled in nemiren sem povpraševal, ali izvedel sem toliko zame strašnih novic, da sem se še tiste trenutke neštetokrat pokesal, da sem se vrnil, in si dejal, da bi bilo zame stokrat bolje, ako bi bil poginil daleč v sibirskih samotah in bi se ne bil nikoli povrnil.«

Martin Muc je odšel v Ljubljano in si tam uredil znano krojaško delavnico - damsko krojaško in šiviljsko delavnico Muc.

Svoje dogodke je po dolgotrajnem povratku domov - vrnil se je namreč šele leta 1927 - popisal v spominih, ki se berejo kot pravi potopis. Izšli so pod naslovom Skozi Sibirijo, in podnaslovom Zgode in nezgode slovenskega vojaka v svetovni vojni, l. 1933 in l. 1934 v dveh delih pod okriljem Vodnikove družbe v Ljubljani. Oba dela skupaj obsegata 286 strani drobno tiskanega besedila.

Umrl je l. 1959 v Ljubljani.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil kustos Muzeja novejše zgodovine Slovenije mag. Marko Štepec: