V Muzeju Novejše zgodovine Slovenije so pripravili razstavo o prisilni mobilizaciji Gorenjcev v nemško vosjko. Njena avtorica je dr. Monika Kokalj Kočevar. V oddaji smo predstavili razstavo in tudi istoimensko knjigo.

Fotografija iz razstave Prisilna mobilizacija Gorenjcev 1941–1945

Po začetku druge svetovne vojne in razdelitvi slovenskega ozemlja so nemške okupacijske oblasti vzpostavile civilno upravo v Spodnji Štajerski in v zasedenih območjih Koroške in Kranjske, t. i. Južni Koroški. Upravno enoto, ki jo je sestavljalo šest nekdanjih gorenjskih okrajev, pozneje preoblikovanih v tri okrožja Gorenjske, je najprej vodil namestnik koroškega deželnega vodje Franz Kutschera, od decembra 1941 pa koroški deželni vodja dr. Friedrich Rainer. Teritorialno je ozemlje spadalo pod XVIII. vojaško okrožje. Moško prebivalstvo je bilo v dogovoru s skupino oboroženih oddelkov nemške nacionalsocialistične stranke, ki je bila pristojna za Južno Koroško, poleti 1941 vključeno v enote vermanšafta Koroške ljudske zveze. Do oktobra 1941 je potekalo evidentiranje in čeprav je bilo po nemškem odloku o vzpostavitvi enot SA Wehrmannschaft iz leta 1939 služenje prostovoljno, so ga na Gorenjskem predstavljali kot dolžnost in obveznost. Enote so v nasprotju z vermanšaftom na Štajerskem opravljale le polvojaško urjenje in sodelovale na različnih dogodkih. Njihovo število ni preseglo 28.000. Vodje in podvodje so se usposabljali v šoli za vodje v Rogaški Slatini, skupaj s štajerskimi vermani. Od zgodnje pomladi 1942 so vermane vključevali v različne enote krajevnih straž, k orožnikom in k t. i. Nujni tehnični pomoči, jeseni 1942 pa je bil vermanšaft ukinjen. Od januarja 1942 je bila na Gorenjskem ustanovljena nacionalsocialistična stranka NSDAP. Že spomladi so pozivali Gorenjce k prostovoljni priključitvi v Waffen SS, vendar je bilo zelo malo odziva. Dr. Friedrich Rainer je 7. julija 1942 uvedel t. i. dolžnost služenja v državni delovni službi (RAD) in vojaško dolžnost. Z razglasom je 27. septembra 1942 podelil Gorenjcem državljanstvo na preklic in s tem omogočil začetek mobilizacije. Formalnopravno sicer Gorenjske zaradi različnih razlogov niso nikoli vključili v Tretji rajh, so pa za prebivalce s podelitvijo državljanstva začeli veljati enaki zakoni kot na ozemlju matične Nemčije. Občinski uradi so za vojaške prijavne urade, ki so bili vzpostavljeni decembra 1941, pripravili evidence letnikov. Od novembra 1942 so potekali nabori moških letnikov od 1916 do 1926. Pričeli so z naborom letnikov 1923 in 1924, ki so bili tudi kot prvi že januarja 1943 poslani v taborišča državne delovne službe. Avgusta 1943 so vpoklicali v državno delovno službo še letnik 1926. V RAD so bile vpoklicane tudi Gorenjke. Po polletnem služenju v RAD so moške vpoklicance pošiljali v različne rezervne zaledne vojaške enote, kjer so jih usposobili za bojevanje na fronti. Skupno število prisilno mobiliziranih Gorenjcev presega 11.000. V enotah so bili skupaj s prisilno mobiliziranimi Alzačani, Lotaringijci, Belgijci, Luksemburžani in Poljaki. Največ gorenjskih vojakov je bilo poslanih na vzhodno fronto. Na bojiščih jih je umrlo čez 1700, številni so padli v anglo-ameriško, francosko ali sovjetsko ujetništvo. Slovenski vojni ujetniki, ki so bili zajeti v Normandiji, so v Veliki Britaniji ustanovili jedro 5. prekomorske partizanske brigade, v Sovjetski zvezi pa so se ujetniki pridružili 1. jugoslovanski brigadi, tankovski brigadi in drugim enotam. Številni so na fronti dezertirali in se priključili osvobodilnim gibanjem po Evropi, predvsem v Franciji. Nekaj tisoč jih je uspelo dezertirati v partizanske enote v Sloveniji, več sto se jih je priključilo tudi Gorenjski samozaščiti.

Fotografija iz razstave Prisilna mobilizacija Gorenjcev 1941–1945

Po koncu vojne so se prisilni mobiliziranci iz različnih ujetniških taborišč, kjer so bili deležni precej slabega ravnanja, vračali domov še vse do sredine petdesetih let. Veliko jih je imelo doma drugorazredni status, vsaj do sedemdesetih let 20. stoletja so jih organi notranje uprave tudi večkrat zasliševali. Posebej težko je bilo za številne invalide, ki niso imeli urejenega statusa. Že v petdesetih letih so se mobiliziranci združevali v tajne skupine, šele leta 1991 pa je bilo ustanovljeno več društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, ki jih je leta 1995 povezala Zveza mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941-1945. Istega leta so mobiliziranci dosegli, da so bili vključeni v Zakon o žrtvah vojnega nasilja, s čimer jim je od leta 2010 pripadla renta. V nasprotju s prisilnimi mobiliziranci v Franciji, Belgiji in Luksemburgu, odškodnine od države Nemčije kot naslednice Tretjega rajha mobilizirancem v Sloveniji ni uspelo pridobiti.

Oddajo je pripravila Monika Kokalj Kočevar: