14. 1. 2018, Begunske zgodbe – Ivan Žnidar
By mojazgodba on Jan 18, 2018 | In totalitarizmi | Pošlji odziv »
Začenjamo s predstavljanjem zgodb slovenskih beguncev po letu 1945. Razstava z naslovom Rojstvo novih domovin - Bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji, je pred nas prinesla tudi osebne zgodbe beguncev.
Avtorji razstave, ki je bila na ogled v Narodni in univerzitetni knjižnici, ob tem pa je izšla tudi knjiga, so Lenart Rihar, Helena Janežič in Helena Jaklitsch. Slednja je na temo begunskih taborišč napisala tudi doktorsko nalogo. Poleg uvodnega dela s predstavitvijo projekta in nasploh slovenske begunske problematike po drugi svetovni vojni, pa smo spoznali tudi življenjsko zgodbo Ivana Žnidarja, rojenega leta 1920 v Suhadolah pri Komendi.
Ivan Žnidar
V družini je bilo sedem otrok. Ker je bila skleda za toliko lačnih ust premajhna, so ga kot šest letnega poslali k stricu v Mengeš. Tam je hodil v osnovno šolo, vendar pa šolanja zaradi pomanjkanja denarja ni mogel nadaljevati. Tako se je izučil za brivca.
Druga svetovna vojna tudi njemu ni prizanesla. Bil je mobiliziran v nemško vojsko in poslan v Nemčijo. Zaradi slabega vida ni šel na fronto ampak na delo v pekarno. Prav tako se je srečno izognil ruski fronti pa tudi partizanski „mobilizaciji" v času, ko je bil na dopustu v domačem kraju.
Vojna se je zanj končala v Grčiji, kjer je s skupino mobilizirancev pobegnil h grškim partizanom. Ker se kasneje ni želel priključiti jugoslovanskim partizanom, so ga kot nemškega ujetnika izročili Angležem. Bil je v več taboriščih v Italiji, končno leta 1946 že kot civilist. Leta 1948 je z ladjo Santa Cruz odpotoval v Argentino.
Ivan Žnidar v Rimu 1947
Takole sam obuja spomine na prva leta v Argentini:
„V Argentino sem prispel sam, kot begunec zadnje svetovne vojne pri mojih 28. letih. Bil sem prisilno mobiliziran v nemško vojsko in zaradi tega ni bilo varno, da bi se vrnil v Slovenijo, kjer je ostala vsa moja družina. Nazadnje sem bil v begunjskem taborišču v Trani-Italija. Ob prihodu na novo zemljo sem se počutil kot izgubljeni sin. Prve osebe, ki sem jih srečal, so bili trije prijatelji iz taborišča, ki so prišli v Buenos Aires dva meseca preje. Potem sem se srečal z rojaki iz domače fare, ki so prišli v Argentino leta 1930, v času svetovne krize zaradi pomanjkanja dela. Takrat je ta kriza tudi v neki meri prizadela Argentino, a je kljub temu radodarno sprejemala migrante, ki so dobili zaposlitev v notranjosti države, ker domačinom ni dišalo delati na polju."
Več pa v oddaji, ki jo je pripravila dr. Helena Jaklitsch:
Zaenkrat ni odzivov
Napiši komentar
« 21. 1. 2018, Prevarani sokoli | 7. 1. 2018, Grob v Dražgošah » |