V oddaji Moja zgodba nadaljujemo s predstavljanjem zgodb slovenskih beguncev po letu 1945. Razstava z naslovom Rojstvo novih domovin - Bogata ustvarjalnost slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji, je pred nas prinesla tudi osebne zgodbe beguncev, ki nam jih predstavlja dr. Helena Jaklitsch.

Tokrat nam je predstavila begunsko zgodbo Božidarja Finka, rojenega 30. aprila 1920 v Litiji.

Ko je bil star štiri leta se je družina preselila v Ljubljano. Obiskoval je klasično gimnazijo, kjer se je od enajstega leta učil latinščino. Takrat si niti v sanjah ni predstavljal, da bo latinščino že čez nekaj let učil na slovenski begunski gimnaziji v Italiji.

Diplomiral je na pravni fakulteti v Ljubljani, pripravljal je že doktorat, vendar ga zaradi okupacije in zaprtja fakultete ni mogel dokončati. Ob začetku vojne se je iz domoljubnih razlogov prostovoljno javil v kraljevo vojsko in v Zagrebu doživel njen razpad. V času italijanske okupacije je bil interniran v Gonarsu, nato pa se je pridružil vaškim stražarjem in kasneje domobrancem, kjer je kot pravnik delal v sodnem oddelku organizacijskega štaba v Ljubljani.

8. maja je skupaj z ostalimi zapustil Ljubljano in čez Ljubelj odšel v Vetrinj. Zaradi hude bolezni, ki ga je doletela prav v taborišču ga soborci niso vzeli s seboj na vlak, ki je bil vrnjen v Jugoslavijo, pač pa je ostal v Vetrinju in si tako rešil življenje.

Njegovi domači in njegova zaročenka so bili medtem v begunskem taborišču v Monigu v Italiji. Tako se je odločil in še z dvema tovarišema odšel peš čez dolomite v Italijo. Pot je bila težka in nevarna, dolga štiristo kilometrov, a so jo z Božjo pomočjo zmogli in se v Italiji pridružili slovenskim beguncem. Tam je bil Fink najprej profesor na begunski gimnaziji, član taboriščnega razsodišča in nekaj časa tudi predsednik emigrantskega pevskega zbora Slovenija. V taborišču se je tudi poročil in dobil prvega sina Andreja, ki se mu je kasneje v Argentini pridružilo še pet bratov in sester.

V Argentini je bil eden vodilnih članov organizacij skupnosti v Buenos Airesu, v krovni organizaciji Zedinjena Slovenija, Slovenski kulturni akciji in drugih.

Pisal je strokovne razprave, načelne članke, kritike in poročila iz perspektive Slovenca v tujini. V Sloveniji sta izšli njegovi knjigi Na tujem v domovini (1999) in Za notranjo osvoboditev Slovenije (2006).

Takoj po razglasitvi samostojne Slovenije je bil dobra tri leta upravnik diplomatskih in konzularnih poslov v Buenos Airesu, kot pooblaščen predstavnik ministrstva za zunanje zadeve RS; tudi po njegovi zaslugi je bila Argentina ena prvih držav v Južni Ameriki, ki je priznala Slovenijo za samostojno. Leta 1997 je bil odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije »za zasluge v dobro Republike Slovenije v njenem mednarodnem priznanju in uveljavljanju«.

Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravila Helena Jaklistch: