3. 11. 2019, Begunska pot družine Adamič iz Sodražice
By mojazgodba on Nov 11, 2019 | In totalitarizmi | Pošlji odziv »
Poslušate lahko posnetek predstavitve publikacije Študijskega centra za narodno spravo, z naslovom »Jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim domovino!«, ki je izšla leta 2017.
Knjižico sta ob avtoricah Marti Keršič in Jelki Piškurić, v prijetnem pogovoru predstavili sestri Mira in Pavli Adamič iz Clevelanda, ki sta se v tem času mudili v Sloveniji.
Jelka Piškurić, Mira Kosem Boršnik (roj. Adamič) in Pavla Dolinar (roj. Adamič) in Marta Keršič
V knjigi »Jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim domovino!« so v prvem delu orisane begunske poti Slovencev v različnih časovnih obdobjih. Sledi opis begunstva družine Adamič iz Sodražice, ki je morala zaradi med in povojnega komunističnega nasilja zapustiti rodno deželo. Oče Tone, po poklicu cestar in mama Pavla kot gospodinja sta skrbela za majhno kmetijo. Rodili so se jima štirje otroci Pavla, Rada, Mira in Tone. V njihovo življenje je močno posegla druga svetovna vojna. Že leta 1942 so Italijani med bombardiranjem požgali njihovo hišo, zato so šli živet k maminim staršem na Jelovec, od tam pa v hišo maminega brata Ivana. Na prehodu med leti 1941/42 so se na bližnji Travni gori formirali partizani pod poveljstvom Staneta Semiča Dakija. Ob umiku Italijanov so nanje spustili nekaj strelov, ti pa so se maščevali s požigom vasi ter može in fante odpeljali v internacijo na Rab in v druga taborišča. Oče je zaradi znanja italijanščine večkrat pomagal in rešil koga od talcev. To so mu ostro zamerili partizani in je bil zaradi tega na »črni« listi, kot okupatorjev pomagač in sodelavec.
Decembra 1943 je šel oče v Ljubljano, da bi dobil delo. Delal je na železnici, marca 1944 je bil mobiliziran s strani primorske narodne straže in odpeljan v Trst na urjenje. Zaradi starosti in bolezni ni bil nikoli poslan v akcije. Junija 1944 je bil izpuščen in je odšel v Ribnico, kjer je bil nastanjen do 4. maja 1945. Nato se je skupaj s civilisti umaknil proti Avstriji, misleč da odhaja za krajši čas, a je odšel za vedno. V taborišču Spittal je postavljal barake, delal kot vrtnar in čevljar. Dne 18. maja 1949 je kot begunec prispel v Ameriko. Najprej se je nastanil pri bratu, potem pri zakoncih Čampa in se zaposlil v tovarni, kjer je ostal do upokojitve.
Mama in otroci, ki so ostali v domovini so obdelovali dve kmetiji in živeli v hiši strica Ivana, ki se je leta 1947 vrnil s taborišča na Koroškem. Pomagali so mu v hlevu, pozimi pa so pletli. Življenje v revščini in brez očeta jih je utrdilo v boju za preživetje. Kljub temu, da so bili zasramovani, prikrajšani za hrano in druge potrebščine, drugorazredni in ožigosani kot sodelavci okupatorja, so se po svojih močeh borili za ohranitev dostojanstva. Doživeli so mnoga ponižanja in šikaniranja, a niso klonili pod težo komunističnega sistema. Po dolgih desetih letih ločenega življenja jim je končno uspelo, da so se srečali z očetom. Iz Sodražice so odšli 19. septembra 1955, z vlakom do Genove, nato naprej z ladjo Andrea Doria. Dne 30. septembra 1955 so prispeli v Ameriko. Kljub temu, da so vstopili v nov svet, kjer je bilo potrebno veliko prilagajanja in odkrivanja drugačnega okolja, so bili srečni, ker so bili spet skupaj z očetom.
Nova bolečina je nastopila s podržavljenjem njihove domačije v domovini, medtem, ko so bili na poti v Ameriko. Oče je na urade v Jugoslaviji pošiljal številne pritožbe, vendar neuspešno. Leta 1967 se je s težkim srcem odločil za prodajo zemlje, na podlagi sporazuma med Jugoslavijo in ZDA. Simbolno odškodnino je dobil samo trikrat, potem pa je zmanjkalo finančnih sredstev in je odškodnina prenehala. Tako je družina Adamič ostala brez vsega.
A življenje je šlo naprej. Pavla, Rada, Mira in Tone so se vživeli v slovensko skupnost, si poiskali življenjske sopotnike in si ustvarili družine. Danes svojim številnim otrokom, vnukom in pravnukom spoštljivo in z ljubeznijo govorijo o svoji rodni domovini in o težki poti, ki so jo morali prehoditi. Čeprav ostajajo razpeti med dve domovini, na otroke prenašajo zavest, da bodo vedeli, zakaj so morali njihovi starši zapustiti rodno Slovenijo. Ali kakor pravi pričevalka Mira Kosem Borštnik na koncu svoje pripovedi: »Meni se zdi, da če greš enkrat od doma, seveda se odtujiš, itak se življenje začenja drugje in se tem vživiš. Ampak nisi ne tle, ne tam popolnoma sprejet. Čeprav jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim domovino!«
Knjižico je mogoče naročiti na naslovu Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, 1000, Ljubljana, ali po telefonu 01 230 67 00.
Oddajo je pripravila Marta Keršič.
Zaenkrat ni odzivov
Napiši komentar
« 10. 11. 2019, Po sili vojak 2 | 27. 10. 2019, Andrej Lažeta - Prekmurje 1918 - 1919 » |