Prisluhnete lahko še trteji oddaji v sklopu referatov, ki so bil predstavljeni na znanstvenem posvetu z naslovom »Svoje slovenstvo so izpričali v širnem svetu«. Posvet je potekal oktobra 1921 v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu, v soorganizaciji Študijskega centra za narodno spravo in Društva slovenskih izobražencev iz Trsta. Izhodišče prispevkov so bile zgodbe posameznikov, ki sta jih vojna in revolucija pognali v tujino, tam pa so kljub geografski oddaljenosti pričali o zvestobi do slovenskega jezika, besede, kulture, vere in vrednot. Spomini so izšli pri založbi Mladika iz Trsta, v zbirki »Zapisi iz zdomstva«.

Prisluhnete lahko dr. Andreju Finku, ki je spregovoril o Branku Rebozovu in publicistu Ivu Jevnikarju, ki bo predstavil življenjsko pot Zdravka Kalana.

Andrej Fink predstavlja zgodbo Branka Rebozova, foto: ŠCNS

Pesnik, pisatelj in prevajalec Branko Rebozov se je rodil 8. julija 1926 v Sevnici in odraščal v težkih socialnih razmerah, večinoma v salezijanskih zavodih. Po končanem 4. razredu realne gimnazije na Rakovniku so ga septembra 1943 na Dolenjskem mobilizirali partizani. Doživetja med njimi so še povečala njegov odpor do komunizma, zato je konec novembra ušel in se kmalu pridružil domobrancem. Maja 1945 sta se globoko zarezala vanj umik na Koroško in Vetrinj. Izognil se je britanskemu prisilnemu vračanju beguncev v Jugoslavijo. Po bivanju v taboriščih v Avstriji in Italiji ter poroki je 21. maja 1948 z ženo Ljudmilo dospel v Argentino. Umrl je v Buenos Airesu 24. junija 2013. V knjigi Spominih in mislih obnavlja predvsem svoja doživetja iz vojnih let in prvega povojnega časa (takrat je bil star od 17 do 19 let) ter kritično razmišlja o revoluciji, partizanstvu in domobranstvu.

Naslovnica knjige Branka Rebozova

Ivo Jevnikar je predstavil knjigo spominov ameriškega Slovenca dr. Zdravka Kalana, z naslovom »Zgodba mojega življenja«.

Ivo Jevnikar, foto: ŠNCR

Dr. Zdravko Kalan (Motnik, 1906-New York, 1992) je bil katoliški javni delavec trdne slovenske in demokratične zavesti. Pred vojno je bil odvetnik, pod tujo zasedbo je odklonil komunistično revolucijo in sodeloval z gibanjem Draže Mihailovića. Nemški okupator ga je v Novem mestu imenoval za župana. Želel je biti pravičen do vseh in obsojal umore na vseh straneh. V spor je prišel predvsem z ljudmi iz svojega idejnega kroga, ki so ga junija 1944 spravili v gestapovsko ječo in nato v koncentracijsko taborišče Dachau. Prav opis življenja in trpljenja v taborišču je najbolj dramatični del spominov. Avtor je stvaren, podroben, ničesar ne idealizira. Po koncu vojne se iz taborišča oziroma domov ni vrnil, prav zaradi »zmage« komunističnega režima. Do leta 1949 je v Nemčiji in Avstriji sodeloval z ameriškimi obveščevalci in s protirežimskim gibanjem Andreja Glušiča. Izselil se je v ZDA in se ustalil v New Yorku, magistriral iz knjigovodstva in se zaposlil v javni upravi. V župniji sv. Cirila se je zlasti s Prosvetnimi urami uveljavil kot eden izmed stebrov slovenske skupnosti v velemestu.

Oddajo sta pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: