Prisluhnete lahko pričevanju 94-letnega Antona Goleža, ki je bil kot mladoletnik pri domobrancih. Doživel je izročitev domobrancev partizanom na Koroškem, zatem ujetništvo v taborišču Kranj in koncentracijskem taborišču Šentvid. Tam je s sojetniki ob zasliševanjih in poniževanjih bival v nečloveških razmerah vse do amnestije avgusta 1945. Večina ujetnikov pa ni imela te sreča in so končali v Kočevskem Rogu.

Družina Antona Goleža leta 1935. Foto: Družinski arhiv.

Anton Golež se je rodil 9. januarja leta 1927 v Ljubljani, leto kasneje se mu je pridružil brat Janez. Mama je bila doma iz Ljubljane, oče pa s Štajerske. Oba starša sta bila zaposlena, zato je zanje skrbela in jim kuhala teta Ančka. Tone je osnovno šolo obiskoval v Marijanišču, šolanje pa je nadaljeval na gimnaziji Bežigrad. Ob vpisu na gimnazijo je bila ta še pod Jugoslavijo, nato pod Italijo in nazadnje pod Nemčijo. Maja 1945 je Anton kot domobranec maturiral, kar je bilo za vojne čase dokaj redko. Med njegovimi gimnazijskimi profesorji je bil prof. Edvard Kocbek, ki je poučeval francoščino. Dijaki so mu pravili »velik sanjač«, saj jim je pripovedoval, kako bodo krščanski socialisti preobrazili svet. Posebej ostro je bil Kocbek nastrojen proti katoliški Cerkvi, ki je bila zanj preveč zatohla, gospodovalna in ni znala živeti s preprostimi ljudmi. Z Goležem sta se srečala po koncu vojne. Tone mu je takrat rekel, da je svet sedaj malo drugačen, kot jim ga je predstavljal Kocbek. Ta mu je le odgovoril: »Tako pač pride.«

Leta 1944 je Tone kot dijak pristopil k domobrancem in bil poslan na Štampetov most. Imel je funkcijo četnega pisarja, zato je imel precej časa za študij. Vsakih 14 dni je dobil dva dni t. i. študijskega dopusta, da je lahko opravljal izpite. Tik pred umikom na Koroško je maja 1945 maturiral in je šel zato na Koroško kasneje kot ostali, njegova domobranska enota se je namreč umaknila že prej. Na Vetrinjskem polju je bil nastanjen 14 dni, nato pa po prevari Angležev vrnjen v Jugoslavijo, v roke partizanov. Iz taborišča v Kranju je bil premeščen v šentviško koncentracijsko taborišče, kjer je bil lačen in je bival v nečloveških razmerah. Večkrat so ga zasliševali in poniževali. Po amnestiji avgusta 1945 je prišel domov in si poiskal službo, a mu mature niso priznali še dve leti. Anton Golež je leta 2008 svoje spomine tudi zapisal.

Odlomku lahko prisluhnete tudi v oddaji, ki sta jo pripravili Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič: