V sredo 17. maja smo prvič obeležili Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. V Muzeju novejše zgodovine so ob tem pripravili okroglo mizo, kjer sta spregovorila zgodovinarja Tamara Griesser Pečar in Jože Možina. Njuni predavanji smo posneli in pripravili za oddajo Moja zgodba. Kot prva je spregovorila dr. Tamara Griesser Pečar, ki je povedala, da je Komunistična partija med drugo svetovno vojno pravico do boja proti okupatorju odrekala vsem skupinam izven Osvobodilne fronte. To je uveljavljala s takoimenovanim zaščitnim odlokom, ki je predvidel sankcijo smrtne kazni za vsakega, ki se zavzema za nastanek oborožene sile izven OF.

Posnetek iz Muzeja novejše zgodovine (dr. Tamara Griesser Pečar in dr. Jože Možina).

Zatem je nastopil še zgodovinar in novinar dr. Jože Možina, ki je predstavil kako je Komunistična partija prva posegla po umorih političnih nasprotnikov. Še posebej se je zaustavil pri komunističnem genocidu nad Romi, in podrobneje opisal dogodek 17. maja 1942, ko partizani 1. čete Šercerjevega bataljona v Iški umorili 53 oseb, med temi je bilo 49 pripadnikov romske skupnosti, med njimi 24 otrok pod 15 letom starosti in visoko nosečo Rominjo.

Prisluhnite posnetku:

V oddaji smo govorili o knjigi »Še en čudež« in podnaslovom Zgodba Antona Babnika. To so spomini na vojno in begunstvo, ki jo je predstavil avtorjev brat Lojze Babnik, star 92 let iz Ljubljane. Knjigo je po spominih Antona Babnika napisal njegov zet Jerry (Nejče) Zupan. Iz angleščine jo prevedla uršulinka s. Mihaela Bizjak.  Knjiga je izšla v samozaložbi z letnico 2022. Do zdaj nismo poznali spominov na delovanje nekomunistične ilegale med drugo svetovno vojno. Šele 32 let po demokratizaciji smo tako dobili spomine, v katerih je v pomembnem delu iz prve roke opisana Slovenska legija, nekomunistična ilegala v Ljubljani.

Lojze Babnik, foto: Jože Bartolj

Demokratična stran je leta 1941 v Ljubljani organizirala Slovensko legijo, ilegalno organizacijo, prvenstveno namenjeno organiziranju odpora proti okupatorju. Komunisti so kasneje po napadu Nemčije na Sovjetsko Zvezo ustanovili OF, ki je bila navzven usmerjena v upor proti okupatorju, v resnici pa za namene komunistične revolucije, to je za uničevanje notranjih političnih nasprotnikov. S tem so (tako s propagando kot z nasiljem) nekomunistično ilegalo prisilili v (samo)obrambno pozicijo. Anton Babnik je bil od začetka med aktivnejšimi člani. Vodili so jo Rudolf Smersu, Miloš Stare, Albin Šmajd in drugi. Vsi so se morali ves čas vojne skrivati pred okupatorjem in pred komunističnimi morilci. Mnoge nekomuniste so komunistični morilci umorili že leta 1941 in 1942.

 

Spomine je napisal Babnikov zet Jerry Zupan, ki se je rodil leta 1947 v begunskem taborišču v Judenburgu, kamor se je po vojni srečno rešil Anton Babnik. V knjigi najdete tudi več kot 400 fotografij. Naročila preko številke 051 633 876.

Oddajo je pripravil Jože Bartolj:

 

Tokrat lahko prisluhnete spominom političarke Jožice Puhar, ki je bila ministrica za delo v Vladah Republike Slovenije od 16. maja 1990 do 21. junija 1994. Njeno ministrstvo je uvedlo številne novosti, ki so omogočile uspešno tranzicijo socialnega sistema in izpolnjevanje državnih obveznosti do prebivalstva. Kariero je nadaljevala kot veleposlanica v Makedoniji in Albaniji ter Grčiji s Ciprom, Armeniji in Gruziji, vodila je Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo. Še vedno je aktivna doma in mednarodno pri razvoju skrbi za starejše prebivalstvo. To je bil drugi del njenega pričevanja, ki sodi v sklop spominov na osamosvajanje republike Slovenije.

Slovenska vlada 1991, Jožica Puhar levo od Lojzeta Peterleta

Oddajo je pripravil Jože Dežman:

V oddaji Moja zgodba ste tokrat lahko prisluhnili spominom političarke Jožice Puhar, ki je 19. marca slavila 80 let! (rojena 1942 v Kranju). Po izobrazbi je pravnica in univerzitetna diplomirana sociologinja, ki se je po prvi stopnji študija prava zaposlila na kranjskem zavodu za zaposlovanje, potem v sindikatu in nato v bolnišnici na Golniku. Od leta 1987 je vodila republiško službo za zaposlovanje kot predsednica njene skupščine. Tam se je spoznala tudi s skandinavskim modelom za reševanja težav brezposelnih in prestrukturiranja podjetij.

Jožica Puhar, leta 1990

To je bil prvi del pričevanja, ki sodi v sklop spominov na osamosvajanje republike Slovenije. Pripravil ga je Jože Dežman:

V oddaji Moja zgodba ste lahko na Veliko noč prisluhnili upokojenemu celjskemu škofu Stanislavu Lipovšku, ki je bil dolgoletni mariborski stolni župnik. Septembra 2021 so v okviru akcije zbiranja sredstev za novo streho pripravili Večer v stolnici, kjer je dr. Lipovšek obudil spomin na svoje delovanje v Mariboru!

Msgr. Stanislav Lipovšek se je rodil 10. julija 1943 v Vojniku. Leta 1962 je vstopil v Bogoslovno semenišče v Ljubljani in začel s študijem teologije. Po mašniškem posvečenju 29. junija 1968 je odšel v mestno župnijo sv. Danijela v Celje, kjer je bil kaplan do leta 1972, ko ga je mariborski škof dr. Maksimiljan Držečnik poslal na podiplomski študij liturgike, ki ga je leta 1976 končal z doktoratom. Leta 1982 je bil imenovan za stolnega kanonika in župnika - vikarja, leta 1984 pa za župnika v stolni župniji v Mariboru. To službo je opravljal vse do imenovanja za celjskega škofa leta 2010. Veliko truda je vložil v pripravo prvega (1996) in drugega (1999) obiska papeža Janeza Pavla II. v Mariboru.

Celjski škof, nekdanji mariborski stolni župnik Stanko Lipovšek.

O tem je spregovoril tudi na srečanju v maribosrki stolnici septebra 2021. Prisluhnite lahko njegovemu nagovoru, ki ga je za oddajo pripravil Jože Bartolj: