• Avtorji oddaje


    Jože Dežman
    muzejski svetnik


    Monika Kokalj Kočevar
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Irena Uršič
    kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije


    Majda Pučnik Rudl
    predsednica komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic


    Marta Keršič
    Študijski center za narodno spravo


    Mirjam Dujo Jurjevčič
    Študijski center za narodno spravo

  • XML Feeds

8. 7. 2018, O koncu 1. sv. vojne dr. Andrej Gosar (1887 -1970)

Oddaja Moja zgodba je bila tokrat malce drugačna, kot so bile običajno predstavljene zgodbe iz prve svetovne vojne. Do sedaj so bili predstavljeni neobjavljeni in manj znani objavljeni dnevniški in spominski zapisi, širši javnosti bolj ali manj neznanih vojakov, podčastnikov in častnikov. Tokrat pa smo predstavili droben dogodek zelo znane osebe, ki je bila sicer na žalost dolga leta odrinjena na obrobje kolektivnega spomina, kjer jo je kljub aktualnosti njegove misli, do nedavnega prekrival prah pozabe.

Predstavljamo drobec vojne izkušnje dr. Andreja Gosarja na podlagi njegove arhivske zapuščine. Hrani jo knjižnica v Logatcu, ki zelo pozorno skrbi za njegovo dediščino in popularizira njegov pomen za slovensko pravno, filozofsko, socialno misel in dediščino. V ohranjeni zapuščini Andreja Gosarja so tudi zanimivi knjižni drobci vezani na prvo svetovno vojno, žrtve vojne, invalide in spomin, ki dokazujejo, da ga vojna ni zanimala le kot bivšega vojaka, vojnega veterana, ampak tudi zaradi pomena ki ga je imela na oblikovanje 20. stoletja.

Andrej Gosar se je rodil 30. novembra 1887 v Dolenjem Logatcu. Klasično gimnazijo je končal v Ljubljani in se vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze. 15. januarja 1915 je bil vpoklican k vojakom v 97. tržaški pehotni polk, kot črnovojnik in je po opravljenem častniškem tečaju, postal rezervni poročnik. V tem času je tudi doktoriral. V vojski je bil s presledki od 15. januarja 1915 do 26. decembra 1918. Pri tem je bil od 16. avgusta 1916 na vzhodnem bojišču. 97. pehotni polk, v katerega je bil vpoklican, je bil v oddaji Moja zgodba, že predstavljen, Gre za t.i. tržaški polk, ki je imel mobilizacijsko območje v Trstu, Istri, Tolminskem in Postojnskem. Po narodni sestavi moštva je bil narodno mešan, tretjinsko slovenski, hrvaški in italijanski.

Zapis Andreja Gosarja, ki je osnova današnje Moje zgodbe, ni nastal kot nekakšen običajen oseben dnevniški ali spominski zapis ampak je bil sestavljen 7. maja 1919 v sodni zadevi , v kateri je bil dr. Andrej Gosar pozvan, da nastopi kot priča. Skrbno je pripravil v več enačicah izjavo v kateri je predstavil svoje videnje dogodkov o zaključnem obdobju Avstro-Ogrske v času, ko so vojaki čakali, da končno zapuste Ukrajino in se vrnejo domov.

Oddajo je pripravil mag. Marko Štepec:

1. 7. 2018, Alenka Prijatelj – begunske zgodbe

Alenka Prijatelj je hči Ivana Prijatelja, pred vojno cenjenega ravnatelja mariborskega in ljubljanskega učiteljišča, ki je po odhodu iz domovine maja 1945, vodil tudi slovensko begunsko gimnazijo v Italiji. Njegovo življenjsko pot, ki je predstavljena tudi v knjigi Rojstvo novih domovin, lahko slišite v pripovedi hčerke Alenke, ki sicer živi v Argentini, vendar prihaja redno na obiske v domovino.

 

Alenka Prijatelj na Radiu Ognjišče

Profesor Ivan Prijatelj je bil eden najbolj zaslužnih za to, da je slovenska begunska gimnazija v Italiji delovala in ohranila visok nivo znanja. Alenka Prijatelj rojena leta 1941, nam je predstavila življenje očeta in njihove družine pred in med drugo svetovno vojno. Ker so njihovi družini, ki je bila katoliško usmerjena, že med vojno grozili, so se maja 1945 odločili za odhod. Slišali smo kakšna je bila njihova begunska pot ter spomine na očeta in druge v taborišču. Alenka, ki je bila takrat stara manj kot 10 let, se dobro spomni begunskega življenja.

 

Ravnatelj Ivan Prijatelj

 

Oče je moral iz taborišča bežati, ker so hotele jugoslovanske oblasti od zaveznikov, da ga vrnejo v domovino. Zato je odšel pod drugim imenom posebej v Argentino, mama z vsemi otroki pa se mu je pridružila kasneje.

 

Monigo julij 1945, ravnatelj Ivan Prijatelj z maturanti

Izvedeli smo kako so se oče in družina znašli v novi domovini. Alenka se je tam šolala, poročila, imela tri otroke. Njen sin je duhovnik Andrej Poznič.

 

Prisluhnite oddaji, ki jo je posnel Jože Bartolj:

24. 6. 2018, Revija SLO - časi, kraji, ljudje

Predstavili smo zgodovinsko revijo SLO, ki jo izdaja založba Družina. V prvem delu sta jo predstavila urednik dr. Jože Dežman in član uredništva Luka Vidmar. Drugi del oddaje, v katerem smo gostili mag. Marka Štepca, pa smo namenili posebni tematski številki, ki je tokrat ob 100 letnici posvečena 1. svetovni vojni.

Posebno številko so naslovili 1914-1918 med vojno in spominom, prinaša pa vpogled v pretresljivo obdobje prve svetovne vojne, katere stoletnico konca zaznamujemo letos. Predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa dr. Petra Svoljšak je v uvodniku revije zapisala: »Ko je poleti 1914 izbruhnila vojna, so jo sodobniki najprej opredelili kot vojno 1914/1915, kot evropsko vojno, kmalu tudi kot svetovno in šele pozneje je bila na kolektivni ravni opredeljena kot prva svetovna vojna. »Velika« vojna (Great War) je bil priljubljen britanski izraz, s častno izjemo Winstona Churchilla, ki je vojno 1914-1918 opredelil kot svetovno krizo (The World Crisis, 1927): sčasoma so izraz prevzeli drugi narodi, bolj previdno tudi Slovenci. Obenem so se geografskim in časovnim opredelitvam pridružile mnoge lastnostne oznake, npr. imperialistična, globalna, celo absolutna, totalna vojna. Predvsem pa je bila to vojna, v kateri so si bili tehnika, tehnologija, človek in narava največji zavezniki in najhujši nasprotniki obenem.«

Urednik Jože Dežman je povedal, da jih je vodila ideja, kako dela slovenskih raziskovalcev s področja zgodovine, antropologije, arheologije, muzealistike in povezanih ved predstaviti na poljuden način - na tak, kot jih podajajo nekatere tuje zgodovinske revije. Po štirih letih izhajanja, vsako leto izidejo štiri številke, je bil čas, da v prvi posebni izdaji predstavijo slovensko izkušnjo velike vojne.

Posebno številko je uredil mag. Marko Štepec, kustos Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Kot urednik te posebne številke, je zbral tudi zanimive fotografije spomenikov, postavljenih v spomin na žrtve prve svetovne vojne, ki jih lahko najdemo po številnih krajih po Sloveniji. Naštel jih je več kot 250.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

17. 6. 2018, Janez Hladnik – Od Triglava do Andov

V službi Cerkve in naroda. Omenjeno knjigo je izdala Goriška Mohorjeva družba, v Gorici leta 1978. Knjiga je bila v takratni državi uvrščena na seznam prepovedane literature in tako z uradnim listom prepovedana. Zato je tudi skorajda neznana.

Druga, dopolnjena izdaja prihaja med bralce ob 40-letnici prvega izida in 70-letnici prihoda prve skupine slovenskih političnih beguncev v Argentino.

V oddaji so sodelovali urednica pri Goriški Mohorjevi Erika Jazbar, Hladnikova nečaka Ronko Kavčič in Ivanka Koprivec, ter avtor razstave o Hladnikovem življenju Jože Leskovec.

Gre za ponatis Hladnikovih spominov. V njej msgr. Janez Hladnik opisuje svojo življenjsko pot. Od otroštva, študija, preko kaplanske službe do odhoda v Argentino leta 1936. Nadaljuje z opisom delovanja med slovenskimi rojaki, ki so v letih med obema vojnama zapustili našo domovino. Želja po zaslužku in beg pred fašizmom je mnogim dežela pod Andi nudila varen dom. Najpomembnejši del pa predstavljajo spomini na dogodke med in po drugi svetovni vojni.

Pobuda za ponatis je prišla iz Rovt, ki je Hladnikov rojstni kraj. Tu so tekst pretipkali z namenom, da bi krajani spoznali lik tega zaslužnega duhovnika, ki je deloval najprej v slovenskem prostoru, nato kot izseljenski duhovnik v Argentini, najprej med slovenskimi emigranti, ki so zapustili domovino zaradi revščine in fašizma, po koncu druge svetovne vojne pa je msgr. Hladnik pri takratnem argentinskem predsedniku Peronu dosegel, da so se slovenski politični begunci, ki so dotlej živeli v taboriščih v Avstriji in Italiji, lahko preselili v Argentino. Omogočil jim je, da jih je Argentina sprejela, jim pomagal pri urejanju dokumentov, sad njegovega truda pa je tudi Slovenska vas, strnjeno naselje, kjer slovenska skupnost živi še danes.

Prisluhnite oddaji, ki jo je vodil Jože Bartolj:

10. 6. 2018, dr. Zvonka Zupanič Slavec - Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem

Predstavili smo zgodovino zdravstva in medicine na Slovenskem. Gostja je bila avtorica, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, ki je pripravila dve obsežni monografiji, (tretja je v pripravi in bo izšla leta 2019) s katerima smo dobili integralni prikaz zgodovinskega razvoja zdravstva na Slovenskem od časa pred novim vekom do začetka 21. stoletja. Monografiji sta izšli pri Slovenski matici.

Gre za enciklopedično spisani monografiji, ki zapolnjujeta vrzel v slovenski zgodovini medicine, zdravstva in farmacije. Avtorica je zdravnica in zgodovinarka medicine, ki predava na ljubljanski medicinski fakulteti. Omenjeno delo pa prikazuje izjemen trud zdravstvenega osebja in celotne družbe za reševanje življenj in boljšanje zdravstvenega stanja.

Dr. Jože Dežman in dr. Zvonka Zupanič Slavec v studiu Radia Ognjišče

Trenutno sta izšli prvi dve knjigi z nad 950 stranmi velikega formata, ki sta opremljeni z nad 2.200 slikovnimi prilogami. Prva knjiga je naslovljena Medicina skozi čas, javno zdravstvo in farmacija, druga Kirurške stroke, ginekologija in porodništva. Tretja knjiga, ki bo izšla prihodnje leto, pa bo predstavljala internistične stroke, psihiatrijo in zobozdravstvo.

 

Oddajo je pripravil dr. Jože Dežman: