V Parku vojaške zgodovine v Pivki je bila 17. februarja predstavitev knjige polkovnika prof. dr. Tomaža Kladnika z naslovom Zadišalo je po slovenski vojski. Knjiga je leta 2021 izšla pri založbi Nova obzorja.

Polkovnik prof. dr. Tomaž Kladnik, izhajajoč iz svojega poklica zgodovinarja, učitelja in častnika Slovenske vojske, v svojih znanstveno-raziskovalnih, strokovnih in pedagoških delih obravnava tematiko nacionalne in obče sodobne zgodovine, s poudarkom na vojaški zgodovini. V slovenski vojaški zgodovini je marsikaj ostalo nezapisano in neodkrito. Zato v svojem znanstvenoraziskovalnem in pedagoškem delu odpira nova poglavja v nacionalni in vojaški preteklosti ter s tem pomaga razumeti našo sedanjost, prav tako pa s tem prispeva k razvoju slovenske znanstvene vojaške misli. Zaposlen je na Centru vojaških šol Slovenske vojske, vojaško in evropsko zgodovino pa predava tudi na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Za svoje delo v Slovenski vojski je, med drugimi priznanji, prejel zlato medaljo Slovenske vojske, srebrno medaljo generala Maistra in srebrno medaljo Fridolina Kavčiča za znanstvenoraziskovalne dosežke.

Naslov knjige Zadišalo je po slovenski vojski je povzet iz govora prvega demokratično izvoljenega predsednika vlade v nacionalni zgodovini Lojzeta Peterleta, pred postrojem slovenskih oboroženih sil v Kočevski reki 17. decembra 1990. V knjigi avtor obravnava slovenske vojake v vojskah 20. stoletja, pri čemer nameni poseben poudarek nastanku oboroženih sil demokratične in samostojne Slovenije ter vojni za obrambo njene suverenosti. Zmaga v vojni za obrambo slovenske suverenosti pa predstavlja največjo vojaško zmago v slovenski nacionalni zgodovini.

Polkovnik Tomaž Kladnik in urednik Metod Brlec na predstavitvi v Parku vojaške zgodovine v Pivki. foto: MVZ

Pogovor z avtorjem, ki ga boste slišali danes v oddaji Moja zgodba je vodil urednik založbe Nova obzorja Metod Berlec:

V oddaji Moja zgodba smo predstavili kaj hranijo depoji Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Pivki in kaj njihove nove zbirke, denimo predmeti iz povojnih grobišč. Med drugim smo predstavili protokolarna darila, ki so jih dobili predsedniki republike in državnega sveta RS.

Darilo predsedniku Drnovšku: Čajni servis, porcelan. Darilo predsednika R Madžarske Ferenca Mádla, 2003

Muzej novejše zgodovine Slovenije se je leta 2020 z Uradom predsednika RS in Vojaškim muzejem Slovenske vojske, dogovoril o prevzemu zbirke protokolarnih daril predsednikov Republike Slovenije dr. Janeza Drnovška in dr. Danila Türka. V hrambo in upravljanje je muzej prevzel preko 900 daril in 369 fotografskih albumov s fotografijami njunih protokolarnih dogodkov. Širok razpon daril sega od porcelanastih, srebrnih in glinenih čajnih/ kavnih servisov, fotografij kronanih glav in predsedniških parov, umetelno izdelanih reliefov iz biserne matice do spominskih kovancev in kristalnih vaz pa tudi vrhunskih izdelkov domače obrti in otroških izdelkov. Od maja letos bodo širši javnosti na ogled v odprtih depojih Muzeja novejše zgodovine Slovenije (v okviru Depojev državnih muzejev) v Pivki.

Darilo predsedniku Tűrku: Relief mesta Petra v Jordaniji. Darilo Jordan Chamber of Commerce & Industry, 2009

V začetku decembra 2002 smo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije prejeli v hrambo in upravljanje 702 darila, ki jih je prejel nekdanji predsednik Republike Slovenije g. Milan Kučan v obdobju obeh mandatov od leta 1992 do 2002. Le ta je prejel od funkcionarjev ali javnih uslužbencev Republike Slovenije, drugih držav in mednarodnih organizacij. Veliko je tudi daril državljanov Slovenije, ki so mu jih podarili ob različnih priložnostih. Zastopanih je 49 držav iz katerih je prejel darilo, bodisi ob predsedniškem obisku v deželi ali pa kot gostitelj v Sloveniji. Pri darilih državnikov prevladujejo darila, pretežno iz dragocenih kovin in znanih blagovnih znamk. Največ je pladnjev, posod, krožnikov, šatulj, svečnikov.

Darilo predsedniku Tűrku: Vrhniški pirh (avtor Franci Grom) v marmornatem okvirju. Darilo Kompresorske postaje Ajdovščina, 2012

Odkrivanje povojnih prikritih grobišč se je pričelo v 90-ih letih prejšnjega stoletja in do sedaj je evidentiranih več kot 700 grobišč. Muzej je od leta 2004 pridobil večje število civilnih in vojaških predmetov, ki so bili zbrani med ekshumacijami na oseminšestdesetih lokacijah grobišč povojnih pobojev. Prvi zabeleženi predmeti v zbirki so iz grobišč Jama pod Macesnovo gorico in iz brezna Konfin 1. Kar 1705 predmetov je iz povojnega grobišča Cerklje ob Krki, kjer je potekal izkop jeseni 2013. Za enajstimi pregradami so v Hudi jami Barbara rov leta 2008 odkrili čez 1400 žrtev med katerimi so bili pripadniki slovenskega domobranstva, hrvaški domobrani, ustaši in civilisti. Predmeti najdeni v rovu v Hudi jami Barbara rov leta 2008 so bili skladno z odredbo preiskovalnega sodnika predani v Muzej. Večje število predmetov je Muzej prevzel tudi leta 2021.V odprtem depoju so predstavljeni predmeti iz grobišča Romov v Iški in predmeti iz brezna v Debliških livadah.

V oddaji sta sodelovali kustosinji Monika Kokalj Kočevar in Nataša Strlič:

V oddaji predstavljamo razstavo Fotografije iz Auschwitza: zgodbe s fotografij slovenskih taboriščnikov poslanih leta 1942 v koncentracijsko taborišče Auschwitz.

V koncentracijsko taborišče Auschwitz je bilo z območja Slovenije po do zdaj zbranih podatkih poslanih okoli 3000 ljudi, med njimi okoli 350 Judov, vsaj 78 Romov in vsaj en Slovenec jehovec. Za 1.723 taboriščnikov je Auschwitz kraj smrti.

V koncentracijskem taborišču Auschwitz je bilo ob prihodu fotografiranih okoli 200.000 taboriščnikov. Ob ukinitvi taborišča je bilo ukazano uničenje vseh fotografij taboriščnikov. Fotografu in taboriščniku št. 3444, Wilhelmu Brasseju, je uspelo skriti 38.916 teh fotografij, ki jih hrani arhiv Državnega muzeja Auschwitz-Birkenau. Te fotografije niso samo najbolj množični dokaz velikega števila taboriščnikov v Auschwitzu, ampak za številne izmed njih tudi zadnji dokaz življenja. Med njimi je več kot 800 fotografij Slovencev in Slovenk, a nobene fotografije Juda, Judinje, Roma ali Rominje iz Slovenije.

Slovenski taboriščniki so na fotografijah posnetih med 28. septembrom 1941, ko je prispela prva skupina Slovencev iz zapora Begunje, in 20. septembrom 1944, ko sta prispela dva Slovenca iz koncentracijskega taborišča Dachau. Ker je bil Auschwitz ob Ravensbrücku dolgo časa edino nacistično koncentracijsko taborišče tudi za ženske, med temi fotografijami prevladujejo fotografije taboriščnic. 769 kopij teh fotografij hrani Muzej novejše zgodovine Celje.

Razstava izhaja iz fotografij taboriščnikov, hkrati pa pripoveduje zgodbo celotne družine. Tako so predstavljene zgodbe družin Šarh, Poljanšek, Žmauc, Hlačun, Prislan in Čeplak. Te so predstavljene z željo, da bo nekoč mogoče predstaviti tudi usoda vseh drugih. Razstava je bila na ogled od 27. januarja do 7. marca 2022 v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Celovška 23, Ljubljana.

Avtorji razstave so: Boris Hajdinjak iz Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, Darja Jan iz Muzeja novejše zgodovine Celje in dr. Monika Kokalj Kočevar iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki je tudi pripravila oddajo, ki ji lahko prisluhnete:

Poslušate lahko pričevanje Jožeta Gorenca, ki je moral kot osem letni deček zapustiti rodno vas in je bil skupaj z družino izgnan v nemška taborišča. Tam je preživel štiri leta, ko ni mogel obiskovati niti šole. Prestano trpljenje ga je zaznamovalo za vse življenje in utrdilo v prepričanju, da se lahko pravična družba gradi samo na poštenju vsakega posameznika.

Pričevanje sva za tokratno oddajo pripravili sodelavki Študijskega centra za narodno spravo Marta Keršič in Mirjam Dujo Jurjevčič.

V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili drugemu delu spominov nekdanjega politika, poslanca, ekonomista Izidorja Rejca.

V prvem delu pričevanja je spregovoril o svojem življenju v socializmu, tokrat pa je povedal, kako je bil leta 1989 med ustanovitelji Slovenskega krščansko-socialnega gibanja in nato med vodilnimi pri Slovenskih krščanskih demokratih. Leta 1990, 1992 in 1996 je bil izvoljen za poslanca slovenskega parlamenta. V osamosvojitveni vladi Republike Slovenije je v letih 1990 do 1992 kot minister za industrijo in gradbeništvo, bistveno prispeval k osamosvojitvi in uspešnemu prehodu slovenskega gospodarstva v tržno gospodarstvo. Kot poslanec se je boril za pošteno lastninjenje družbenega premoženja. Njegovo pričevanje je iz nacionalne spletne zbirke spominskih izjav o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije Muzeja novejše zgodovine!

Oddajo je pripravil Jože Dežman: